prosilec - Ministrstvo za notranje zadeve, Policija
+ -Številka: 090-131/2015
Kategorije: Ali gre za zlorabo pravice
POVZETEK:Prosilec je zahteval več dokumentov v zvezi s potekom različnih prekrškovnih in kazenskih postopkov (zaseg orožja, povzročitev splošne nevarnosti, domnevno ogrožanje z električno napetostjo, itd.). Organ je prosilca predhodno že izdatno obravnaval v okviru svojih pristojnosti in mu zavrnil dostop do zahtevanih dokumentov zaradi zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja. IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da organ prosilca predhodno še ni obravnaval kot prosilca po ZDIJZ, zato niso bili izpolnjeni znaki zlorabe pravice. Pritožbi je ugodil in vrnil zahtevo organu v ponovno odločanje. ODLOČBA:Številka: 090-131/2015/2
Datum: 26. 5. 2015
Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP), izdaja na podlagi 2. čl. Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05 in 51/07-ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), 2. odst. 15. čl. ter 3. in 4. odst. 27. čl. Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06- uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2 in 23/14-ZDIJZ-C, v nadaljevanju ZDIJZ), 3. odst. 251. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07- ZUP-E, 65/08-ZUP-F, v nadaljevanju ZUP), o pritožbi … (v nadaljevanju prosilec), zoper odločbo, z dne 1. 4. 2015, št. 090-28/2015/3 (20-10), Ministrstva za notranje zadeve, Policija, Štefanova ulica 2, 1501 Ljubljana (v nadaljevanju organ), v zadevi odobritve dostopa do informacij javnega značaja naslednjo
O D L O Č B O:
1. Pritožbi prosilca se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve - Policije z dne 1. 4. 2015, št. 090-28/2015/3 (20-10) odpravi ter se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek. Organ mora o zadevi odločiti najpozneje v 30 (tridesetih) dneh od prejema te odločbe.
2. V postopku reševanja te pritožbe posebni stroški niso nastali.
OBRAZLOŽITEV:
Prosilec je, dne 30. 12. 2014, na organ naslovil zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, in sicer je zahteval dostop do:
I. dokumentacije v zvezi z zasegom orožja prosilca,
II. dokumentacije v zvezi s prosilcu očitanim kaznivim dejanjem po 314 čl. Kazenskega zakonika,
III. dokumentacije v zvezi s kazensko prijavo prosilca o kaznivem dejanju nošenja orožja, z dne 4. 11.2013 (dopis prosilca št. 46),
IV. dveh odločb v zvezi s prijavama prosilca,
V. dokumentacije v zvezi s prijavo prosilca o ogrožanju z električno napetostjo 220, z dne 14. 4 2013
(dopis prosilca št. 35),
VI. dokumentacije v zvezi s prijavo prosilca o streljanju z lovskim orožjem nanj, z dne 2 3. 2013 (dopis
prosilca št. 32),
VII. vse ostale dokumentacije v zvezi s kaznivimi dejanji zoper prosilca.
Ker organ ni odločil v skladu z zakonskim rokom 20 (dvajsetih) delovnih dni, kot zahteva 23. čl Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 in 117/06 - ZDavP2; ZDIJZ), je prosilec dne 30. 1. 2015, pri IP vložil pritožbo zaradi molka organa. Na pritožbo zaradi molka je IP s svojim dopisom z dne 2. 2. 2015 pozval organ naj o zahtevi odloči, oziroma utemelji razloge za nastop molka.
Na poziv je organ dne 6. 2. 2015 posredoval pojasnilo. Iz pojasnila izhaja, da se zahtevana dokumentacija nanaša na različne postopke, ki jih je organ vodil v okviru svojih pristojnosti. V navedenih postopkih je prosilec nastopal kot domnevni storilec, v več primerih pa tudi kot oškodovanec ali prijavitelj različnih kaznivih dejanj oziroma ravnanj. Iz obrazložitve izhaja, da je prosilec v obdobju med leti 2010 in 2014 na organ naslovil veliko elektronskih pisem (preko 60), tako na konkretne uslužbence pri policijski postaji, ki je obravnavala prosilca, kot tudi na druge organe v državni upravi. Iz dopisa izhaja, da so bila sporočila s strani prosilca žaljive narave, zato jih je Policijska postaja Slovenska Bistrica (ki je kot krajevno pristojni organ obravnavala prosilca), štela kot dopise šikanoznega značaja v smislu 18. člena Uredbe o upravnem poslovanju (Uradni list RS, št. 20/05, 106/05, 30/06, 86/06, 32/07, 63/07, 115/07, 31/08, 35/09, 58/10, 101/10 in 81/13; v nadaljevanju Uredba). Navedeno postopanje Policijske postaje Slovenska Bistrica (v nadaljevanju Policijska postaja) je potrdila tudi Generalna policijska uprava. Iz dopisa tudi izhaja, da je kljub šikanoznemu značaju sporočil, njegove prijave kaznivih ravnanj, policijska postaja obravnavala v skladu s svojimi pristojnostmi in o poteku postopkov tudi obveščala tako prosilca, kot tudi Okrožno državno tožilstvo v Mariboru. Organ navaja, da je prosilca v zvezi z njegovimi prošnjami za pojasnila, glede postopanja Policijske postaje v konkretnih postopkih, večkrat poskušal kontaktirati osebno, vendar prosilec ni bil dosegljiv.
