PRO PLUS d.o.o. - Javna agencija RS za varstvo konkurence
+ -Številka: 090-20/2015
Kategorije: Dokument v izdelavi, Poslovna skrivnost, Varstvo upravnega postopka, Ostali sodni postopki, Test interesa javnosti
POVZETEK:Organ je prosilcu posredoval zahtevano odločbo o prekršku zoper stranskega udeleženca, pri čemer je v njej prekril varovane osebne podatke in poslovne skrivnosti. Stranski udeleženec se je zoper odločbo pritožil in zatrjeval izjeme iz 6., 8. in 9. točke 1. odst. 6. čl. ZDIJZ glede dokumenta kot celote ter izjemo iz 2. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ glede datuma domnevne storitve prekrška. IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da navedene izjeme niso podane in je treba pritožbo stranskega udeleženca zavrniti.
ODLOČBA:Številka: 090-20/2015/4
Datum: 4. 3. 2015
Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP), na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05 in 51/07 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo in 117/06 – ZDavP-2, 23/14 in 50/14; v nadaljevanju ZDIJZ), in prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 – UPB, 105/06 – ZUS-1, 126/07 – ZUP-E, 65/08 – ZUP-F; 8/10 – ZUP-G in 82/13 – ZUP-H, v nadaljevanju ZUP), o pritožbi Produkcija plus, storitveno podjetje, d.o.o., Kranjčeva 26, 1000 Ljubljana, ki ga zastopa Odvetniška družba Fašun, Melihen, Milač, Strojan, o.p., d.o.o., Slovenska cesta 56, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju stranski udeleženec) z dne 20. 11. 2014, zoper delno odločbo Javne agencije RS za varstvo konkurence, Dunajska cesta 58, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), št. 090-17/2013-200 z dne 10. 11. 2014 v zadevi dostopa do informacije javnega značaja izdaja naslednjo
O D L O Č B O :
1. Pritožba stranskega udeleženca z dne 20. 11. 2014 zoper delno odločbo Javne agencije RS za varstvo konkurence št. 090-17/2013-200 z dne 10. 11. 2014 se zavrne.
2. V tem postopku posebni stroški niso nastali.
O b r a z l o ž i t e v :
Organ je dne 23. 9. 2014 po elektronski pošti prejel zahtevo Odvetniške družbe Kavčič, Rogl in Bračun, o.p., d.o.o., Trg republike 3, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju prosilec), da mu posreduje:
- odločbo prekršku, ki jo je organ izdal dne 21. 7. 2014 in s katero je pravni osebi SAZAS in njenim 14 odgovornim osebam naložil globe v skupni višini 177.500 EUR zaradi zlorabe prevladujočega položaja na kolektivnem upravljanju pravic do javne priobčitve glasbenih neodrskih del na ozemlju Republike Slovenije in na notranjem trgu EU;
- odločbo o prekršku, ki jo je organ izdal dne 21. 7. 2014 in s katero je pravni osebi PRO PLUS d.o.o. in njenim odgovornim osebam izrekel globo v višini 4,9 milijona EUR zaradi zlorabe prevladujočega položaja na trgu televizijskega oglaševanja na ozemlju Republike Slovenije ter na notranjem trgu EU.
Organ je dne 2. 10. 2014 pozval pravne osebe in tedanje odgovorne osebe, zoper katere sta bili predmetni odločbi o prekršku izdani, da kot subjekti s pravnim interesom vstopijo v postopek kot stranski udeleženci in v predmetnih odločbah označijo morebitne zaupne podatke oz. poslovne skrivnosti in osebne podatke, ki jih je treba v predmetnih odločbah pred posredovanjem prosilcu izločiti oz. prekriti.
V zvezi z drugo alinejo zahteve prosilca je organ dne 15. 10. 2014 prejel odgovor stranskega udeleženca, iz katerega izhaja, da odločba o prekršku, ki se nanaša nanj, še ni pravnomočna in je bila zoper njo vložena zahteva za sodno varstvo pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, ki o zadevi še ni odločilo.
O drugi alineji zahteve prosilca je organ dne 10. 11. 2014 izdal delno odločbo št. 090-17/2013-200, s katero je zahtevi prosilca delno ugodil, tako da je v zahtevani odločbi prekril varovane osebne podatke in poslovne skrivnosti. Pri tem je organ ugotovil, da dokument iz druge alineje zahteve prosilca predstavlja odločba organa št. 3063-3/2014-35 z dne 21. 7. 2014.
