prosilec - Splošna bolnišnica Dr. Franca Derganca, Nova Gorica
+ -Številka: 090-153/2015
Kategorije: Ali dokument obstaja, Osebni podatek, Javni uslužbenci in funkcionarji
POVZETEK:Prosilec je zahteval dostop do "posnetka magnetograma" redne seje sveta zavoda, organ pa je njegovo zahtevo v celoti zavrnil. Iz obrazložitve odločbe organa izhaja, da magnetogrami seje ne nastajajo, glede posnetka pa je prosilca povabil na poslušanje v prostorih organa. IP je ugotovil, da je organ zadevo rešil pravilno, vendar obrazložil z napačnimi razlogi. Ker besedna zveza "posnetek magnetograma" ni smiselna, je IP po pregledu dokumentacije ugotovil, da je bila volja prosilca pridobiti kopijo zvočnega posnetka. Ta pa po presoji IP vsebuje varovane osebne podatke, saj iz glasu posameznika izhajajo tudi njegovi biometrični in drugi varovani osebni podatki. Zato za dostop do posnetka ni pravne podlage, prav tako pa ni mogoče uporabiti določbe o javnosti podatkov, ki se nanašajo na javne uslužbence in javne funkcionarje (3. odstavek 6. člena ZDIJZ).ODLOČBA: Številka: 090-153/2015/8Datum: 31. 7. 2015Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP) izdaja na podlagi 3. in 4. odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/2006 - UPB2, s sprem. in dop.; v nadaljevanju ZDIJZ), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/2005, s sprem. in dop.; v nadaljevanju ZInfP) in 3. odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/1999, s sprem. in dop.; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi ………. (v nadaljevanju prosilec) z dne 14. 4. 2015 zoper odločbo Splošne bolnišnice dr. Franca Derganca Nova Gorica, Padlih borcev 13a, 5290 Šempeter pri Gorici (v nadaljevanju organ), št. 100-10/2015-6 z dne 10. 4. 2015, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja naslednjoO D L O Č B O:1. Pritožba prosilca z dne 14. 4. 2015 zoper odločbo organa št. 100-10/2015-6 z dne 10. 4. 2015 se zavrne.2. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.O b r a z l o ž i t e v:Prosilec je 15. 3. 2015 pri organu vložil zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, s katero je zahteval dostop do "posnetka magnetograma" 8. seje sveta zavoda - organa.Organ je z elektronskim sporočilom z dne 1. 4. 2015 domnevne stranske udeležence seznanil z zaprosilom člana sveta zavoda in ji prosil, da se do zaprosila opredelijo v roku treh delovnih dni od prejema obvestila. Organ je kot odziv na svoje elektronsko sporočilo prejel nekaj elektronskih sporočil, s katerimi so udeleženci na predmetni seji sveta zavoda izrazili bodisi strinjanje bodisi nestrinjanje s posredovanem posnetka prosilcu.Organ je izdal odločbo št. 100-10/2015-6 z dne 10. 4. 2015 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), s katero je v celoti zavrnil zahtevo prosilca. Organ je navedel, da zaprosilo prosilca sicer ni izrecno označeno kot zahteva za dostop do informacij javnega značaja, vendar ga bo organ, skladno s 3. odstavkom 17. člena ZDIJZ, obravnaval kot takega. Nadalje je organ zapisal, da se seje sveta zavoda zvočno snemajo skladno z določili Poslovnika o delu sveta zavoda (št. 130-7/07-1 z dne 29. 6. 