Jure Brankovič, Novinar RTV Slovenija - Sodni svet
+ -Številka: 090-123/2015
Kategorije: Tajni podatki, Osebni podatek, Javni uslužbenci in funkcionarji, Varstvo upravnega postopka
POVZETEK:Prosilec je zahteval dostop do podatkov o odstotku potrjenih zadev za posamezne sodnike slovenskih sodišč, torej statistične podatke o številu in odstotku zadev, vrnjenih iz pritožbe, in potrjenih, razveljavljenih in spremenjenih zadev. Organ je zahtevo zavrnil s sklicevanjem na izjemo tajnih podatkov, varstva osebnih podatkov in varstva upravnega postopka. Glede izjeme varstva osebnih podatkov je IP odločil, da gre skladno s 3. odstavkom 6. člena ZDIJZ za podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije, zato se organ na izjemo varstva osebnih podatkov ne more sklicevati. IP je nadalje ugotovil, da ni podana niti izjema varstva upravnega postopka, saj ne gre za upravno zadevo, organ se ni konkretno opredelil do posameznih postopkov, ali so v teku ali ne, poleg tega pa škoda, ki bi nastala za postopek, ni pravno priznana in konkretno izkazana. Nazadnje je IP odločil, da ni podana izjema tajnih podatkov, saj Zakon o sodiščih ne določa tajnosti v smislu 1. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ. IP je v pritožbene postopku ugotovil, da je organ napravil bistvene kršitve določb postopka, saj obrazložitev izpodbijane odločbe ne vsebuje obveznih elementov, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. IP je torej izpodbijano odločbo odpravil in zadevo vrnil organu v ponovno odločanje.ODLOČBA:Številka: 090-123/2015/2Datum: 15. 7. 2015Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP) izdaja na podlagi 3. in 4. odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/2006 - UPB2, s sprem. in dop.; v nadaljevanju ZDIJZ), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/2005, s sprem. in dop.; v nadaljevanju ZInfP) ter 1. in 3. odstavka 251. člena in 1. odstavka 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/1999, s sprem. in dop.; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi RTV Slovenije, po novinarju Juretu Brankoviču, Kolodvorska 2-4, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju prosilec) z dne 16. 4. 2015, zoper odločbo Sodnega sveta, Trg OF 13, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), št. 2/15-48 z dne 25. 3. 2015, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja naslednjoO D L O Č B O:1. Pritožbi prosilca z dne 16. 4. 2015 zoper odločbo organa št. 2/15-48 z dne 25. 3. 2015 se ugodi in se izpodbijana odločba odpravi ter se zadeva vrne organu v ponovno odločanje. Organ je dolžan o zahtevi prosilca z dne 2. 3. 2015 odločiti brez odlašanja, najpozneje pa v 30 (tridesetih) dneh od prejema te odločbe.2. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.O b r a z l o ž i t e v:Prosilec je 2. 3. 2015 pri organu vložil zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, s katero je zahteval dostop do podatkov o uspešnosti oz. učinkovitosti slovenskih sodišč na vseh stopnjah glede na potrditev njihovih sodb na višjih stopnjah ter dostop do podatka o odstotku potrjenih zadev za posamezne sodnike. Organ je prosilcu 3. 3. 2015 posredoval nekatere podatke, povezane s pritožbenim uspehom slovenskih sodišč. Glede podatkov, ki se nanašajo na posamezne sodnike, pa je organ prosilcu, z dopisom z dne 4. 3. 2015 sporočil, da mu jih ne more posredovati, saj gre za varovane osebne podatke, kar je razvidno tudi iz odločbe IP št. 090-164/2013/2 z dne 5. 8. 2013.Prosilec je 4. 3. 2015 organ prosil, če mu lahko v zvezi z deležem potrjenih sodb sodnikov izda zavrnilno odločbo po ZDIJZ. Izrazil je namreč prepričanje, da bo IP v konkretnem primeru odločil drugače, saj ne prosi za celotne ocene sodniške službe, temveč za statistične podatke.Organ je izdal odločbo št. 2/15-48 z dne 25. 3. 2015 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), s katero je v celoti zavrnil zahtevo prosilca za dostop do podatkov o uspešnosti ter učinkovitosti vseh sodnikov slovenskih sodišč glede na potrditev njihovih sodb. Organ se je skliceval na izjemo tajnih podatkov, varstvo osebnih podatkov in varstvo upravnega postopka. - Glede izjeme tajnih podatkov se je organ skliceval na prakso Upravnega sodišča RS, ki je v sodbi U 831/2007-7 obrazložilo, da je pojem "tajni podatek" lahko opredeljen tudi v kakšnem drugem predpisu in izjema tajnosti ni omejena na opredelitev tajnosti v Zakonu o tajnih podatkih. Zakon o sodiščih (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, s sprem. in dop.; v nadaljevanju ZS) določene podatke o sodnikih v 78. členu opredeljuje kot tajne podatke s stopnjo "zaupno." ZS v 2. in 3. odstavku 79. člena opredeljuje tudi obdelavo, upravljanje in dopustnost vpogleda v takšne "tajne" podatke. Organ je v zvezi z zahtevo prosilca posebej izpostavil, da ZS v 9. točki 3. odstavka 78. člena kot zaupni podatek opredeljuje podatek o učinkovitosti sodnikovega dela. Ker učinkovitost sodnikovega dela med drugim izkazuje tudi podatek o številu potrjenih, spremenjenih ali razveljavljenih odločb (6. alineja 2. točke 2. odstavka 60.a člena ZS), so podatki o uspešnosti in učinkovitosti posameznih sodnikov tudi tajni. Ker sta ZDIJZ in ZS po ustaljeni praksi Upravnega sodišča v enakovrednem razmerju, je treba po mnenju organa dostop do podatkov, ki jih ZS opredeljuje kot zaupne, zavrniti na podlagi 1. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ. - V povezavi z izjemo varstva osebnih podatkov je organ navedel, da so podatki o uspešnosti in učinkovitosti posameznih sodnikov glede na potrditev njihovih sodb njihovi osebni podatki. S sklicevanjem na prakso IP (odločbe št. 021-101/2006/6, 090-164/2013/2 in 090-121/2014) je organ prišel do sklepa, da omenjeni podatki niso neposredno v povezavi z opravljanjem javne funkcije, saj razkrivajo osebne lastnosti, sposobnosti in značilnosti sodnikov. Zaradi navedenega je organ zaključil, da so zahtevani podatki varovani osebni podatki in po določbi 3. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ niso javno dostopni.- Glede izjeme varstva upravnega postopka iz uvodne obrazložitve organa izhaja, da se v postopkih, v katerih se odloča o napredovanju sodnika ter ocenjevanju sodniškega dela, uporabljajo določbe ZUP. ZUP namreč določa, da se njegove določbe uporabljajo, kadar se v upravnih zadevah odloča o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznikov. Organ je pojasnil, da je v okviru svojih pristojnosti sprejel Merila za kakovost dela sodnikov za oceno sodniške službe (v nadaljevanju Merila). Eno izmed meril je sposobnost razreševanja pravnih vprašanj, pri čemer se med drugim upošteva dosežena stopnja pravilnosti in zakonitosti sodnikovega odločanja, ugotovljena v postopkih s pravnimi sredstvi. Podatki o številu potrjenih, spremenjenih ali razveljavljenih odločb se zbirajo za namen izdelave ocene sodniške službe, slednja pa služi ugotavljanju, ali ima sodnik strokovno znanje in sposobnost za opravljanje sodniške službe oziroma ali izpolnjuje pogoje za napredovanje. Zahtevani podatki se torej pridobivajo oziroma so sestavljeni zaradi upravnega postopka, v katerem se odloča o pravici sodnika. Organ je nato pojasnil, da je upravni postopek še v teku, saj bo zaključen šele z odločitvijo o pravici sodnika. Ob razkritju podatkov bi nastala škoda za postopek, saj bi se v javnosti oblikovalo mnenje glede dela posameznega sodnika, ki bi temeljilo le na statistiki, ki je zgolj eno izmed meril. Morebitno negativno mnenje v javnosti bi povzročilo pritisk na odločanje organa, ki sprejme oceno sodniške službe, in v drugih postopkih, kjer se uporablja ocena, ogrožena pa bi bila tudi neodvisnost odločanja sodnikov. Prosilec je dne 16. 4. 2015 vložil pritožbo zoper izpodbijano odločbo, v kateri je izrazil prepričanje, da zahtevani podatki o uspešnosti in učinkovitosti vseh slovenskih sodnikov ne morejo biti tajni, saj za takšne podatke velja zakonodaja, ki določa tajne podatke. Zahtevani podatki bi morali biti javno dostopni, pokazali pa bi tudi na učinkovitost javnih funkcionarjev, ti podatki pa imajo vpliv tudi na plače javnih funkcionarjev in je od njih odvisna poraba proračunskega denarja. Prosilec je zato zapisal, da se mu zdi smiselno, da IP pretehta v korist javne obveščenosti. Organ je 4. 5. 2015 odstopil pritožbo prosilca v obravnavo IP kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe. Organ je IP hkrati posredoval tudi vzorec dokumenta, ki vsebuje podatke o uspešnosti in učinkovitosti konkretnega slovenskega sodnika za obdobje od 1. 1. 2014 do 31. 12. 2014.Pritožba je utemeljena.IP uvodoma pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo pritožnik oziroma prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon. Predmet konkretnega pritožbenega postopka je torej dostop do podatkov o uspešnosti oz. učinkovitosti posameznih sodnikov, ne pa tudi dostop do podatkov o uspešnosti sodišč.V postopku zoper izpodbijano odločbo je IP najprej ugotavljal izpolnjevanje pogojev iz 1. in 4. člana ZDIJZ in ugotovil, da so pogoji iz navedenih členov podani in v konkretnem postopku niti niso bili sporni. Posebej relevantna je ugotovitev, da organ z informacijami nedvomno razpolaga, saj je pojasnil, da zbira zahtevane podatke s pomočjo računalniškega programa, ki ga uporabljajo predsedniki sodišč oz. vodje oddelkov za vodenje evidence o številu potrjenih, spremenjenih ali razveljavljenih zadev. Poleg tega je organ IP za potrebe tega pritožbenega postopka posredoval vzorčni dokument, iz katerega izhajajo zahtevane informacije. Zahtevane informacije tudi izvirajo iz delovnega področja organa, saj ima ta skladno z 28. členom Zakona o sodiščih (ZS) med drugim pristojnost državnemu zboru predlagati kandidate za izvolitev v sodniško funkcijo ter predlagati razrešitev sodnika; odločati o napredovanju v višji sodniški naziv; odločati o pritožbah glede premestite, imenovanja na sodniško mesto, sodniški naziv in položaj svetnika ter uvrstitvi v plačni razred sodnika; in sprejeti merila za izbiro kandidatov za sodniško mesto ter merila za kakovost dela sodnikov za oceno sodniške službe. Zbrane podatke organ uporablja za izvrševanje svojih zakonskih nalog.IP ugotavlja, da glede na vzorčni dokument, ki ga je organ posredoval IP, zahtevo in pritožbo prosilca predstavlja dostop do informacije o imenih in priimkih vseh slovenskih sodnikov ter številu in odstotku zadev, vrnjenih iz pritožbe in številu in odstotku potrjenih, razveljavljenih in spremenjenih zadev za vsakega posameznega slovenskega sodnika.1. Nepristranskost in neodvisnost sodstvaUvodoma IP poudarja, da odločanje v konkretnem pritožbenem postopku ne posega v sodstvo kot samostojno vejo oblasti in iz tega izvirajoče specialno zakonsko ureditev njenega delovanja, ki med drugim zagotavlja neodvisnost in javnost sodstva. Ustava RS v 125. členu določa, da so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije neodvisni, vezani na ustavo in zakon, Zakon o sodniški službi (ZSS) pa, da mora sodnik pri uresničevanju svojih pravic vselej ravnati tako, da varuje nepristranskost in neodvisnost sojenja ter ugled sodniške službe, kar pomeni, da se neodvisnost sodnikov nanaša na konkretne sodne postopke, v katerih sodijo. Neodvisnost sodnikov je torej načelo, povezano s tistim, kar uvrščamo pod pojem neodvisnega, nepristranskega in poštenega sojenja na sodiščih (Šturm Lovro, Komentar Ustave RS, 2002). IP z odločanjem o dostopu javnosti do podatka o odstotku potrjenih zadev za posamezne sodnike, torej zgolj statističnih podatkov o številu in odstotku zadev, vrnjenih iz pritožbe in potrjenih, razveljavljenih in spremenjenih zadev za posameznega sodnika, ne posega ali ogroža posameznih sodnih postopkov oziroma samostojnosti in neodvisnosti sodnika pri sojenju. 2. Izjema varstva osebnih podatkovSplošno o izjemi varstva osebnih podatkovOrgan se je v izpodbijani odločbi med drugim skliceval na izjemo varstva osebnih podatkov. IP ugotavlja, da zahtevani podatki nedvomno predstavljajo osebne podatke v smislu 6. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 94/07 - UPB; v nadaljevanju ZVOP-1), ki določa, da je osebni podatek katerikoli podatek, ki se nanaša na določeno ali določljivo fizično osebo, torej posameznika, na glede na obliko, v kateri je izražen. Posameznik pa je določena ali določljiva fizična oseba, na katero se nanaša osebni podatek, pri čemer je določljiva, če se jo lahko neposredno ali posredno identificira s pomočjo njenih identifikacijskih številk ali s sklicevanjem na dejavnike, ki so značilni za njeno fizično, fiziološko, duševno, ekonomsko, kulturno ali družbeno identiteto, pri čemer način identifikacije ne povzroča velikih stroškov, nesorazmerno velikega napora ali ne zahteva veliko časa. Iz vzorčnega dokumenta, ki ga je organ posredoval IP, izhaja, da zahtevane informacije vsebujejo ime in priimek sodnika ter število in odstotek zadev, vrnjenih iz pritožbe ter število in odstotek potrjenih, razveljavljenih in spremenjenih zadev. ZDIJZ v 3. točki 1. odstavka 6. člena uzakonja izjemo od prostega dostopa do informacij javnega značaja, po kateri mora organ zavrniti dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov.Vendar pa IP poudarja, da že iz same določbe 3. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ izhaja, da nima vsak osebni podatek hkrati statusa t.i. varovanega osebnega podatka. Kadar razkritje podatkov ne bi pomenilo kršitve varstva osebnih podatkov skladno z ZVOP-1, namreč ne moremo govoriti o varovanih osebnih podatkih in organ ne more uporabiti izjeme iz 3. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ. Zakonodaja v Republiki Sloveniji namreč določa različne primere, ko razkritje podatkov ne pomeni kršitve varstva osebnih podatkov po ZVOP-1. Slednji v 1. odstavku 9. člena, ki velja za obdelavo osebnih podatkov v javnem sektorju, določa, da se osebni podatki v javnem sektorju lahko obdelujejo, če obdelavo osebnih podatkov in osebne podatke, ki se obdelujejo, določa zakon. Zakonsko podlago za obdelavo, t.j. posredovanje v okviru postopka po ZDIJZ, v okoliščinah konkretnega primera, predstavlja 3. odstavek 6. člena ZDIJZ. Omenjena določba predstavlja t.i. izjemo od izjeme, po kateri mora organ ne glede na izjemo varstva osebnih podatkov dovoliti dostop do zahtevane informacije, če gre za podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije. Vprašanje, ali gre za podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije, bo IP analiziral v nadaljevanju.Podatki o opravljanju javne funkcijeUstava RS v 1. odstavku 129. člena določa, da je funkcija sodnika trajna ter da sodnike voli državni zbor na predlog sodnega sveta (130. člen). Da sodniki opravljajo javno funkcijo, je razvidno tudi iz 1. člena Zakona o sodniški službi (Uradni list RS, št. 94/07 – UPB, s sprem. in dop.; v nadaljevanju ZSS), ki določa, da sodnik, izvoljen v sodniško funkcijo, dobi položaj, ki mu ga zagotavljajo ustava, zakon, ki ureja organizacijo in pristojnost sodišč in ta zakon. Najpreciznejšo definicijo funkcionarjev pa vsebuje Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 108/09 – UPB, s sprem. in dop.), ki v 3. točki 2. člena določa, da so funkcionarji osebe, ki pridobijo mandat za izvrševanje funkcije s splošnimi volitvami, osebe, ki pridobijo mandat za izvrševanje funkcije izvršilne in sodne oblasti z izvolitvijo ali imenovanjem v Državnem zboru Republike Slovenije ali predstavniškem telesu lokalne skupnosti ter druge osebe, ki jih skladno z zakonom kot funkcionarje izvolijo ali imenujejo nosilci zakonodajne, izvršilne ali sodne oblasti. Iz navedenih določb izhaja, da so sodniki javni funkcionarji, ki opravljajo javno funkcijo, Predmet zahteve prosilca so informacije o imenih in priimkih ter uspešnosti oz. učinkovitosti slovenskih sodnikov glede na odstotek potrjenih zadev, kar so po presoji IP podatki, ki so neposredno v zvezi z opravljanjem javne funkcije. Iz te statistike uspešnosti izhaja podatek o številu izpodbijanih, nato pa potrjenih, razveljavljenih in spremenjenih zadev določenega javnega funkcionarja, kar je nesporno povezano z njegovim opravljanjem javne funkcije. Ob tem gre poudariti, da gre le za »gole« statistične podatke, ki niso vrednostno ovrednoteni, iz same statistike reševanja zadev pa po presoji IP ne izhajajo nobene osebne lastnosti, sposobnosti in kvalitete dela sodnika. Na takšne osebne lastnosti lahko sklepamo šele takrat, ko personalni svet te številčne podatke ovrednoti s svojo obrazložitvijo in mnenjem, ki se zrcali v oceni sodniške službe. Zaradi navedenega postane očitna razlika med zahtevo prosilcev po oceni sodniške službe ter konkretnim primerom, v katerem prosilec zahteva le golo statistiko reševanja zadev in potrditve sodnikovih odločb. Pri dostopu do ocene sodniške službe obstaja ustaljena praksa IP (npr. odločba št. 090-164/2013-2 z dne 5. 8. 2013), po kateri so podatki iz obrazložitve ocene sodniške službe varovani osebni podatki, ki niso neposredno povezani z opravljanjem javne funkcije. V tem primeru gre namreč za vrednostno oceno sodnikovega dela in (tudi) za oceno njegovih osebnostnih lastnosti (ocenjevala se je sposobnost argumentacije, sposobnost reševanja zahtevnih pravnih vprašanj, hitrost reševanja zadev,..). Ocena sodniške službe za posameznega sodnika je samostojen dokument, ki le deloma temelji na statistiki rešenih zadev, pa tudi pri tem gre za t.i. ovrednoteno statistiko, saj je ta povzeta skupaj z mnenjem in obrazložitvijo personalnega sveta, zato teh podatkov nikakor ni mogoče enačiti s podatki, ki so bili zahtevani v konkretnem primeru. Drži, da so statistični podatki o rezultatih pritožbenih postopkov tudi ena od podlag za oceno sodniške službe, kar pa ne pomeni, da gre za podatke, ki so neposredno del ocene sodniške službe. Že sam organ je v "Obrazložitvi meril za kakovost dela sodnikov za oceno sodniške službe" zapisal, da je pri oblikovanju meril "upošteval, da so statistični podatki lahko le podrejeni kazalci v postopku ocenjevanja kvalitete dela sodnikov."