Organ je dne 1. 4. 2015 izdal odločbo št. 090-28/2015/3 (20-10), s katero je zahtevo prosilca v celoti zavrnil. V odločbi je navedel, da lahko organ v skladu s 5. odst. 5. čl. ZDIJZ prosilcu izjemoma zavrne dostop do zahtevane informacije, če prosilec z eno ali več funkcionalno povezanimi zahtevami očitno zlorabi pravico dostopa do informacij javnega značaja oz. je očitno, da so zahteva ali zahteve šikanoznega značaja. V nadaljevanju je organ za vsako posamezno alinejo, ki izhaja iz prosilčeve zahteve, pojasnil okoliščine in postopke v zvezi s katerimi je organ obravnaval prosilca, bodisi kot domnevnega storilca kaznivega dejanja ali prekrška, oziroma kot potencialnega oškodovanca oziroma prijavitelja različnih kaznivih dejanj. V svojem navajanju je organ večkrat poudaril, da je prosilec s svojimi sporočili izdatno obremenil organ ter da iz vsebine pisem pogosto izhajajo žaljivi komentarji, ki po mnenju organa predstavljajo dopise šikanoznega značaja. Organ je utemeljeval obstoj zlorabe pravice na podlagi 5. odst. 5. čl. ZDIJZ iz razlogov, da je krajevno pristojna policijska postaja tako zaposlena z obravnavo prosilčevih vlog, da je posledično izvajanje ostalih rednih nalog Policijske postaje oteženo oziroma bistveno omejeno. Ugotovitev zlorabe v konkretnem primeru, pa po mnenju organa ustreza tudi strogemu testu sorazmernosti, ki mu morajo organi slediti v vseh primerih oblastnega delovanja. Organ je ugotovil, da se nasproti prosilčevi pravici dostopa do informacij javnega značaja, v konkretnem primeru postavlja varstvo pravic drugih strank v postopkih iz pristojnosti Policijske postaje in javni interes. Pri tem pa je omejitev prosilčeve pravice dostopa do informacij javnega značaja prek ugotovitve zlorabe pravice v konkretnem primeru nujen in primeren ukrep za dosego ustavno dopustnih ciljev.
V pritožbi z dne 30. 4. 2015 je prosilec navedel, da vlaga pritožbo zoper odločbo št. 090-28/2015/3 z dne 1. 4. 2015. V pritožbi je navedel več nestrinjanj v zvezi s postopanjem in odločanjem organa.
Organ je pritožbo prosilca, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe, z dopisom št. 090-28/2015/8 (206-09), z dne 7. 5. 2015, s prilogami, poslal v odločanje IP.
Pritožba je utemeljena.
Pooblaščenec najprej pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. čl. ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Prvostopenjsko odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.
1. Pojem informacije javnega značaja
Ustavna pravica dostopa do informacij javnega značaja je opredeljena v 2. odst. 39. čl. Ustave RS. Konkretizacijo te pravice predstavlja ZDIJZ, v katerem je urejen postopek, ki vsakomur omogoča prost dostop in ponovno uporabo informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo državni organi, organi lokalnih skupnosti, javne agencije, javni skladi in druge osebe javnega prava, nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb. ZDIJZ posega v širok spekter delovanja javnega sektorja, in sicer ne le v delu, ko med zavezance zajema širok krog organov javnega sektorja, ki morajo na prvi stopnji slediti določilom zakona, temveč tudi v delu same definicije informacije javnega značaja. Oboje je v interesu zagotavljanja transparentnosti delovanja celotnega javnega sektorja. Namen ZDIJZ, ki izhaja iz 2. člena, je zagotoviti javnost in odprtost delovanja organov ter omogočiti uresničevanje pravice posameznikov in pravnih oseb, da pridobijo informacije, pri čemer si morajo organi za uresničitev tega namena prizadevati, da dosežejo čim večjo obveščenost javnosti o svojem delu. Pri tem IP izrecno pripominja, da je smisel dostopa do informacij javnega značaja preizkušanje pravilnosti in zakonitosti delovanja organov.
