BT Invest d.o.o. v likvidaciji - Slovenski državni holding d.d.
+ -Številka: 090-177/2015
Kategorije: Ali dokument obstaja, Kršitev materialnega prava, Kršitev postopka, Poslovna skrivnost
POVZETEK:Organ je zavrnil zahtevo prosilca, s katero je zahteval določene podatke v zvezi z likvidacijo določene družbe, katere (največji) družbenik je organ. Svojo odločitev je utemeljil s tem, da gre pri enem delu zahtevanih informacij za informacijo, ki se nanaša na zbirne podatke, s takšnim dokumentom pa organ ne razpolaga, medtem ko da gre pri drugem delu informacij za izjemo iz 2. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, tj. da zahtevane informacije predstavljajo poslovno skrivnost. IP je pritožbi ugodil iz razlogov, ker je organ le pavšalno navedel, da z dokumentom ne razpolaga, oziroma tega ni ustrezno obrazložil, prav tako pa so nepojasnjena in nerazumljiva tudi dejstva oziroma razlogi, ki naj bi utemeljevali subjektivno poslovno skrivnost; objektivna poslovna skrivnost pa ni z ničemer izkazana. Iz izpodbijane odločbe tudi ni razvidno, da bi organ ugotavljal, ali oziroma v kakšnem obsegu gre pri zahtevani pogodbi za informacije javnega značaja iz 4.a člena ZDIJZ v primeru poslovnih subjektov pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava, niti da bi ugotavljal ali oziroma kateri podatki iz zahtevanega zapisnika so že (bili) javni, upoštevajoč predpisano javno razkritje odločitev na posameznih skupščinah družb z državnimi naložbami. Organ tudi ni preverjal obstoja morebitnih izjem od izjem v skladu z drugim ali tretjim odstavkom 6. člena ZDIJZ, niti možnosti delnega dostopa. V postopku na prvi stopnji je bilo tako dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, prišlo je tudi do napačne uporabe materialnega prava (6. in 7. člen ZDIJZ) in kršitev pravil postopka, saj organ stranskim udeležencem ni omogočil udeležbe v postopku, odločbe pa se tudi ne da preizkusiti (2. in 7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Zato je IP odločbo odpravil in v skladu z načelom ekonomičnosti zadevo vrnil organu v ponovni postopek.ODLOČBA:Številka: 090-177/2015/14Datum: 24. 9. 2015Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP), na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07 – ZUstS-A), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – ZDIJZ-UPB2, 117/06 – ZDavP, 23/14, 50/14 in 19/15 – odl. US); v nadaljevanju ZDIJZ) ter prvega in tretjega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – ZUP-UPB2, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi družbe BT Invest, d. o. o. – v likvidaciji, Hacquetova 8, 1000 Ljubljana, ki jo po pooblastilu likvidacijskega upravitelja ŠIVA, nepremičnine, d. o. o., Hacquetova 8, 1000 Ljubljana, zastopa g. … (v nadaljevanju prosilec), z dne 2. 7. 2015, zoper odločbo Slovenskega državnega holdinga, d. d., Mala ulica 5, 1001 Ljubljana (v nadaljevanju organ), št. 2015007686 z dne 19. 6. 2015, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja izdaja naslednjoO D L O Č B O:1. Pritožbi prosilca z dne 2. 7. 2015 se ugodi. Odločba Slovenskega državnega holdinga, d. d., Ljubljana, št. 2015007686 z dne 19. 6. 2015, se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovni postopek, ki mora o zahtevi odločiti najpozneje v 30 (tridesetih) dneh od prejema te odločbe. 2. Posebni stroški v tem postopku niso nastali.
O b r a z l o ž i t e v:Prosilec je na podlagi ZDIJZ pri organu vložil zahtevo za dostop do informacij javnega značaja z dne 25. 5. 2015, v kateri uvodoma pojasnjuje, da je družba D.S.U., d. o. o., Ljubljana (v nadaljevanju družba D.S.U.), vodenje likvidacijskega postopka družbe GIO, d. o. o. – v likvidaciji, Ljubljana (v nadaljevanju družba GIO), prenesla na organ, in prosi za posredovanje naslednjih informacij:1. stanje likvidacijskega premoženja družbe GIO na dan 15. 5. 2015,2. znesek plačil družbe GIO odvetniški družbi Fašun, Melihen, Milač, Strojan, o. p., d. o. o., Ljubljana (v nadaljevanju odvetniška družba), do vključno 15. 5. 2015 za vodenje likvidacijskega postopka in kopije sklenjenih pogodb o tem (v nadaljevanju pogodbe oziroma pogodba),3. število vloženih tožb družbe D.S.U. in likvidacijskega upravitelja, kakšen »izplen« je bil dosežen in kakšni so bili stroški do vključno 15. 5. 2015,4. kopija zapisnika skupščine družbe GIO, na kateri se je glasovalo o prodaji 100 % deleža družbe GIO – Poslovna aviacija, d. o. o., Ljubljana, za ceno . EUR (v nadaljevanju zapisnik).Z izpodbijano odločbo, št. 2015007686 z dne 19. 6. 2015 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), je organ odločil, da se zahteva prosilca v celoti zavrne. V obrazložitvi navaja, da gre v zvezi s 1. in 3. točko zahtevanih informacij za informacijo, ki se nanaša na zbirne podatke, organ pa s takšnim dokumentom ne razpolaga in ga ni dolžan ustvariti na zahtevo prosilca, saj ZDIJZ ne nalaga dolžnosti ustvarjanja novih dokumentov. Nadalje ugotavlja, da gre v zvezi z 2. in 4. točko zahteve za izjemo po 2. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, torej da se zahteva nanaša na podatek, ki je opredeljen kot poslovna skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe. Sklicuje se na prvi odstavek 39. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 65/09 – ZGD–1-UPB3, 33/11, 91/11, 32/12, 57/12, 44/13 – odl. US, 82/13 in 55/15; v nadaljevanju ZGD–1), ki ureja t. i. subjektivno poslovno skrivnost, saj je organ 24. 7. 