+-Datum: 29.10.2015 Številka: 090-222/2015 Kategorije: Zahteva za umik stopnje tajnosti, Kršitev postopka POVZETEK:V obravnavanem primeru je Vlada RS zavrnila zahtevo za umik (oz. znižanje) stopnje tajnosti z dokumenta s številko 850-16/2010-16, z dne 6. 9. 2011, z nazivom "Povezave pripadnikov SV s skupinami, ki izražajo nekatera skrajna stališča". V pritožbenem postopku je IP ugotovil, da se Vlada RS v izpodbijani odločbi ni opredelila do same zahteve za umik stopnje tajnosti, ki nedvomno terja konkretno obrazložitev, zakaj Vlada RS ocenjuje, da v danem primeru niso podane okoliščine, ki bi terjale spremembo ali umik stopnje tajnosti. Upoštevaje navedeno je IP ugotovil, da so v konkretnem primeru podane bistvene kršitve pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, zato je izpodbijano odločbo odpravil in zadevo vrnil v ponovno odločanje. Vladi je naložil, da mora v ponovljenem postopku z vpogledom v dokument, ki je predmet presoje, oceniti in obrazložiti, ali je podana ustrezna stopnja tajnosti, upoštevaje tudi vse okoliščine drugih informacij (dokumentov), ki naj bi bili z obravnavanim dokumentom povezani. Vlada RS ima namreč vsa pooblastila, da pri presoji zahteve za umik stopnje tajnosti iz dokumenta št. 850-16/2010-16 z dne 6.9.2011, pridobi vse informacije, ki vplivajo na stopnjo tajnosti, zlasti v smislu ugotavljanje razlogov in okoliščin, ki so narekovali odločitev, da se podatek določi za tajnega s stopnjo tajnosti TAJNO. ODLOČBA:Številka: 090-222/2015/2Datum: 30. 10. 2015Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05 in 51/07-ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), 3. in 4. odst. 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06- uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZDIJZ) in 3. odst. 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju, v nadaljevanju ZUP), o pritožbi Anuške Delić, novinarke Dela, Delo d.d., Dunajska 5, 1000 Ljubljana z dne 14. 8. 2015 (v nadaljevanju prosilka), zoper odločbo z dne 29. 7. 2015, št. 0900-9/2015/6 Republike Slovenije, Vlade Republike Slovenije, Gregorčičeva 20-25, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), v zadevi umika stopnje tajnosti naslednjo O D L O Č B O:
Pritožbi prosilke se ugodi in se odločba Republike Slovenije, Vlade Republike Slovenije z dne 29. 7. 2015, št. 0900-9/2015/6 odpravi ter se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje. Organ prve stopnje mora o zahtevi prosilke odločiti brez odlašanja, najpozneje pa v 30 (tridesetih) dneh od prejema te odločbe.
Posebni stroški v tem postopku niso nastali.
OBRAZLOŽITEV:Prosilka je dne 7. 10. 2014 po elektronski pošti na Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije (v nadaljevanju MORS) naslovila zahtevo za umik (ali vsaj znižanje) stopnje tajnosti z dokumenta s številko 850-16/2010-16, z dne 6. 9. 2011, z nazivom "Povezave pripadnikov SV s skupinami, ki izražajo nekatera skrajna stališča" in oznako TAJNO. Pri tem se je sklicevala na 21. člen ZDIJZ, po katerem o zahtevi za umik stopnje tajnosti odloča vlada, če je zavezan organ državne uprave. Po 13. členu Zakona o tajnih podatkih (v nadaljevanju ZTP) so z oznako TAJNO določeni podatki, katerih razkritje nepoklicani osebi bi lahko hudo škodovalo varnosti ali interesom Republike Slovenije. Pri tem 14. člen določa, da je treba določiti najnižjo stopnjo tajnosti, ki še zagotavlja varovanje podatka, potrebno za varstvo interesov ali varnosti države. Po 6. členu istega zakona pa "podatek, ki mu je bila tajnost določena zato, da bi se prikrilo storjeno kaznivo dejanje, prekoračitev ali zloraba pooblastil, ali prikrilo kakšno drugo nezakonito dejanje ali ravnanje, ni tajen". Prosilka je navedla, da v zvezi s predmetnim poročilom s številko 850-16/2010-16 obstaja resen dvom, da je pristojna oseba na MORS pravilno uporabila ZTP, ko je dokument označila z oznako TAJNO. Pri tem meni, da poročilo o povezavah pripadnikov Slovenske vojske z neonacističnimi skupinami, v katerem pristojna služba ministrstva, torej Obveščevalno varnostna služba (v nadaljevanju OVS), ni našla nikakršnih povezav, ne more biti dokument, katerega razkritje bi lahko »hudo škodovalo varnosti ali interesom Republike Slovenije«. Z MORS so namreč na novinarsko poizvedbo prosilke z dne 28. novembra 2011 (novinarska vprašanja in odgovor MORS v priponki) sporočili, da OVS v preiskavi ni ugotovila, »da bi posamezni pripadniki Slovenske vojske sodelovali v kaznivih dejanjih, ki se preganjajo v skladu s kazenskim zakonikom«. Če torej OVS v poročilu ni ugotovila tako rekoč nič posebnega, ni nobenega razloga, da bi bilo takšno poročilo označeno z oznako TAJNO, kot druga najvišja oznaka tajnosti, ki implicira hudo škodo varnosti ali interesom države. Če že, bi lahko bilo takšno poročilo označeno z oznako ZAUPNO. Poleg tega je še dodala, da je MORS v svojem odgovoru iz leta 2011 navedel, da