Odvetniška družba Grčar - Urad RS za intelektualno lastnino
+ -Številka: 090-157/2015
Kategorije: Ali gre za zlorabo pravice, Kršitev materialnega prava
POVZETEK:Prosilka je zahtevala dostop do vseh sklepov, s katerimi je organ odločil o zahtevah za podaljšanje roka v preteklih 5 letih, ne glede na področje dela organa. Organ je zahtevo v celoti zavrnil, ker naj bi prosilka s tako obsežno zahtevo zlorabila pravico do dostopa do informacij javnega značaja, njen namen pa naj bi bil šikaniranje organa in onemogočanje dela na področju nadzora nad kolektivnimi organizacijami za upravljanje z avtorskimi pravicami. Ker po ustaljeni praksi IP in Uprvanega sodišča velik obseg zahtevanih dokumentov, ki ima za posledico upočasnitev dela organa, sama po sebi še ne pomeni zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja oziroma zahteve šikanoznega značaja in ker organ niti ni izkazal, da bi bilo njegovo delo zaradi obravnavanja prosilkine zahteve ovirano, je IP odločbo organa odpravil in mu zadevo vrnil v ponovno odločanje.ODLOČBA:
Številka: 090-157/2015/2Datum: 15. 7. 2015Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju: IP) izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, številka 113/2005 in 51/2007 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), 3. odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja Uradni list RS, št. 51/06– uradno prečiščeno besedilo, 117/2006 – ZDavP-2, 23/2014-ZDIJZ-C, 50/2014-ZDIJZ-D in 19/2015-Odl. US; v nadaljevanju ZDIJZ), ter prvega in tretjega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, 105/2006 – ZUS-1, 126/2007- ZUP-E, 65/2008-ZUP-F, 8/2010-ZUP-G in 82/2013-ZUP-H; v nadaljevanju: ZUP), o pritožbi Odvetniške pisarne Grčar, o.p., d.o.o., Šutna 52, 1241 Kamnik, po odvetnici Špeli Grčar (v nadaljevanju: prosilka), z dne 5. 6. 2015, zoper odločbo Urada RS za intelektualno lastnino, Kotnikova ulica 6, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju: organ), št. 090-8/2015-5 z dne 20. 5. 2015, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja naslednjoO D L O Č B O:
1. Pritožbi prosilke se ugodi. Odločba Urada RS za intelektualno lastnino, Kotnikova ulica 6, 1000 Ljubljana, št. 090-8/2015-5 z dne 20. 5. 2015, se odpravi in se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje. Organ mora o zahtevi prosilke z dne 24. 4. 2015 odločiti brez odlašanja, najpozneje pa v tridesetih (30) dneh od prejema te odločbe. 2. V tem postopku posebni stroški niso nastali.
O b r a z l o ž i t e v :
Prosilka je dne 24. 4. 2015 od organa zahtevala kopije vseh izdanih sklepov, s katerimi je bilo odločeno o zahtevi strank (in/ali stranskih intervenientov) za podaljšanje roka, ki jih je organ izdal v zadnjih 5 letih, ne glede na področje dela. Dokumente je zahtevala v elektronski obliki, če organ z njimi razpolaga v tej obliki.Organ je prosilko pozval, da dopolni zahtevo, ker ni razumljiva. Pojasnil ji je svoje pristojnosti in jo pozval, da se opredeli, glede katerih postopkov, ki sodijo v pristojnost organa, želi pridobiti sklepe. Prosilka je v postavljenem roku odgovorila, da želi prejeti sklepe o podaljšanju rokov za prav vsa upravna področja iz pristojnosti organa, zato jih v prvotni vlogi ni izrecno opredelila. Navedla je, da sklepe potrebuje za preučitev možnosti obstoja določenih standardov v podobnih zadevah.Organ je z izpodbijano odločbo prosilkino zahtevo v celoti zavrnil s sklicevanjem na peti odstavek 5. člena ZDIJZ, ker je prosilka zahtevo vložila natanko 1 uro in 22 minut za tem, ko je od organa prejela sklep, s katerim je organ njeni stranki, Zavodu AIPA, zavrnil zahtevo za podaljšanje roka v postopku izdaje dovoljenja