2004, s sprem. in dop., v nadaljevanju Poslovnik sveta zavoda). Posnetek seje pa služi zgolj kot delovni pripomoček pri sestavi zapisnika in se hrani le toliko časa, da svet zavoda potrdi zapisnik seje sveta zavoda. Po preteku tega časa se posnetek na ustrezen način uniči. Organ je zapisal tudi, da iz zaprosila prosilca očitno izhaja, da želi pridobiti magnetogram, ki je dobesedni prepis zvočnega zapisa seje, iz katerega so razvidne vse razprave ter sprejete odločitve. Organ se je pri opredelitvi pojma naslonil na definicijo iz Wikipedije, in sicer iz spletnega mesta http://sl.wikipedia.org/wiki/magnetogram. Glede na ugotovitev organa, da prosilec zahteva magnetogram in glede na definicijo dokumenta po 1. odstavku 4. člena ZDIJZ, je organ sklenil, da z zahtevanim dokumentom ne razpolaga v materializirani obliki. Zato organ ne razpolaga s posnetkom magnetograma in je zahtevo prosilca zavrnil. Vendar pa je organ za konec še zapisal, da prosilcu omogoča poslušanje zahtevanega zvočnega posnetka na sedežu organa.Prosilec je 10. 4. 2015 organu po elektronski pošti sporočil, da se strinja z navedbo definicije magnetograma in njegov namen ni bil ustvarjanje novih dokumentov, temveč zahteva le zvočni zapis, ne glede na njegovo poimenovanje. Prosilec je nato 14. 4. 2015 vložil pritožbo zoper izpodbijano odločbo, v kateri je zapisal, da je kot član Sveta zavoda in udeleženec v razpravi, upravičen do zahtevanega tonskega posnetka. Prosilec je navedel, da mu samo poslušanje posnetka ne koristi, poleg tega pa organ prosi za zavarovanje posnetka pred uničenjem do odločitve pritožbenega organa (IP). Obravnavani posnetek bi mu lahko služil tudi kot dokaz v morebitnem pravdnem postopku, saj je na seji sveta zavoda zaznal žalitve oziroma šikaniranja. Prosilec je svojo pritožbo poslal IP, zato jo je ta z dopisom št. 092-71/2015/2 z dne 15. 4. 205 odstopil organu in ga pozval, naj kot organ prve stopnje skladno z 245. členom ZUP opravi preizkus pritožbe. Organ je z dopisom št. 100-10/2015-13/KB z dne 27. 5. 2015 odstopil pritožbo prosilca v obravnavo IP kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe, po tem, ko je prosilec na poziv organa pritožbo dopolnil s svojim lastnoročnim podpisom. Organ je IP z dopisi z dne 16. 6. 2015, 8. 7. 2015 in 29. 7. 2015 posredoval pojasnilo, da magnetogram seje sveta ne obstaja, saj skladno s Poslovnikom magnetogramov sploh ne izdelujejo, posredoval pa mu je tudi zapisnik 8. redne seje sveta zavoda z dne 24. 2. 2015, Poslovnik o delu sveta zavoda skupaj s spremembami in dopolnitvami ter zvočni posnetek 8. redne seje z dne 24. 2. 2015.Pritožba je neutemeljena.IP uvodoma pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo pritožnik oziroma prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.Prav tako IP uvodoma ugotavlja, da organ ni bil dolžan pozvati udeležencev na seji, naj se kot morebitni stranski udeleženci opredelijo do prosilčeve zahteve po prejemu obravnavanega posnetka seje. Dolžnost varstva osebnih podatkov posameznikov je namreč zakonska dolžnost organa, ki izhaja iz Zakona o varstvu osebnih podatkov (Ur. l. RS, št. 94/2007-UPB1, v nadaljevanju ZVOP-1). V javnem sektorju privolitev posameznika praviloma ni upoštevna pravna podlaga za obdelavo osebnih podatkov, temveč mora biti podlaga za obdelavo osebnih podatkov praviloma predpisana v zakonu. Zato mora organ sam presoditi, ali obstaja podlaga za obdelavo osebnih podatkov in po uradni dolžnosti paziti, ali je podana izjema dostopa do zahtevanih informacij. Organ sicer ni storil nobene postopkovne kršitve s tem, da je udeleženim na seji posredoval elektronsko sporočilo, s katerim jih je povabil v postopek, vendar tega v okoliščinah konkretnega primera tudi ni bil dolžan storiti. Tudi sicer bi moral organ, če bi želel v postopek pravilno pritegniti morebitne stranske udeležence, to storiti z osebno vročitvijo in ne po elektronski pošti, prav tako pa bi moral nato osebam, ki so izrazile interes, vročiti izpodbijano odločbo. Zaradi vsega navedenega