Prosilec - Kova d.o.o.
+ -Številka: 090-46/2015
Kategorije: Okoljski podatki, Poslovna skrivnost
POVZETEK:Prosilec je zahteval dostop do akreditirane metode meritev hrupa, ki ga je organ zavrnil zaradi varstva poslovne skrivnosti po subjektivnem kriteriju. IP je ugotovil, da organ z uporabo zahtevane akreditirane metode izvaja meritve hrupa v okolju kot s strani ministrstva pooblaščeni izvajalec, pri čemer je pogoj za pridobitev pooblastila, akreditirana metoda. Ne glede na to, da je bila akreditirana metoda sicer res formalno pravilno označena za poslovno skrivnost po subjektivnem kriteriju, je IP ugotovil, da je treba na podlagi 2. al. 3. odst. 6. člena ZDIJZ prosilcu omogočiti dostop do zahtevane akreditirane metode, ker gre za okoljske podatke.ODLOČBA:Številka: 090-46/2015/5
Datum: 20. 4. 2015
Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju: IP) izdaja na podlagi tretjega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/2006 – uradno prečiščeno besedilo, 117/2006 – ZDavP-2, 23/2014 - ZDIJZ-C, 50/2014-ZDIJZ-D in 19/15 – Odl. US; v nadaljevanju: ZDIJZ), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, številka 113/2005 in 51/2007 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP) ter prvega odstavka 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, 105/2006 – ZUS-1, 126/2007- ZUP-E, 65/2008-ZUP-F, 8/2010-ZUP-G in 82/2013-ZUP-H; v nadaljevanju: ZUP), o pritožbi …………….. (v nadaljevanju: prosilec), z dne 21. 1. 2015, zoper odločbo Kova d.o.o., Teharska cesta 4, 3000 Celje (v nadaljevanju: organ), št. UP-1/2015, z dne 15. 1. 2015, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja naslednjo
O D L O Č B O:
1. Pritožbi prosilca se ugodi. Odločba organa se odpravi in se odloči: Organ je dolžan prosilcu v roku enaintridesetih (31) dni od vročitve te odločbe posredovati fotokopije Metodologije za izvajanje meritev hrupa v okolju, oznaka: EK M 1/97, 22. izdaja, 19. 6. 2014.
2. V tem postopku posebni stroški niso nastali.
O b r a z l o ž i t e v :
Prosilec je dne 2. 12. 2014 od organa zahteval seznanitev z akreditirano metodo meritev hrupa v naravnem in življenjskem okolju po standardih SIST ISO Standard 1996-1: 2006 in SIST ISO Standard 1996-2: 2007 (v nadaljevanju: ISO standarda), podjetja Kova d.o.o. Dokument je zahteval v elektronski obliki ali fotokopijo. Navedel je, da je od Inšpektorata RS za kmetijstvo in okolje prejel Poročilo o meritvah hrupa v naravnem in življenjskem okolju, določanje in ocenjevanje kazalcev hrupa, št. EK-14596/1 z dne 8. 10. 2014, katerega priloga je Poročilo o meritvah hrupa v okolju št. EK-14-595 z dne 8. 10. 2014, v katerem je navedeno, da so bile meritve izvedene v skladu z zahtevano akreditirano metodo.
Organ je z dopisom z dne 8. 1. 2015 prosilca povabil, da obrazloži svoj zahtevek in vpogleda v ISO standarda.
Prosilec je na vabilo odgovoril z dopisom z dne 12. 1. 2015, v katerem je navedel, da je zahteval dokumentacijo v elektronski obliki ali obliki fotokopije in da njegov zahtevek ne potrebuje obrazložitve, zato se vpogleda ne bo udeležil, vendar vztraja pri svoji zahtevi z dne 2. 12. 2014.
Organ je z odločbo št. UP-1/2015 z dne 15. 1. 2015 zahtevo prosilca v celoti zavrnil. V obrazložitvi je prosilca napotil na Slovenski inštitut za standardizacijo, Šmartinska cesta 152, 1000 Ljubljana, ki naj bi izdal ISO standarda. Nadalje je pojasnil, da njegova akreditirana metoda (t. i. interna pisna metodologija preskusnega laboratorija), ki je izdelana na podlagi izdanih ISO standardov in tehnično preverjena v okviru akreditacijskega postopka Slovenske akreditacije z izdajo akreditacijske listine LP-34, predstavlja njegovo poslovno skrivnost in s tem izjemo od prostega dostopa po 2. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Skliceval se je na sklep vodstva družbe in Poslovnik kakovosti družbe Kova d.o.o.