po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 16/07-UPB3 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: ZASP). Po mnenju organa je prosilkina zahteva nerazumno obsežna, prosilka jo je vložila zato, ker ni bila zadovoljna z odločitvijo organa v postopku, v katerem zastopa Zavod AIPA, njen očiten namen pa je, da ohromi delo organa na drugih področjih, ki sodijo v njegove pristojnosti, zlasti nadzor nad dejavnostjo kolektivne organizacije, ki jo prosilka zastopa (zavod AIPA). Organ je navedel, da bi prosilka kot odvetnica morala vedeti, da iz prejetih sklepov niti ne bi mogla razbrati prakse organa glede odločanja o zahtevah za podaljšanje roka, ker praksa na različnih področjih dela organa, zaradi različnih pravnih podlag za odločanje o zahtevah za podaljšanje roka, sploh ni primerljiva. Organ meni, da bi morala prosilka, če bi res želela napraviti primerjavo in ne le preobremeniti organ, svojo zahtevo zožiti na sklepe o zahtevah za podaljšanje roka iz postopkov izdaje dovoljenj za kolektivno upravljanje. Organ je navedel še, da je v obdobju, na katerega se nanaša prosilkina zahteva, zgolj na področju podelitve in registracije pravic industrijske lastnine izdal 1.488 sklepov o podaljšanju roka v 1.330 postopkih, da pa iz evidence dokumentarnega gradiva ni mogoče ugotoviti, v koliko primerih (na podlagi 66. člena ZIL) zahtevi za podaljšanje roka ni ugodil. Pojasnil je, da urad razpolaga le z manjšim delom dokumentacije v elektronski obliki, ker večina dokumentacije, ki nastaja pri delu organa, obstaja le v fizični obliki upravnih spisov. Ker organ iz evidence dokumentarnega gradiva lahko ugotovi le, v katerih zadevah je zahtevi za podaljšanje roka ugodil, bi moral za obravnavo in rešitev prosilkine zahteve tudi v delu, ki se nanaša na sklepe, s katerimi je zahteve za podaljšanje roka zavrnil, organ pregledati skoraj vse upravne spise, ki so bili v reševanju v preteklih petih letih. Organ se je skliceval še na 11. člen ZUP in prosilkino ravnanje ocenil kot očitno nasprotujoče namenu ZDIJZ, nepošteno uporabo pravic, ter navedel, da je zahtevo zavrnil zaradi varstva javne koristi in pravic drugih.Prosilka je v pritožbi zoper izpodbijano odločbo primarno navedla, da jo je organ v postopku na prvi stopnji neupravičeno pozval na dopolnitev zahteve, ker je bila ta povsem jasna, nadalje pa je navedla, da je zahtevo res vložila zato, ker je bila nezadovoljna z odločitvijo organa, da njeni stranki, Zavodu AIPA, zavrne zahtevo za podaljšanje roka. Nezadovoljna pa je bila zato, ker meni, da organ sistematično nadleguje njeno stranko (Zavod AIPA), zlorablja svoja pooblastila in deluje arbitrarno. Njeno stranko naj bi organ obravnaval drugače kot druge subjekte, ki so stranke postopkov pred organom. Prosilka bi s pridobitvijo vseh sklepov z različnih področij rada pridobila prikaz statistike odločanja organa v podobnih primerih - torej v primerih odločanja o zahtevah za podaljšanje roka, ne glede na to, za kateri upravni postopek iz pristojnosti organa gre. Navedla je, da jo je organ v odločbi namerno diskreditiral in diskriminiral, ker je odvetnica, medtem ko ZDIJZ omogoča prost dostop do informacij javnega značaja komurkoli. Glede očitkov organa, da je njena zahteva nerazumno obsežna, se je prosilka sklicevala na mnenje namestnice IP, ki je v Pravni praksi citirala odločitev Upravnega sodišča, da zgolj veliko število dokumentov, ki so predmet zahteve, ne more biti razlog za zavrnitev zahteve za dostop do informacij javnega značaja. Kot dokaz za arbitrarno odločanje organa je prosilka predložila pregled procesnih pisanj organa njeni stranki Zavodu AIPA v različnih postopkih.Pritožba je utemeljena.