OVS ni ugotovila, da bi pripadniki Slovenske vojske »sodelovali v kaznivih dejanjih, ki se preganjajo v skladu s kazenskim zakonikom,« kar se je, sklepa prosilka, nanašalo na 297. člen KZ-1, ki prepoveduje javno spodbujanje sovraštva, nasilja in nestrpnosti. Toda MORS je več let pozneje v pojasnilih zavrnitve njene zahteve za dostop do predmetnega poročila po ZDIJZ navedlo, da OVS še vedno izvaja dejavnosti »v kontekstu obravnavanja ekstremističnih skupin,« še več; da spremlja ekstremizem v Slovenski vojski. Zakaj, ko pa pristojna služba leta 2011 ni našla nobenega pripadnika, ki bi sodeloval v kaznivih dejanjih? Meni, da je ta nejasnost še en argument proti označitvi predmetnega dokumenta z oznako TAJNO, saj se pojasnila MORS tako zelo razlikujejo, da se ustvarja vtis, da v primeru predmetnega poročila nemara ni vse tako čisto, kot bi moralo biti, kadar gre za preiskovanje najbolj zavržnih družbenih pojavov, kar ekstremizem gotovo je. Če namreč obstaja najmanjši sum, da je predmetno poročilo vsebinsko precej bolj "bogato" in povedno, kot MORS trdi uradno, potem se morajo pristojni posledično tudi vprašati, ali, zakaj in kdo od pristojnih je uporabil svoj vpliv, da je skrb vzbujajoče izsledke "skril" za oznako TAJNO. Toliko bolj, ker je v obdobju, ki sovpada s pripravo predmetnega poročila, skupino Blood and Honour Slovenija po informacijah prosilke spremljala tudi Sova, ki je v okviru teh dejavnosti nemara lahko prav tako odkrila povezave pripadnikov Slovenske vojske s člani te neonacistične skupine. Tretjič, prosilkino dosedanje preiskovanje neonacistične skupine Blood and Honour Slovenija je že razkrilo indice, da so pripadniki neonacistične skupine zaposleni tudi v Slovenski vojski: v zvezi s temi je prosilka sama - torej kot novinarka, ki nima na voljo naprednih preiskovalnih orodij, kakršni so na voljo OVS - že leta 2011 (nekaj mesecev po nastanku predmetnega poročila) odkrila vsaj dva pripadnika Slovenske vojske, ki sta najmanj simpatizerja, če ne tudi člana oziroma pripadnika te sicer neformalno organizirane skupine (Delo, 1. in 2. 12. 2011, v priponki k zahtevi), povezanost ene od teh oseb s Slovensko vojsko pa je posredno potrdila kar sama organizacija Blood and Honour Slovenija (Delo, 23. 7. 2012, v priponki k zhatevi). Pozneje je, kot navaja, prosilka odkrila še nekaj oseb, dve izmed teh sta se pojavili tudi ob izgredih med mirnimi protivladnimi protesti v Mariboru (Delo, 4. 12. 2012, v priponki k zahtevi). Trenutno naj bi bilo - po grobi in laični oceni prosilke, ki sicer temelji na dosedanjem kontinuiranem preiskovanju dejavnosti neonacistične skupine Blood and Honour Slovenija - v okviru Slovenske vojske (tudi MORS) zaposlenih okrog 10-20 pripadnikov ali simpatizerjev te skupine. Če to drži, potem v luči določbe 6. člena ZTP hkrati obstaja tudi utemeljen sum, da se je z oznako TAJNO morda prikrilo nezakonito ravnanje, ali pa da je pri dodelitvi oznake prišlo do prekoračitve ali zlorabe pooblastil. Prosilka dodaja, da, ker je ekstremizem, toliko bolj pa obstoj posameznikov, ki so dejavni v tovrstnih skupinah, v Slovenski vojski, resen družbeni in državni problem, ki lahko sam po sebi predstavlja morebitno družbeno škodo ali nevarnost v prihodnosti, gre za problematiko, ki je nedvoumno v javnem interesu. To pa je še en argument v prid temu, da se trenutna oznaka tajnosti z dokumenta umakne ali zniža. Ne nazadnje kodeks vojaške etike navaja, da pripadniki Slovenske vojske »ne obiskujejo prireditev in se ne udeležujejo aktivnosti, ki spodbujajo nestrpnost do drugih ali razlikovanje na podlagi katere koli osebne okoliščine«, prav tako se ne udeležujejo dogodkov, »katerih sporočilo je žalitev ali izražanje nestrpnosti do drugih in ki so javno moralno nesprejemljivi«. Splošni zakon o delovnih razmerjih pa navaja, da se mora delavec »vzdržati vseh ravnanj«, ki materialno ali moralno lahko škodujejo poslovnim interesom delodajalca. Slovenska vojska ima kot delodajalec v primeru odklonskih ravnanj njenih uslužbencev torej v rokah še druga orodja, ne samo določbe 297. člena KZ-1, katerega uporaba v praksi je po informacijah prosilke tako rekoč nemogoča. Pri tem pa ji ni znano, da bi Slovenska vojska v luči prej navedenih predpisov kakorkoli ukrepala zoper posameznike, ki so ali so bili dejavni v neonacistični skupini Blood and Honour Slovenija. Meni, da že z gledišča laične javnosti obstaja dovolj indicev zato, da se s predmetnega poročila umakne oznaka TAJNO ali da se jo najmanj prekvalificira v ZAUPNO, zato poziva Vlado RS, ki je po 21. členu ZDIJZ pristojna odločiti v primeru zahteve za umik tajnosti, da to tudi stori. O zahtevi prosilke je organ odločil z odločbo z dne 29. 7. 2015, št. 0900-9/2015/6, s katero je zahtevo za umik (oz. znižanje) stopnje tajnosti z dokumenta s številko 850-16/2010-16, z dne 6. 9. 