Prosilec je dne 21. 1. 2015 vložil pritožbo zoper odločbo organa št. UP-1/2015, ki jo je organ, dne 10. 2. 2015, kot pravočasno, dovoljeno in vloženo po upravičeni osebi poslal IP v pristojno obravnavo. Hkrati je organ pojasnil, da so akreditirane metode ključni dokumenti, kjer bi z vpogledom nepooblaščenim osebam omogočili konkurenčno prednost drugim laboratorijem oziroma ustanovitev novih akreditiraniih laboratorijev ali razširitev obsega akreditacij, zato razkritje tovrstnih dokumentov tretjim osebam zagotovo povzroči očitno škodo, kot na primer razkritje tehničnih podatkov za proizvodnjo oziroma receptur za proizvodnjo izdelkov. Tehnične zahteve, kot vodilo za pripravo akreditirane metode, so standardi, ki so javno dostopne informacije (npr. zakonodaja), vendar prosilec kljub pozivom organa vanje ni želel vpogledati. Organ je IP poslal še:
- Metodologijo za izvajanje meritev hrupa v okolju, oznaka: EK M 1/97, 22. izdaja, 19. 6. 2014, ki jo je še posebej shranil v zapečateno ovojnico;
- Poslovnik kakovosti v delu obravnavane poslovne skrivnosti PK4, strani 13-15/28 (št. izdaje 33), ki ga je še posebej shranil v zapečateno ovojnico;
- Pisni sklep o določitvi in varovanju poslovne skrivnosti družbe Kova d.o.o. z dne 23. 4. 2009.
Prosilec je po pozivu IP št. 090-46/2015/2 z dne 16. 2. 2015 svojo pritožbo z dne 21. 1. 2015 v postavljenem roku dopolnil tako, da je navedel razloge, zaradi katerih izpodbija odločbo organa. Navedel je, da organ zmotno zatrjuje obstoj poslovne skrivnosti in se skliceval na javni interes in svojo osebno pravno korist, da biva v okolju, ki ni obremenjen s prekomerno emisijo hrupa. Emisijo hrupa je treba izmeriti po verificiranem postopku, če je bil hrup izmerjen z akreditirano metodo, pa lahko ugotovimo le, če poznamo akreditirano metodo. Skliceval se je na tretji odstavek 39. člena ZGD-1 in navedel, da je šlo pri merjenju hrupa na naslovu ………. najmanj za kršitev dobrih poslovnih praks. Izmerjena vrednost kombiniranega kazalca hrupa žagarskega obrata s pripadajočimi viri hrupa znaša le 47 dBA, medtem ko iz splošno dostopnega poročila o meritvah hrupa v naravnem in življenjskem okolju št. EK-533/04 z dne 8. 10. 2004, katerega izvajalec je bil organ, izhaja, da znaša raven hrupa, ki ga povzročajo obiskovalci (zgolj ljudje v mestu), za 12 urni dnevni čas, 68 dBA. Prosilcu se zdi, da se je to merjenje izvajalo po nekih drugih metodah. Menil je, da je bila zahteva organa, da razjasni svoj zahtevek brezpredmetna in da bi moral organ ravnati profesionalno in se odzvati že v začetku decembra 2014, da niti ne bi prišlo do molka organa, zaradi česar, in tudi zaradi omejenosti s časom, je pričakoval, da se bo nadaljevala nekorektnost organa in zato ni pristal na ponujeni vpogled v dokumente.
Pritožba je utemeljena.
IP je pritožbo prosilca kot pravočasno, dovoljeno in vloženo po upravičeni osebi, prevzel v obravnavo in kot organ druge stopnje, v skladu z 247. členom ZUP, izpodbijano odločbo organa preizkusil v delu, v katerem jo prosilec izpodbija in v mejah njegovih pritožbenih navedb. Po uradni dolžnosti je preizkusil, ali ni v postopku na prvi stopnji prišlo do bistvenih kršitev postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon. Prosilec odločbo organa izpodbija v celoti zaradi napačne uporabe materialnega prava.