IP je pritožbo prosilke kot pravočasno, dovoljeno in vloženo po upravičeni osebi, prevzel v obravnavo in kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP izpodbijano odločbo organa preizkusil v delu, v katerem jo prosilka izpodbija in v mejah njenih pritožbenih navedb. Po uradni dolžnosti je preizkusil, ali ni v postopku na prvi stopnji prišlo do bistvenih kršitev postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon. Prosilka odločbo organa izpodbija v celoti.ZDIJZ v petem odstavku 5. člena določa, da lahko organ prosilcu izjemoma zavrne dostop do zahtevane informacije, če prosilec z eno ali več funkcionalno povezanimi zahtevami očitno zlorabi pravico dostopa do informacij javnega značaja po tem zakonu oziroma je očitno, da so zahteva ali zahteve šikanoznega značaja. Gre za primere, ko subjekt prestopi meje pravno zavarovanega upravičenja tako, da s tem ogroža oz. posega v pravico drugega. Če hočemo določiti meje pravice tistemu, ki jo je prekoračil, moramo izhajati iz pojma pravice in njene vsebinske opredelitve. Pravna norma pogosto ne more dati določnega in jasnega odgovora na vprašanje, kakšen naj bo obseg pravice v konkretnem primeru. Odgovor nam da šele ustvarjalna interpretacija prava[1]. Poudariti je treba, da je presoja obstoja zlorabe pravice institut, ki ga je treba uporabljati z veliko mero previdnosti in le tam, kjer je to nujno potrebno. Kriterije, ki opredeljujejo zlorabo pravice, je treba razlagati ozko in v vsakem primeru posebej. Utemeljitev obstoja zlorabe pravice mora vselej ostati skrajno sredstvo v postopkih odločanja o zahtevah za posredovanje informacij javnega značaja in se sme uporabiti le v primeru, če od organa objektivno ni mogoče pričakovati, da bo zahteve prosilca obravnaval v skladu z določbami ZDIJZ.
ZDIJZ ne navaja konkretnih kriterijev, na podlagi katerih lahko organ zahtevo prosilca ocenjuje kot ravnanje, ki predstavlja zlorabo pravice oziroma vlogo šikanoznega značaja. Upoštevati pa je treba, da so se za opredelitev zlorabe pravice v pravni teoriji in praksi razvili kriteriji, ki se lahko uporabijo tudi v zvezi s pravico dostopa do informacij javnega značaja. Ustavno sodišče, Vrhovno sodišče, Višja sodišča in Upravno sodišče so postavili zelo visoke standarde, kdaj gre za zlorabo pravice: na primer ponavljajoče vlaganje očitno neutemeljenih procesnih zahtevkov z zgolj pavšalnimi navedbami[2]; očitno nedovoljena in neutemeljena pritožba, za katero vsak razumen posameznik šteje njeno vložitev kot brez vseh možnosti za uspeh[3]; izražanje številnih negativnih vrednostnih ocen, ki glede na njihovo vsebino, intenzivnost in ostrino očitno presegajo mejo ostre, a še sprejemljive kritike, ki bi bila stvarno povezana z vsebino vloge[4]; ponavljajoče vlaganje vlog brez postulacijske sposobnosti[5]; vztrajanje pri sodni izterjavi 1 centa[6]; 127 vloženih zahtev za dostop do izrazito obsežne količine dokumentov in 322 e-sporočil, poslanih odgovorni osebi za dostop do informacij javnega značaja, v obdobju enega leta, večina z žaljivo vsebino[7]. Na drugi strani je Upravno sodišče RS že večkrat odločilo, da ni treba, da prosilec za dostop do informacije javnega značaja izkazuje, da sledi javnim interesom iz 2. člena ZDIJZ, ampak lahko zasleduje povsem zasebni interes, ali pa nikakršnega, glede na to, da so informacije javnega značaja prosto dostopne komurkoli, kar je oprlo na prvi odstavek 5. člena ZDIJZ in peti odstavek 15. člena Ustave v zvezi z drugim odstavkom 39. člena