IP v postopek ni pritegnil sodelujočih na obravnavani seji sveta zavoda.Bistveno uvodno vprašanje je tudi, na kakšni podlagi je potrebno presojati prosilčevo zahtevo in ali je organ ravnal pravilno, ko je za presojo pravice uporabil določbe ZDIJZ. Iz zahteve prosilca ne izhaja, na podlagi katerega zakona, predpisa ali poslovnika se želi seznaniti s posnetkom seje sveta zavoda. Prosilec se v svoji zahtevi sicer ni dolžan sklicevati na pravno podlago, vendar se glede na njegov status člana sveta zavoda postavlja vprašanje, ali je dostop do posnetka zahteval kot član sveta oziroma kot oseba z morebitnim pravnim interesom za vložitev civilne tožbe (torej kot privilegiran prosilec) ali kot prosilec po ZDIJZ, ki je lahko vsakdo brez potrebe po izkazovanju kakršnega koli interesa ali namena uporabe. Organ je zahtevo prosilca obravnaval po določbah ZDIJZ in se skliceval na določbo 17. člena ZDIJZ ter na njegovi podlagi izdal odločbo, zoper katero se je prosilec pritožil k IP. Iz navedenega izhaja, da je prosilec pristal na obravnavo zahteve po določbah ZDIJZ, zato je utemeljena tudi pristojnost IP za obravnavo konkretne pritožbo. V sami zahtevi, ki je bila podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, se prosilec namreč ne sklicuje na nobeno pravno podlago, zato organ ni ravnal bistveno narobe, ko je zahtevo obravnaval po določbah ZDIJZ. Ob vsem tem pa je treba opozoriti, da ZDIJZ obravnava vse prosilce enako, torej ne glede na morebiten poseben status, interes ali namen. Dostop do informacij javnega značaja je namreč skladno z določbo 1. člena ZDIJZ omogočen vsakomur pod enakimi pogoji, dokumenti, ki jih prosilci pridobijo po določbah ZDIJZ, pa so dostopni vsem prosilcem, torej celotni javnosti (erga omnes). IP je moral pred začetkom vsebinske obravnave pritožbe prosilca ugotoviti, kaj je sploh predmet prosilčeve zahteve in ali takšni zahtevani dokumenti sploh obstajajo. Prosilec je z zahtevo z dne 15. 3. 2015 izrazil željo po dostopu do "posnetka magnetograma" določene seje sveta zavoda, vendar pa je "posnetek magnetograma" oksimoron oziroma besedna zveza, pri kateri se obe besedi medsebojno izključujeta. Magnetogram je namreč, kot pravilno navaja organ, "dobesedni prepis" posnetka, zato prosilec ne more zahtevati "posnetka dobesednega prepisa". 1. odstavek 66. člena ZUP določa, da mora biti razumljiva in mora obsegati vse, kar je treba, da se lahko obravnava. Organ bi moral v primeru nejasnosti od prosilca v roku petih delovnih dni zahtevati, da se pomanjkljivosti odpravijo, in mu določiti rok, v katerem jo mora popraviti. Organ tega ni napravil, temveč je v odločbi zavrnil dostop do "posnetka magnetograma". Iz obrazložitve odločbe pa posredno izhaja, da je organ odločal tako o dostopu do magnetograma (ki ne obstaja) ter o dostopu do posnetka (glede katerega je prosilca povabil na poslušanje v svojih prostorih). Ker je prosilec z dopisom z dne 10. 4. 2015 po elektronski pošti sporočil, da njegov namen ni bil ustvarjanje novih dokumentov, temveč zahteva zvočni zapis, iz pritožbe prosilca pa nedvomno izhaja, da zahteva kopijo "tonskega zapisa", je IP ugotovil, da je predmet tega pritožbenega postopka nesporno dostop do zvočnega (audio) posnetka seje sveta zavoda. Ne drži torej navedba organa iz dopisa št. 100-10/2015-13/KB z dne 27. 5. 