IP uvodoma ugotavlja, da je organ vpisan na naslednja seznama Agencije RS za okolje, Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju ministrstvo):
- na seznam pooblaščenih izvajalcev ocenjevanja hrupa na osnovi 15. člena Pravilnika o prvem ocenjevanju in obratovalnem monitoringu za vire hrupa ter o pogojih za njegovo izvajanje (Uradni list RS, št. 105/08; v nadaljevanju: Pravilnik) kot pooblaščeni izvajalec ocenjevanja hrupa z meritvami po pooblastilu št. 35445-9/2009 do 21.12.2015 in
- na seznam pooblaščenih izvajalcev ocenjevanja hrupa z modelnim izračunom na osnovi 15. člena Pravilnika o monitoringu kot pooblaščenci izvajalec ocenjevanja hrupa z modelnim izračunom na podlagi računskih metod: NMPB - XPS 31 - 133 za hrup zaradi obratovanja cest, RMR za hrup zaradi obratovanja železniških prog in SIST ISO 9613 - 2 za hrup zaradi obratovanja naprav in obratov po pooblastilu št. 35445-6/2011 do 31.12.2017.
V skladu s 101.a členom Zakona o varstvu okolja (Ur. l. RS, št. 39/06 – UPB1, 49/06 – ZMetD, 66/06 – odl. US, 33/07 – ZPNačrt, 57/08 – ZFO-1A, 70/08, 108/09, 108/09 – ZPNačrt-A, 48/12, 57/12 in 92/13; v nadaljevanju: ZVO-1) lahko obratovalni monitoring izvaja le oseba, ki je vpisana v evidenco izvajalcev obratovalnega monitoringa. V evidenco se lahko vpiše pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik, ki ima pooblastilo ministrstva za izvajanje obratovalnega monitoringa, in oseba, ki je upravičena izvajati obratovalni monitoring v drugi državi članici. Eden od pogojev za pridobitev pooblastila je tudi usposobljenost za izvajanje obratovalnega monitoringa (3. tč. 3. odst. 101. člena ZVO-1), pri čemer se šteje, da je ta pogoj izpolnjen, če ima oseba predpisano akreditacijo (4. odst. 101.a člena ZVO-1). Ministrstvo vodi evidenco izvajalcev obratovalnega monitoringa in s predpisom določi opremo in vrsto akreditacije ali druge tehnične pogoje, ki jih mora izpolnjevati oseba iz tretjega odstavka 101.a člena ZVO-1 (7. in 8. odst. 101.a člena ZVO-1).
Po definiciji 12. točke 3. člena ZVO-1 monitoring okolja pomeni spremljanje in nadzorovanje okolja s sistematičnimi meritvami ali drugimi metodami in z njimi povezanimi postopki. V skladu s 14. členom Uredbe o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju (Ur. l. RS, št. 105/05, 34/08, 109/09 in 62/10; v nadaljevanju: Uredba) mora upravljavec vira hrupa za obratovanje vira hrupa pridobiti okoljevarstveno dovoljenje, ki ga pridobi, če zagotavlja obratovalni monitoring v skladu s programom, ki je podrobneje določen v okoljevarstvenem dovoljenju. Enako velja tudi za obstoječe naprave, ki lahko povzročijo onesnaževanje okolja večjega obsega, ali za vsako spremembo v njenem obratovanju, pri kateri vrednosti kazalcev hrupa presegajo mejne vrednosti, določene v preglednici 4 priloge 1 Uredbe (14.a člen Uredbe). Povzročitelj obremenitve okolja (po Uredbi konkretneje upravljavec vira hrupa) mora zaradi izvajanja monitoringa dopustiti vstop v poslovne ali druge prostore osebi, ki je vpisana v evidenco izvajalcev obratovalnega monitoringa, in podatke obratovalnega monitoringa sporočati ministrstvu, javnosti in občini, na območju katere obratuje. Minister predpiše vrste emisij, standardov kakovosti okolja in naravnih pojavov, ki so predmet obratovalnega monitoringa. V skladu s 15. členom Uredbe pa okoljevarstvenega dovoljenja ni treba pridobiti in tudi ne izvajati obratovalnega monitoringa, če ne gre za napravo, za katero je treba pridobiti okoljevarstveno dovoljenje v skladu s predpisom, ki ureja vrste dejavnosti in naprav, ki lahko povzročajo onesnaževanje okolja večjega obsega, ali obratovanje obrata, če ne gre za obrat v skladu s predpisom, ki ureja preprečevanje večjih nesreč in zmanjševanje njihovih posledic. V tem primeru se skladnost z zahtevami Uredbe za te naprave in obrate ugotavlja na podlagi strokovne ocene, ki je sestavni del projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja, izdela pa jo oseba, vpisana v evidenco izvajalcev obratovalnega monitoringa emisij hrupa.