Ustave, pri čemer je izrecno poudarilo, da stranki ni mogoče očitati, da zlorablja pravice, če uveljavlja svojo zakonsko pravico[8]. Velika količina vlog in velik obseg zahtevanih dokumentov, ki imata za posledico upočasnitev dela organa, sama po sebi še ne pomenita zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja[9]. Posredovanje informacij javnega značaja je namreč ena izmed zakonsko določenih nalog organa, zato je organ dolžan zagotoviti tudi ustrezna sredstva in kader, ki bi takšne zahteve reševal. V primeru, če organ potrebuje več časa za posredovanje zahtevane informacije zaradi obsežnosti zahtevane dokumentacije, je v 24. členu ZDIJZ predvidena tudi možnost, da organ podaljša rok za odločitev o zahtevi za največ 30 delovnih dni.Iz sodne prakse Sodišča Evropskih skupnosti izhaja, da organ lahko le v posebnih primerih, v katerih bi konkreten in posamičen preizkus dokumentov povzročil nesorazmerno količino upravnega dela, izjemoma tehta na eni strani interes dostopa javnosti do dokumentov in na drugi strani nastalo delovno obremenitev, da bi v teh posebnih primerih ohranil interes dobrega upravljanja. Sodišče Evropskih skupnosti je na primer v sodbi v zadevi T-2/03, Verein fűr Konsumenteninformation proti Evropska komisija, glede obravnave obsežnih zahtevkov pojasnilo, da glede na ustaljeno sodno prakso, ki določa potrebo po izvedbi konkretne in posamične presoje dokumentov, samo dejstvo, da zahtevek za dostop zadeva veliko število dokumentov, še ne pomeni, da instituciji ni treba izvesti konkretne proučitve dokumentov. Odstopanje od obveznosti proučitve dokumentov je dovoljeno le v izjemnih primerih, kadar upravno breme, ki ga prinaša konkretna in individualna proučitev dokumentov, presega tisto, kar je razumsko potrebno. Vendar pa morajo institucije proučiti vse druge možnosti in tako omejiti svojo delovno obremenitev, obenem pa odobriti vsaj del zahtevka prosilca. V navedeni sodbi je Sodišče Evropskih skupnosti med drugim opozorilo, da količina dela, potrebna za preučitev prošnje, ni odvisna samo od števila dokumentov, navedenih v prošnji, ali njihovega obsega, ampak tudi od njihove narave. Zato potreba, da se opravi konkreten in posamičen preizkus zelo velikega števila dokumentov, ne pove ničesar o količini dela, potrebni za obravnavo prošnje za dostop, ker je navedena količina dela odvisna tudi od zahtevane temeljitosti tega preizkusa.Organ, na katerem je dokazno breme, v obravnavanem primeru ni v zadostni meri izkazal dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče utemeljiti, da zaradi prosilkine zahteve ne bi mogel ustrezno opravljati svojih drugih pristojnosti. Ni namreč mogoče objektivno predvideti, da bo vloga prosilke do te mere ovirala delo organa, da svojih preostalih nalog ne bi mogel več izvajati in zato pravic strank ali javnega interesa v drugih postopkih ne bi mogel ustrezno zavarovati. Dejstvo, da je prosilka odvetnica in da zastopa pravno osebo v upravnem postopku pred organom, ne pomeni, da ne sme izvrševati pravice dostopa do informacij javnega značaja. Osebni ali poklicni interesi prosilke, zaradi katerih je vložila zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, pri presoji upravičenosti do dostopa niso pravno relevantni, saj se v postopkih po ZDIJZ odloča z učinkom erga omnes. V postopku po ZDIJZ tako ni pomembno, kdo je prosilec in za kakšen namen potrebuje zahtevano informacijo, saj dostop do informacij javnega značaja lahko zahteva vsakdo (5. člen