2011, z nazivom "Povezave pripadnikov SV s skupinami, ki izražajo nekatera skrajna stališča", zavrnil. V obrazložitvi je navedel, da je MORS primarno o zahtevi prosilke odločil na podlagi ZTP, ki v 15. členu določa, da preklic tajnosti podatka lahko zahteva oseba, ki ji je bila zahteva, da dobi tajne podatke zavrnjena, o čemer odloča predstojnik organa. MORS je zahtevo za umik stopnje tajnosti odstopil v mnenje Komisiji Vlade Republike Slovenije za presojanje upravičenosti prevladujočega javnega interesa v zvezi z razkritjem podatkov, ki so določeni kot tajni (v nadaljnjem besedilu komisija), ki lahko na predlog predstojnika organa na podlagi šestega odstavka 21. a člena ZTP poda mnenje o upravičenosti zahteve za preklic ali spremembo tajnosti podatka. Komisija se je najprej seznanila s predhodnim postopkom obravnave zahteve za dostop do navedenega dokumenta, ki je bil izveden na podlagi ZDIJZ, nato pa na podlagi neposrednega vpogleda v dokument, s katerim je lahko preverila izpolnjevanje materialnega kriterija tajnosti ter na podlagi vpogleda v oceno možnih škodljivih posledic, kjer je lahko preverila tudi izpolnjevanje formalnega kriterija, ocenila, da je stopnja tajnosti TAJNO upravičena in določena skladno z ZTP ter s podzakonskimi predpisi o varovanju tajnih podatkov. Dne 4.12.2014 je podala mnenje številka 012-5/2014/13 naj se zahteva za preklic tajnosti in prav tako za znižanje tajnosti zavrne, saj obstajajo utemeljeni razlogi za določitev in ohranitev stopnje tajnosti TAJNO. MORS tako zahtevi prosilke za umik (preklic) stopnje tajnosti po ZTP na podlagi ponovnega pregleda razlogov za obstoj tajnosti dokumenta številka 850-16/2010-16 z dne 6.9.2011 in skladno s prej omenjenim mnenjem komisije, ni ugodil. Prosilka je po prejemu zavrnilnega odgovora številka 090-19/2014-15 z dne 23.12. 2014 MORS pozvala, naj glede njene zahteve za umik tajnosti ravna v skladu z ZDIJZ in presojo umika stopnje tajnosti posreduje v odločanje Vladi Republike Slovenije.Z namenom ugotovitve dejanskega stanja je MORS opravil pregled dokumenta, ki je predmet zahteve. Ugotovljeno je bilo, da prosilka želi umik stopnje tajnosti z dokumenta, ki je na podlagi ZTP označen s stopnjo tajnosti TAJNO. Temeljno izhodišče ZTP je, da imajo dostop do tajnih podatkov izključno tisti, ki imajo za to ustrezno dovoljenje neposredno na podlagi zakona ali pa individualno dovoljenje, izdano na podlagi predhodno izvedenega varnostnega preverjanja. Obenem pa mora biti za dostop izpolnjen še pogoj, da se morajo s temi podatki seznaniti Ie zaradi opravljanja funkcij ali delovnih nalog. Teh pogojev prosilka ne izpolnjuje in jih za dostop do informacij, ki niso tako varovane, niti ne bi potrebovala, saj je osnovni namen ZDIJZ omogočiti javnost delovanja. Je pa zakonodajalec v sistemu dostopa do informacij javnega značaja vseeno predvidel določene izjeme, ko narava informacij, ki jih vsebuje zahtevan dokument v skladu s 1. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ predstavlja razlog za zavrnitev dostopa kadar gre za podatek, ki je na podlagi zakona, ki ureja tajne podatke opredeljen kot tajen. Razlogi za varovanje podatkov, opredeljeni v oceni možnih škodljivih posledic za dokument številka 850-16/2010-16 z dne 6.9.2011 so v tem, da bi lahko javno razkritje tajnih podatkov nepoklicani osebi hudo škodovalo varnosti in interesom Republike Slovenije. Z neupravičenim vpogledom bi se namreč razkrili podatki o vsebini operativnih aktivnosti, ki jih izvaja OVS v kontekstu obravnavanja ekstremističnih skupin v Republiki Sloveniji ter informacije o morebitnih povezavah teh skupin s pripadniki Slovenske vojske. Prav tako bi bile lahko vidne metode in način dela OVS, kar bi lahko ogrozilo izvajanje prihodnih operativnih skrivnosti te službe. Posredovanje predmetnega dokumenta nepooblaščeni osebi bi razkrilo tudi podatke o osebah, ki jih OVS obravnava pri spremljanju ekstremizma v Slovenski vojski, kar bi nedvomno ogrozilo delo ministrstva katerega osnovno poslanstvo je obramba države in njenih državljanov. Ker je predmetni dokument označen z eno od najvišjih dveh stopenj tajnosti – TAJNO, pri odločanju o dostopu do informacij, ki jih le ta vsebuje, ni dopustno uporabiti testa prevladujočega interesa javnosti. Prosilka je v svoji zahtevi trdila, da »obstaja resen dvom, da je pristojna oseba na MORS pravilno uporabila ZTP, ko je dokument označila z oznako »TAJNO« in da »hkrati obstaja tudi utemeljen sum, da se je z oznako TAJNO morda prikrilo nezakonito ravnanje ali pa da je pri dodelitvi oznake prišlo do prekoračitve ali zlorabe pooblastil. MORS ti dve trditvi izrecno prereka. Prva ocena možnih škodljivih posledic je bila izdelana 6.3.2011 in vsebuje tako obrazložitev stopnje tajnosti kot tudi določilo o načinu njenega prenehanja. Pooblaščena oseba ministrstva je po prejemu prosilkine zahteve, skladno z določili 18. člena ZTP, izvedla ponovni pregled upravičenosti obstoja tajnega podatka in