Pravilnik v 14. členu določa, da mora oseba, ki izvaja v okviru prvega ocenjevanja in obratovalnega monitoringa ocenjevanje hrupa z meritvami hrupa ali ocenjevanje hrupa z modelnim izračunom na podlagi računskih metod, imeti pooblastilo ministrstva za izvajanje ocenjevanje hrupa na podlagi zakona, ki ureja varstvo okolja. Pooblastilo ministrstva za izvajanje obratovalnega monitoringa je treba pridobiti za:
– ocenjevanje hrupa z meritvami hrupa na osnovi standarda SIST ISO 1996-2 v povezavi s standardom SIST ISO 1996-1,
– ocenjevanje hrupa z modelnim izračunom na podlagi računskih metod in
– ocenjevanje visoko energijskega impulznega hrupa z meritvami na osnovi standarda ISO 10843 in z modelnim izračunom na podlagi računskih metod na osnovi standarda SIST ISO 1996-1 in v povezavi s tehnično specifikacijo ISO/TS 13474.
V skladu s 15. členom Pravilnika mora oseba iz 14. člena za pridobitev pooblastila ministrstva za izvajanje obratovalnega monitoringa imeti naslednjo opremo ter akreditacije oziroma tehnične pogoje:
1. akreditacijo, in sicer posebej po standardu SIST EN ISO/IEC 17025 za ocenjevanje hrupa z meritvami hrupa po standardu SIST ISO 1996-2 v povezavi s standardom SIST ISO 1996-1 in posebej po standardu SIST EN ISO/IEC 17025 ali SIST EN ISO/IEC 17020 za ocenjevanje hrupa z modelnim izračunom na podlagi računskih metod;
2. akreditacijo, in sicer posebej po standardu SIST EN ISO/IEC 17025 za ocenjevanje visoko energijskega impulznega hrupa in hrupa orožij z meritvami po standardu ISO 10843 in posebej po standardu SIST EN ISO/IEC 17025 ali SIST EN ISO/IEC 17020 za ocenjevanje visoko energijskega impulznega hrupa na podlagi računskih metod v povezavi s tehnično specifikacijo ISO/TS 13474;
3. merilno opremo za ocenjevanje hrupa z meritvami hrupa in računalniško programsko opremo za ocenjevanje hrupa z modelnim izračunom na podlagi računskih metod, in sicer za računsko metodo, za katero pridobiva pooblastilo.
Za pridobitev pooblastila ministrstva za izvajanje obratovalnega monitoringa mora imeti oseba dokumentacijo o metodi za ugotavljanje merilne negotovosti ocenjevanja hrupa z meritvami hrupa oziroma dokumentacijo o metodi za ugotavljanje negotovosti ocenjevanja hrupa z modelnim izračunom na podlagi računskih metod (2. odst. 15. člena Pravilnika).
IP na podlagi citiranih pravnih podlag ugotavlja, da je organ nosilec javnega pooblastila izvajanja ocenjevanja hrupa z meritvami, zahtevana akreditirana metoda pa je pogoj za pridobitev tega javnega pooblastila in torej sodi na delovno področje organa, v katerem je organ zavezanec za posredovanje informacij javnega značaja po prvem odstavku 1. člena ZDIJZ. Ker organ z zahtevano akreditirano metodo nedvomno razpolaga v materializirani obliki, ta dokument izpolnjuje vse pogoje za obstoj informacije javnega značaja. Organ meritev hrupa v skladu z zahtevano akreditirano metodo namreč ne opravlja (izključno) prosto na trgu, ampak na podlagi izrecnega pooblastila ministrstva, pri čemer je pridobitev pooblastila in samo izvajanje meritev hrupa (emisije v okolje) strogo regulirano z ZVO-1 ter vsaj še s Pravilnikom in Uredbo.
Zahtevana akreditirana metoda je v skladu s pisnim sklepom organa o določitvi in varovanju poslovne skrivnosti z dne 23. 4. 2009 na vidnem mestu z žigom označena za poslovno skrivnost, zato je t. i. subjektivni kriterij poslovne skrivnosti po prvem odstavku 39. člena Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 65/09 – UPB3, 33/11, 91/11, 32/12, 57/12, 44/13 – odl. US in 82/13; v nadaljevanju: ZGD-1) izpolnjen. S tem je podana izjema od prostega dostopa po 2. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, ki določa, da organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek, ki je opredeljen kot poslovna skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe.