Zoper odločbo organa št. 090-17/2013-200 z dne 10. 11. 2014 se je dne 20. 11. 2014 pritožil stranski udeleženec in navedel, da se zahtevana odločba organa št. 3063-3/2014-35 z dne 21. 7. 2014 prosilcu ne sme posredovati zaradi izjem iz 6., 8. in 9. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Podredno je stranski udeleženec navedel, da tudi v primeru, da se prosilcu zahtevani dokument posreduje s prekritimi podatki, kot je opredeljeno v 1. točki izreka izpodbijane odločbe, bi moral organ prekriti tudi podatek o datumu, ki nakazuje trenutke, ko naj bi bil očitan prekršek storjen, saj gre za izjemo po 6. in 2. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.
Organ je pritožbo stranskega udeleženca, na podlagi 245. člena ZUP, dne 20. 1. 2015 odstopil v reševanje IP kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe.
IP je dne 22. 1. 2015 zaprosil Višje sodišče v Ljubljani, pred katerim je v teku postopek o pritožbi v zvezi z zahtevanim dokumentom, za pojasnilo o tem, ali bi z razkritjem zahtevanega dokumenta lahko nastale škodne posledice za izvedbo tega postopka ter kakšne bi te posledice bile.
Odgovor Višjega sodišča v Ljubljani je IP prejel 17. 2. 2015. Iz odgovora izhaja, da je zadeva v zvezi z zahtevanim dokumentom še v fazi odločanja pritožbenega sodišča in torej še ni pravnomočna. Vendar pa je organ na svoji spletni strani izdal obvestilo, v katerem je javnost seznanil s tem, da je izdal odločbo o prekršku, s katero je stranskemu udeležencu in njegovim odgovornim osebam izrekel globo v višini 4,9 milijona EUR zaradi zlorabe prevladujočega položaja na trgu televizijskega oglaševanja na ozemlju RS ter na notranjem trgu EU. Hkrati je sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani, ki je v postopku o prekršku odločalo o zahtevi za sodno varstvo, prosto dostopna na svetovnem spletu. Javnost se je tako že lahko seznanila tako z razlogi iz zahtevanega dokumenta, kot tudi z razlogi sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani. Hkrati je sodišče navedlo, da bi bila lahko zahtevana odločba, če bi se razkrila v javnosti, uporabljena kot sredstvo in oblika pritiska na delo Višjega sodišča v Ljubljani, saj odločitev sodišča še ni sprejeta. Zato je pri odločanju o razkritju sicer potrebna previdnost, vendar pa Višje sodišče v Ljubljani ob vsem navedenem meni, da ni ovir, da se zahtevana odločba posreduje prosilcu.
Pritožba ni utemeljena.
Pojem informacije javnega značaja je opredeljen v prvem odstavku 4. čl. ZDIJZ, ki določa, da je informacija javnega značaja informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali dokumentarnega gradiva, ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. V omenjeni določbi so zapisani trije osnovni kriteriji, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, da lahko govorimo o informaciji javnega značaja: informacija mora izvirati iz delovnega področja organa, pri tem pa mora organ z njo razpolagati v materializirani obliki.
Nedvomno zahtevana informacija, torej delna odločba organa št. 3063-3/2014-35 z dne 21. 7. 2014, izhaja iz delovnega področja organa in organ z njo razpolaga v materializirani obliki, saj jo je tudi posredoval IP ob odstopu pritožbe. Glede zahtevane odločbe so tako izpolnjene vse predpostavke za obstoj informacije javnega značaja.
IP je v nadaljevanju ugotavljal, ali je glede zahtevane odločbe oz. njenih neprekritih delov, podana katera od izjem od prostega dostopa iz prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.