2014 sprejel Pravilnik o varovanju poslovne skrivnosti, na podlagi katerega se tudi podatki, gradiva, ukrepi, postopki in predmeti, ki ne nosijo oznake poslovna skrivnost, pa njihova zaupnost izhaja že iz same narave le-teh in je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje zvedela nepooblaščena oseba, prav tako obravnavajo kot poslovna skrivnost. Navaja, da zahtevani dokumenti predstavljajo poslovno skrivnost tudi v smislu drugega odstavka 39. člena ZGD–1, saj je za njih očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba (t. i. objektivna poslovna skrivnost) – občutna škoda bi izvirala iz negativnih posledic, ki bi jih imelo razkritje podatkov, zapisnikov, kot tudi posameznih delov pogodb. Pri tem, da organ ne more enostransko, brez privolitve ostalih strank, javno razkriti podatkov, ki so poslovna skrivnost tudi ostalih pogodbenih strank, se sklicuje tudi na 40. člen ZGD–1, ki določa, da so podatke, ki so poslovna skrivnost družbe, dolžne varovati tudi osebe izven družbe, če so vedele, ali če bi glede na naravo podatka morale vedeti, da je podatek poslovna skrivnost. Povzema, da torej ne more enostransko razkriti in razpolagati s podatki, ki so poslovna skrivnost tudi za druge pogodbene osebe, s katerimi je v poslovnem razmerju, zato zahtevanih dokumentov ne more in ne sme razkriti.Prosilec je zoper izpodbijano odločbo vložil pritožbo, v kateri uvodoma pojasnjuje, da je za zahtevane informacije prepričan, da predstavljajo informacije javnega značaja in da organ z njimi tudi razpolaga, zato meni, da je odločitev organa nezakonita. Glede informacij iz 1. in 3. točke zahteve, s katerimi organ naj ne bi razpolagal, najprej navaja, da ZDIJZ nalaga prosilcu opredelitev želene informacije v razumnih mejah, te pa so nedvomno povezane s prosilčevim omejenim poznavanjem dela organa in vrste informacij, s katerimi organ dejansko razpolaga. Pojasnjuje, da mora organ zato, v skladu z načelom varstva pravic strank iz 7. člena ZUP, prosilcu dati na razpolago vse dokumente, ki se nanašajo na določeno vprašanje, oziroma prosilca seznaniti, s katerimi informacijami dejansko razpolaga. Dodaja, da je bila njegova zahteva v tem delu določljiva, zato bi bilo treba v konkretnem postopku zahtevek prosilca tolmačiti široko, tj. kot zahtevo za izročitev tistih dokumentov, ki vsebujejo tozadevne informacije in za katere je prepričan, da organ z njimi razpolaga. Pri tem poudarja, da je v skladu z drugim odstavkom 18. člena ZDIJZ uradna oseba, ki je pri organu pristojna za posredovanje informacij javnega značaja, dolžna prosilcu nuditi ustrezno pomoč pri morebitni dopolnitvi zahteve, kar pomeni, da bi moral organ še pred izdajo (negativne) odločbe prosilca opozoriti, da »zbirnih« podatkov o zaprošenih informacijah ne vodi, razpolaga pa z dokumenti, ki vsebujejo (vsaj nekatere) zahtevane informacije po stanju v času do vložitve njegove zahteve (poročila likvidacijskega upravitelja, morebitna poročila izvedencev in/ali cenilcev, bilanco stanja in druge finančne izkaze, poročila, izstavljene fakture in rekapitulacijo opravljenih storitev pooblaščene odvetniške pisarne ipd.). Poudarja, da je organ večinski družbenik družbe GIO, zato ne more biti dvoma, da s tovrstnimi podatki razpolaga, saj mu je likvidacijski upravitelj dolžan redno poročati o poteku likvidacijskega postopka in o stanju premoženja ugašajočega subjekta oziroma predstavnike organa obveščati tudi o pravdnih in drugih sodnih postopkih v breme likvidacijske mase; ti dokumenti, upoštevajoč, da gre v primeru družbe GIO za poslovni subjekt pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava, predstavljajo v celoti prosto dostopne informacije javnega značaja, edina izjema bi lahko bili varovani osebni podatki.Glede informacij iz 2. in 4. točke zahteve, za katere organ uveljavlja izjemo poslovne skrivnosti, navaja, da je iz obrazložitve odločbe mogoče sklepati, da zahtevani dokumenti sicer ne nosijo oznake zaupnosti, pač pa da sama »narava« teh dokumentov organu preprečuje njihovo razkritje. Meni, da je takšno stališče organa zmotno, oziroma da je organ njegovo zahtevo zavrnil zgolj s pavšalno navedbo o izjemi poslovne skrivnosti, ki v izpodbijani odločbi ni ustrezno obrazložena. Opozarja, da so lahko predmet poslovne skrivnosti samo podatki, ki pomenijo konkurenčno prednost podjetja, in da ZGD–1 poslovno skrivnost priznava zgolj gospodarskim družbam, organ pa ni gospodarska družba in v ničemer ne tekmuje na prostem trgu z drugimi gospodarskimi subjekti in tudi zato je sklicevanje na poslovno skrivnost neutemeljeno. Dodaja še, da ustavno in zakonsko zagotovljeno pravico do dostopa do informacij javnega značaja zavezanci ne morejo in ne smejo omejevati z vsesplošnim (pavšalnim) sklicevanjem na varovanje nekakšnih »poslovnih skrivnosti«, ki po vsebini to niso, saj to predstavlja nedopusten odmik od načela transparentnosti poslovanja, kateremu bi morali biti še posebej zavezani subjekti, ki so v državni lasti, oziroma ki poslujejo z javnim denarjem, kar organ vsekakor je – skratka, ne more se kot poslovna skrivnost opredeliti vsaka informacija javnega značaja, katero želi organ iz kakršnihkoli razlogov skriti pred očmi javnosti.V pritožbi tudi ugotavlja, da organ morebitnih stranskih udeležencev, ki jih v izpodbijani odločbi sicer omenja (druge pogodbene osebe, s katerimi je organ v poslovnem razmerju), ni pozval v postopek, tako da ni razvidno, ali bi se ti sploh sklicevali na izjemo poslovne skrivnosti, saj je vsak subjekt dolžan sam ščititi svoje poslovne skrivnosti. Zato tega namesto njega ne more narediti organ, dolžnost organa pa je, da udeleženim subjektom to omogoči (7., 9. in 44. člen ZUP).Nadalje še navaja, da se organ tudi ni opredelil glede uporabe instituta delnega dostopa oziroma ni presojal, ali je ta mogoč, čeprav je to dolžnost organa, pri čemer pa bi moral v primeru delnega dostopa tudi natančno opredeliti, v katerem delu se prekrijejo oziroma izbrišejo informacije, ki predstavljajo izjeme od prosto dostopnih informacij, ter šele na podlagi tako izvedenega ugotovitvenega postopka določno opredeliti izrek odločbe, ki zadosti zakonskim normam in pravni varnosti. Ker v obravnavanem primeru organ ni postopal na tak način, meni, da je ravnal protipravno, pri čemer so mu bile kratene zakonsko in ustavno zajamčene pravice.Na podlagi vsega navedenega prosilec ocenjuje, da organ ni odločil pravilno in zakonito, saj je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep glede dejanskega stanja, in je bil napačno uporabljen pravni predpis, na podlagi katerega je bilo o predmetni zadevi odločeno. Navaja, da je obrazložitev izpodbijane odločbe ostala zgolj na deklaratorni ravni, ki ne omogoča preizkusa, saj niso konkretno razvidni razlogi za odločitev, ki izhajajo iz izreka izpodbijane odločbe, kar predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Ponovno izpostavlja tudi, da organ morebitnih stranskih udeležencev ni pozval v postopek in da mu ni omogočil vsaj delnega dostopa do zahtevanih dokumentov. Pojasnjuje, da se organ ni opredelil do posameznih zahtevanih dokumentov in ni konkretno ugotavljal zavrnitvenih razlogov. Zaključuje, da je organ nepopolno ugotovil dejansko stanje ter napačno uporabil določbe materialnega prava, s tem pa posledično bistveno kršil pravila postopka, zato bi bilo treba na podlagi tretjega odstavka 251. člena ZUP izpodbijano odločbo v celoti spremeniti ali odpraviti. Ob koncu še poudarja, da se organ kot državna institucija ne bi smel izogniti nadzoru javnosti in bi zanj še posebej moralo veljati načelo transparentnosti delovanja, saj »operira« izključno z državnim oziroma javnim premoženjem.Organ je pritožbo odstopil IP in na podlagi poziva IP z dne 14. 