2015, s katerim je organ IP odstopil pritožbo prosilca, da je predmet zahteve magnetogram. Organ je glede dostopa do posnetka prosilca sicer povabil v svoje prostore na poslušanje posnetka, vendar je prosilec v pritožbi vztrajal pri pridobitvi kopije posnetka. Prosilci po ZDIJZ imajo pravico, hkrati pa tudi dolžnost, da v svoji zahtevi opredelijo, na kakšen način se želijo seznaniti z vsebino zahtevane informacije, torej ali zahtevajo vpogled, prepis, fotokopijo, elektronski zapis (2. odstavek 17. člena ZDIJZ). Če prosilec zahteva prepis oziroma kopijo, lahko organ zavrne dostop do informacije v zahtevani obliki in omogoči le vpogled samo, če je zahtevana informacija zavarovana skladno z zakonom, ki ureja avtorsko pravico (2. odstavek 25. člena ZDIJZ). Organ lahko prosilcu posreduje zahtevano informacijo tudi v drugi obliki, če se prosilec s tem strinja, če denimo organ ne razpolaga s tehničnimi zmogljivostmi za pretvorbo informacije v zahtevano obliko (3. odstavek 18. člena Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 76/2005, s sprem. in dop.). Glede na to, da prosilec vztraja pri pridobitvi kopije posnetka, je IP ugotovil, da je organ zavrnitev dostopa do informacij obrazložil z napačnimi razlogi, saj je navajal, da magnetogram skladno s 1. odstavkom 4. člena ZDIJZ ne obstaja, prosilec pa se lahko seznani s posnetkom le tako, da ga posluša v prostorih organa.Ker je IP torej ugotovil, da je organ prosilcu omogočil zgolj poslušanje posnetka v njegovih prostorih, je IP iz razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju, ugotovil, da je bila odločitev organa sicer pravilna, vendar obrazložena z napačnimi razlogi.V obravnavani zadevi ni sporno, da je organ zavezanec po 1. členu ZDIJZ, prav tako ni sporno, da zahtevane informacije spadajo v delovno področje organa. Organ z zahtevanim dokumentom dejansko razpolaga, saj ga je zavaroval pred uničenjem s sklepom št. 180-2/2015-30 z dne 5. 5. 2015, poleg tega pa ga je organ dne 29. 7. 2015 posredoval IP za namene tega postopka.Ob vsebinski presoji pritožbe prosilca je moral IP ugotoviti, ali zahtevani posnetek predstavlja prosto dostopno informacijo javnega značaja, ali pa je podana katera od izjem od dostopa do informacij javnega značaja, kot jih opredeljuje 1. odstavek 6. člena ZDIJZ. Konkretno se je IP osredotočil na vprašanje obstoja izjeme varstva osebnih podatkov iz 3. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ.ZDIJZ v zvezi z izjemo po 3. točki 1. odstavka 6. člena napotuje na uporabo določb ZVOP-1. Določa namreč, da organ zavrne zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, če se zahteva nanaša na osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov. Ker je obdelava osebnih podatkov, tudi za namene ZDIJZ, dopustna samo, če ne pomeni kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z ZVOP-1, je v konkretnem primeru treba ugotoviti, ali posredovanje posnetkov na podlagi zahteve po ZDIJZ pomeni kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z ZVOP-1.
ZVOP-1 v 1. točki 1. odstavka 6. člena določa, da je osebni podatek katerikoli podatek, ki se nanaša na posameznika, ne glede na obliko, v kateri je izražen. Posameznik pa mora biti določena ali določljiva fizična oseba, na katero se nanaša osebni podatek, pri čemer je oseba določljiva, če se jo lahko, neposredno ali posredno, identificira, predvsem s sklicevanjem na identifikacijsko številko, enega ali več dejavnikov, ki so značilni za njeno fizično, fiziološko, duševno, ekonomsko, kulturno ali družbeno identiteto, pri čemer način identifikacije ne povzroča velikih stroškov, nesorazmerno velikega napora ali ne zahteva veliko časa. 3. točka 6. člena ZVOP-1 določa, da je obdelava osebnih podatkov kakršnokoli delovanje ali niz delovanj, ki se izvaja v zvezi z osebnimi podatki, ki so avtomatizirano obdelani ali ki so pri ročni obdelavi del zbirke osebnih podatkov ali so namenjeni vključitvi v zbirko osebnih podatkov, zlasti zbiranje, pridobivanje, vpis, urejanje, shranjevanje, prilagajanje ali spreminjanje, priklicanje, vpogled, uporaba, razkritje s prenosom, sporočanje, širjenje ali drugo dajanje na razpolago, razvrstitev ali povezovanje, blokiranje, anonimiziranje, izbris ali uničenje; obdelava je lahko ročna ali avtomatizirana (sredstva obdelave).