ocenila, da potreba po tajnosti še obstaja ter posledično 6.11.2014 izdelala novo oceno možnih škodljivih posledic, v kateri utemeljeno navaja, da bi razkritje tajnega podatka nepoklicani osebi lahko hudo škodovalo varnosti ali interesom Republike Slovenije. Navedeni dokument je bil pri presoji upravičenosti obstoja tajnosti podatkov tudi predmet vsebinske in formalne obravnave različnih organov, in sicer ministrstva, IP ter komisije, pri čemer nikoli ni bil izražen dvom, da bi bila dokumentu stopnja tajnosti določena zaradi razlogov, ki jih navaja prosilka. Upoštevajoč navedeno je organ v skladu s predlogom predstojnika ministrstva, kot tudi na podlagi predhodnega mnenja komisije z dne 4.12.2014, zahtevo prosilke za umik stopnje tajnosti z dokumenta št. 850-16/2010-16 z dne 6.9. 2011, zavrnil. Zoper navedeno odločbo je prosilka dne 17.8.2015 pri organu vložila pritožbo, v kateri je povzela odločitev organa in navedla, da se je organ napačno skliceval na pretekla dejanja IP, prav tako pa se ni opredelil do ključnih argumentov, ki kažejo, da je treba oznako na predmetnem dokumentu zmanjšati ali pa - skladno z določbami ZTP - nemara celo umakniti. Prosilka se je spraševala, če se je organ, torej Vlada, preden je sprejela svojo odločitev, sploh seznanila s predmetnim dokumentom in z vsemi argumenti nje kot prosilke, ali se je zgolj v celoti prepustila presoji pristojnega ministrstva (MORS). Prosilka je navedla, de je organ njeno zahtevo, če poenostavi, zavrnil, prvič, ker ocena možnih škodljivih posledic za predmetni dokument navaja, da bi lahko njegovo razkritje povzročilo hudo škodo varnosti in interesom Republike Slovenije, češ da bi neupravičen vpogled v dokument razkril podatke o vsebini operativnih dejavnosti OVS pri obravnavi ekstremističnih skupin »ter informacije o morebitnih povezavah teh skupin s pripadniki Slovenske vojske«, drugič, ker bi bili razkriti podatki o osebah v Slovenski vojski, ki jih OVS obravnava pri spremljanju ekstremizma v Slovenski vojski, kar bi ogrozilo delo ministrstva, tretjič, ker je dokument označen z drugo najvišjo oznako tajnosti, zato v tem primeru test javnega interesa ni dopusten. Trditvi prosilke, da obstaja resen dvom, da je bil ZTP pri določitvi oznake tajno pravilno uporabljen, in da obstaja utemeljen sum, da se je s tako oznako prikrilo morebitno nezakonito ravnanje, Vlada (pravzaprav MORS) zgolj »izrecno prereka« in se pri tem sklicuje na novo oceno škodljivih posledic razkritja dokumenta, ki je bila izdelana s kršitvijo ZTP in v okviru kršitve določb ZDIJZ, na kar je 2. 3. 2015 opozorila MORS v odgovoru na njihov dopis. Prav tako se Vlada (torej MORS) sklicuje na domnevno dejstvo, da ne obrambno ministrstvo, ne omenjena Komisija Vlade za presojo upravičenosti prevlade javnega interesa v zvezi z razkritjem tajnih podatkov, ne IP nikoli niso izrazili dvoma, »da bi bila dokumentu stopnja tajnosti določena zaradi razlogov, ki jih navaja prosilka«. V zvezi z argumenti organa (torej MORS) zgolj prva dva izmed treh argumentov držita vodo, saj je bila podlaga za predmetni dokument notranja preiskava, ki jo je izvedla OVS, in je torej pričakovano, da bodo v poročilu vsebovane informacije, ki razkrivajo določene elemente operativnega delovanja službe. Tretji argument je povsem irelevanten, saj pri zahtevi za umik ali znižanje oznake tajnosti ne gre za zahtevo za dostop do informacij javnega značaja in je torej sklicevanje na nezmožnost izvedbe testa javnega interesa povsem brezpredmetno. Če torej tretji argument prosilka odmisli, ostaneta zgolj dva vsebinska argumenta, ki pa sta v okviru postopka za umik ali zmanjšanje oznake tajnosti vendarle manj relevantna. Če bi Vlada denimo sprejela odločitev o znižanju oznake TAJNO na oznako ZAUPNO, to ne bi pomenilo avtomatičnega razkritja dokumenta in s tem tudi ne bi bila povzročena huda škoda interesom Republike Slovenije, na kar se sklicuje Vlada. Do dokumenta bi bilo še vedno mogoče pogojno dostopati zgolj prek določb ZDIJZ, kar pomeni, da bi bili vsebinski argumenti šele takrat predmet tehtanja med razkritjem ali nerazkritjem. Avtomatično razkritje bi povzročil le umik oznake tajnosti, pa še ta ne bi pomenil nujno proaktivne objave dokumenta na spletnih straneh MORS. V zvezi s sklicevanjem na protizakonito voden postopek MORS, je edini argument, na katerega se sklicuje organ, torej ostane mnenje zgoraj omenjene vladne Komisije z dne 4. 12. 2014, in nova ocena škodljivosti razkritja z dne 6. 12. 2014, ki sta nastala v okviru napačno vodenega postopka s strani MORS. Da je to ravnalo v nasprotju z določbami ZDIJZ, ki zadevajo postopek v primeru zahteve za umik oznake tajnosti, ko je o zahtevi odločilo samo, je prosilka pojasnila 2.3.2015 v odgovoru na dopis MORS. Ni pa prepričana, če je MORS ta odgovor predložil organu oz. Vladi, preden je ta sprejela svojo odločitev, ali ne. Glede na argumentacijo v zavrnilni odločbi sklepa, da ne. Gre zato, da je obrambno ministrstvo kljub temu, da je v zahtevi za umik ali znižanje oznake tajnosti predmetnega dokumenta izrecno opozorila na določbe 21. člena ZDIJZ, ki pristojnost za sprejem odločitve nedvoumno poverjajo Vladi, samo odločalo o zahtevi, s čimer je odkrito kršilo določbe ZDIJZ. Prav tako ministrstvo ni izdalo odločbe, temveč je zgolj poslalo dopis. Prav tako je bila v okviru tega, v nasprotju z določbami ZDIJZ vodenega, postopka izdelana nova ocena škodljivosti razkritja, ki pa je bila pripravljena v nasprotju z določbami ZTP, na kar je prosilka izrecno opozorila MORS v odgovoru z dne 2. 3. 2015. Ker se organ do kršitve ZTP s strani MORS v svoji zavrnilni odločbi sploh ni opredelil, sklepa, da je odločal na podlagi nepopolnih informacij, ki jih je pripravilo ministrstvo. V omenjenem odgovoru je namreč zelo jasno zapisala, da je MORS kršil ZTP, ki v 3. odstavku 18. člena določa, da mora pooblaščena oseba tajne podatke stopnje tajnosti TAJNO pregledati na tri leta in oceniti, »ali še obstaja potreba po njihovi tajnosti«. MORS je novo oceno možnih škodljivih posledic izdelalo šele 6. 11. 2014, po prejemu zahteve za umik ali znižanje oznake tajnosti, čeprav bi moralo to po zakonu storiti najpozneje do 6. 9. 2014. MORS je bil torej v prekršku, za katerega je v skladu s 44.a. členom ZTP za pravno osebo zagrožena denarna kazen v višini od 500.000 do 1.000.000 tolarjev (v evrski protivrednosti), za odgovorno osebo pravne osebe pa od 100.000 do 300.000 tolarjev (v evrski protivrednosti). Ta »zamuda« pri ponovnem pretehtanju razlogov za določitev oznake TAJNO predmetnemu dokumentu je zgovorna - če bi šlo res za dokument, katerega razkritje bi pomenilo »hudo škodo interesom Republike Slovenije«, MORS na svoje zakonske dolžnosti najbrž ne bi pozabilo. Prosilka ob tem še poudarja, da se Vlada (torej MORS) cinično sklicuje tudi na domnevno dejstvo, da ne obrambno ministrstvo, ne omenjena vladna Komisija, ne IP nikoli niso izrazili dvoma, »da bi bila dokumentu stopnja tajnosti določena zaradi razlogov, ki jih navaja prosilka«. Najprej, MORS se do argumentov o oznaki TAJNO, ki je bila dokumentu dodeljena v nasprotju z ZTP, sploh nikoli ni opredelilo, nasprotno, prvi argument iz izvirne zahteve z dne 7. 10. 2014 je povsem preslišalo (ga je tudi Vlada?). Ministrstvo samo je namreč leta 2011 na novinarsko vprašanje podpisane odgovorilo: »Preiskavo smo izvedli, iz njenih ugotovitev pa izhaja, da ni elementov, zaradi katerih bi bilo treba ukrepati. O tem smo obvestili tudi pristojne državne organe in službe.« Zdaj pa se isto ministrstvo sklicuje na domnevno hudo škodo za interese Republike Slovenije, če bi bila oznaka dokumenta znižana na ZAUPNO ali če bi bila oznaka tajnosti umaknjena. Preslišalo je tudi vse druge, čeprav je znano dejstvo, da je SOVA ministrstvo večkrat opozorila na povezave pripadnikov Slovenske vojske z neonacistično organizacijo Blood and Honour Slovenija. Še več - SOVA je med drugim ugotovila, da je bilo iz Slovenske vojske odtujeno orožje, ki ga je prav ta neonacistična organizacija nato pridobila od pripadnika Slovenske vojske. Če MORS oziroma OVS tega dokumenta Sove (in drugih sorodnih) ne bodo predali IP v okviru tega pritožbenega postopka, IP poziva, naj se za številke zahtevanih dokumentov Sove obrne na prosilko in jih bo naknadno posredovala. V tem trenutku se prosilki to ne zdi potrebno, saj je prepričana, da obveščevalno-varnostni službi države med seboj tvorno sodelujeta in je torej povsem jasno, da OVS razpolaga z vsemi za Slovensko vojsko, MORS, Vlado in državo nasploh škodljivimi informacijami o povezavah med pripadniki vojske in neonacistično organizacijo ter tudi o domnevnih kaznivih dejanjih, kot je odtujitev orožja Slovenske vojske. Informacije o tej odtujitvi orožja bi moralo vsebovati predmetno poročilo iz leta 2011, ki je označeno z drugo najvišjo oznako tajnosti, čeprav notranja preiskava po trditvah samega MORS ni odkrila »elementov, zaradi katerih bi bilo potrebno ukrepati«. In če jih res ni odkrila, se sprašuje prosilka, od kod torej skrb zaradi potencialne povzročitve hude škode interesom Republike Slovenije, v kolikor bi bila oznaka tajnosti dokumenta znižana ali umaknjena. Je MORS oziroma OVS v okviru notranje preiskave »spregledal(a)« informacijo Sove o odtujitvi orožja Slovenske vojske in informacije o povezavah vojakov z neonacisti? Kdo tu laže in zavaja? MORS javnost? MORS Vlado? Vlada javnost? Iz zavrnilne odločbe namreč izhaja, da naj bi predmetni dokument razkrival imena pripadnikov Slovenske vojske, ki se povezujejo z najvplivnejšo neonacistično skupino pri nas, in da naj bi razkril dejavnosti OVS »pri spremljanju ekstremizma v Slovenski vojski«. Kako, če v Slovenski vojski ni bilo odkritih elementov kaznivih dejanj pripadnikov? Še več, celo tedanja obrambna ministrica Ljubica Jelušič je na svojem