[1] Poleg tega pa je predsednik sodišča oziroma vodja oddelka "tisti, ki mora vedeti, katere okoliščine so pri posameznem sodniku pomembne za oceno njegovega dela in jih mora v svojem mnenju tudi navesti." Statistični podatki tako ne predstavljajo podatkov o kvaliteti dela sodnika, temveč je za informacijo o kvaliteti dela sodnika gole podatke potrebno šele osmisliti. Statistika potrjenih, razveljavljenih in spremenjenih odločb se torej bistveno razlikuje od ocene sodniške službe, saj gre za objektivne podatke, pri katerih je povezava z opravljanjem javne funkcije neposredna. Sklicevanje organa na prakso IP glede dostopa javnosti do ocen sodniške službe torej ni ustrezno.Nenazadnje je treba opozoriti, da je tehtanje med pravico do varstva osebnih podatkov javnih funkcionarjev in pravico posameznikov, da pridobijo informacije javnega značaja, ki so v zvezi z opravljanjem javne funkcije, opravil že zakonodajalec in da se določba 1. alineje 3. odstavka 6. člena ZDIJZ nanaša na vse javne funkcionarje, tudi na funkcionarje sodne veje oblasti. Povedano drugače, zakonodajalec osebnim podatkom sodnikov, ki so v zvezi z opravljanjem javne funkcije, ni določil posebnega režima varstva, ampak gre za prosto dostopne informacije javnega značaja. Na to je opomnilo tudi Upravno sodišče v zadevi pod opr. št. U 831/2007-7 z dne 24. 10. 2007, v katerem je zavzelo stališče, da so osebni podatki iz ocene sodniške službe podatki, ki so v zvezi z opravljanjem javne funkcije, zato ne gre za varovane osebne podatke. V predmetni zadevi je Upravno sodišče pritrdilo odločitvi tožene stranke, da gre za prosto dostopne informacije javnega značaja.IP je torej ugotovil, da zahtevane informacije ne predstavljajo varovanih osebnih podatkov posameznih sodnikov, saj so podani pogoji iz 3. odstavka 6. člena ZDIJZ. Organ je po presoji IP napačno uporabil materialno pravo, zato je IP na podlagi 1. odstavka 252. člena ZUP odpravil odločbo prve stopnje. Zaradi ugotovitve bistvenih kršitev določb postopka, pojasnjenih v 5. točki te odločbe, je IP zadevo vrnil organu v ponovno odločanje, zato bo moral organ v ponovljenem postopku upoštevati tudi zgornje materialnopravne ugotovitve ter prakso IP in Upravnega sodišča.3. Izjema varstva upravnega postopkaOrgan se je v izpodbijani odločbi skliceval tudi na obstoj izjeme iz 7. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ. Za obstoj navedene izjeme morata biti kumulativno izpolnjeni trije pogoji:- podatek je bil sestavljen v zvezi z upravnim postopkom;- predmetni upravni postopek je v teku;- razkritje podatka bi škodovalo izvedbi upravnega postopka.Obstoj upravnega postopkaOrgan se je v odločbi skliceval na okoliščino, da naj bi se statistični podatki zbirali za namen izdelave ocene sodniške službe, ta pa je namenjena ugotavljanju, ali ima sodnik strokovno znanje in sposobnost za opravljanje sodniške službe oziroma ali izpolnjuje pogoje za napredovanje. Omenjeno ugotavljanje o sposobnosti oziroma možnosti napredovanja pa naj bi bil po presoji organa upravni postopek. IP pritrjuje stališču organa, da obravnavana statistika predstavlja podlago za presojo enega izmed meril iz 7. člena Meril (in sicer "merila o stopnji pravilnosti in zakonitosti sodnikovega odločanja, ugotovljeno v postopkih s pravnimi sredstvi"), ki se nato uporabijo pri izdelavi ocene sodniške službe. 32. člen ZSS določa, da z oceno sodniške službe personalni svet ugotovi, da sodnik ne ustreza sodniški službi; ne izpolnjuje pogojev za napredovanje; izpolnjuje pogoje za napredovanje; izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje; ali izpolnjuje pogoje za izjemno napredovanje v višji sodniški naziv.Vendar pa IP ugotavlja, da izdelava ocene sodniške službe ne nastane v upravnem postopku in se za izdelavo ocene pravila upravnega postopka ne uporabljajo. 1. člen ZUP določa, da morajo po tem zakonu postopati organi, ki jih ZUP opredeljuje, kadar v upravnih zadevah, neposredno uporabljajoč predpise, odločajo o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznikov, pravnih oseb in drugih strank. 2. člen ZUP nadalje opredeljuje pojem "upravna zadeva", ki je odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava. Po 4. členu ZUP pa se upravni postopek smiselno uporablja tudi v drugih javnopravnih zadevah, ki nimajo značaja upravne zadeve po 2. členu tega zakona, kolikor ta področja niso urejena s posebnim postopkom.Odločilno vprašanje je torej, ali je izdelava ocene sodniške službe, s katero se odloča o pravicah sodnika glede sposobnosti opravljanja sodniške službe ter glede napredovanja sodnika, upravna zadeva oziroma druga javnopravna zadeva. Upravna zadeva je torej odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava. V zvezi s prvim delom te opredelitve (odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe) je mogoče ugotoviti, da se z izdajo ocene sodniške službe dejansko odloča o pravicah oz. pravnih koristih fizične osebe oziroma funkcionarja. Vendar pa to odločanje o pravicah ni s področja upravnega prava. Upravno pravo je del javnega prava, ki ureja izvrševanje javnih nalog in torej primarno varuje javni interes.[2] Upravni postopek je torej vrsta pravno urejenega postopka kot celote (zaporedja) procesnih dejanj, s ciljem oblikovati neko upravno pravno razmerje, tj. razmerje na področju upravnega prava. Za to razmerje je značilno, da je v razmerju med državo, lokalnimi skupnostmi in nosilci javnih pooblastil na eni strani ter strankami (fizične in pravne osebe) na drugi strani, prisoten javni interes. IP je v odločbi št. 090-121/2014 z dne 12. 9. 