7. 2015, v skladu z 245. členom ZUP, opravil preizkus pritožbe. Ugotovil je, da je pritožba pravočasna in vložena po upravičeni osebi ter posredoval IP še zahtevo prosilca in izpodbijano odločbo. Na podlagi dodatnih pozivov IP z dne 24. 7. 2015 in 28. 8. 2015 je organ 31. 7. 2015, 10. 8. 2015 in 2. 9. 2015 poslal zahtevano pogodbo, zapisnik, pooblastilo za zastopanje prosilca ter določeno korespondenco med organom in odvetniško družbo po izdaji izpodbijane odločbe oziroma po odstopu pritožbe IP.Pritožbi je bilo treba ugoditi iz naslednjih razlogov:IP kot organ druge stopnje, v skladu z 247. členom ZUP, preizkusi izpodbijano odločbo v delu, v katerem jo pritožnik oziroma prosilec izpodbija, in v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon.V obravnavani zadevi ni sporno, da je organ zavezanec po ZDIJZ, saj 63. člen Zakona o Slovenskem državnem holdingu (Uradni list RS, št. 25/14; v nadaljevanju ZSDH–1) izrecno določa, da je organ zavezanec za posredovanje informacij javnega značaja in da se glede postopka tega posredovanja in dolžnosti zavezanca uporabljajo določbe zakona, ki ureja dostop do informacij javnega značaja. Glede na to, da je ena temeljnih nalog organa upravljanje naložb, ki po 3. členu ZSDH–1 med drugim obsega tudi uresničevanje pravic delničarja ali družbenika ali vsa druga pravna dejanja v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe, in drugimi predpisi, tudi ni sporno, da gre pri zahtevanih informacijah v zvezi z likvidacijskim postopkom družbe, katere (največji) družbenik je organ, za informacije iz delovnega področja organa.Sporno pa je, ali organ razpolaga z dokumenti, ki vsebujejo informacije iz 1. in 3. točke zahteve (glede stanja likvidacijskega premoženja družbe GIO na dan 15. 5. 2015 in v zvezi z vloženimi tožbami do 15. 5. 2015). Prav tako je sporno, ali se organ pri informacijah iz 2. in 4. točke zahteve (koliko je družba GIO plačala odvetniški družbi za vodenje likvidacijskega postopka, posredovanje kopij pogodb in zapisnika) upravičeno sklicuje na izjemo poslovne skrivnosti oziroma ali je le-ta podana.Informacije iz 1. in 3. točke zahteve (neobstoj dokumenta)Iz prvega odstavka 1. člena ZDIJZ izhaja, da ZDIJZ ureja postopek glede informacij javnega značaja, s katerimi organi že razpolagajo, torej ki že obstajajo. Informacija javnega značaja je po prvem odstavku 4. člena ZDIJZ informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva (v nadaljnjem besedilu: dokument), ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. ZDIJZ tako zagotavlja pravno varstvo le glede informacij, ki dejansko že obstajajo v materializirani obliki.Organ je z izpodbijano odločbo dostop do informacij iz 1. in 3. točke zahteve zavrnil le s pavšalno navedbo, da gre za informacijo, ki se nanaša na zbirne podatke (in s takšnim dokumentom ne razpolaga), kar pa samo po sebi še ne more biti razlog za zavrnitev, oziroma organ takšne odločitve ni z ničemer pojasnil in utemeljil ter se jo po vsebini tako sploh ne da obravnavati. Tako ni jasno, ali organ sicer razpolaga s posameznimi dokumenti (in katerimi), ki vsebujejo zahtevane informacije, tako da lahko prosilec sam po posameznih dokumentih le enostavno »sešteje« oziroma pridobi želeni zbirni podatek (npr. v zvezi s tožbami), ali pa bi bilo morebiti treba razpršene podatke po posameznih dokumentih zbrati in nato obdelati oziroma prirediti posebej na zahtevo prosilca, kar pa bi pomenilo ustvarjanje nove informacije (npr. v zvezi s stanjem likvidacijskega premoženja), ali pa bi bilo zahtevi mogoče ugoditi s preprostim priklicem podatkov iz informacijskega sistema oziroma informatizirane zbirke podatkov, kar pa predstavlja le tehnično opravilo, s katerim se praktično sploh omogoči realizacija dostopa do zahtevanih informacij v informacijskem sistemu organa, ipd. Vse to je nejasno in nepojasnjeno, neobrazloženih navedb pa ni mogoče preizkusiti.Organ v izpodbijani odločbi tudi dodaja, da ni dolžan ustvariti dokumenta na zahtevo prosilca, oziroma da ZDIJZ ne nalaga dolžnosti ustvarjanja novih dokumentov.Temu IP sicer načelno pritrjuje, saj so namreč organi, zavezanci po ZDIJZ, dolžni omogočiti dostop le do že obstoječih informacij in niso dolžni ustvariti novega dokumenta ali pridobiti oziroma vzpostaviti dokumenta, ki ga v času zahteve (še) nimajo, niti niso dolžni neobdelanih ali razpršenih podatkov posebej zbirati ali pridobivati od drugih, oziroma jih analizirati, sistematizirati, urejati, prirejati, dopolnjevati, združevati, povzemati ali jih na drug način obdelovati tako, da bi to ustrezalo vsem kriterijem, ki jih zahteva prosilec oziroma ki bi prosilcu omogočilo neposredno seznanitev z zahtevano informacijo. Pritožbeni postopek po ZDIJZ pa prav tako ni usmerjen k takšni prisili ustvarjanja informacij.Na drugi strani pa tudi prosilec v pritožbi zgolj pavšalno zatrjuje, da organ s podatki razpolaga, oziroma da je prepričan v to in se le na splošno se sklicuje na dolžnosti likvidacijskega upravitelja o poročanju.Zato IP brez konkretnih dejstev in okoliščin, ki pa jih prosilec v pritožbi ne navaja, ne more upoštevati takšnih pritožbenih ugovorov in na njihovi podlagi zaključiti, da dokumentacija obstaja in da je organ prosilcu noče posredovati oziroma da mu jo prikriva. Le z golim zatrjevanjem, da bi organ zahtevane informacije moral imeti, ni mogoče dokazovati, da organ tudi dejansko razpolaga s temi informacijami. Tudi sicer pritožbeni postopek po ZDIJZ ni namenjen ugotovitvi, da bi določene informacije morale obstajati oziroma da bi organ z njimi moral razpolagati, niti ugotavljanju temu, ali obstajajo upravičeni razlogi, zakaj organ zahtevanih dokumentov nima, oziroma ali je takšno ravnanje organa pravilno in zakonito. Organ pa se seveda mora zavedati posledic morebitnih neresničnih izjav oziroma neposredovanja sicer obstoječe dokumentacije.Obstoja zahtevane dokumentacije pa v ničemer ne dokazuje niti pritožbena navedba, da je družba GIO, na katero se nanašajo vse zahtevane informacije, poslovni subjekt pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava, saj je glede vsake (tudi takšne) družbe v prvi vrsti odločilno predvsem to, ali organ z zahtevano dokumentacijo sploh razpolaga, ne pa ali bi z njo moral razpolagati.V zvezi s pritožbeno navedbo glede širokega tolmačenja zahteve pa IP navaja, da je informacije iz 1. in 3. točke zahteve prosilec decidirano zahteval na dan 15. 