blogu zapisala, da gre pri informacijah o neonacistični dejavnosti vojakov Slovenske vojske za t.i. črno propagando (dostopno na: http://lielusic.blogspot.com/2011/ll/lazni-diamanti-so-vecni.html). Izražanje in spodbujanje nestrpnosti ni zgolj kaznivo po Kazenskem zakoniku, temveč je za pripadnika Slovenske vojske tudi nedopustno. Po Zakonu o službi v Slovenski vojski se vojaka, ki bi bil obsojen kaznivega dejanja zbujanja sovraštva, razdora ali nestrpnosti, ki temelji na kršitvi načela enakosti, lahko nečastno odpusti iz vojske (69. člen). Isti zakon še veleva, da se »pripadnik pri opravljanju vojaške službe ravna častno v skladu s kodeksom vojaške etike Slovenske vojske in pravili službe« (6. člen), kodeks vojaške etike pa vojakom narekuje, da »ne obiskujejo prireditev in se ne udeležujejo aktivnosti, ki spodbujajo nestrpnost do drugih ali razlikovanje na podlagi katerekoli osebne okoliščine«. Skratka, obstajajo indici, da nekateri pripadniki Slovenske vojske domnevno kršijo Kazenski zakonik (297. člen; 23. poglavje) in področne zakone, pristojna služba MORS pa v notranji preiskavi ni odkrila nobenih kaznivih elementov (četudi danes - po mnenju prosilke bolj zaradi učinka - poskuša trditi nasprotno). Če odgovor MORS iz leta 2011 drži in OVS na podlagi notranjega poročila ni nikakor ukrepala, potem njegovo razkritje ne more »hudo škodovati varnosti ali interesom Republike Slovenije« in oznaka ZAUPNO, ki je določena za tajne podatke, »katerih razkritje nepoklicani osebi bi lahko škodovalo varnosti ali interesom Republike Slovenije«, povsem zadostuje. In dalje, če to drži, potem je tedanja odgovorna oseba zlorabila svoj položaj s tem, ko je benignemu dokumentu določila oznako TAJNO, čeprav ZTP v 14. členu izrecno določa, da mora pooblaščena oseba »pri določanju tajnosti podatka določiti najnižjo stopnjo tajnosti, ki še zagotavlja varovanje podatka, potrebno za varstvo interesov ali varnosti države«. In če je odgovorna oseba zlorabila svoj položaj, oziroma, če je - še več - oznako določila zato, da bi prikrila morebitna kazniva dejanja, katerih indice je pojasnila zgoraj ali druga kazniva dejanja, tak podatek po 6. členu ZTP ne more biti označen z oznako tajnosti, kar pomeni, da je treba oznako umakniti. In sprožiti ustrezne postopke za ugotavljanje odgovornosti. Če se za konec prosilka vrne k cinični trditvi vlade, da menda ne obrambno ministrstvo, ne omenjena vladna Komisija, ne IP nikoli niso izrazili dvoma, »da bi bila dokumentu stopnja tajnosti določena zaradi razlogov, ki jih navaja prosilka«. Kaj je menila vladna Komisija in kaj ne, ne ve in ne more vedeti. Vsekakor pa iz odločbe IP s številko 090-114/2014/4 z dne 11. 9. 2014, s katero je bila potrjena zavrnilna odločba MORS v prvem postopku po ZDIJZ, ne izhaja, da bi se kakorkoli opredeljeval do vsebinskih argumentov za zmanjšanje ali umik oznake tajnosti, saj je v tistem postopku poskušala dostopati do dokumenta na podlagi določb 5. in 7. člena ZDIJZ. Taka trditev MORS je torej najmanj sprenevedanje. Prosilka zaključuje, da glede na zapisano kaže, da poskuša MORS na vse načine ubraniti vsakršno možnost, da bi se oznaka tajnosti dokumenta, ki po besedah ministrstva ne razkriva nobenih nepravilnosti v Slovenski vojski, znižala ali umaknila. Preseneča pa, da je Vlada v svoji zavrnilni odločbi preslišala in spregledala ključne argumente za zmanjšanje ali umik oznake tajnosti ter da je pokazala povsem brezbrižen odnos do konkretnih indicev o nepravilnostih in nezakonitostih v OVS in Slovenski vojski. Pretiranega zanimanja ni pokazala niti do dokazane in odkrite kršitve ZTP in ZDIJZ s strani MORS. Zato prosilka poziva IP kot zadnjega branika pravice javnosti do obveščenosti in odprte družbe, da skladno s svojimi pristojnostmi razišče indice, ki kažejo, da je bil dokument z naslovom »Povezave pripadnikov SV s skupinami, ki izražajo nekatera skrajna stališča« označen z oznako tajnosti TAJNO v nasprotju z ZTP, oziroma, s previsoko oznako tajnosti. Vlada kot odgovorna oseba tega očitno ne namerava storiti. Organ je pritožbo prosilke kot pravočasno, dovoljeno in vloženo po upravičeni osebi dne 24. 8. 2015, z dopisom z dne 19. 8. 2015, s prilogami, odstopil v reševanje IP. Pritožba je utemeljena. IP uvodoma pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. čl. ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilka izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.V obravnavanem primeru je predmet presoje zahteva za umik oz. znižanje stopnje tajnosti TAJNO z dokumenta št. 850-16/2010-16 z dne 6. 9. 