Stranski udeleženec je v pritožbi zatrjeval, da je treba dostop do zahtevanega dokumenta kot celote zavrniti zaradi izjem po 6., 8. in 9. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, dostop do datuma, ki nakazuje trenutke, ko naj bi bil očitan prekršek storjen, pa zaradi izjem po 2. in 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Pri tem je predvsem izhajal iz dejstva, da organ pri izdaji izpodbijane odločbe ni upošteval, da predmetni postopek o prekršku št. 3063-3/2014 še ni končan. V času izdaje izpodbijane odločbe je namreč organ že izdal zahtevano odločbo št. 3063-3/2014-35, vendar so bile zoper izdano odločbo vložene zahteve za sodno varstvo, o katerih je Okrajno sodišče v Ljubljani dne 3. 11. 2014 izdalo sklep št. ZSV-1634/2014-2406, s katerim je zahtevano odločbo spremenilo in ustavilo postopek. Organ je kljub temu prosilcu posredoval prejšnjo verzijo odločbe, torej tisto, v kateri niso bile upoštevane spremembe Okrajnega sodišča v Ljubljani. Zoper navedeni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani je možna pritožba na Višje sodišče v Ljubljani, ki jo je organ tudi napovedal. Predmetni sklep bi bil tako pred pritožbenim sodiščem lahko razveljavljen, pritožbeno sodišče pa bi zahtevano odločbo št. 3063-3/2014-35 razveljavilo ali odpravilo. Zahtevana odločba ni pravnomočna, postopek še ni končan, zaradi česar zahtevani dokument prosilcu ne bi smel biti posredovan. Poleg tega je datum o storitvi očitanega prekrška hkrati tudi datum o komunikaciji stranskega udeleženca in dokazih o storjenem prekršku, ki v skladu z vsebino Sklepa o poslovni skrivnosti z dne 2. 9. 2010 predstavljajo njegovo poslovno skrivnost.
ZDIJZ v 6. točki prvega odstavka 6. člena določa, da organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi kazenskega pregona ali v zvezi z njim, ali postopka s prekrški in bi njegovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi. Glede na določbe 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ lahko organ dostop do zahtevanih informacij zavrne, če gre za podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi pravdnega, nepravdnega ali drugega sodnega postopka, in bi njegovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi. V obeh primerih morata biti tako kumulativno izpolnjena dva pogoja – da je predmetni postopek še v teku in da bi razkritje zahtevanega dokumenta lahko škodovalo izvedbi tega postopka. V zvezi z drugim pogojem (t.i. škodnim testom) IP poudarja, da sta izjemi po 6. oz. 8. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ namenjeni varstvu izvedbe postopka in ne varstvu pravic prosilca, stranskega udeleženca ali organa. V primerih obeh izjem mora organ, pred katerim teče konkretni prekrškovni oz. sodni postopek, ugotoviti, ali bi razkritje zahtevanega dokumenta škodilo izvedbi tega postopka. Ta organ je namreč po zakonu pooblaščen in odgovoren za vodenje postopka ter za odločanje v njem, zaradi česar tudi najbolje ve, kaj lahko izvedbi postopka škodi in kaj ne oz. kateri dokazi so zanj relevantni in kateri ne.
IP v zvezi z zatrjevano izjemo iz 6. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ tako glede celotnega dokumenta kot tudi glede datuma, ki nakazuje trenutke, ko naj bi bil očitan prekršek storjen, ugotavlja, da je prekrškovni organ, pred katerim je tekel in bo morda tekel obnovljeni postopek o prekršku, Javna agencija RS za varstvo konkurence – torej organ, pred katerim je tekel prvostopenjski postopek za dostop do informacij javnega značaja. In ta organ je ugotovil, da razkritje spornih (neprekritih) delov zahtevanega dokumenta ne bo škodilo izvedbi postopka o prekršku, saj je bil ta že zaključen z izdajo prekrškovne odločbe. Poleg tega je IP upošteval tudi dejstvo, da je na spletu prosto dostopna odločba Okrajnega sodišča v Ljubljani o zahtevani odločbi in so torej razlogi iz zahtevanega dokumenta javnosti že znani. Prav tako pa je iz navedene odločbe razviden podatek o datumih, ki jih želi prekriti stranski udeleženec. Posledično IP ne vidi, kako bi lahko razkritje zahtevanega dokumenta ali spornega datuma vplivalo tudi na morebitni ponovljeni postopek o prekršku, zaradi česar ugotavlja, da izjema iz 6. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ glede zahtevanega dokumenta in spornega datuma ni podana.