Organ je v obravnavanem primeru z izpodbijano odločbo zavrnil zahteve prosilca, ker predstavljajo zlorabo pravice dostopa do informacij javnega značaja. IP je v pritožbenem postopku po uradni dolžnosti presojal, ali je bila v konkretnem primeru odločitev organa, da omeji prosilcu dostopa do informacij javnega značaja na zakonu utemeljena.
2. Glede omejitve dostopa do informacij javnega značaja v skladu s 5. odst. 5. čl. ZDIJZ:
Organ lahko prosilcu izjemoma zavrne dostop do zahtevane informacije, če prosilec z eno ali več funkcionalno povezanimi zahtevami očitno zlorabi pravico dostopa do informacij javnega značaja oz. je očitno, da so zahteva ali zahteve šikanoznega značaja. Za zlorabo pravice gre v primeru, ko subjekt prestopi meje pravno zavarovanega upravičenja tako, da s tem ogroža oz. posega v pravico drugega. Če hočemo določiti meje pravice tistemu, ki jo je prekoračil, moramo izhajati iz pojma pravice in njene vsebinske opredelitve. Pravna norma pogosto ne more dati določnega in jasnega odgovora na vprašanje, kakšen naj bo obseg pravice v konkretnem primeru. Odgovor nam da šele ustvarjalna interpretacija prava (Marijan Pavčnik, Zloraba pravice, Časopisni zavod Uradni list SR Slovenije, Ljubljana 1986, str. 5). Poudariti je treba, da je presoja obstoja zlorabe pravice institut, ki ga je treba uporabljati z veliko mero previdnosti in le tam, kjer je to nujno potrebno. Kriterije, ki opredeljujejo zlorabo pravice, je treba razlagati ozko in v vsakem primeru posebej. Utemeljitev obstoja zlorabe pravice mora vselej ostati skrajno sredstvo v postopkih odločanja o zahtevah za posredovanje informacij javnega značaja in se sme uporabiti le v primeru, če od organa objektivno ni mogoče pričakovati, da bo zahteve prosilca obravnaval v skladu z določbami ZDIJZ.
ZDIJZ ne navaja kriterijev, na podlagi katerih lahko organ zahtevo prosilca ocenjuje kot ravnanje, ki predstavlja zlorabo pravice. Upoštevati pa je treba, da so se za opredelitev zlorabe pravice v pravni teoriji in praksi razvili kriteriji, ki se lahko uporabijo tudi v zvezi s pravico dostopa do informacij javnega značaja. Dr. Andrej Berden v članku Zloraba pravice (Pravna praksa, št. 26/00; v nadaljevanju članek Zloraba pravice) navaja, da gre za uporabo oz. izvrševanje pravice, če dejanje presojamo samo formalno, z vidika samo tistih pravnih norm, ki pravico neposredno določajo - in za zlorabo te formalne pravice oz. dejansko za protipravno ravnanje, če ga presojamo v luči načela morale in javnega interesa, ki jih je pravo sprejelo kot svoje vrhovno vodilo, oz. v luči samega načela zlorabe pravic. Pod tem pojmom torej ne moremo razumeti samo zavestne, namerne zlorabe, ampak ga moramo jemati objektivno. Zlorabo pravice je treba označiti kot nedopustno ravnanje, ki nima značaja klasičnega deliktnega dejanskega stanu. Pravica dostopa do informacij javnega značaja je konkretizirana v ZDIJZ, iz katerega izhaja splošno načelo, da so informacije javnega značaja prosto dostopne (5. čl. ZDIJZ). Ker pa je treba na pravo gledati kot na celoto, pravice ni dopustno izvrševati v nasprotju z njenim ciljem oz. namenom. Vsebino slednjega je treba ugotavljati upoštevaje socialno funkcijo pravice, ki združuje demokratično funkcijo in funkcijo nadzora ter meje, ki jih titularju pravice postavljata morala in javni interes. Demokratična funkcija služi večji udeležbi državljanov v politiki in izhaja iz teorij participativne in deliberativne demokracije, ki poudarjajo, da odprtost delovanja javne oblasti ne more biti omejena le na različne oblike parlamentarnega odločanja, temveč mora vključevati tudi različne oblike neposrednega sodelovanja državljanov pri sprejemanju predpisov in političnih odločitev (več v Komentarju Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, Senko Pličanič et al., Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti, Ljubljana, 2005, str. 72). Funkcija nadzora pa omogoča državljanom nadzor nad delom javne uprave, nadzor nad pravilnostjo dela javnih oblasti ter nadzor nad porabo proračunskega denarja, kar preprečuje slabo upravljanje, zlorabo oblasti in korupcijo. Ta pravica omogoča splošni nadzor javnosti nad delom javne uprave, kamor sodi tudi organ, in s tem pospešuje zavedanje odgovornosti vseh, ki upravljajo z javnim denarjem in izvajajo pooblastila, ki jim jih je podelila država. Javnost lahko le s pomočjo načel, ki jih pozna pravo dostopa do javnih informacij, preverja pravilnost odločitev organov ter spoštovanje pravnih in drugih pravil. Zato je delo oblastnih organov bolj učinkovito (razlog nadzora in učinkovitejšega delovanja), obenem pa se zaradi komunikacije in tesnejšega razmerja med javnim sektorjem in posameznikom krepi tudi zaupanje.