5. 2015. Iz zahteve tako nikjer ne izhaja, da mu ustrezajo zahtevane informacije tudi na kakšen drug datum, prosilec pa ne more šele v pritožbi svoje zahteve razlagati tako (in s tem očitati organu), da bi se lahko informacije nanašale tudi na kakšen drug dan oziroma po stanju v času do vložitve zahteve. Organ namreč ne more sam, brez ustreznega zahtevka oziroma volje prosilca, posredovati informacije za kakšen drug datum in šteti, da je bilo s tem zahtevi ugodeno.Vendar pa mora organ prosilcu omogočiti dostop do dokumentov, ki jih ima v zvezi z zahtevano informacijo, ne glede na to, da prosilec dokumentov ni specificiral oziroma da je zahtevo po določeni informaciji oblikoval v obliki vprašanja, zahtevanega pojasnila ali odgovora, kot na to upravičeno opozarja prosilec v pritožbi. Glede na to, da je prosilec zahteval določene informacije, ki jih je zastavil v obliki vprašanj, organ torej nanje po ZDIJZ sicer ni dolžan odgovoriti oziroma pripraviti posebnega odgovora, je pa dolžan prosilcu v skladu z ZDIJZ omogočiti dostop do dokumentov, ki odgovarjajo na zastavljena vprašanja, seveda če organ z njimi razpolaga.Glede na to, da organ zgolj pavšalno navaja, da gre za zbirne podatke in da s takšnim dokumentom ne razpolaga, je izpodbijana odločba v tem delu pomanjkljivo obrazložena oziroma sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih (prvi odstavek 214. člena ZUP), zato je ni mogoče preizkusiti (kršitev pravil postopka iz 7. točke 237. člena ZUP).Informacije iz 2. in 4. točke zahteve (poslovna skrivnost)Na podlagi 2. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek, ki je opredeljen kot poslovna skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe.ZGD–1 razlikuje dva kriterija za določitev poslovne skrivnosti, subjektivnega (prvi odstavek 39. člena ZGD–1) in objektivnega (drugi odstavek 39. člena ZGD–1), odvisno od tega, na kakšni podlagi se podatki štejejo za poslovno skrivnost.Po prvem odstavku 39. člena ZGD–1 se za poslovno skrivnost štejejo podatki, za katere tako določi družba s pisnim sklepom; s tem sklepom morajo biti seznanjeni družbeniki, delavci, člani organov in druge osebe, ki morajo varovati poslovno skrivnost. Po drugem odstavku tega člena pa se ne glede na to, ali so določeni s sklepi iz prejšnjega odstavka, za poslovno skrivnost štejejo tudi podatki, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba; družbeniki, delavci, člani organov družbe in druge osebe so odgovorni za izdajo poslovne skrivnosti, če so vedeli ali bi morali vedeti za tako naravo podatkov. Za poslovno skrivnost se ne morejo določiti podatki, ki so po zakonu javni, ali podatki o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih običajev (tretji odstavek 39. člena ZGD–1). S pisnim sklepom iz prvega odstavka 39. člena ZGD–1 mora družba določiti tudi način varovanja poslovne skrivnosti in odgovornost oseb, ki so dolžne varovati poslovno skrivnost (prvi odstavek 40. člena ZGD–1). Pri subjektivnem kriteriju po prvem odstavku 39. člena ZGD–1 torej družba sama, s splošnim ali posamičnim aktom, odredbo ipd. označi določen podatek za poslovno skrivnost. Če pa podatki niso tako označeni kot poslovna skrivnost (tj. v skladu s prvim odstavkom 39. člena ZGD–1), pa lahko uživajo tovrstno zaupnost le ob predpostavkah iz drugega odstavka 39. člena ZGD–1, kjer je opredeljen objektivni kriterij za določitev poslovne skrivnosti. Pri tem kriteriju torej ni treba, da je podatek opredeljen kot poslovna skrivnost s kakšnim aktom ali kot tak izrecno označen, mora pa biti očitno, da bi z razkritjem nepooblaščeni osebi nastala škoda, ki pa mora biti občutna (torej ne kakršnakoli). Za odločitev o tem, ali se bo določen podatek štel za poslovno skrivnost po drugem odstavku 39. člena ZGD–1, je torej odločilna vsebina podatka oziroma očitne hude posledice njegovega razkritja. Dokazno breme za izpolnjenost subjektivnega ali objektivnega kriterija poslovne skrivnosti pa je po ustaljeni sodni praksi primarno na subjektu, čigar poslovna skrivnost se varuje. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da naj bi informacije iz 2. in 4. točke zahteve (koliko je družba GIO plačala odvetniški družbi za vodenje likvidacijskega postopka, posredovanje kopij pogodb in zapisnika) predstavljale poslovno skrivnost po subjektivnem kriteriju, pri čemer se organ sklicuje na interni Pravilnik o varovanju poslovne skrivnosti z dne 24. 7. 2014 (v nadaljevanju Pravilnik). Pri tem navaja le, da se na podlagi Pravilnika tudi podatki, gradiva itd., ki ne nosijo oznake poslovna skrivnost, pa njihova zaupnost izhaja že iz same narave le-teh in je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje zvedela nepooblaščena oseba, prav tako obravnavajo kot poslovna skrivnost.Vendar iz predložene pogodbe in zapisnika ni razvidno, da bi ti dokumenti nosili posebno oznako poslovna skrivnost, oziroma da bi bilo to kjerkoli v njih navedeno, niti se organ ne sklicuje na nobeno posebno določbo ali člen Pravilnika, ki bi takšne (tovrstne) dokumente opredelil za poslovno skrivnost. Organ tudi ne pojasni, zakaj naj bi zaupnost izhajala že iz narave podatkov. Prav tako ni jasno, zakaj se organ pri utemeljevanju subjektivne poslovne skrivnosti sklicuje na kriterije za objektivno poslovno skrivnost iz drugega odstavka 39. člena ZGD–1 in kaj naj bi to izkazovalo. Zgolj identično navajanje določbe ZGD–1 o objektivni poslovni skrivnosti v internem pravilniku še ne pomeni, da je s tem izpolnjen pogoj za subjektivno poslovno skrivnost (lahko pa sicer subjektivna poslovna skrivnost izpolnjuje vse kriterije tudi za objektivno). Zaradi tega so dejstva oziroma razlogi, ki naj bi utemeljevali subjektivno poslovno skrivnost nepojasnjeni in nerazumljivi oziroma med seboj v nasprotju ter jih zato ni mogoče preizkusiti.Organ sicer uveljavlja tudi poslovno skrivnost po drugem odstavku 39. člena ZGD–1, tj. objektivno poslovno skrivnost, ki pa je ni z ničemer izkazal. Le pavšalno omenja občutno škodo, ki bi izvirala iz negativnih posledic, ki bi jih imelo razkritje zahtevanih dokumentov, z ničemer pa ni opredelil in izkazal, za kakšno škodo bi sploh šlo, zlasti pa ne, da bi bila le-ta občutna in očitna, kot to zahteva drugi odstavek 39. člena ZGD–1. Takšnih splošnih in hipotetičnih oziroma z ničemer konkretiziranih navedb pa niti ni mogoče upoštevati oziroma šteti za obrazložene in utemeljene, tako da organ ni izkazal, da bi pri teh zahtevanih informacijah šlo za poslovno skrivnost po omenjenem objektivnem kriteriju.Organ se sklicuje tudi na 40. člen ZGD–1, da so poslovno skrivnost družbe dolžne varovati tudi osebe izven družb, če so vedele, ali če bi glede na naravo podatka morale vedeti, da je podatek poslovna skrivnost, vendar ne pojasni, zakaj bi bilo sklicevanje na to določbo pomembno za odločitev v tej zadevi. Na podlagi navedenega so pritožbene navedbe, da gre le za pavšalno navajanje izjeme poslovne skrivnosti in da zatrjevana izjema v izpodbijani odločbi ni ustrezno obrazložena (zaradi česar je tudi ni mogoče preizkusiti), utemeljene. Pri tem pa prosilec upravičeno še opozarja, da so lahko predmet poslovne skrivnosti po ZGD–1 samo podatki, ki pomenijo konkurenčno prednost. Tudi IP namreč meni, da so s poslovno skrivnostjo mišljene predvsem poslovne informacije, ki morajo ostati zaupne zaradi varstva konkurence na trgu oziroma konkurenčne prednosti gospodarske družbe, torej, ki vplivajo na konkurenčni položaj družbe in katerih sporočanje neupravičeni osebi bi škodilo konkurenčnemu položaju družbe ter imajo tako tudi ekonomsko oziroma premoženjsko vrednost (glej Komentar ZGD–1, Založba GV, 2007; komentar k 39. členu). Organ pri zatrjevanju poslovne skrivnosti tega ne utemeljuje. Glede časa nastanka poslovne skrivnosti pa IP še pripominja, da se organ sicer sklicuje na Pravilnik, ki je bil datiran z dne 24. 7. 2014, torej skoraj 3 leta po nastanku zahtevane pogodbe, zapisnika idr., ni pa razvidno, kakšna ureditev je veljala v času nastanka zahtevanih dokumentov.V zvezi s tem IP dodaja, da ima poslovna skrivnost smisel le, če je kot takšna opredeljena že od nastanka naprej oziroma če je od opredelitve za poslovno skrivnost znana le ozkemu krogu ljudi, ne pa tudi širše oziroma javnosti. Tudi ni nujno, da ima podatek, ki je sicer označen oziroma opredeljen kot poslovna skrivnost, lastnost oziroma vrednost poslovne skrivnosti trajno (v nedogled), saj konkurenčni podatki lahko s potekom časa, z razširjenostjo oziroma javno dostopnostjo, z novimi oziroma novejšimi podatki izgubijo svoj pomen (glej že navedeni komentar). Vsekakor bi moral sam organ, če se že sklicuje na Pravilnik, tudi upoštevati, da se že po njegovih pravilih lahko poslovna skrivnost nanaša le na podatke, ki zagotavljajo neko konkurenčno prednost oziroma katerih sporočanje nepooblaščeni osebi bi škodilo konkurenčnemu položaju gospodarske družbe, saj je namen Pravilnika prav zaščita konkurenčne sposobnosti organa (2. člen Pravilnika), in da traja dolžnost varovanja poslovne skrivnosti od trenutka seznanitve z njo do tedaj, ko predmet poslovne skrivnosti postane dostopen širšemu krogu ljudi oziroma ko je javno objavljen (prvi odstavek 12. člena Pravilnika).IP pa opozarja tudi na tretji odstavek 39. člena ZGD–1, po katerem se za poslovno skrivnost ne morejo med drugim določiti podatki, ki so po zakonu javni.Iz izpodbijane odločbe ni razvidno, da bi organ ugotavljal, ali oziroma v kakšnem obsegu gre pri pogodbi za informacije javnega značaja iz 4.a člena ZDIJZ v primeru poslovnih subjektov pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava. Po prvi alineji prvega odstavka tega člena je informacija javnega značaja tovrstnih poslovnih subjektov tudi informacija iz sklenjenega pravnega posla, ki se nanaša na pridobivanje, razpolaganje ali upravljanje s stvarnim premoženjem poslovnega subjekta ali izdatke poslovnega subjekta za naročilo blaga, gradenj, agentskih, svetovalnih ali drugih storitev ter sponzorskih, donatorskih in avtorskih pogodb in drugih pravnih poslov, s katerimi se dosega enak učinek. Pri tem 6.a člen ZDIJZ v prvem odstavku določa, da se ne glede na določbe prvega odstavka 6. člena tega zakona (ki taksativno našteva izjeme za zavrnitev dostopa do informacij javnega značaja, med katerimi je tudi poslovna skrivnost), dostop do zahtevane informacije javnega značaja poslovnih subjektov pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava dovoli, če gre za osnovne podatke o sklenjenih pravnih poslih iz prve alineje prvega odstavka 4.a člena tega zakona, in sicer za podatke o vrsti posla, o pogodbenem partnerju, pogodbeni vrednosti in višini posameznih izplačil, datumu in trajanju posla ter enake podatke iz aneksa k pogodbam. V skladu s petim odstavkom 1.a člena ZDIJZ je tak poslovni subjekt zavezanec za dostop do informacij javnega značaja iz 4.a člena tega zakona, ki so nastale kadarkoli v času, ko je bil pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava (torej ne glede na to, da so nastale pred uveljavitvijo teh zakonskih določb, predpisanih z novelo ZDIJZ-C (Uradni list RS, št. 23/14) z začetkom veljavnosti 17. 4. 2014 – odločba Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. II U 317/2014-12 z dne 19. 8. 