Glede zatrjevane izjeme iz 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ IP ugotavlja, da je organ, pred katerim teče konkretni sodni postopek glede zahtevanega dokumenta, Višje sodišče v Ljubljani. IP je zato dne 22. 1. 2015 zaprosil Višje sodišče v Ljubljani za pojasnilo o tem, ali bi z razkritjem zahtevanega dokumenta lahko nastale škodne posledice za izvedbo tega postopka ter kakšne bi te posledice bile. Glede na odgovor Višjega sodišča v Ljubljani z dne 17. 2. 2015 je postopek v zvezi z zahtevanim dokumentom še v teku, odločbe pa Višje sodišče v Ljubljani še ni izdalo. Posledično je izpolnjen prvi pogoj za obstoj izjeme iz 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. V zvezi z drugim pogojem za obstoj izjeme iz 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ pa IP poudarja, da je t. i. škodni test eden izmed »testov tehtanja«. Dostop do informacije je mogoče zavrniti le, če se tehtnica med škodo na izvedbi postopka in razkritjem informacije nagne proti škodi oziroma, če bi bila škoda, storjena izvedbi postopka, večja od pravice javnosti, da se seznani z informacijo. Ogrozitev mora biti dejanska in konkretna, ne le hipotetična in abstraktna. Dostop se torej v takšnem primeru lahko zavrne le, če bi razkritje podatka ogrozilo izvedbo določenih dejanj v postopku do takšne mere, da se ne bi mogla izvesti ali bi bila njihova izvedba zaradi razkritja težja oz. povezana z nesorazmernimi stroški ali težavami. Pri izvedbi škodnega testa se je IP oprl predvsem na pojasnila Višjega sodišča v Ljubljani, ki je izrecno navedlo, da po njegovem mnenju ni ovir za posredovanje zahtevanega dokumenta prosilcu. Organ je namreč že na svoji spletni strani izdal obvestilo, v katerem je javnost seznanil s tem, da je izdal odločbo o prekršku, s katero je stranskemu udeležencu in njegovim odgovornim osebam izrekel globo v višini 4,9 milijona EUR zaradi zlorabe prevladujočega položaja na trgu televizijskega oglaševanja na ozemlju RS ter na notranjem trgu EU. Hkrati je, kot že navedeno, sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani, ki je v postopku o prekršku odločalo o zahtevi za sodno varstvo, prosto dostopna na svetovnem spletu. Javnost se je tako že lahko seznanila tako z razlogi iz zahtevanega dokumenta, kot tudi z razlogi sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani. Poleg tega je zahtevani dokument že vročen vsem strankam v postopku pred Višjim sodiščem v Ljubljani, zato ne moremo govoriti, da bi bil stranski udeleženec z razkritjem informacij postavljen v neenakopraven položaj kot stranka, ki v postopku varuje svoje pravice in interese. V zvezi z navedbami Višjega sodišča v Ljubljani, da bi bila lahko zahtevana odločba, če bi se razkrila v javnosti, uporabljena kot sredstvo in oblika pritiska na delo sodišča, pa IP poudarja, da je sodišče vedno dolžno preveriti pravilnost trditev strank in odločiti na podlagi listin, ki jih vložijo stranke, njihovih argumentov in na podlagi zakona, ne glede na to, katere informacije iz sodnega spisa so javno prosto dostopne. Svoboda informiranja in razvito javno mnenje sta namreč izredno pomembna za preprečevanje zlorab in za demokratično izvrševanje državne oblasti. To pa pomeni, da se o tem razpravlja tudi izven sodišča, v obliki javnega mnenja, pa vendar to ne more in ne sme vplivati na strokovno delo sodnikov, na njihovo neodvisnost in nepristranskost. Pri tem je IP sledil tudi navedbam prosilca glede sodbe Ustavnega sodišča RS v sodbi št. Up-267/00 z dne 3. 4. 2001. V navedeni zadevi je namreč pritožnik zatrjeval, da je Višje sodišče v Ljubljani kršilo načelo domneve nedolžnosti, ko je dovolilo, da se je pritožnika postavilo v središče medijske pozornosti, kar naj bi povzročilo, da višja sodišča niso spreminjala javnosti všečnih sodb nižjih stopenj. Glede zatrjevane kršitve domneve nedolžnosti je Ustavno sodišče RS v navedeni sodbi izrecno navedlo, da zgolj obravnavanje zadeve v medijih še ne utemeljuje kršitve načela domneve nedolžnosti oz. vpliva javnosti sojenja na nepristranskost sodišča. Upoštevaje navedeno Pooblaščenec zaključuje, da javnost zahtevanega dokumenta nikakor ne bi mogla ogroziti sodnega postopka v konkretnem primeru, zato ni podana izjema po 8. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.