Ob poslušanju avdio posnetka ter po pojasnilu organa je IP ugotovil, da zahtevani posnetek vsebuje osebne podatke (imena, priimke, funkcije, določene podatke v zvezi s poklicnim delovanjem) zaposlenih pri organu ter članov sveta zavoda, ki so imenovani s strani ustanovitelja, lokalne skupnosti in Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Razkritje zahtevanega posnetka bi torej glede na določbe ZVOP-1 nedvomno predstavljajo obdelavo osebnih podatkov. Za presojo dopustnosti razkritja zahtevanega posnetka je treba upoštevati splošne pravne podlage za obdelavo osebnih podatkov, opredeljene v 8. in 9. členu ZVOP-1. Iz navedenih členov kot splošno pravilo izhaja, da je obdelava osebnih podatkov dopustna, če tako določa zakon ali če je za to podana privolitev posameznika.Pravno podlago za posredovanje osebnih podatkov iz zahtevanega posnetka bi lahko predstavljal 3. odstavek 6. člena ZDIJZ. Ta namreč določa, da se ne glede na morebitne izjeme od dostopa do informacij javnega značaja dovoli dostop do informacij, če gre za podatke o porabi javnih sredstev ali podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca. Res je sicer, da določeni osebni podatki predstavljajo podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca. Vendar pa je IP v nadaljevanju ugotovil, da posnetek poleg osnovnih osebnih podatkov (ime in priimek, funkcija in delovno mesto) vsebuje tudi druge osebne podatke prisotnih na seji sveta zavoda, in sicer: - glasovne značilnosti govorcev: barvo, ton, glasnost, glasovne motnje (npr. hripavost), frekvenčne značilnosti zvoka itd. Glas je biometričen podatek in za vsakega posameznika edinstven, kar pomeni, da služi kot identifikator;- jezikovne in druge govorne značilnosti – hitrost govora, govorne motnje (npr. »požiranje« posameznih glasov, jecljanje, ipd.), retorične veščine, jasnost izražanja, razločnost, naglas, narečne prvine, tujejezični vložki ter jezik nasploh;- druge spremljajoče osebnostne značilnosti govorcev - govorčeva osebnost, vedenjske značilnosti, odnos do slušateljev, odnos do stvari, o kateri je govora, vedenje, čustva, razpoloženje in podobno (udeleženec seje in/ali govorec je na primer lahko aroganten, nestrpen, kritičen, osoren, ponižen, potrpežljiv, prijazen in ljubezniv ipd.). Ker ZVOP-1 ne varuje osebnih podatkov na splošno, ampak omogoča le preprečevanje neustavnih, nezakonitih in neupravičenih posegov v zasebnost in dostojanstvo posameznikov, je treba za ugotovitev, ali lahko v konkretnem primeru razkritje posnetkov privede do neupravičenega posega v zasebnost oseb, ki so na posnetkih, upoštevati tudi sodno prakso s tega področja. Ustavno sodišče RS je glede pravice na glasu že večkrat odločalo, pri čemer je v zadevi opr. št. Up-472/02 navedlo: »da je sodišče že sprejelo stališče, da je človekova zasebnost, katere nedotakljivost zagotavlja 35. člen Ustave RS, v območju človekovega bivanja bolj ali manj sklenjena celota njegovih ravnanj in ukvarjanj, občutij in razmerij, za katero je značilno in konstitutivno, da si jo človek oblikuje in vzdržuje sam ali sam z najbližjimi, s katerimi je v intimni skupnosti, na primer z življenjskim partnerjem, in da v njej biva z občutkom varnosti pred vdorom javnosti ali kogarkoli nezaželenega (odločba št. Up-32/94 z dne 13. 