2015). V skladu s tretjim odstavkom 6.a člena ZDIJZ lahko zavezanci, katerih informacije javnega značaja se ne posredujejo v svetovni splet v skladu s četrtim odstavkom 10.a člena tega zakona, ne glede na določbo prvega odstavka 6.a člena ZDIJZ, zavrnejo dostop do osnovnih podatkov o poslih iz prvega odstavka tega člena, če izkažejo, da bi razkritje huje škodovalo njihovemu konkurenčnemu položaju na trgu, razen če se ti podatki nanašajo na pravne posle, ki obsegajo donatorske, sponzorske, svetovalne, avtorske ali druge intelektualne storitve ali druge pravne posle, s katerimi se dosega enak učinek. Zgoraj navedeni taksativno našteti podatki (iz prvega odstavka 6.a člena ZDIJZ) so tako absolutno javni in zakon pri tem izjem ne po 6. členu ne po tretjem odstavku 6.a člena ZDIJZ ne dopušča (torej tudi ne glede na to, če gre za poslovno skrivnost), oziroma za te, sicer ozko opredeljene podatke, po določbah ZDIJZ (oziroma posledično tudi ZGD–1) ni mogoče ugotoviti izjeme poslovne skrivnosti oziroma obstoja nobene izjeme, ki bi preprečevala dostop do teh podatkov. Zato bi moral organ ugotavljati, glede na to, da je družba GIO vpisana v register zavezancev za informacije javnega značaja po 3.b členu ZDIJZ kot gospodarska družba v neposredni ali posredni večinski lasti oseb javnega prava in da imajo po podatkih poslovnega registra na spletni strani AJPES ob izdaji te odločbe osebe javnega prava več kot 99 % poslovnih deležev družbe GIO oziroma da so le-te bile družbeniki te družbe v času nastanka zahtevanih dokumentov, ali je bila družba GIO pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava tudi v času, ko so nastale zahtevane informacije, saj bi v tem primeru morala biti razkrita zahtevana pogodba vsaj v obsegu iz 6.a člena ZDIJZ. Da gre pri pogodbi za svetovalne oziroma druge intelektualne storitve, verjetno ni sporno (pogodba se nanaša na pravno svetovanje oziroma opravljanje pravnih, finančnih idr. intelektualnih storitev v zvezi z vodenjem likvidacijskega postopka).Prav tako iz izpodbijane odločbe ni razvidno, da bi organ ugotavljal, ali oziroma kateri podatki iz zapisnika so že (bili) javni, saj zaradi javnega razkritja ne bi mogli več predstavljati poslovne skrivnosti. Za kapitalske naložbe države je namreč v času nastanka zapisnika veljalo javno razkritje odločitev na posameznih skupščinah družb z državnimi naložbami. V skladu s takratnim (v času skupščine družbe GIO oziroma zapisnika o njej) Kodeksom upravljanja družb s kapitalskimi naložbami države (objavljen na spletni strani organa[1]), ki ga je na podlagi 10. člena in v skladu z 21. členom Zakona o upravljanju kapitalskih naložb Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 38/10) sprejel svet Agencije za upravljanje kapitalskih naložb (v nadaljevanju AUKN) 13. 1. 2011, je morala AUKN javno razkriti svoje delovanje na vsaki skupščini (javna objava na spletni strani osem dni po skupščini), pri čemer je moralo biti v teh razkritjih jasno navedeno, za katero družbo gre, kdaj je potekala skupščina, kakšen je bil dnevni red ter ali je AUKN glasovala o predlogih in kako (tretji odstavek 50. točke navedenega kodeksa). V nekonsolidiranem in konsolidiranem letnem poročilu organa za leto, končano 31. 12. 2011 (objavljeno na spletni strani organa[2]), je npr. v poglavju 1.1.7. (Kodeksi upravljanja družb) organ sam izrazil zavezanost temu kodeksu, kar naj bi bilo določeno tudi v njegovem takratnem statutu. AUKN je od uveljavitve prej navedenega zakona (29. 5. 2010) izvrševala tudi vlogo skupščine organa oziroma njegovega pravnega prednika Slovenske odškodninske družbe, d. d. V skladu z 38. členom Zakona o Slovenskem državnem holdingu, objavljenega v Uradnem listu RS, št. 105/12, je z uveljavitvijo tega zakona (28. 12. 2012) AUKN prenehala obstajati, upravljanje naložb države je prevzela Slovenska odškodninska družba, d. d., ki se je v nadaljevanju preoblikovala v organ, kar je določil tudi 77. člen ZSDH–1. Podobna obveznost razkrivanja tovrstnih odločitev na posameznih skupščinah je za organ sedaj določena v drugem in tretjem odstavku 66. člena ZSDH–1. Tako so utemeljene tudi pritožbene navedbe, da organ za zahtevane informacije, za katere uveljavlja izjemo poslovne skrivnosti, sploh ni preveril, ali bi bilo možno uporabiti institut delnega dostopa v skladu s 7. členom ZDIJZ oziroma 21. členom Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 76/05, 119/07 in 95/11). V skladu s 7. členom ZDIJZ pooblaščena oseba organa, če dokument ali njegov del le delno vsebuje informacije iz 6. člena in jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njihovo zaupnost, izloči te informacije iz dokumenta ter seznani prosilca z vsebino (oziroma mu omogoči ponovno uporabo) preostalega dokumenta. Na podlagi prvega odstavka 21. člena navedene uredbe se šteje, da je te informacije mogoče tako izločiti iz dokumenta, če jih je mogoče na kopiji fizično odstraniti, prečrtati, trajno prekriti ali drugače napraviti nedostopne, če gre za dokument v fizični obliki, oziroma v kopiji zbrisati, kodirati, blokirati, omejiti oziroma drugače napraviti nedostopne, če gre za dokument v elektronski obliki. Glede na prej navedeno v zvezi z javnostjo določenih podatkov bi torej moral organ vsaj za pogodbo in zapisnik ugotavljati, ali oziroma v katerem delu ju lahko delno, z upoštevanjem instituta delnega dostopa, posreduje prosilcu.V zvezi z dokumentacijo o znesku plačil za vodenje likvidacijskega postopka iz 2. točke zahteve pa IP še ugotavlja, da iz izpodbijane odločbe izhaja, da naj bi glede dokumentov iz 2. (in 4.) točke zahteve obstajala ena in edina izjema po 2. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ (poslovna skrivnost), iz česar je mogoče razumeti oziroma je nujen pogoj za izjemo, da dokumenti sicer obstajajo. Iz spisne dokumentacije (priložene korespondence med organom in odvetniško družbo po izdaji izpodbijane odločbe oziroma odstopu pritožbe IP) pa izhaja, da je organ odvetniško družbo po izdaji izpodbijane odločbe in pozivu IP samoiniciativno zaprosil za tovrstno dokumentacijo in jo tudi dobil (torej po izdaji izpodbijane odločbe oziroma odstopu pritožbe IP). Na podlagi slednjega je razumeti, da z dokumentacijo o teh plačilih organ v času odločanja o zahtevi ni razpolagal, tako da ni povsem jasno, kateri je bil dejanski razlog za zavrnitev dostopa do te informacije. Če organ v zvezi z zahtevano informacijo oziroma dokumentacijo nima nobenega dokumenta v materializirani obliki, mora zahtevo zavrniti iz tega razloga; (ne)obstoj izjem od dostopa do informacij javnega značaja se lahko ugotavlja le glede informacij, ki izpolnjujejo vse pogoje po prvem odstavku 4. člena ZDIJZ. Če pa organ (iz kateregakoli vzroka) razpolaga z zahtevano informacijo, jo je dolžan prosilcu posredovati, razen če se lahko v skladu z zakonom dostop omeji oziroma ne dovoli.Organ v postopku na prvi stopnji tudi sploh ni ugotavljal, ali morebiti obstaja izjema od zatrjevane izjeme, tj. ko se na podlagi drugega in tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, ne glede na izjeme iz prvega odstavka tega člena, dostop do zahtevane informacije vseeno dovoli. Na podlagi drugega odstavka 6. člena ZDIJZ (ki je pomemben tudi v zvezi drugim odstavkom omenjenega 4.a člena o