2014 odločal o podobnem vprašanju, in sicer ali se v postopku ocenjevanja dela okrožnih državnih tožilcev uporabljajo pravila upravnega postopka. IP je ugotovil, da Državnotožilski svet oziroma Vlada RS o napredovanju državnega tožilca sicer res odloča z odločbo, katere preskus pravilnosti in zakonitosti je mogoč tudi pred upravnim sodiščem. Vendar v postopku odločanja o napredovanju državnega tožilca, kot tudi v disciplinskem postopku, kljub temu, da gre za odločanje o pravicah in koristih posameznikov, ne gre za odločanje o upravni zadevi, niti ne gre za odločanje v upravnem postopku v ožjem pomenu, katerega značilnost je odločanje o pravicah in koristih posameznikov v razmerju do oblasti. V upravnem postopku morajo organi pravice posameznikov, o katerih odločajo v postopku, uravnotežiti z javnim interesom, takšnega tehtanja pa ne predstavlja določanje o (ne)napredovanju državnega tožilca, niti odločanje o disciplinskem postopku. Pri odločanju o napredovanju državnega tožilca gre sicer za odločbo, izdano v zakonsko reguliranem postopku, vendar gre za postopek, katerega pravila so določena v ZDT-1 oziroma ZSS, pravila ZUP, pa se skladno s 153. členom ZDT-1, uporabljajo zgolj smiselno. Ker se izjema iz 7. točke 1. odstavka nanaša na informacije, pridobljene oziroma sestavljene zaradi konkretnega upravnega postopka, pri tem pa je izjeme treba razlagati restriktivno, se na navedeno izjemo ne more sklicevati organ, ki vodi postopek, pri katerem se določbe ZUP uporabljajo zgolj smiselno.Odločanje o pravicah posameznega sodnika torej ni upravna zadeva (2. člen ZUP) niti druga javnopravna zadeva (4. člen ZUP). Tudi če bi šlo za javnopravno zadevo, pa bi se ZUP uporabljal zgolj smiselno in ne bi šlo za upravni postopek, pri katerem je mogoča uporaba izjeme iz 7. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ. Kot je IP že odločil v odločbi št. 090-121/2014 z dne 12. 9. 2014, se organ ne more sklicevati na izjemo varstva upravnega postopka, kadar se določbe ZUP uporabljajo zgolj smiselno.Upravni postopek v tekuGlede drugega pogoja pri izjemi iz 7. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ, da je upravni postopek v teku, pa IP ugotavlja, da tudi če bi šlo za upravni postopek, organ ni konkretno in za vsako zahtevano informacijo posebej izkazal, da je konkretni postopek še v teku. Organ je zgolj pavšalno, brez obrazložitve, navedel, da je postopek v teku, čeprav ni verjetno, da bi bila vsa obstoječa statistika za vsa leta, s katero organ razpolaga, namenjena tekočim "upravnim" postopkom. Ocena sodniške službe se praviloma izdeluje vsaka tri leta, pri čemer so možna tudi odstopanja. Čeprav zakon ne določa, za katero obdobje se upošteva statistika potrjenih, spremenjenih in razveljavljenih določb, se v praksi najverjetneje uporabijo podatki za zadnje (tekoče) ocenjevalno obdobje. Organ bi moral pri sklicevanju na izjemo iz 7. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ za vsak "postopek", torej za statistiko vsakega sodnika posebej, preveriti, ali bo uporabljena v konkretnem in tekočem postopku. Stališče organa, da je postopek še v teku, bi privedlo do ugotovitve, da se ti postopki nikoli ne bi zaključili. Glede na to, da organ ni preveril niti, kateri sodniki ne opravljajo več sodniške funkcije, trditvi organa, da je postopek še v teku, toliko bolj ni mogoče slediti.Podobno je odločil IP z odločbo št. 090-121/2014 z dne 12. 9. 2014, kjer organ v izpodbijani odločbi ni navedel, da je bil predlog za napredovanje posameznega državnega tožilca sploh podan, še manj pa, da je postopek odločanja o napredovanju konkretnega državnega tožilca že v teku. Zato je IP poudaril, da organ s sklicevanjem na izjemo iz 7. točke 1. odstavka 6. člena ne more uspeti, "saj podatki, ki so del zahtevanega zapisnika, četudi bi lahko bili relevantni za odločanje v postopku napredovanja, sploh (še) niso del nobenega konkretnega postopka, v katerem bi se odločalo o pravicah in koristih posameznega državnega tožilca oziroma tožilke." Kriterije, kdaj se organ lahko sklicuje na predmetno izjemo v zvezi z vprašanjem, ali upravni postopek (še) teče, pa je podalo tudi Upravno sodišče RS v sodbi pod opr. št. I U 419/2015-13, z dne 14. 5. 2015, kjer je zavzelo stališče »da se omenjena izjema iz ZDIJZ ne more uporabljati na način, da bi se s tem omejeval dostop do informacij javnega značaja zaradi hipotetičnih in torej negotovih postopkov. Že po naravi stvari se nek konkretni podatek pridobi zaradi konkretnega upravnega postopka in njegove izvedbe, sicer ne gre za podatek v smislu omenjene določbe ZDIJZ« (22. tč. obrazložitve sodbe). Izhajajoč iz navedenega stališča Upravnega sodišča RS, da mora biti v teku konkreten upravni postopek, torej argumentu organa absolutno ni mogoče slediti.Nastanek škodeGlede na to, da je IP ugotovil, da v konkretnem primeru sploh ne gre za upravni postopek, v velikem delu pa ti postopki gotovo niso v teku, se ne bo podrobno spuščal v obravnavo tretjega pogoja za opredelitev izjeme iz 7. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ, in sicer vprašanja nastanka škode za konkretni upravni postopek. Ne glede na navedeno pa IP pojasnjuje, da t.i. škodni test, vsebovan v navedeni izjemi, določa, da se sme zahtevo za dostop do informacij javnega značaja zavrniti le, če bi njihovo razkritje škodovalo izvedbi tega postopka, pri čemer je organ, ki zahtevo zavrne, tisti, ki mora nastanek škode izkazati za verjetno. Škodni test je eden izmed testov t.i. tehtanja. Dostop do informacije je zato mogoče zavrniti le, če se tehtnica med škodo na izvedbi postopka in razkritjem informacije nagne proti škodi oziroma, če bi bila škoda, storjena izvedbi postopka, večja od pravice javnosti, da se seznani z zahtevano informacijo. Iz tega razloga mora organ prve stopnje z izvedbo škodnega testa dokazati, da bi bila s samim razkritjem prizadeta varovana pravna dobrina, oziroma da bi nastala določena konkretna škoda za izvedbo postopka. Ogrozitev pa mora vsakokrat biti dejanska in oprijemljiva, ne le hipotetična. Zavezani organ lahko dostop do dokumentov zavrne, če bi njihovo razkritje ogrozilo izvedbo določenih dejanj v postopku do takšne mere, da se dejanja ne bi mogla izvesti ali bi bila njihova izvedba zaradi razkritja težja oziroma povezana z nesorazmernimi stroški ali težavami (prim. tudi Komentar Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti, Ljubljana, 2005, stran 128).