ZDIJZ). Če bi torej katera druga oseba od organa zahtevala dostop do istega dokumenta, bi se moral dostop dovoliti (oz. zavrniti) pod enakimi pogoji, kot osebi, ki je v konkretnem primeru prosilka. ZDIJZ torej kot pravilo postavlja enako in enotno uporabo določb zakona za vse, kar pomeni, da med prosilci ne dela nobenih razlik glede na njihov status oz. položaj, ali pravno znanje in torej ne uvaja nobene kategorije (de)privilegiranih prosilcev. Status prosilke je zato v konkretnem postopku irelevanten, kot tudi namen, zaradi katerega je želela pridobiti dokumente, in neposredni povod za vložitev zahteve (zavrnitev zahteve za podaljšanje roka njeni stranki). ZDIJZ predstavlja legitimno pot, ki vsakomur omogoča dostop do dokumentov organa, izbira prosilke, da ta zakon uporabi za pridobitev dokumentov, ki bi lahko njej oziroma njeni stranki ali komurkoli drugemu pomagali v postopku pred organom ali drugih postopkih, pa ne more predstavljati zlorabe pravice, saj prosilka s tem ni obšla zakona ali našla načina, kako se organu »maščevati« zaradi negativne odločitve o zahtevi njene stranke v drugem postopku iz pristojnosti organa. Za konkretni pritožbeni postopek tudi niso relevantne navedbe organa, da prosilka s pridobitvijo dokumenta ne bi mogla doseči cilja, ki ga zasleduje (seznanitev s primerljivimi primeri). Kot že navedeno, ZDIJZ od prosilcev ne zahteva, da bi sploh navedli cilje, ki jih z dostopom do informacij javnega značaja želijo doseči, niti ti cilji ne smejo vplivati na odločitev organa, da dostop omogoči (ali zavrne). Tudi navedbam organa, da je očiten namen prosilke, da bi ohromila njegovo delovanje, da ne bi mogel izvajati nadzora nad dejavnostjo njene stranke, kolektivne organizacije AIPA, nikakor ni mogoče slediti, ker organ ni izkazal relevantnosti korelacije med svojimi dolžnostmi po ZDIJZ v konkretnem primeru in njegovimi nadzorstvenimi pristojnostmi po ZASP. Vsak organ mora v skladu z 9. členom ZDIJZ določiti eno ali več uradnih oseb za posredovanje informacij javnega značaja. Na spletni strani organa[10] je objavljen seznam pooblaščenih oseb po področjih dela organa, iz katerega izhaja, da so na področju nadzora nad kolektivnimi organizacijami (avtorsko pravo in druge zadeve s področja dela urada) pooblaščene za vodenje in odločanje 4 osebe, za postopke posredovanja informacij javnega značaja pa 3 osebe, pri čemer je le 1 oseba hkrati pooblaščena za obe področji (gre za vodjo področja za zakonodajo IL, izdajo dovoljenj in nadzor kolektivnih organizacij)[11]. Zaradi navedenega je očitno, da zahteva, za odločanje[12] o kateri sta pooblaščeni 2 (oziroma skupaj 3) osebe, ne more vplivati na delovno obremenjenost organa na drugem področju v postopkih, za vodenje katerih in odločanje so pooblaščene 3 (oziroma skupaj 4) povsem druge osebe. Predvsem pa organ ni izkazal, da bi obstajala kakršnakoli korelacija prav med obremenjenostjo organa na področju dostopa do informacij javnega značaja in področjem nadzora na kolektivnimi organizacijami (in ne morda, katerim od drugih področij, za katera je pristojen organ). Vsekakor je dolžnost organa, da v okviru opravljanja svojih nalog izpolnjuje tudi svoje dolžnosti, ki mu jih nalaga ZDIJZ, in ne le drugih pristojnosti, za neposredno izvajanje katerih je bil ustanovljen. Socialna funkcija pravice dostopa do informacij javnega značaja, na katero se sklicuje organ, združuje demokratično funkcijo in funkcijo nadzora ter meje, ki jih titularju pravice postavljata