Čeprav je organ zavrnilno odločbo oprl na izjemo iz 2. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, da naj bi torej zahtevani podatki predstavljali poslovno skrivnost, pa IP posebej opozarja na izredno previdnost pri določanju poslovnih skrivnosti pri okoljskih podatkih in poudarja, da morajo biti informacije o okoljevarstvenih zadevah javnosti dostopne v največji možni meri, celo bolj kot druge informacije javnega značaja, saj je načelo javnosti glede okoljskih podatkov še bolj poudarjeno. IP je zato v nadaljevanju preverjal, ali so izpolnjeni kriteriji iz tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, ki določa, da se ne glede na določbe prvega odstavka tega člena dostop do zahtevane informacije dovoli, če gre za podatke glede emisij v okolje, odpadkov, nevarnih snovi v obratu ali podatke iz varnostnega poročila in druge podatke, za katere tako določa zakon, ki ureja varstvo okolja. ZVO-1 kot enega temeljnih načel opredeljuje načelo javnosti in v petem odstavku 13. člena izrecno določa, da ima javnost pravico sodelovati v postopkih izdajanja konkretnih pravnih aktov, ki se nanašajo na posege v okolje, skladno s tem zakonom. Navedeno pomeni, da ima javnost pravico do vseh podatkov iz tovrstnih postopkov.
ZVO-1 v 110. členu določa, da morajo državni organi, organi občin, javne agencije, javni skladi in druge osebe javnega prava, nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb vsem zainteresiranim osebam omogočiti dostop do okoljskih podatkov, če to določa ta zakon in predpisi, ki urejajo dostop javnosti do informacij javnega značaja, pri čemer je po četrtem odstavku tega člena okoljski podatek zlasti podatek o:
1. stanju okolja in njegovih delov,
2. naravnih pojavih,
3. naravnih dobrinah (naravnem javnem dobru, naravnih vrednotah in biološki raznovrstnosti, vključno z gensko spremenjenimi organizmi, ter naravnih virih),
4. emisijah, odpadkih in nevarnih snoveh, vključno z informacijami o obremenjevanju okolja, ki ga povzročajo, in okoljskih nesrečah,
5. dejavnostih, vključno s postopki državnih organov, občinskih organov in drugih oseb javnega prava, izvajalcev javnih služb in nosilcev javnih pooblastil, ki se nanašajo na sprejemanje z varstvom okolja povezanih splošnih in konkretnih pravnih aktov ali sprejemanje strategij, planov, programov, sporazumov, okoljskih izhodišč in poročil, vodenje registrov in evidenc, vključno s temi akti, registri in evidencami,
6. skupnih naložbah iz 140. člena tega zakona,
7. ekonomskih analizah in ocenah, uporabljenih pri sprejemanju ukrepov iz prejšnje točke,
8. zdravstvenem stanju, varnosti in življenjskih razmerah ljudi, vključno s podatki o onesnaženosti prehranjevalnih verig, ter stanju objektov kulturne dediščine, če nanje vpliva ali bi lahko vplivalo obremenjenost okolja, ali z njimi povezani dejavniki ali postopki in dejavnosti iz 4. točke tega odstavka, in
9. varnostnih ukrepih za preprečevanje večje nesreče, ki jih mora izvesti povzročitelj tveganja.