Čeprav po presoji IP ne gre za upravni postopek, v katerem bi bila možna uporaba izjeme iz 7. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ, pa škoda, ki jo zatrjuje organ, sploh ne more biti pravno priznana. Organ je v izpodbijani odločbi namreč navedel, da bi razkritje zahtevanih informacij povzročilo pritisk na organe, ki izdajo oceno sodniške službe in to oceno kasneje uporabijo v nadaljnjih postopkih, s čimer bi nastala škoda za izvedbo postopka. Iz odločbe IP št. 090-121/2014 z dne 12. 9. 2014 namreč izhaja, da možnost, da bo Državnotožilski svet (v konkretnem primeru pa Sodni svet ali personalni svet sodišč), zaradi domnevnega medijskega pritiska, ki bi ga razkritje informacij o napredovanju državnih tožilcev (v konkretnem primeru pa o delu sodnikov) odločal pristransko, po oceni IP ne more predstavljati konkretno grozeče nevarnosti za izvedbo postopka. Ne le, da škoda v konkretnem primeru niti ni verjetno izkazana, saj se organ pri tem sklicuje zgolj na možnost obstoja nevarnosti, ki je ne podkrepi s konkretnimi dejstvi oziroma okoliščinami. Tudi sicer, sklicevanje na pristransko odločanje organa ter odločanje organa mimo zakonsko jasno opredeljenih kriterijev za oceno državnotožilske oz. sodniške službe, zgolj zaradi medijskega pritiska, po oceni IP ni prepričljivo. Državnotožilski svet oziroma personalni svet sodišča mora pri izdelavi državnotožilske ali sodniške ocene upoštevati izpolnjevanje kriterijev, ki so taksativno našteti v 1. odstavku 29. člena ZSS ter Merilih, pri čemer bodo ugotovitve glede izpolnjevanja kriterija strokovnosti in učinkovitosti morale temeljiti na dejstvih, ki bodo preverljiva ter argumetirano obrazložena, saj bodo v primeru izpodbijanja odločbe o napredovanju predmet instančnega in končno tudi sodnega preizkusa. Konkretna škoda za postopek izdelave posameznih ocen sodniške službe zatorej ni izkazana.Nenazadnje pa je treba ponovno ugotoviti, da je podana t.i. izjema od izjeme iz 3. odstavka 6. člena ZDIJZ, saj gre za podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije, zaradi česar je treba dovoliti dostop do informacij, ki bi bile sicer varovane z izjemo varstva upravnega postopka iz 7. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ. IP tako ugotavlja, da sklicevanje organa na izjemo iz 7. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ ni utemeljeno. Organ je po presoji IP napačno uporabil materialno pravo, zato je IP, na podlagi 1. odstavka 252. člena ZUP, odpravil odločbo prve stopnje. IP je ugotovil tudi bistvene kršitve določb postopka, pojasnjene v 5. točki obrazložitve te odločbe, in vrnil zadevo v ponovno odločanje organu, ki bo moral v ponovljenem postopku upoštevati tudi materialnopravne ugotovitve IP glede izjeme varstva upravnega postopka.4. Izjema tajnih podatkovOrgan je med razlogi za zavrnitev zahteve prosilca navedel, da gre za tajne podatke, zaradi česar dostop do njih ni dovoljen. ZDIJZ določa izjemo tajnih podatkov v 1. točki 1. odstavka 6. člena, ki določa, da organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek, ki je na podlagi zakona, ki ureja tajne podatke, opredeljen kot tajen. Organ je navedel, da je tajnost zahtevanih informacij določena v 78. členu Zakona o sodiščih (ZS) s stopnjo "zaupno". Organ je izrazil stališče, da lahko ZS, ne le Zakon o tajnih podatkih (Uradni list RS, št. 50/2006, uradno prečiščeno besedilo; v nadaljevanju ZTP) določa tajnost podatkov v smislu 1. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ. Pri tem se je organ skliceval tudi na sodbo Upravnega sodišča RS št. U 831/2007-7, iz katere po presoji organa izhaja, da lahko tajnost opredeljuje tudi Zakon o sodiščih in ne le Zakon o tajnih podatkih.IP ni sledil obrazložitvi organa, da ZS predpisuje tajnost podatkov v smislu 1. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ za področje sodstva. ZDIJZ kot izjemo v navedeni določbi dovoljuje samo tiste informacije, ki so ustrezno opredeljene oziroma klasificirane kot tajne na podlagi zakona, ki ureja tajne podatke, ki je po stališču IP izključno ZTP. IP vztraja pri stališču, da je zakonodajalec ob sprejetju ZDIJZ jasno opredelil, da z izjemo iz 1. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ varuje tajne podatke v smislu ZTP. Na to nakazuje že gramatikalna razlaga, saj izjema iz 1. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ govori o podatkih, ki so tajni na podlagi zakona, ki ureja tajne podatke, in ne zakonov, ki urejajo tajne podatke. Glede na uporabo singularne oblike je po slovničnih pravilih jezika možno rekonstruirati,[3] da se je zakonodajalec skliceval na krovni zakon, ki ureja tajne podatke, kar je nesporno ZTP. Poleg tega ZS v 78. in povezanih členih ne opredeljuje tajnosti v dobesednem pomenu, temveč govori le o "zaupnih" podatkih. Zaradi splošno uveljavljenega načela, da je treba izjeme od prostega dostopa do informacij javnega značaja tolmačiti ozko, razširitev pojma "zaupno" iz ZS na tajne podatke ni dopustno. Le ZTP opredeljuje stopnje tajnosti, ki vključujejo interno, zaupno, tajno in strogo tajno, kar pomeni, da trditev organa, da je treba ZS tolmačiti neodvisno od ZTP, ne more voditi v sklep, da so "zaupni" podatki po ZS "tajni" podatki v smislu ZDIJZ. Gramatikalna razlaga seveda zgolj dopolnjuje ostale razlage, ki privedejo do enake ugotovitve, kot IP pojasnjuje v nadaljevanju.Logična razlaga izjeme iz 1. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ pripelje do sklepa, da zakonodajalec s terminom "tajnost", kot jo opredeljuje ZS, ni vzpostavil posebej strogega režima varstva (kot to velja za ZTP). Po argumentu a contrario IP ugotavlja, da bi bilo nelogično, protislovno in notranje neskladno s pravnim sistemom, da bi določbe ZS tolmačili kot strožje od režima, ki ga vzpostavlja ZTP. Prvič, ZTP določa, da je treba tajnost preklicati, ko ni več zakonskih pogojev, ki so za takšen status podatka določeni s tem zakonom (15. člen ZTP), ZS pa ne vsebuje nikakršne določbe o preklicu tajnosti. Prav tako ZDIJZ v 4. odstavku 6. člena določa, da ima prosilec, ki meni da so podatki v nasprotju z zakonom, ki ureja tajne podatke, označeni s stopnjo tajnosti, lahko zahteva umik tajnosti po postopku iz 21. člena tega zakona, medtem ko iz ZS ne izhaja, da bi lahko organ odločal o umiku stopnje tajnosti s podatkov, določenih v 78. členu ZS. Drugič, ZTP vsebuje izjeme od tajnosti v javnem interesu: podatek, ki mu je bila tajnost določena zato, da bi se prikrilo storjeno kaznivo dejanje, prekoračitev ali zloraba pooblastil, ali prikrilo kakšno drugo nezakonito dejanje ali ravnanje, ni tajen (6. člen ZTP), ZS pa ne vsebuje nikakršne tovrstne varovalke, kar bi (nelogično) pomenilo, da je ZS strožji. Tretjič, ZTP nadalje določa, da je dostop do tajnih podatkov mogoč na način in ob pogojih, določenih s tem zakonom in predpisi, izdanimi na njegovi podlagi ter na način in ob pogojih, določenimi z drugimi sistemskimi postopkovnimi zakoni ali mednarodnimi pogodbami (7. člen ZTP). ZS pa zgolj določa pooblaščene osebe, ki imajo dostop do podatkov iz centralne kadrovske evidence, torej je na videz strožji, saj ne določa načina in drugih pogojev za dostop do "tajnih" podatkov. Iz navedenega in po primerjavi drugih zakonov, ki določajo "zaupnost" ali "tajnost" podatkov (recimo ZVOP-1, Zakon o inšpekcijskem nadzoru, Zakon o gospodarskih družbah, Zakon o varstvu okolja) je razvidno, da ZS ne ustvarja strožjega režima kot velja za varstvo osebnih podatkov, poslovno skrivnost in morebitne druge občutljive informacije, ki jih je potrebno pod določenimi pogoji varovati pred očmi nepoklicanih. ZS zgolj navaja, katere informacije naj bi bile "zaupne" ter omejuje krog tistih, ki jih smejo obdelovati, upravljati in vpogledovati. Poleg tega v nasprotju z ZTP ZS ne določa posebnih sankcij za kršitev "tajnosti". Skladno z ZSS se lahko posameznemu sodniku, ki je izdal uradno ali drugo tajnost, določeno z zakonom ali sodnim redom, izreče disciplinska sankcija, ni pa predvidena sankcija za pooblaščene ali nepooblaščene osebe, ki bi razkrile "zaupne" podatke po ZS. Po sistematični razlagi, IP ugotavlja, da je ZTP v razmerju do ZS lex specialis, saj uveljavlja specialno in specifično ureditev varstva tajnih podatkov. ZTP tako v slovenski pravni red uvaja enotni sistem določanja, varovanja in dostopa do tajnih podatkov z delovnega področja državnih organov Republike Slovenije, ki se nanašajo na javno varnost, obrambo, zunanje zadeve ali obveščevalno in varnostno dejavnost države, ter prenehanja tajnosti takšnih podatkov (1. odstavek 1. člena ZTP). Tajni podatek je lahko izključno podatek, ki izpolnjuje materialni in formalni pogoj,[4] teh pogojev pa podatki iz 78. člena ZTP prima facie ne izpolnjujejo.Teleološka (namenska) razlaga 1. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ pripelje do sklepa, da je namen te določbe podpreti in operacionalizirati poseben režim varovanja tajnih podatkov. IP poudarja, da je izjema tajnih podatkov odraz potrebe po varstvu temeljnih interesov države oziroma družbe kot celote in obenem predstavlja najbolj občutljivo izjemo od javnosti dela oblastnih organov. Po oceni IP je bil namen zakonodajalca z uveljavitvijo te izjeme od prostega dostopa do informacij zavarovati tajne podatke s posebno strogim načinom določanja tajnosti. S takšnim načinom, predvsem s formalnim in materialnim kriterijem za določitev tajnosti, se namreč preprečuje zloraba instituta tajnosti podatkov za prikrivanje različnih nepravilnosti in nezakonitosti v organih, kar je skladno tudi z osnovnim namenom ZDIJZ in pravilom, da je izjeme treba tolmačiti restriktivno. Posebej pomemben je namen zakonodajalca, ki izhaja iz ZTP, da se lahko kot tajne določi le podatke, ki se nanašajo na javno varnost, obrambo države, zaupnost mednarodnih odnosov, zaupnost obveščevalne in varnostne dejavnosti državnih organov (5. člen ZTP). ZS pa po presoji IP ne uvaja posebnega režima varovanja zaupnih podatkov v smislu tajnosti, temveč je zakonodajalec z določbo 78. člena ZS imel namen varovati določene osebne podatke in preprečiti vsesplošen dostop do njih ter njihovo zlorabo. Tudi v 2. odstavku 38. člena Ustave RS je uporabljen izraz »varstvo tajnosti osebnih podatkov«, kar pa po oceni IP zagotovo ne pomeni, da bi morali zaradi ustavne določbe vse osebne podatke obravnavati kot tajne. V ZTP je namreč področje določanja, varovanja in dostopnosti javnih podatkov urejeno enotno, celovito in za vse državne organe enako, saj je le tako mogoče preprečiti zlorabo instituta »tajni podatek«. Zato ni nobene logične razlage, prav tako ni bil to namen zakonodajalca, da bi določbe ZS ustvarile »novo vrsto tajnih podatkov«, ki so absolutno tajni in jih ne zavezujejo kriteriji po ZTP, hkrati pa bi sodili v okvir izjeme po ZDIJZ. Glede na navedeno ni mogoče slediti razlagi, da bi pojem "tajen podatek" opredeljen v ZS, ki samo obrobno omenja tajnost podatka, pri čemer ne definira, kaj naj bi ta pojem sploh predstavljal, obravnavali enakovredno opredelitvi po ZTP, na katerega se sklicuje izjema iz 1. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ.Glede na vse navedeno IP zaključuje, da ni podana izjema tajnih podatkov iz 1. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ. Organ je torej napačno uporabil materialno pravo, zato je IP na podlagi 1. odstavka 252. člena ZUP odpravil odločbo prve stopnje. Zaradi bistvenih kršitev določb postopka, pojasnjenih v 5. točki obrazložitve te odločbe, je IP vrnil zadevo v ponovno odločanje organu, ki bo moral v ponovljenem postopku upoštevati tudi zgoraj obrazložene materialnopravne ugotovitve IP glede izjeme tajnih podatkov.5. Bistvene kršitve določb postopka in vrnitev v ponovno odločanjeSkladno z 214. členom ZUP mora vsebina obrazložitve odločbe vsebovati:1. razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih;2. ugotovljeno dejansko stanje in dokazi, na katere je le to oprto;3. razlogi, odločilni za presojo posameznih dokazov;4. navedba določb predpisov, na katere se opira odločba;5. razlogi, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo; in6. razlogi, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank.Ob preučitvi izpodbijane odločbe je IP ugotovil, da njena obrazložitev ne vsebuje obveznih elementov, zaradi česar odločbe ni mogoče preizkusiti.Organ je zahtevo prosilca zavrnil, ne da bi se konkretno opredelil do dokumentov, ki naj bi bili predmet njegove presoje. Prvič, iz izpodbijane odločbe sploh ne izhaja, na kakšen način je organ preveril obstoj dokumentov; iz celotne dokumentacije sicer izhaja, da ima organ dostop do računalniškega programa, ki omogoča izpis zahtevanih podatkov, vendar iz obrazložitve same odločbe ne izhaja ugotovljeno dejansko stanje in dokazi, na katere je le-to oprto. Organ ni obrazložil, na kakšen način lahko prikliče podatke iz računalniškega programa in na kakšen način je preverjal njihov obstoj, število sodnikov, na katere se nanašajo podatki in druge okoliščine, ki izkazujejo dejansko stanje. Drugič, iz obrazložitve izpodbijane odločbe nadalje ne izhaja, da je organ za vsako posamezno informacijo javnega značaja ugotavljal, ali so podane izjeme od prostega dostopa do informacij javnega značaja oziroma okoliščine, ki bi kljub izjemi narekovale posredovanje informacij. Predvsem je očitno, da organ pri sklicevanju na izjemo varstva upravnega postopka ni preverjal, ali je (domnevni) upravni postopek še v teku za vsakega posameznega sodnika posebej in ni ugotavljal, ali je bila določena statistika že uporabljena v oceni sodniške službe. Prav tako iz obrazložitve ne izhaja, da je organ preveril možnosti izvedbe delnega dostopa do informacij javnega značaja. Organ je zgolj pavšalno in ne konkretno - po presoji konkretnih dokumentov, zavrnil zahtevo prosilca in tako ni upošteval 214. člena ZUP.Takšne odločbe pa ni mogoče preizkusiti, saj ni razvidno niti, kateri določno opredeljeni dokumenti so bili predmet presoje, niti niso navedeni razlogi za odločitev ter dokazi, na katere je organ oprl svojo odločitev. Obrazložitev avtoritativne odločitve je eden poglavitnih pravil upravnega (procesnega) prava v smislu omejevanja nadrejene oblasti in njene zlorabe. Zato je obrazložitev obvezni sestavni del (formalne) zakonitosti po mednarodnih standardih in po splošnih načelih upravnega prava, kot jih redno uveljavlja tudi Sodišče EU. Prav tako bi lahko pravico do obrazložitve šteli kot del pravice do poštenega obravnavanja oz. postopka po 6. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah. Obrazložitev ni nujna samo zaradi največkrat navedenega razloga, da stranka lahko uveljavi pravna sredstva in da pritožbeni oz. pristojni organ lahko preveri zakonitost in pravilnost izpodbijane rešitve. Obveznost obrazložitve zavezuje organ, da se (bolj kot bi se sicer) poglobi v ugotavljanje in dokazovanje dejanskega stanja ter pogoje materialnega zakona. Šele obrazložitev odgovori, zakaj je organ odločil, kot sledi iz izreka.[5] Če iz obrazložitve odločbe ne izhaja, kateri dokumenti so bili sploh predmet presoje organa, posebej pa na katere dokumente in katere podatke se nanašajo posamezne izjeme od prostega dostopa do informacij javnega značaja, je obrazložitev odločbe ostala zgolj na deklaratorni ravni, ki ne omogoča preizkusa. Če odločbe ni mogoče preizkusiti je skladno s 7. točko 2. odstavka 237. člena ZUP podana bistvena kršitev pravil upravnega postopka in jo je zato treba odpraviti. IP je zaradi omenjenih bistvenih kršitev pravil postopka, na podlagi 3. odstavka 251. člena ZUP, ugotovil, da je pritožba prosilca z dne 16. 4. 2015 utemeljena, zato je izpodbijano odločbo odpravil in organu zadevo vrnil v ponovni postopek. O zahtevi prosilca bo moral organ odločiti brez odlašanja, najpozneje pa v 30 dneh od prejema odločbe IP. Odločitev za vrnitev v ponovno odločanje organu je IP sprejel zaradi splošnih načel upravnega postopka, po katerih je IP dolžan upoštevati načelo ekonomičnosti postopka iz 14. člena ZUP. Postopek je torej treba voditi hitro, kar pomeni tudi s čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence v postopku, vendar tako, da se preskrbi vse, kar je potrebno, da se lahko ugotovi dejansko stanje, zavarujejo pravice in pravne koristi stranke ter izda zakonita in pravilna odločba. Ker se izpodbijana odločba ne da preizkusiti, zlasti zaradi neutemeljene obrazložitve, je IP ocenil, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil sam organ prve stopnje. To odločitev utemeljuje tudi dejstvo, da gre v konkretnem primeru za podatke vseh slovenskih sodnikov, kar pomeni zajetno dokumentacijo, ki jo bo hitreje in bolj učinkovito preučil in o njej odločil organ sam. Pri ponovnem odločanju bo moral organ upoštevati napotke IP iz te odločbe.V tem postopku posebni stroški niso nastali. Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 8/2000, s sprem. in dop.) oproščena plačila upravne takse. Pouk o pravnem sredstvu:Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, niti upravni spor.Postopek vodila:Polona Tepina, univ. dipl. prav., LLM,svetovalka IPInformacijski pooblaščenec:Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,informacijska pooblaščenka
[1] Sodni svet, Obrazložitev meril za kakovost dela sodnikov za oceno sodniške službe, dostopno preko http://www.sodni-svet.si/images/stories/obrazlozitev-meril.pdf.
[2] Andronja Vilko, Kerševan Erik, Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 50-51.
[3] Pavčnik, M., Argumentacija v pravu, 2. sprem. in dop. izd., Pravna fakulteta in Cankarjeva založba, 2004, str. 57.
[4] Pličanič Senko (ur.), Komentar Zakon o dostopu do informacij javnega značaja s pravom EU in primerjalnopravno prakso, Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana 2005.
[5] Jerovšek Tone in Trpin Gorazd (ur), Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, 2004, komentar k 214. členu.