Stranski udeleženec v pritožbi navaja tudi, da bi moral organ dostop do zahtevane odločbe zavrniti na podlagi določbe 9. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, po kateri lahko organ dostop do zahtevanih informacij zavrne, če gre za podatek iz dokumenta, ki je v postopku izdelave, in je še predmet posvetovanja v organu, njegovo razkritje pa bi povzročilo napačno razumevanje njegove vsebine. Takšna opredelitev ima tri elemente, ki morajo biti podani kumulativno: 1. dokument mora biti še v postopku izdelave, 2. dokument mora biti še predmet posvetovanja v organu in 3. specifični škodni test. Ob pregledu zahtevanega dokumenta Pooblaščenec ugotavlja, da nista izpolnjena niti prvi niti drugi pogoj od navedenih, saj dejansko ne gre za dokument, ki bi bil še v postopku izdelave ali posvetovanja v organu. Gre namreč za delno odločbo organa, ki je podpisana s strani pristojnih uradnih oseb, ožigosana z žigom organa in odposlana ter vročena tretjim osebam – strankam v postopku. Iz ničesar v zahtevanem dokumentu ali načinu posredovanja ne izhaja, da naj ne bi bil zaključen in naj bi bil še predmet posvetovanja v organu. Dejstvo, da je Okrajno sodišče v Ljubljani zahtevano odločbo spremenilo, pomeni le, da je odpravilo njeno veljavnost v smislu, da odločba več ne zavezuje, ne pa, da dokument še ni zaključen. V konkretnem primeru zahtevani dokument obstaja, organ in IP pa z njim razpolagata v materializirani obliki. IP tako ugotavlja, da glede zahtevanega dokumenta nista izpolnjena niti prvi niti drugi pogoj za obstoj izjeme oz. za zavrnitev dostopa po 9. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, zato navedena izjema ni podana.
V zvezi z zatrjevano izjemo iz 2. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ glede datuma o storitvi očitanega prekrška, IP ugotavlja, da iz pritožbe stranskega udeleženca ni popolnoma jasno, kateri datumi so predmet pritožbe. IP je zato primerjal, katere podatke je, kot podatke, do katerih dostop je treba prosilcu zavrniti, v zahtevanem dokumentu prekril stranski udeleženec ob odgovoru na poziv organa dne 15. 10. 2014 in katere podatke je v zahtevanem dokumentu, pred posredovanjem prosilcu, prekril organ. Ob primerjavi je IP ugotovil, da so edini datumi, ki so prekriti v dokumentu stranskega udeleženca ne pa tudi v dokumentu organa, datumi iz 5. točke obrazložitve zahtevanega dokumenta. Hkrati tudi stranski udeleženec v pritožbi posredno omenja navedeno točko, zaradi česar IP ugotavlja, da se stranski udeleženec pritožuje glede razkritja datumov iz 5. točke obrazložitve delne odločbe organa št. 3063-3/2014-35 z dne 21. 7. 2014. Glede navedenih datumov je tako IP ugotavljal, ali predstavljajo poslovno skrivnost, zaradi česar bi bilo treba dostop do njih zavrniti na podlagi 2. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.
Glede na to določbo je izjema od prosto dostopnih informacij podatek, ki je opredeljen kot poslovna skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe. Po 39. členu Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, 65/09 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZGD-1) je poslovna skrivnost opredeljena kot podatek, ki ga določi družba s pisnim sklepom. S tem sklepom morajo biti seznanjeni družbeniki, delavci, člani organov in druge osebe, ki so dolžne varovati poslovno skrivnost (prvi odstavek 39. člena ZGD-1). Ne glede na to pa se za poslovno skrivnost štejejo tudi podatki, ki kot taki niso določeni s sklepom družbe, pa je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba (drugi odstavek 39. člena ZGD-1). ZGD-1 torej loči dva kriterija, subjektivnega (prvi odstavek 39. člena ZGD-1) in objektivnega (drugi odstavek 39. člena ZGD-1), glede na to, na kakšni podlagi je prepovedano razkritje poslovne skrivnosti.