4. 1995, OdlUS IV, 38). Običajen in bistveni del ali vidik te celote so torej tudi človekova ravnanja. Vanje sodi tudi pravica človeka do lastnega glasu, pravica na glasu. Ta zagotavlja vsakomur, da sam odloči o podobi svoje osebnosti v komunikaciji z drugimi. V človekovi besedi se namreč izraža njegova osebnost. Vsak ima pravico, da lahko govori prosto, brez zadrege in v normalnih okoliščinah, ki jih izraža krilatica "verba volant, litterae scriptae manent". Varstvo zajema možnost, da se človek v komunikaciji po lastni presoji odzove na najustreznejši način in se prilagodi vsakokratnemu naslovniku. K tej temeljni pravici sodi tudi to, da se človek sam odloči o tem, kdo bo slišal vsebino komunikacije - le sogovornik, določena zaključena skupina ljudi ali javnost. Odločitev o sebi in o svoji besedi zajema torej tudi določitev kroga oseb, ki naj slišijo vsebino pogovora. Svojo vsebino najde ta pravica v upravičenju vsakega človeka o tem, ali bo njegov glas posnet in s tem preko nosilca zvoka morda posredovan tretjim osebam, s čimer se beseda in glas od njega ločita in osamosvojita. Zapis daje oblast nad tujo osebo, tujo osebno dobrino, ker omogoča ponovitev in tako posega v izključno pravico osebe, da razpolaga s tem, kar je govorila, da sama odloča, kdo naj to sliši ali kdo lahko to sliši. Človeška komunikacija je z zagotovljenim varstvom v 35., in še posebej v 37. členu Ustave, zaščitena pred tem, da bi besede (nepremišljena ali impulzivna izjava, površno mnenje ali pa kakršenkoli pogovor zaradi vsebine ali tona glasu v drugačnih okoliščinah) pričale proti tistemu, ki jih je izgovoril. Posnetek je avtentično ohranjena beseda ali glas, ki se je s posnetkom ločil od osebe, ki ga je izgovorila.«IP ugotavlja, da glas posameznikov, kot izhaja iz zgoraj ugotovljenega, ni v povezavi z izvajanjem javnopravnih nalog javnih funkcionarjev in javnih uslužbencev, prisotnih na 8. redni seji sveta zavoda. Zgoraj opisani osebni podatki tudi presegajo golo vsebino tistega, kar so povedali udeleženci seje, zaradi česar tudi niso v objektivni in neposredni zvezi opravljanjem javne funkcije v smislu 3. odstavka 6. člena ZDIJZ. Ta zveza je podana le glede vsebine povedanega in dejstva prisotnosti in aktivne udeležbe na seji. Vsebina seje v konkretnem primeru načeloma ne bi bila varovana kategorija podatkov (zaradi česar bi bilo javnosti načeloma dopustno razkriti prepis oz. magnetogram zvočnega zapisa ali zapisnik seje), pač pa so varovani zgoraj opisani osebni podatki, ki pa se jih ne da ločiti od vsebine. Povedano drugače, varovani so podatki o tem, kako je bilo povedano, ne pa kaj je bilo povedano. Takšno stališče je zavzelo tudi Upravno sodišče RS v sodbi št. II U 469/2013-10 z dne 14. 5. 2014, s katero je potrdilo odločbo IP št. 090-155/2013/10 z dne 25. 10. 2013, v kateri je IP zaradi biometričnih značilnosti sodelujočih na seji programskega sveta RTV Slovenija zavrnil dostop do posnetka omenjene seje.Ker so glas ter ostali osebni podatki, posamično ali v povezavi, torej varovani osebni podatki, je IP preverjal, ali morebiti obstaja še kakšna pravna podlaga (poleg ZDIJZ in ZVOP-1) za posredovanje zahtevanih posnetkov prosilcu, na podlagi zahteve po ZDIJZ. Po pregledu ureditve pri organu je IP ugotovil, da 51. člen Poslovnika sveta zavoda določa, da se seje sveta zavoda zvočno snemajo, vendar posnetek seje sveta zavoda služi zgolj kot delovni pripomoček pri sestavi zapisnika in se hrani le