morala in javni interes. Demokratična funkcija služi večji udeležbi državljanov v politiki in izhaja iz teorij participativne in deliberativne demokracije, ki poudarjajo, da odprtost delovanja javne oblasti ne more biti omejena le na različne oblike parlamentarnega odločanja, temveč mora vključevati tudi različne oblike neposrednega sodelovanja državljanov pri sprejemanju predpisov in političnih odločitev (več v Komentarju Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, Senko Pličanič et al., Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti, Ljubljana, 2005, str. 72). Funkcija nadzora pa omogoča državljanom nadzor nad delom javne uprave, nadzor nad pravilnostjo dela javnih oblasti ter nadzor nad porabo proračunskega denarja, kar preprečuje slabo upravljanje, zlorabo oblasti in korupcijo. Ta pravica omogoča splošni nadzor javnosti nad delom javne uprave, kamor sodi tudi organ, in s tem pospešuje zavedanje odgovornosti vseh, ki upravljajo z javnim denarjem in izvajajo pooblastila, ki jim jih je podelila država. Javnost lahko le s pomočjo načel, ki jih pozna pravo dostopa do javnih informacij, preverja pravilnost odločitev organov ter spoštovanje pravnih in drugih pravil. Zato je delo oblastnih organov bolj učinkovito (razlog nadzora in učinkovitejšega delovanja), obenem pa se zaradi komunikacije in tesnejšega razmerja med javnim sektorjem in posameznikom krepi tudi zaupanje. IP zaključuje, da ravnanje prosilke v predmetni zadevi, kjer je prosilka želela preveriti (ne)arbitrarnost odločanja organa, ni prekoračilo pravne mere pravice dostopa do informacij javnega značaja in ga nikakor ni mogoče šteti za njeno zlorabo. Prav tako prosilkina zahteva v ničemer ni šikanozne narave.Ker je organ svojo določitev, da prosilkino zahtevo v celoti zavrne, napačno oprl na določbo petega odstavka 5. člena ZDIJZ, se do njene zahteve ni opredelil vsebinsko. Organ niti ni konkretno identificiral dokumentov, ki so predmet zahteve, in ni ugotavljal, ali izpolnjujejo pogoje za obstoj informacije javnega značaja niti, nadalje, ali vsebujejo morebitne izjeme od prostega dostopa. Organ torej ni popolno ugotovil vseh relevantnih dejstev. Ker je IP ugotovil, da organ bolje pozna svoje lastno upravno poslovanje (administrativno evidentiranje dokumentov in njihova klasifikacija) bo postopek nedvomno lažje, hitreje in bolj ekonomično opravil organ, je IP na podlagi prvega in tretjega odstavka 251. člena ZUP odločbo organa odpravil in zadevo vrnil v ponoven postopek, kot to izhaja iz 1. tč. izreka te odločbe.Ker je IP prosilki ugodil že na drugi podlagi, se mu do drugih pritožbenih navedb ni bilo treba opredeliti, vseeno pa zgolj pripominja, da je bila že prvotna zahteva prosilke povsem jasna. Ne glede na to, da je organ prosilko neupravičeno pozval na dopolnitev zahteve, pa ne gre za bistveno kršitev pravil upravnega postopka po drugem odstavku 237. člena ZUP, niti IP takšnega ravnanja organa ni mogel šteti za bistveno kršitev pravil postopka, glede na dejstvo, da je organ o zahtevi prosilke (četudi napačno) vendarle odločil. Kadar IP ugotovi, da so bila v postopku na prvi stopnji nepopolno ali zmotno ugotovljena dejstva ali da je v postopku prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka, in spozna, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil organ prve stopnje, odpravi odločbo prve stopnje s svojo odločbo in vrne zadevo organu prve stopnje v ponoven postopek (prvi odstavek 251. člena ZUP v povezavi