Subjektivni kriterij poslovne skrivnosti po ZGD-1 se odraža v tem, da upravičenec sam, s svojim aktom in s svojo voljo, označi podatek kot zaupen in prepove njegovo neupravičeno sporočanje. Po tem kriteriju ni pomembno vprašanje, kakšen pomen imajo zaupni podatki za podjetje. Nosilec lahko kot poslovno skrivnost določi tudi morebitne manj pomembne podatke, saj je določitev poslovne skrivnosti prepuščena njemu samemu. Dejstvo, kateri podatki bodo opredeljeni kot poslovna skrivnost, je torej odvisno od družbe. Za opredelitev poslovne skrivnosti po subjektivnem kriteriju ni pomembno, kakšen pomen imajo ti podatki objektivno za družbo, temveč subjektivna odločitev družbe, da hoče zavarovati določen podatek kot poslovno skrivnost. Upravičenec sam s svojim aktom in s svojo voljo označi podatek kot zaupen in prepove njegovo neupravičeno sporočanje.
Vendar pa mora biti za izpolnitev tega kriterija podana izrecna odredba o tem, kateri podatki se štejejo za poslovno skrivnost. Ta odredba je lahko dana v splošnem aktu (npr. v pravilniku o poslovni skrivnosti), lahko pa je tudi posamična. Zaradi določnosti in preprečevanja nejasnosti mora biti odredba pisna, z njo pa morajo biti seznanjene osebe, ki so dolžne podatek varovati. S pisnim sklepom mora družba določiti tudi način varovanja poslovne skrivnosti in odgovornost oseb, ki so dolžne varovati poslovno skrivnost (1. odst. 40. čl. ZGD-1). Tem zahtevam pa je potrebno dodati tudi zahtevo, ki velja za vse normativne akte. Odredba ne sme veljati za nazaj. Kar pomeni, da so lahko kršitve poslovne skrivnosti samo tista dejanja, ki so bila kot taka določena že v času, ko je odredba veljala.
Iz odgovora stranskega udeleženca z dne 15. 10. 2014 izhaja, da je treba sporne datume prekriti zaradi izjeme po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Pri tem stranski udeleženec v navedenem odgovoru ni navajal, da naj bi sporni datumi predstavljali tudi poslovno skrivnost in torej izjemo po 2. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Stranski udeleženec je sicer navedenemu odgovoru organu priložil Sklep o poslovni skrivnosti z dne 2. 9. 2010, vendar pa ta vsebuje le splošno določbo, da se kot poslovna skrivnost štejejo vsi komercialni in/ali finančni podatki, informacije, listine in druga dokumentacija v zvezi s poslovanjem družbe. Posledično organ iz odgovora stranskega udeleženca in predloženega akta nikakor ni mogel sklepati, da naj bi stranski udeleženec sporne datume štel za svojo poslovno skrivnost. Stranski udeleženec je šele v pritožbi navedel, da naj bi sporni datumi predstavljali poslovno skrivnost (med drugim tudi) skladno z navedenim Sklepom o poslovni skrivnosti. Stranski udeleženec je torej poslovno skrivnost po subjektivnem kriteriju zatrjeval šele v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo. Navedeno je povsem v nasprotju s samim institutom poslovne skrivnosti po subjektivnem kriteriju, katerega smisel je v tem, da se mora poslovna skrivnost varovati od samega začetka njenega nastanka, ne pa naknadno, in sicer na način, da se vse, ki pridejo v stik s poslovno skrivnostjo, takoj seznani, da gre za poslovno skrivnost. Stranski udeleženec s Sklepom o poslovni skrivnosti ni pravočasno seznanil organa, ki tako nikakor ni mogel vedeti, da bi moral sporne datume varovati kot poslovno skrivnost. Ker je institut poslovne skrivnosti namenjen temu, da se zavaruje konkurenčno prednost podjetja, je namreč povsem nelogično oz. v nasprotju s tem institutom, če določen podatek v času svojega nastanka ni označen kot poslovna skrivnost in je torej dostopen širšemu krogu, potem pa se ta isti podatek kasneje označi za poslovno skrivnost. Glavna značilnost oz. bistvena sestavina poslovne skrivnosti je prav v tem, da je znana samo določenemu, omejenemu krogu ljudi od začetka nastanka. Ne pa, da se določi naknadno, ko se pojavi nekdo, za katerega družba oceni, da ne želi, da bi videl njene dokumente. Varovanje poslovne skrivnosti z vidika subjektivnega kriterija po prvem odstavku 39. člena ZGD-1 zahteva primarno aktivno ravnanje od tistega, čigar poslovna skrivnost se varuje, torej sprejetje pisnega sklepa, določitev pogojev, na kakšen način naj bi družba poslovno skrivnost varovala in najbolj bistveno, da se s tem sklepom pravočasno seznanijo tudi subjekti oziroma osebe, ki so dolžne poslovno skrivnost družbe varovati. Šele nato lahko sledi zaveza organa po varovanju tako določene poslovne skrivnosti. Dolžnost vsakega posameznega poslovnega subjekta je, da varuje svoje poslovne skrivnosti sam. V kolikor tega ni storil pravočasno, mora sam trpeti posledice svojega ravnanja. Poleg tega pa IP ugotavlja tudi, da Sklep o določitvi poslovne skrivnosti ni dovolj določen, saj le splošno določa, da se kot poslovna skrivnost štejejo vsi komercialni in/ali finančni podatki, informacije, listine in druga dokumentacija v zvezi s poslovanjem družbe. Iz sklepa tako nikakor ni mogoče sklepati, da se kot poslovna skrivnost štejejo tudi morebitni datumi očitanih prekrškov oz., kot navaja v pritožbi stranski udeleženec, datumi o njegovi komunikaciji. Upoštevaje vse navedeno, IP ugotavlja, da subjektivni kriterij za določitev spornih datumov kot poslovno skrivnost ni izpolnjen.