Določba tretjega odstavka 110. člena ZVO-1 pa še izrecno določa, da so, ne glede na določbe predpisov o izjemah glede dostopa do informacij javnega značaja, okoljski podatki, ki se nanašajo na emisije, odpadke, nevarne snovi v obratu in varnostno poročilo iz tretjega odstavka 18. člena tega zakona, javni. Okoljski podatek je po definiciji 13. točke 3. člena ZVO-1 katera koli informacija v pisni, vizualni, zvočni, elektronski ali drugi materialni obliki, ki se nanaša na okolje. Obremenitev okolja je po definiciji 6. točke 3. člena ZVO-1 vsak poseg ali posledica posega v okolje, ki je izključno ali hkrati povzročila ali povzroča onesnaževanje okolja, tveganje za okolje, okoljsko škodo ali rabo naravne dobrine; čezmerna obremenitev okolja je obremenitev, ki presega mejne vrednosti emisije, standarde kakovosti okolja, pravila ravnanja ali dovoljeno rabo naravne dobrine (6.1 točka 3. člena ZVO-1), pri čemer je emisija po definiciji 3. točke 3. člena ZVO-1 neposredno ali posredno izpuščanje ali oddajanje snovi v tekočem, plinastem ali trdnem stanju ali energije (hrup, vibracije, sevanje, toplota in svetloba) ali organizmov ali mikroorganizmov iz posameznega vira v okolje. Onesnaževanje okolja po 6.5. točki 3. člena ZVO-1 pomeni neposredno ali posredno vnašanje snovi ali energije v zrak, vodo ali tla ali povzročanje odpadkov in je posledica človekove dejavnosti, ki lahko škoduje okolju ali človekovemu zdravju ali posega v lastninsko pravico tako, da poškoduje ali uniči predmet lastninske pravice ali posega v njeno uživanje ali v pravico do rabe okolja.
Citirane določbe ZVO-1 posledično pomenijo, da so tovrstni podatki vedno javni in da se jih ne more določiti kot poslovne ali kakšne druge skrivnosti, ki bi po določilih ZDIJZ predstavljale izjeme od pravice dostopa. ZVO-1 torej kot lex specialis odstopa od ZDIJZ, ko določa, da so okoljski podatki o emisijah, odpadkih in nevarnih snoveh vedno javni ne glede na predpisane izjeme od dostopa do informacij javnega značaja. Prav tako ZDIJZ v 3. alineji tretjega odstavka 6. člena napoti na uporabo ZVO-1, pri ugotavljanju absolutnih »izjem od izjem« od prostega dostopa do informacij javnega značaja.
IP opozarja še na zelo široko pravico javnosti do dostopa do informacij, ki izhaja tudi iz Zakona o ratifikaciji Konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (Uradni list RS št. 62/04, Uradni list RS-MP št. 17/04, v nadaljevanju: Aarhuška konvencija ali konvencija). V konvenciji organ javne oblasti pomeni tudi vse fizične ali pravne osebe, ki opravljajo javnoupravne naloge po notranji zakonodaji, vključno s posebnimi nalogami, dejavnostmi ali storitvami v zvezi z okoljem in vse druge fizične ali pravne osebe, ki imajo javna pooblastila ali naloge ali opravljajo javne storitve v zvezi z okoljem pod nadzorom drugega organa javne oblasti. Člen 2/3 Aarhuške konvencije 'okoljske informacije' opredeljuje kot vse informacije v kakršnikoli materialni obliki o dejavnikih, kot so snovi, energija, hrup in sevanje, ter o dejavnostih ali ukrepih skupaj z upravnimi ukrepi, okoljskimi sporazumi, politikami, zakonodajo, načrti in programi, ki vplivajo ali bi lahko vplivali na elemente okolja, kot so zrak in ozračje, voda, prst, zemljišča, krajina in naravna območja, biološka raznovrstnost in njene sestavine, ter o zdravstvenem stanju in varnosti ljudi, življenjskih razmerah ljudi, stanju kulturnih znamenitosti in objektov, če nanje vpliva ali bi lahko vplivalo stanje elementov okolja ali s temi elementi povezani dejavniki, dejavnosti ali ukrepi. Izjeme, ki jih konvencija dopušča, pa so podvržene tudi testu javnega interesa. Po Aarhuški konvenciji se zahteva za okoljske informacije lahko zavrne samo, kadar organ zahtevane informacije sploh nima, kadar je zahtevek očitno nerazumen ali presplošen ter kadar se nanaša na še nedokončane ali interne dokumente (člen 4/3). Za druge izjeme pa konvencija predvideva uporabo škodnega testa, tako da se zahteva za informacijo lahko zavrne samo, če bi njeno razkritje škodljivo vplivalo na: zaupnost podatkov; na mednarodne odnose, obrambo države ali javno varnost; na potek pravnega ali sodnega postopka; na zaupnost legitimno varovanih poslovnih in industrijskih informacij (razen informacij o emisijah, pomembnih za varstvo okolja!); na pravice intelektualne lastnine; na zaupnost osebnih podatkov in/ali zbirke podatkov; na interese tretjega, ki je prostovoljno dal informacije (to je, če jih po zakonu ni dolžan dati oziroma jih po zakonu ni mogoče od njega zahtevati), pa ne da soglasja za razkritje; na okolje, na katero se informacija nanaša.