toliko časa, da svet zavoda potrdi zapisnik seje. Po preteku navedenega časa pa se posnetek na ustrezen način uniči. Iz navedene določbe Poslovnika torej izhaja, da so bili udeleženci na seji sveta zavoda sicer predhodno seznanjeni, da se seja snema in da že s konkludentnim dejanjem privolijo v snemanje. Vsekakor pa Poslovnik ne ureja možnosti posredovanja posnetka seje za namene seznanitve javnosti z njim, temveč takšno možnost omejuje z določbo, da se seje snemajo za namen sestave zapisnika (kot delovni pripomoček) ter se uničijo, ko svet zavoda zapisnik potrdi. Določb Poslovnika tako ni mogoče razumeti kot pravne podlage za obdelavo osebnih podatkov za namen dostopa do informacij javnega značaja. Glede na navedeno je IP ugotovil, da za razkritje obravnavanih osebnih podatkov na podlagi zahteve po ZDIJZ ni zakonske podlage v smislu 9. člena ZVOP-1. Glasovnih, jezikovnih in drugih govornih značilnosti, spremljajočih osebnostnih, vedenjskih in čustvenih značilnosti ter podobnih lastnosti javnih uslužbencev in javnih funkcionarjev v konkretnem primeru ni mogoče razkriti javnosti, ne na podlagi 3. odstavka 6. člena ZDIJZ ne, na kakšni drugi podlagi. V kolikor bi se takšna obdelava osebnih podatkov na avdio posnetku sej sveta zavoda dovolila, bi šlo za kršitev določb ZVOP-1. IP je preveril tudi možnost odobritve t.i. delnega dostopa do posnetka. 7. člen ZDIJZ namreč določa, da če dokument ali njegov del le delno vsebuje varovane informacije po 1. odstavku 6. člena ZDIJZ in jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njihovo zaupnost, organ izloči te informacije ter seznani prosilca z vsebino preostalega dela dokumenta. Vendar je IP ugotovil, da zvoka in vsebine tehnično ni mogoče ločiti, varovani osebi podatki pa se nahajajo na celotnem zvočnem zapisu. Zato prosilčevi zahtevi ni mogoče ugoditi niti z delnim dostopom po 7. členu ZDIJZ.IP je torej ugotovil, da je izrek v odločbi prve stopnje zakonit, vendar obrazložen z napačnimi razlogi. Zato je IP na podlagi 3. odstavka 248. člena ZUP v tej odločbi navedel pravilne razloge za zavrnitev dostopa do dokumentov, pritožbo prosilca pa zavrnil.Za konec IP še pojasnjuje, da navedena odločitev ne omejuje prosilca, da bi obravnavani posnetek zahteval tudi na kakšni drugi pravni podlagi. 2. odstavek 82. člena ZUP denimo določa, da ima pravico pregledovati dokumente zadeve in na svoje stroške prepisati ali preslikati potrebne dokumente v fizični ali elektronski obliki vsakdo, ki verjetno izkaže, da ima od tega pravno korist. Če prosilec namreč zatrjuje obstoj pravne koristi ali pravnega interesa za pridobitev konkretnega posnetka, mora organ na samostojni pravni podlagi presojati upravičenost prosilca do zahtevanega posnetka. IP pa v takšnem primeru zaradi omejitev svojih pristojnosti po ZInfP in področja delovanja, ki se osredotoča na pravico do dostopa do informacij javnega značaja ter varstvo osebnih podatkov, ni pristojen pritožbeni organ. V tem postopku posebni stroški niso nastali.Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 8/2000, s sprem. in dop.) oproščena plačila upravne takse. Pouk o pravnem sredstvu:Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, zunanji oddelek sodišča v Novi Gorici, Rejčeva ulica 7, 5000 Nova Gorica. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali neposredno pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.Postopek vodila:Polona Tepina, univ. dipl. prav., svetovalka Informacijskega pooblaščencaInformacijski pooblaščenec:Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,informacijska pooblaščenka