IP je zato ugotavljal, ali je glede spornih datumov izpolnjen objektivni kriterij za določitev poslovne skrivnosti. Medtem ko je pri subjektivnem načinu določitve poslovne skrivnosti vrsta podatka odvisna od volje družbe, mora biti pri objektivnem kriteriju potreba po varstvu očitna. To pomeni, da je, ali bi lahko bilo, vsaki povprečni osebi jasno, da podatek mora biti zaupen že po svoji vsebini, hkrati pa to tudi pomeni, da gre le za tiste podatke, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba. Upoštevati je treba, da so lahko predmet poslovne skrivnosti samo podatki, ki pomenijo konkurenčno prednost podjetja v kakršnemkoli pogledu in katerih sporočanje neupravičeni osebi bi škodilo konkurenčnemu položaju podjetja. Ne morejo pa biti kot poslovna skrivnost določeni podatki, ki ne vplivajo na tržni konkurenčni položaj. Za poslovno skrivnost gre torej takrat, kadar je vsebina dokumenta taka, da razkriva podatke o stanju, delovanju ali načrtovanih aktivnostih gospodarskih subjektov, ki jih zaradi konkurenčnih razlogov (tekma za obstoj na trgu in maksimiranje dobička v razmerju do drugih gospodarskih subjektov) ni dopustno razkrivati tretjim osebam.
Dokazno breme glede obstoja poslovne skrivnosti po 2. odst. 39. čl. ZGD-1 je primarno na podjetju, čigar podatki naj bi se s poslovno skrivnostjo varovali. Označitev podatkov za poslovno skrivnost po objektivnem kriteriju, če torej za njihovo varnost družba s pisnim sklepom ni poskrbela že poprej, je podvržena preizkusu škodnega testa, saj mora zainteresirani, z navedbo in obrazložitvijo preteče škode (in concreto ter ne in abstracto), dokazati, da bi ta zares utegnila nastati. Družba oz. podjetje ima praviloma vsa ustrezna znanja in izkušnje o trgu, na katerem deluje in natančno ve, kaj, kako in zakaj bi lahko vplivalo na konkurenčni položaj družbe. Takšno je tudi stališče Upravnega sodišča v sodbi pod opr. št. U 32/2008-25 z dne 8. 10. 2008 in pod opr. št. U 284/2008-35 z dne 27. 5. 2009. Ne zadošča torej zgolj abstraktno in neobrazloženo sklicevanje na to, da določen podatek po mnenju podjetja pač predstavlja poslovno skrivnost.