Zloraba pravice je torej prekoračitev pravne meje, zaradi česar pride do kolizije dveh pravic, ki se med seboj ne izključujeta. Takšno stališče izhaja tudi iz omenjenega članka z naslovom Zloraba pravice, v katerem avtor ugotavlja, da je konflikt pravic treba razlagati široko, ni pa vsak poseg v pravico drugega tudi zloraba pravice. Pravi in resnični obseg pravice lahko odkrijemo le, če ugotavljamo njen ekonomski in socialni cilj in primerjamo njen značaj z vrednostnim značajem interesa, ki ga z njenim izvrševanjem prizadenemo. Kot navaja avtor navedenega članka, je zloraba izvrševanje pravice v nasprotju z njenim ekonomskim in socialnim namenom. Vsaka pravica je z njenega socialnega vidika relativna. Prizna se torej spremenljivost vsebine in s tem relativnost pravic. Sodnik določi konkretno vsebino, upoštevajoč generalna načela pravnega reda in zakonsko vsebino pravice v enem od pravnih postopkov. Glede na konkretne okoliščine določi meje in obseg njihovega izvrševanja. Avtor navedenega članka nadaljuje, da ni nujno, da predstavlja zlorabo pravice vedno le posamezno upravičenje, ki iz nje izvira in ki je v nasprotju s kakšnimi »močnejšimi« interesi, temveč lahko predstavlja zlorabo tudi način njenega izvrševanja. Ni dovolj, da je izvrševalec pravice (njen upravičenec) sposoben in da ima pravica pravno veljaven temelj, temveč mora biti njeno izvrševanje v skladu s temeljnimi pravili pravnega reda in pravne politike, ki izhajajo večinoma iz same narave stvari in interesne pogojenosti prava. Način izvrševanja pomeni zlorabo pravice takrat, ko za izvrševanje obstaja več možnosti, upravičenec pa pravico izvršuje na način, ki škoduje drugemu ali pa mu »otežuje njegov položaj«.
Zloraba pravice se mora na podlagi zgornje utemeljitve nanašati na način izvrševanja pravice, ki v nasprotju s predvidenimi legitimnimi nameni, povzroča učinke, ki posegajo v pravice tretjih oziroma v javni interes. Organ je v odločbi navedel, da je prosilec v obdobju med leti 2010 in 2014 na Policijsko postajo naslovil veliko elektronskih pisem (preko 60), ki pa je njegove vloge obravnavala v okviru svojih pristojnosti. Organ v odločbi opisuje obravnavo vlog prosilca v povezavi s konkretnimi dogodki, kjer je prosilec nastopal kot oškodovanec in prijavitelj domnevno storjenih kaznivih dejanj, kot potencialni osumljenec kaznivih dejanj oziroma povzročitelj prekrškov. V okviru teh postopkov, naj bi prosilec informacije, ki izhajajo iz zahtevanih dokumentov, prek večkratnih pojasnil in poročil že prejel od organa. IP je ugotovil, da pred vložitvijo predmetne zahteve (št. 66), organ prosilca še ni obravnaval kot prosilca po ZDIJZ. IP pojasnjuje, da je organ prosilca obravnaval v okviru policijskih postopkov, ki so po učinku in namenu različni od postopka uresničevanja pravice dostopa do informacij javnega značaja. Po mnenju IP bi bilo napačno zavzeti stališče, da se posamezniku lahko zaradi izdatnega uresničevanja nekaterih svojih zakonskih pravic onemogoči uresničevanje drugih pravic, ki mu gredo po zakonu. Pravica dostopa do informacij javnega značaja namreč ni priznana izključno v interesu prosilca, temveč tudi v interesu družbe in je v tem, da se v čim večji meri omogoči izvrševanje demokratične funkcije in funkcije nadzora obravnavane pravice. Ta interes družbe predstavlja socialno funkcijo pravice dostopa do informacij javnega značaja. Ker prosilec pred vložitvijo predmetne zahteve pri organu še ni uveljavljal svoje pravice za dostop do informacij javnega značaja, je torej neutemeljeno stališče organa, da gre v konkretnem primeru za zlorabo te pravice s prekomernim vlaganjem zahtev.