Bistven namen ZDIJZ je nadzorna funkcija, ki javnosti omogoča, da izvaja nadzor nad izvajanjem javnih funkcij, pri čemer so okoljske informacije tako pomembne, da ima nadzor javnosti v zvezi s temi informacijami absolutno prednost pred varstvom drugih interesov, ki jih ZDIJZ ščiti s prvim odstavkom 6. člena. Za učinkovito izvajanje tega namena ZDIJZ v zvezi z okoljskimi informacijami pa je v konkretnem primeru bistvenega pomena, da se javnost seznani, na kakšen način organ na področju varstva okolja izvaja svojo javno funkcijo - torej s kakšno metodo organ po pooblastilu ministrstva izvaja meritve hrupa v okolju. Le na opisan način je omogočeno doseganje namena nadzora javnosti, ki naj bi ga institut transparentnosti zasledoval, to pa je spodbujanje oziroma zagotavljanje učinkovitega izvajanja javnih funkcij, zlasti, kadar javne funkcije zajemajo dejavnosti s področja varstva okolja. Vsaka pravna oseba javnega prava (tudi zasebno podjetje, ki je nosilec javnega pooblastila, kot velja za organ v konkretnem primeru) se mora zaradi vsega navedenega še dodatno zavedati, da je njegova svoboda (predvsem v delu, kjer se tržno delovanje prepleta z javnopravnimi nalogami) omejena ravno zaradi zahteve po transparentnosti delovanja. Meritve in strokovne ocene, ki jih organ opravi po postopku zahtevane akreditirane metode, so namreč na eni strani pogoj za pridobitev in ohranitev okoljevarstvenega dovoljenja (pri čemer ima močna pooblastila v zvezi z vstopom v prostore – glej 4. odst. 101. člena ZVO-1) oziroma so na drugi strani pogoj za pridobitev gradbenega dovoljenja, kadar okoljevarstveno dovoljenje ni potrebno. Iz zahtevane akreditirane metode pa izhajajo predvsem upoštevani standardi in normativi, uporabljene merilne naprave, priprava in preverjanje merilnih naprav, določanje parametrov in pogojev meritev (meteorološki pogoji, kraj in čas meritev), način odčitavanja in interpretacije rezultatov meritev in priprava poročila o meritvah, ter kdo je metodologijo sestavil, pregledal in odobril. Vse navedeno pa so glede na okoliščine, v katerih se metodologija uporablja (t. j. za meritve hrupa v okolju na podlagi pooblastila ministrstva v postopkih izdaje okoljevarstvenega ali gradbenega dovoljenja), podatki, ki se nanašajo na emisije v okolje, t. j. hrup (4. tč. 4. odst. 110. člena ZVO-1) oziroma vplive obremenjenosti okolja s hrupom na varnost in življenjske razmere ljudi (8. tč. 4. odst. 110. člena ZVO-1), in podatki o postopkih nosilca javnega pooblastila, ki se nanašajo na sprejemanje z varstvom okolja povezanih konkretnih pravnih aktov oziroma okoljskih izhodišč in poročil (5. tč. 4. odst. 110. člena ZVO-1). IP na podlagi vsega navedenega ugotavlja, da je treba, ne glede na obstoj poslovne skrivnosti organa po subjektivnem kriteriju, zaradi izjemnega pomena dejavnosti pooblaščenih izvajalcev meritev hrupa na okolje in predvsem za ljudi, ki v tem okolju bivajo, njihovo zdravstveno stanje, varnost in življenjske razmere, na podlagi 2. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ dovoliti dostop do zahtevane akreditirane metode, ker gre za okoljske podatke.
IP je na podlagi zgornjih argumentov in pravnih podlag ugotovil, da je organ na prvi stopnji ravnal napačno, ker ni uporabil določbe 3. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, pa bi jo moral, zato je na podlagi prvega odstavka 252. člena ZUP odločbo organa odpravil in sam odločil, kot to izhaja iz 1. tč izreka te odločbe.
Posebni stroški v tem postopku niso nastali.
Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/2010- uradno prečiščeno besedilo; ZUT) oproščena plačila upravne takse.
Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.
Postopek vodila :
Tina Kraigher Mišič, univ. dipl. prav.,
svetovalka
Informacijski pooblaščenec
Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,
Informacijska pooblaščenka