razkritju dodatnih informacij poslovnih subjektov pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava zaradi podanega javnega interesa) se ne glede na določbe prejšnjega odstavka (torej ne glede na obstoj izjeme) dostop do zahtevane informacije dovoli, če je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevane informacije, razen če gre za določene tajne ali davčne podatke oziroma podatke poročevalskih enot za potrebe državne statistike (drugi odstavek 6. člena ZDIJZ). Prav tako pa se ne glede na določbe prvega odstavka 6. člena ZDIJZ (tj. ne glede na obstoj izjeme) lahko dostop do zahtevane informacije dovoli po tretjem odstavku tega člena, če gre za podatke o porabi javnih sredstev ali podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca, razen v primerih iz 1. in 5. do 8. točke prvega odstavka ter v primerih, ko zakon, ki ureja javne finance, ali zakon, ki ureja javna naročila, določata drugače (prva alineja), ali pa če gre za določene okoljske podatke (druga alineja). V obravnavani zadevi gre za zatrjevano izjemo po 2. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, torej ne gre za nobeno od v prvi alineji tretjega odstavka tega člena omenjenih izjem/točk, niti za primer iz slednjih dveh zakonov. Tako bi moral organ v postopku na prvi stopnji ugotavljati, ali so morebiti izpolnjeni pogoji za razkritje zahtevanih dokumentov na podlagi drugega ali tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ.IP pritrjuje tudi prosilčevim navedbam v pritožbi, da zavezanci po ZDIJZ ne morejo in ne smejo omejevati dostopa do informacij javnega značaja z vsesplošnim (pavšalnim) sklicevanjem na varovanje poslovnih skrivnosti. V javnem sektorju veljajo posebna pravila o transparentnosti in javnosti ter tudi odgovornosti, zato bi bilo vsekakor nesprejemljivo, da bi zavezanec po ZDIJZ celotno svoje poslovanje (četudi po posameznih vrstah oziroma vsebinah informacij) opredelil za poslovno skrivnost in zaradi tega zavračal vsak dostop do informacij javnega značaja.Pri tem IP še posebej izpostavlja javnopravno naravo organa oziroma njegov status javnopravnega subjekta, kar je ugotovilo že Vrhovno sodišče Republike Slovenije (npr. sodba, št. I UP 1126/2006-2 z dne 12. 9. 2007). Le zaradi pravnoorganizacijske oblike delniške družbe še ne pomeni, da gre v vseh pogledih (samo) za klasično delniško družbo in da za organ veljalo le (vsa) pravila, ki zavezujejo pravne osebe zasebnega prava, torej npr. absolutno tudi glede poslovne skrivnosti. Pri organu namreč ne gre za klasično uresničevanje zasebnih interesov družbenikov, ampak za družbo, ustanovljeno z javnopravnim aktom – zakonom, ki določa tudi njene pristojnosti, pravice in obveznosti. Organ je ustanovljen z namenom izvajanja določenih pomembnih nalog v javnem interesu (poravnava obveznosti iz naslova denacionalizacije, razveljavitve kazni premoženja, žrtvam (po)vojnega nasilja, vlaganje v javno telekomunikacijsko omrežje), edini ustanovitelj in delničar je Republika Slovenija, naloge in pristojnosti skupščine organa uresničuje vlada, premoženje oziroma naložbe je izvorno najprej pridobil v procesu tranzicije družbenega sistema oziroma lastninjenja družbene lastnine, je revidiranec Računskega sodišča Republike Slovenije, veljajo posebnosti glede pogojev oziroma imenovanja članov organov itd. Gre za posebno sui generis družbo oziroma institucijo, ki za izvajanje javnopravnih nalog upravlja z javnimi sredstvi, zaradi oblike državnega premoženja (naložbe oziroma delnice in deleži v gospodarskih družbah) in čim lažjega ter učinkovitejšega upravljanja z njim pa je organiziran kot delniška družba. Treba je tudi upoštevati, da je eden temeljnih namenov ZSDH–1 doseči koncentriran in pregleden sistem upravljanja kapitalskih naložb države (1. člen ZSDH–1), v okviru katerega ima pomembno mesto prav načelo preglednosti, po katerem je treba naložbe upravljati čim bolj pregledno tudi za javnost (8. člen ZSDH–1), dostop do informacij javnega značaja pa je eden od vidikov krepitve transparentnosti poslovanja (63. člen ZSDH–1 v okviru 4. oddelka (Krepitev preglednosti poslovanja) 6. poglavja). Transparentnost je tako posebej predpisana oziroma uzakonjena z ZSDH–1 kot zapovedan način poslovanja organa, kar pomeni, da bi se lahko omejila kvečjemu izjemoma. Zato ne more biti le z internim aktom organa vzpostavljen ravno nasprotni režim od uzakonjenega, po katerem bi bilo celotno poslovanje organa poslovna skrivnost, transparentnost poslovanja pa izjema. Zavezanost k transparentnosti namreč pomeni posebno odgovornost do javnosti oziroma do zagotavljanja javnosti in odprtosti delovanja, kar je tudi glavni namen ZDIJZ (2. člen), in konkretno ZSDH–1. OstaloIz dokumentov, ki jih je organ predložil IP, je razvidno, da so v njih udeležene oziroma da so jih pripravile tudi druge osebe, za katere pa ni razvidno, da bi jih organ sploh povabil v postopek. Tako ni razvidno, da bi v postopku na prvi stopnji sodelovale osebe iz zahtevane pogodbe, zapisnika ali druge dokumentacije, niti sama družba GIO, na katero se nanašajo vse zahtevane informacije in ki jo v postopku likvidacije zastopa likvidacijski upravitelj. Npr. iz že omenjene korespondence med organom in odvetniško družbo, sicer po izdaji izpodbijane odločbe oziroma odstopu pritožbe IP, izhaja, da odvetniška družba za določene informacije uveljavlja poslovno skrivnost, odvetniška družba pa je ena izmed strank pogodbe in tudi likvidacijski upravitelj družbe GIO. Organ prve stopnje mora ves čas med postopkom po uradni dolžnosti skrbeti za to, da so v postopku udeleženi vsi, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločba (44. člen ZUP), saj ima pravico udeleževati se postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes (prvi odstavek 43. člena ZUP). V skladu s 143. členom ZUP organ pred začetkom ugotovitvenega postopka povabi k udeležbi v postopku osebe, za katere ugotovi, da imajo pravni interes za udeležbo v postopku (prvi odstavek); v vabilu k udeležbi navede organ rok, v katerem je mogoče priglasiti udeležbo v postopku, pri čemer ta rok ne sme biti krajši od osem dni (tretji odstavek). Šesti odstavek 143. člena ZUP določa, da oseba, ki je bila pravilno vabljena k stranski udeležbi in opozorjena na posledice, pa do izdaje odločbe na prvi stopnji ni pravilno priglasila stranske udeležbe, ne more