Iz utemeljitve zlorabe v obrazložitvi izpodbijane odločbe nadalje izhaja, da naj bi prosilec s svojimi vlogami obremenil organ do te mere, da mu je onemogočil izvajanje drugih zakonskih pristojnosti, kar naj bi posledično pomenilo poseg v pravice tretjih kot tudi v javni interes. V zvezi s tem IP ugotavlja, da je v primeru, ko gre za zlorabo pravice, dokazno breme za utemeljitev zlorabe na organu, ki zlorabo zatrjuje. Po mnenju IP je v odločbi organ sicer uspel utemeljiti, da je prosilec izdatno obremenil organ, vendar pa ni dokazal, da je bila takšna obremenitev posledica uresničevanja pravice dostopa do informacij javnega značaja. Ker ima pravica dostopa do informacij javnega značaja drugačne učinke od drugih ustavnih in zakonskih pravic, ki gredo prosilcu v okviru drugih postopkov, IP ugotavlja, da konkretna zahteva (št. 66) za dostop do informacij javnega značaja, ne more obremeniti organa do mere, da bi bile s tem prizadete pravice tretjih oziroma bi se s tem poseglo v javni interes. Ker torej organ ni izkazal, da bi prosilec prek uveljavljanja pravice dostopa do informacij javnega značaja, organ obremenil do mere, da bi bilo znatno omejeno oziroma onemogočeno izvrševanje njegovih zakonskih pristojnosti, posledično organ tudi ni dokazal, da je v konkretnem primeru šlo za zlorabo pravice dostopa do informacij javnega značaja v smislu 5. odst. 5. čl. ZDIJZ.
Iz obrazložitve odločbe tudi izhaja, da je se prosilec v svoji komunikaciji z organom izražal na žaljiv način, zato je organ sporočila prosilca prepoznal kot dopise šikanoznega značaja v smislu 18. člena Uredbe in zato na njegova pisanja ni več odgovarjal. Dejstvo, da je bil prosilec žaljiv v predhodnih dopisih, pa po mnenju organa utemeljuje tudi šikanozni značaj zahteve v predmetnem postopku dostopa do informacij javnega značaja. Na podlagi 5. odst. 5. čl. ZDIJZ lahko organ prosilcu izjemoma zavrne dostop do informacij javnega značaja tudi, ko je očitno, da je zahteva šikanoznega značaja. IP iz razlogov, ki so bili obrazloženi zgoraj, ugotavlja, da se šikanozni značaj zahteve ne more presojati v okviru vlog oziroma dopisov, ki jih je prosilec naslovil na organ in jih je organ obravnaval v drugih postopkih. Z vidika konkretne zahteve pa IP ugotavlja, da iz zahteve prosilca (št. 66) ne izhajajo elementi očitne šikanoznosti, kot jih zahteva ZDIJZ za utemeljitev zlorabe na podlagi 5. odst. 5. čl. ZDIJZ. IP zaključuje, da opisano ravnanje prosilca v predmetni zadevi ni prekoračilo pravne mere pravice dostopa do informacij javnega značaja in ga ni mogoče šteti za zlorabo le-te.