2011. Institut »umika stopnje tajnosti«, ki ga ureja ZDIJZ, je samostojen postopek, ki ga je treba obravnavati ločeno od ureditve po ZTP, pa tudi od instituta »prevladujočega javnega interesa«, na kar kaže zakonska ureditev, ki ureja dostop do informacij na podlagi javnega interesa v 2. odstavku 6. člena ZDIJZ, medtem ko je umik stopnje tajnosti urejen ločeno, v 4. odstavku omenjenega člena. Edina povezava, ki jo je predvidel zakon, je v postopku in pristojnostih, to pomeni, da je na prvi stopnji o zahtevi prosilca za umik stopnje tajnosti zavezan odločati organ, ki ga v drugem odstavku 21. člena določa ZDIJZ, enako kot pri zahtevi za presojo prevladujočega javnega interesa. Drugih omejitev, ki so npr. eksplicitno navedene pri testu interesa javnosti v 2. odstavku 6. člena ZDIJZ, zakonodajalec pri zahtevi za umik stopnje tajnosti ni predvidel, saj bi jih sicer moral izrecno navesti. To pomeni, da ima prosilka pravico zahtevati umik za vse štiri stopnje tajnosti, o njej pa mora kot stvarno pristojna odločiti Vlada, kot je tudi bilo v obravnavanem primeru. Vendar pa IP ugotavlja, da je organ zahtevo prosilke zavrnil, pri tem pa v obrazložitvi primarno navajal postopke (dostop do informacije javnega značaja, postopek po ZTP), ki načeloma s samo zahtevo za umik stopnje tajnosti niso povezani, razen v delu, da je bil predmet presoje vedno isti dokument, nadalje pa v dveh odstavkih povzel oceno možnih škodljivih posledic in zaključil, da se v skladu s predlogom predstojnika ministrstva, kot tudi na podlagi predhodnega mnenja komisije z dne 4.12.2014, zahtevo prosilke za umik stopnje tajnosti z dokumenta št. 850-16/2010-16 z dne 6.9. 2011, zavrne. Organ se v izpodbijani odločbi dejansko ni opredelil do same zahteve za umik stopnje tajnosti, ki nedvomno terja konkretno obrazložitev, zakaj organ ocenjuje, da v danem primeru niso podane okoliščine, ki bi terjale spremembo ali umik stopnje tajnosti. Omenjene ugotovitve oziroma navedbe organa so po mnenju IP, tako ostale zgolj na deklaratorni ravni, ki ne omogoča preizkusa, zato je obrazložitev izpodbijane odločbe ostala nerazumljiva in pomanjkljiva. Kot izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 494/2003, VS15303, odločbe ni mogoče preizkusiti, če nima obrazložitve ali bistvenih delov obrazložitve, ki bi jih po zakonu morala imeti, saj ni mogoče presoditi utemeljenosti izreka odločbe.Glede na določbe 214. člena ZUP obrazložitev odločbe obsega: razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Polna obrazložitev pisne odločbe vključuje vrsto elementov, ki omogočajo predvsem presojo o pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju ter pravilni uporabi materialnega prava. Iz prvega odstavka 214. čl., 6. tč., izhaja, da je treba posebej natančno navesti razloge za zavrnilno odločbo oz. za zavrnitev posameznega zahtevka, da bi dosegli namen obrazložitve. Obrazložitev mora biti izčrpna, v njej morajo biti povzete zahteve strank in celotni ugotovitveni in dokazni postopek. Med razlogi za pomembnost jasnosti obrazložitve so dejstvo, da je vsak upravni akt najprej in pred ostalim namenjen stranki, ki ima pravico seznaniti se z odločitvijo in njenimi razlogi (gre za t.i. dialog s stranko), hkrati obrazložitev daje podlago, iz katere je razvidna nepristranskost odločanja in objektivnost odločitve, prav tako pa obveznost obrazložitve zavezuje organ, da se (bolj kot bi se sicer) poglobi v ugotavljanje in dokazovanje dejanskega stanja ter pogoje materialnega zakona. Šele obrazložitev odgovori, zakaj je organ odločil, kot sledi iz izreka.Po oceni IP obrazložitev izpodbijane odločbe nima vseh zgoraj navedenih sestavin, saj se organ ni opredelil do vseh navedb prosilke, prav tako iz obrazložitve odločbe ni mogoče ugotoviti, ali se je organ sploh vsebinsko seznanil z dokumentom, ki je bil predmet presoje. Kot rečeno, se je organ pri svoji odločitvi opiral zgolj na oceno možnih škodljivih posledic, ki jo je izdelal originator dokumenta in na mnenje komisije, ni pa sam konkretiziral razlogov, zakaj ocenjuje, da bi razkritje nepoklicani osebi lahko hudo škodovalo varnosti ali interesom Republike Slovenije, kar bi, glede na pristojnost, ki mu jo daje ZDIJZ, nedvomno mogel ugotoviti in obrazložiti. Dejstvo je namreč, da je zakonodajalec z institutom umika stopnje tajnosti po ZDIJZ omogočil še dodatni nadzor pred morebitno zlorabo instituta tajnosti, ki se izvaja ločeno od ocene originatorja dokumenta, ki mu je podelil takšen status. Kar pomeni, da bi moral organ v postopku z zahtevo za umik stopnje tajnosti sam oceniti in obrazložiti, ali so dejansko podane možne škodljive posledice za varnost države ali za njene politične ali gospodarske koristi, katerih razkritje nepoklicani osebi bi lahko hudo škodovalo varnosti ali interesom Republike Slovenije, zaradi katerih je treba dokument označiti s stopnjo tajnosti TAJNO, česar pa organ ni storil. Ob tem je bil organ dolžan, v skladu s 14. členom ZTP, ki določa, da se mora pri določanju tajnosti podatka določiti najnižjo stopnjo tajnosti, ki še zagotavlja varovanje podatka, potrebno za varstvo interesov ali varnosti države, pojasniti, zakaj se v danem primeru ne more določiti nižja stopnja tajnosti, kar je bila tudi