s tretjim odstavkom tega člena). V takem primeru IP s svojo odločbo opozori organ prve stopnje, glede česa je treba dopolniti postopek, organ prve stopnje pa mora vseskozi ravnati po tej odločbi in brez odlašanja, najpozneje pa v 30 dneh od prejema zadeve, izdati novo odločbo (tretji odstavek 251. člena ZUP).Organ bo moral v ponovljenem postopku identificirati, katere dokumente je prosilka zahtevala in ji omogočiti seznanitev, na način, ki ga je zahtevala, pri čemer bo moral presojati, ali v zvezi s katerim od zahtevanih dokumentov obstaja katera od izjem od prostega dostopa po prvem odstavku 6. člena ZDIJZ-1. Če bo ugotovil, da v zvezi z zahtevanimi dokumenti obstajajo stranke z interesom, jih bo moral v skladu s 44. členom ZUP pritegniti v postopek.Organ bo lahko zahtevo prosilke zavrnil, če bo ugotovil, da z dokumenti, ki jih je zahtevala prosilka, ne razpolaga. Če bo ugotovil, da posamezen dokument vsebuje izjeme od prostega dostopa po 5.a členu ZDIJZ ali prvem odstavku 6. člena ZDIJZ, bo moral za posamezno izjemo presojati, ali je vseeno treba dovoliti dostop po drugem ali tretjem odstavku 6. člena ZDIJZ in če bo ugotovil, da je treba glede določenih informacij prosilki dostop zavrniti, tudi presojati, ali ji lahko omogoči dostop vsaj do preostalih delov dokumentov v skladu s 7. členom ZDIJZ. Pri tem bo moral upoštevati določbe Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 76/05, 119/07 in 95/11; v nadaljevanju: Uredba) o t. i. delnem dostopu do informacij javnega značaja, če bo to potrebno. O morebitni (delni) zavrnitvi bo moral izdati odločbo.Na podlagi vsega navedenega IP zaključuje, da je pritožba utemeljena, saj je organ na prvi stopnji napačno uporabil določbo petega odstavka 5. člena ZDIJZ, na katero je oprl svojo odločitev in posledično ni popolno ugotovil dejanskega stanja. Zato je IP, na podlagi prvega in tretjega odstavka 251. člena ZUP, skladno z razlogi, navedenimi v obrazložitvi te odločbe, izpodbijano odločbo odpravil in zadevo vrnil v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu, kot to izhaja iz 1. tč. izreka te odločbe. Organ mora o zahtevi prosilca odločiti nemudoma, najpozneje pa v roku 30 dni od prejema te odločbe, pri čemer mora upoštevati napotke IP, ki so podani v tej odločbi.
Posebni stroški v tem postopku niso nastali, zato je Pooblaščenec odločil, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.
Pouk o pravnem sredstvu:Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, niti upravni spor.Postopek vodila : Tina Kraigher Mišič, univ. dipl. prav.,svetovalkaInformacijski pooblaščenec:Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,Informacijska pooblaščenka
[1] M. Pavčnik, Zloraba pravice, Časopisni zavod Uradni list SR Slovenije, Ljubljana 1986, str. 5.
[2] Sklep Ustavnega sodišča RS, št. U-I-287/07.
[3] Sklep Ustavnega sodišča RS št. Up-448/12.
[4] Sklep Ustavnega sodišča RS št. U-I-315/08-4.
[5] Sklep Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 76/2014.
[6] Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Ip 1002/2009.
[7] Sodba Upravnega sodišča RS št. III U 240/2012.
[8] Npr. sodbi Upravnega sodišča RS št. U 2111/2008 in št. U 92/2006-8.
[9] Sodba Upravnega sodišča RS št. 92/2006-8 in odločbi IP št. 090-128/2013/2 in št. 090-224/2013/3.
[10] Dostopno na: http://www.uil-sipo.si/uil/urad/kontakt-in-podatki/kontaktne-in-pooblascene-osebe/.
[11] Dostopno na: http://www.uil-sipo.si/uil/urad/o-uradu/organigram/.
[12] In za vodenje postopka.