uveljavljati pravnih sredstev zoper odločbo. Za stranske udeležence veljajo tudi določbe 142. člena ZUP. Le takšno ravnanje organa prve stopnje je namreč tudi v skladu s predpisanim varstvom pravic strank (7. člen ZUP) in načelom zaslišanja stranke (9. člen ZUP). Čeprav organ že sam uveljavlja izjemo poslovne skrivnosti, to namreč še ne pomeni, da mu v postopek ni treba pritegniti strank z interesom ter tudi njim dati možnost, da v postopku zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. Ker organ tega ni storil, gre za bistveno kršitev določb postopka iz 2. točke drugega odstavka 237. člena ZUP (če osebi, ki bi morala biti udeležena kot stranka ali stranski udeleženec v postopku, ta možnost ni bila dana, pa ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena ZUP).Na navedeno kršitev pravil postopka je v pritožbi opozoril tudi prosilec, čeprav se s povabilom stranskim udeležencem v postopek omogoči udeležba v postopku prav njim in s tem varovanje njihovih pravic in pravnih koristi, ne pa prosilčevih, zato jih slednji za njih tudi ne more uveljavljati (razen če je njihov zastopnik oziroma pooblaščenec, kar pa iz spisa ni razvidno).IP pa tudi opozarja, da iz zahteve prosilca ne izhaja, da bi prosilec za vse zahtevane informacije opredelil, na kakšen način se želi seznaniti z njihovo vsebino (vpogled, prepis, fotokopija, elektronski zapis), kot to predpisuje 2. točka drugega odstavka 17. člena ZDIJZ (le za pogodbo in zapisnik je zahteval kopije). Če pa iz zahteve to ni razvidno, mora organ ravnati po prvem odstavku 18. člena ZDIJZ in prosilca pozvati, da zahtevo ustrezno dopolni oziroma odpravi pomanjkljivosti. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe oziroma spisne dokumentacije ni razvidno, da bi organ upošteval omenjene določbe 17. in 18. člena ZDIJZ.SklepnoGlede na navedeno je organ nepopolno ugotovil dejansko stanje in kršil materialno pravo ter storil tudi bistvene kršitve pravil postopka.Ni namreč navedel in utemeljil ter ustrezno obrazložil nobenih dejstev v zvezi z zbirnimi podatki oziroma posledično neobstojem dokumentov, nejasni so tudi razlogi, ki naj bi utemeljevali subjektivno poslovno skrivnost, niti ni jasno, kateri so bili dejanski razlogi za zavrnitev dostopa do informacije o zahtevanem znesku plačil družbe GIO odvetniški družbi za vodenje likvidacijskega postopka (neobstoj ali poslovna skrivnost). Razlogi za zavrnitev zahteve oziroma razlogi, s katerimi se dokazuje obstoj izjeme od dostopa do informacij javnega značaja, morajo biti natančno, jasno in konkretno obrazloženi (vsako izjemo je treba obravnavati restriktivno ter za vsak posamičen dokument), da se lahko preizkusi njihova utemeljenost oziroma izkazanost, morebitni prikriti podatki pa v izreku tudi točno opredeljeni (za vsak dokument).Poleg tega, da je organ napačno uporabil 2. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ glede izjeme poslovne skrivnosti, pa v postopku na prvi stopnji tudi sploh ni ugotavljal, ali so morebiti izpolnjeni pogoji za razkritje zahtevanih dokumentov na podlagi drugega ali tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, oziroma ali je prosilcu v skladu s 7. členom ZDIJZ možno omogočiti vsaj delni dostop do zahtevanih informacij, zlasti glede na navedbe IP v zvezi z javnostjo določenih informacij (v povezavi tudi s tretjim odstavkom 39. člena ZGD–1), tj. absolutno javnih že po 6.a členu ZDIJZ oziroma razkritih ob upoštevanju omenjenega kodeksa.V predmetni zadevi tudi ni jasno, na kakšen način se želi prosilec seznaniti z nekaterimi zahtevanimi informacijami, saj organ ni upošteval 17. člena ZDIJZ oziroma ni ravnal v skladu z 18. členom tega zakona.Na podlagi navedenega je izpodbijana odločba pomanjkljivo obrazložena oziroma sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih in je zato ni mogoče preizkusiti (bistvena kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP). Nadalje je organ bistveno kršil pravila postopka tudi glede stranske udeležbe, ki je organ sploh ni ugotavljal oziroma v postopku stranskim udeležencem ni bila dana možnost udeležbe (2. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).Zaradi zgoraj naštetih oziroma v tej odločbi navedenih pomanjkljivosti, ki jih bo zaradi pregleda nad dokumentacijo in poznavanjem zadevnega področja ter dejstva, da je organ tisti, ki lahko opiše ter ustrezno in popolno obrazloži vse razloge o odločilnih dejstvih za izdajo zakonite in pravilne odločbe v tej zadevi, hitreje in bolj ekonomično odpravil organ sam, je bilo treba, na podlagi prvega in tretjega odstavka 251. člena ZUP, izpodbijano odločbo odpraviti in zadevo vrniti organu prve stopnje v ponovni postopek, kot to izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.Na podlagi navedenega je organ dolžan pri ponovnem odločanju, če v zadevi ne bo odločil drugače oziroma ugotovil obstoja morebitnih drugih ovir ali izjem, upoštevati stališča in napotke iz te odločbe oziroma ravnati po tej odločbi in brez odlašanja, najpozneje pa v 30 dneh od prejema te odločbe, odločiti o zahtevi oziroma izdati novo odločbo, zoper katero ima prosilec pravico pritožbe.IP še pripominja, da je organ že obravnaval določeno zadevo glede zavrnitve zahteve zaradi poslovne skrivnosti organa, v kateri je IP (odločba št. 090-210/2014 z dne 22. 4. 2015, objavljena sicer tudi na spletni strani IP) prav tako podrobno obrazložil uporabo tega instituta v odnosu do posebnega položaja oziroma javnopravnega statusa organa in širše, tako da so organu v zvezi s tem ob izdaji izpodbijane odločbe že bila znana stališča IP.Ker je IP na podlagi prvega in tretjega odstavka 251. člena ZUP odpravil izpodbijano odločbo in zadevo vrnil organu v ponoven postopek, se ne opredeljuje do ostalih pritožbenih ugovorov.Na podlagi petega odstavka 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali, zato je odločil, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/10 – ZUT-UPB5 in 14/15 – ZUUJFO) oproščena plačila upravne takse.Pouk o pravnem sredstvu:Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, niti upravni spor.
Postopek vodila: Jelka Kovačič, univ. dipl. prav., svetovalka Informacijskega pooblaščenca |
|
[1] http://www.sdh.si/doc/Pravni_akti/1_Kodeks_upravljanja_druzb_v_drzavni_lasti_AUKN.pdf
[2] http://www.sdh.si/doc/Financna_porocila/2011-Letnoporocilo2011.pdf