podrejena zahteva prosilke. Upoštevaje navedeno je IP ugotovil, da so v konkretnem primeru podane bistvene kršitve pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, ker je obrazložitev izpodbijane odločbe pomanjkljiva, zaradi česar se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti. IP je zato moral izpodbijano odločbo odpraviti.IP je dolžan spoštovati temeljna načela upravnega postopka, zato mora upoštevati tudi načelo ekonomičnosti postopka iz 14. člena ZUP in zato postopek voditi hitro, kar pomeni s čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence v postopku, vendar tako, da se preskrbi vse, kar je potrebno, da se lahko ugotovi dejansko stanje, zavarujejo pravice in pravne koristi stranke ter izda zakonita in pravilna odločba. Ker se izpodbijana odločba ne da preizkusiti, je IP ocenil, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil sam organ, ki kot vrh izvršilne funkcije oziroma izvršilne veje oblasti in najvišji organ državne uprave, najbolje pozna vsa relevantna dejstva v zvezi s postavljeno zahtevo.V ponovljenem postopku mora organ upoštevati zgoraj navedena določila o (konkretni) vsebini obrazložitve odločbe (214. čl. ZUP). To pomeni, da mora organ z vpogledom v dokument, ki je predmet presoje, oceniti in obrazložiti, ali je podana ustrezna stopnja tajnosti, upoštevaje tudi vse okoliščine drugih informacij (dokumentov), ki naj bi bili z obravnavanim dokumentom povezani. Organ ima namreč vsa pooblastila, da pri presoji zahteve za umik stopnje tajnosti iz dokumenta št. 850-16/2010-16 z dne 6.9.2011, pridobi vse informacije, ki vplivajo na stopnjo tajnosti, zlasti v smislu ugotavljanje razlogov in okoliščin, ki so narekovali odločitev, da se podatek določi za tajnega s stopnjo tajnosti TAJNO. IP ob tem poudarja, da ZTP v osnovi izhaja iz načela transparentnosti, saj je prost pretok informacij ključna okoliščina, po kateri se ocenjuje demokratičnost družbe. Seveda pa se IP nadalje tudi strinja, da omenjeno načelo ni absolutno in neomejeno, saj obstajajo tudi situacije, ko je povsem legitimno treba zaradi določenih okoliščin dostop do informacij omejiti. Treba pa je paziti, da ne bi prišlo do zlorab. Zakonodajalec je stopnjo tajnosti TAJNO vezal na škodne posledice, da bi razkritje informacije lahko hudo škodovalo varnosti ali interesu Republike Slovenije. Pojem »hudo škodovalo varnosti ali interesu« je pravno nedoločen, zato je v obravnavanem primeru naloga organa, da kot neke vrste »instanca« oceni in konkretno ugotovi, ali bi bila oz. kako bi bila z razkritjem konkretne informacije, ki je predmet presoje (ne pa splošnega dejstva, da gre za dokument OVS), varnost ali interes države hudo oškodovana ter na ta način prepreči morebitno arbitrarnost pri določanju tajnosti in s tem tudi neupravičeno omejevanje dostopnosti do podatkov in informacij državnih organov, ki lahko pripelje do zlorabe instituta tajnosti. Pri presoji zahteve umika stopnje tajnosti je sicer predvideno, da organ (vlada) pridobi predlog predstojnika, vendar pa je končna odločitev, ki mora biti argumentirana, v celoti v pristojnosti organa (vlade). Zaradi specifičnosti postopka po ZDIJZ ni predvideno, da bi moral organ pri presoji zahteve umika stopnje tajnosti pridobiti mnenje komisije, kar ureja 21.a člen ZTP in se pri tem sklicuje na presojo o upravičenosti prevladujočega javnega interesa za razkritje, saj kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, je treba ločiti postopek testa interesa javnosti od presoje zahteve za umik stopnje tajnosti, ki je predmet presoje v konkretnem primeru. Kot je namreč pravilno opozorila tudi prosilka se lahko na podlagi testa interesa javnosti omogoči dostop do zahtevane informacije, med tem ko dejstvo, da se iz določenega dokumenta umakne ali zniža stopnja tajnosti ne pomeni avtomatično, da govorimo o prosto dostopni informaciji. Na podlagi vsega navedenega IP zaključuje, da je pritožba utemeljena, ker je obrazložitev izpodbijane odločbe pomanjkljiva, zaradi česar se je ne da preizkusiti, s čimer je bila storjena bistvena kršitev pravil postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). IP je zato pritožbi prosilke ugodil in na podlagi tretjega odstavka 251. člena ZUP izpodbijano odločbo odpravil ter zadevo vrnil organu prve stopnje v ponovno odločanje. Organ mora o zahtevi prosilke odločiti najpozneje v roku 30 (tridesetih) dneh od prejema te odločbe.Posebni stroški v tem postopku niso nastali. Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Ur. l. RS, št. 42/2007-UPB3, s spremembami in dopolnitvami; ZUT) oproščena plačila upravne takse.Pouk o pravnem sredstvu:Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba niti upravni spor.Postopek vodila:Alenka Žaucer, univ. dipl. prav. svetovalka informacijske pooblaščenke Informacijski pooblaščenec:Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,informacijska pooblaščenka