3. Glede nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja:
Iz izpodbijane odločbe izhaja, da se organ ni spustil v vsebinsko obravnavo zadeve. Organ tako ni navedel, kateri določno opredeljeni dokumenti so bili predmet presoje, temveč se je na splošno skliceval na to, da je prosilec že prejel zahtevane informacije v obliki pojasnil in poročil, ki jih organ pripravljal v okviru vodenja drugih postopkov iz svoje pristojnosti. IP ugotavlja, da je organ na podlagi napačne razlage materialnega prava (tč. 1. obrazložitve te odločbe) smatral, da so določena dejstva irelevantna. Organ v ugotovitvenem postopku posledično ni presojal obstoja vseh zahtevanih dokumentov in možnosti (delnega) dostopa do dokumentov, s katerimi organ razpolaga oz. je dejansko stanje ugotovil nepopolno.
Navedena napačna uporaba materialnega predpisa in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje sta rezultirala v nepravilni in nezakoniti odločitvi, zato je IP izpodbijano odločbo odpravil. Ker pa je IP kot drugostopenjski organ, enako kot organ prve stopnje, dolžan spoštovati temeljna načela upravnega postopka, je dolžan upoštevati tudi načelo ekonomičnosti postopka, kot ga določa 14. čl. ZUP. Postopek je torej treba voditi hitro, kar pomeni tudi s čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence v postopku, vendar tako, da se preskrbi vse, kar je potrebno, da se lahko ugotovi dejansko stanje, zavarujejo pravice in pravne koristi stranke ter izda zakonita in pravilna odločba. IP je ocenil, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil sam organ prve stopnje, saj bo z vpogledom v lastno dokumentacijo hitreje popolno ugotovil dejansko stanje. IP je zato zadevo vrnil organu v ponovno reševanje.
V skladu s 3. odst. 251. čl. ZUP mora organ druge stopnje, kadar odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje, s svojo odločbo opozoriti organ prve stopnje, glede česa je treba dopolniti postopek. Organ bo v ponovljenem postopku moral ugotoviti, ali razpolaga z dokumenti, ki jih zahteva prosilec, kateri dokumenti so to in ali ti dokumenti izpolnjujejo pogoje za obstoj informacije javnega značaja. Ob tem IP poudarja, da mora biti, skladno s 1. odst. 66. čl. ZUP, vloga razumljiva in mora obsegati vse, kar je treba, da se lahko obravnava, v nasprotnem primeru pa organ ravna skladno s 67. čl. ZUP. Obvezne sestavine vloge za dostop do informacij javnega značaja nadalje določa 17. člen ZDIJZ, ki v drugem odstavku med drugim pravi, da mora prosilec v zahtevi opredeliti informacijo, s katero se želi seznaniti in na kakšen način se želi z njo seznaniti (vpogled, prepis, fotokopija, elektronski zapis). Če zahteva prosilca ne vsebuje vseh sestavin (npr. iz nje ni jasno, s katerimi dokumenti se želi prosilec seznaniti in na kakšen način), ga je organ dolžan pozvati na dopolnitev, kot določa 18. člen ZDIJZ. Če prosilec v roku, ki ga določi organ, zahteve ne dopolni, se zahteva s sklepom zavrže (glej 19. člen ZDIJZ).
Če bo organ v postopku ugotovil, da so izpolnjeni procesni pogoji za odločanje o zahtevi, mora nadalje pri vsebinski presoji, ali je informacije javnega značaja dopustno razkriti, natančno ugotoviti in konkretno obrazložiti, v katerem delu zahtevane informacije predstavljajo izjemo od prostega dostopa in iz česa to izhaja. Če so izpolnjeni pogoji za obstoj izjeme od prostega dostopa, mora organ, za vsak posamezen dokument, presoditi, in ali je mogoče uporabiti institut delnega dostopa po 7. čl. ZDIJZ.
Na podlagi vsega navedenega IP zaključuje, da je pritožba utemeljena, ker je organ napačno uporabil materialni predpis in nepopolno ugotovil dejansko stanje, zato je bilo treba, na podlagi 3. odst. 251. čl. ZUP, skladno z razlogi, navedenimi v obrazložitvi te odločbe, izpodbijano odločbo odpraviti in zadevo vrniti v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu. Organ mora o zahtevi prosilca odločiti nemudoma, najpozneje pa v roku tridesetih (30) dni od prejema te odločbe, pri čemer mora upoštevati napotke IP, ki so podani v tej odločbi.
Posebni stroški v tem postopku niso nastali.
Ta odločba je v skladu s 30. tč. 28. čl. Zakona o upravnih taksah (Ur. l. RS, št. 42/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami in dopolnitvami) oproščena plačila upravne takse.
Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve odločbe na Upravno sodišče RS, Fajfarjeva 33, 1000 Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali neposredno pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.
Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.
informacijska pooblaščenka