Stranski udeleženec nikoli ni pojasnil, kakšna škoda bi mu nastala z razkritjem zahtevanih podatkov (spornih datumov iz 5. točke zahtevanega dokumenta) in zakaj. V odgovoru organu z dne 15. 10. 2014 niti ni navedel, da naj bi sporni podatki predstavljali poslovno skrivnost, to je navedel šele v odgovoru organu z dne 20. 11. 2014 – torej po izdaji izpodbijane odločbe. Ob vpogledu v sporne datume IP ugotavlja, da je stranski udeleženec prekril datum, ki sta ga domnevni kršiteljici v zahtevani odločbi navedli kot časovno zadnje ravnanje, ki ga organ navaja kot domnevni prekršek v obvestilu in priloženih dokumentih. Poleg navedenega je stranski udeleženec prekril tudi datum, na katerega naj bi organ uvedel postopek o prekršku. IP ne more slediti navedbam, da bi lahko z razkritjem navedenih datumov stranskemu udeležencu nastala občutna škoda. Ne gre namreč za podatke, ki pomenijo konkurenčno prednost stranskega udeleženca in katerih sporočanje neupravičeni osebi bi škodilo njegovemu konkurenčnemu položaju oz. kakorkoli sploh vplivalo na njegov konkurenčni položaj. Datum časovno zadnjega ravnanja, ki ga je organ štel za domnevni prekršek, in datum uvedbe postopka o prekršku hkrati ne razkrivata podatkov o stanju, delovanju ali načrtovanih aktivnostih stranskega udeleženca, ki jih zaradi konkurenčnih razlogov (tekma za obstoj na trgu in maksimiranje dobička v razmerju do drugih gospodarskih subjektov) ni dopustno razkrivati tretjim osebam. Poleg tega IP ugotavlja, da sta oba datuma že prosto dostopna javnosti, saj sta jasno razvidna tudi iz sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani št. ZSV-1634/2014-2406, s katero je Okrajno sodišče v Ljubljani odločilo o zahtevanem dokumentu (glej str. 4 sodbe – podčrtani del) in ki je, kot že navedeno zgoraj, prosto dostopna vsakomur na spletu. Ob upoštevanju navedenega IP ugotavlja, da glede spornih datumov ni izpolnjen niti objektivni kriterij za obstoj poslovne skrivnosti.
Ne glede na to, da je IP ugotovil, da nista izpolnjena ne subjektivni ne objektivni kriterij za obstoj poslovne skrivnosti, pa dodaja še, da je predmetna odločba organa upravna odločba, ki ugotavlja kršitve zakona, zaradi česar je pravica stranskega udeleženca do varstva poslovne skrivnosti omejena tudi s tretjim odstavkom 39. člena ZGD-1, ki določa, da se za poslovno skrivnost ne morejo določiti podatki, ki so po zakonu javni ali podatki o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih običajev. V konkretnem primeru sporni podatki predstavljajo informacije o tem, ali je pregon očitanega prekrška zastaran ali ne, zaradi česar ne morejo predstavljati poslovne skrivnosti stranskega udeleženca. Pri tem je treba upoštevati predvsem določbo drugega odstavka 6. člena ZDIJZ, po kateri se ne glede na obstoj izjem iz prvega odstavka 6. člena ZDIJZ dostop do zahtevane informacije dovoli, če je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevane informacije. Zagotovo je v interesu javnosti, da ima možnost preveriti zakonitost dela organa v smislu, ali je v konkretnem primeru organ pravočasno pričel s pregonom zoper očitani prekršek oz. ali je pregon dejansko zastaral. Postopki ugotavljanja kršitev zakona so namreč postopki, ki se vodijo po uradni dolžnosti in v javnem interesu, zato ne zadevajo samo organa in udeleženih strank, temveč predstavljajo odločbo, ki je bila izdana v javnem interesu. Pri tem IP tudi ne more ugotoviti, kako bi razkritje podatka o morebitnem zastaranju pregona kakorkoli poseglo v kakršenkoli interes stranskega udeleženca. Dejstvo, ali je pregon zoper očitani prekršek zastaral ali ne, še ne pomeni, da je do storitve prekrška dejansko prišlo, zaradi česar razkritje spornih datumov ne more vplivati na npr. ugled stranskega udeleženca. IP tako ugotavlja, da je interes javnosti, da dostopa do spornih datumov, močnejši od interesa stranskega udeleženca, da se dostop do teh podatkov zavrne. Upoštevaje vse navedeno, je treba dostop do datumov iz 5. točke obrazložitve zahtevane odločbe organa št. 3063-3/2014-35 z dne 21. 7. 2014 dopustiti.
IP ugotavlja, da glede neprekritih delov zahtevanega dokumenta ni podana nobena izmed izjem od prosto dostopnih informacij, na katere se sklicuje stranski udeleženec, zato pritožba ni utemeljena in jo je treba, na podlagi prvega odstavka 248. čl. ZUP, zavrniti.
Posebni stroški v tem postopku niso nastali.
Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.
Postopek vodila :
Maja Lubarda, univ. dipl. prav.,
svetovalka Pooblaščenca
Informacijski pooblaščenec
Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,
informacijska pooblaščenka