Prosilec - Vrhovno sodišče RS
+ -Številka: 090-281/2014
Kategorije: Ali gre za zlorabo pravice
POVZETEK:Prosilec je zahteval dokumentacijo, ki izkazuje vsa dejanja in ukrepe organa ob poteku različnih sodnih postopkov in vseh ocen večjega števila sodnikov ter listin, ki izkazujejo, kako so glasovali sodniki v več zadevah. Organ je zahtevo z odločbo zavrnil s sklicevanjem na zlorabo pravice do dostopa do informacij javnega značaja. Informacijski pooblaščenec je ugotovil, da v konkretnem primeru elementi zlorabe pravice niso podani, ter da organ odločitve ni sprejel na podlagi proučitve konkretnih dokumentov, kar posledično predstavlja nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Zato je zadevo z napotki vrnil organu v ponovno odločanje.ODLOČBA:Številka: 090-281/2014/2
Datum: 14. 1. 2015
Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju Pooblaščenec), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05 in 51/07-ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), 2. odstavka 15. čl. ter 3. in 4. odst. 27. čl. Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06- uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2 in 23/14-ZDIJZ-C, v nadaljevanju ZDIJZ), 3. odst. 251. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07- ZUP-E, 65/08-ZUP-F, v nadaljevanju ZUP), o pritožbi … (v nadaljevanju prosilec), zoper odločbo, z dne 11. 12. 2014, št. Su 1724/2014, Vrhovnega sodišča RS, Tavčarjeva 9, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), v zadevi odobritve dostopa do informacij javnega značaja naslednjo
O D L O Č B O:
1. Pritožbi prosilca se ugodi in se odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 11. 12. 2014, št. Su 1724/2014 odpravi ter se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek. Organ mora o zadevi odločiti najpozneje v 30 (tridesetih) dneh od prejema te odločbe.
2. V postopku reševanja te pritožbe posebni stroški niso nastali.
OBRAZLOŽITEV:
Prosilec je, dne 8. 10. 2014 (vročeno 10. 10. 2014), na organ naslovil zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, in sicer je zahteval vpogled in posredovanje fotokopij:
I. dokumentacije, ki izkazuje vsa dejanja in ukrepe organa ob poteku sodnih postopkov in v izvršenih kazenskih ter pravdnih postopkih, ki se nanašajo na:
a) vsa ravnanja policije, sodnice Sekolec, državnega tožilstva, sodne uprave Okrajnega in Višjega sodišča ter Odvetniške zbornice RS, v zvezi s kazensko zadevo št. IV K 85253/2010
b) ravnanja sodnice …, odvetnice …, policije, državnega tožilstva, sodne uprave Okrajnega in Višjega sodišča ter Odvetniške zbornice RS, v zvezi s pravdno zadevo št. III P 3083/2010;
c) ravnanja sodnice …, sodne osebe …, sodnice …, policije, državnega tožilstva, sodne uprave Okrajnega, Okrožnega in Višjega sodišča, v zvezi s kazensko zadevo št. IK 546/99 in izvršilnimi zadevami št. I 1457/2009 in I 15774/2000;
II. dokumentacije, ki izkazuje vsa dejanja in ukrepe organa, ki se nanašajo na prejeto zahtevo za varstvo zakonitosti, z dne 2. 4. 2014, štiri priloge z dvema zapisnikoma policije, z dne 30. 4. 2013 (v zvezi s kaznivimi dejanji sodnice …), devet prilog, z dne 22. 5. 2014, ki se nanašajo na opravo materialnega in formalnega preizkusa organa obtožnega akta ODT št. Kt(0) 4911/09 KM/ZB, z dne 28. 10. 2010;
III. dokumentacije, ki izkazuje aktivnosti, ukrepe, obravnavo kaznivega dejanja, izrečene sankcije, vzrok za uvedbo razrešitve in podlago v zvezi z zadevami št. IV K 85253/2010, II Kp 85253/2010 in I Ips 85253/2010 in listin, ki izkazujejo vodenje postopkov razrešitve sodnice …;
IV. listin, s katerimi je sodišče obvestilo predsednika Državnega zbora RS in Ministra o zgoraj navedenem, posredovalo zaradi kršitev v pravdni zadevi … in kazenski zadevi …;
V. dokumentacije, ki izkazuje podelitev mandata za sporna ravnanja sodnici …, podelitev mandata organu za ignoriranje sporne situacije, podelitev mandata Sodnemu svetu za izvolitev … na sodniško funkcijo;
VI. vseh ocen sodnice … po periodičnih obdobjih od nastopa sodniške funkcije dalje in vseh listin, ki so nastale v zvezi z imenovanjem, predlogi ali delom sodnice … pred izvolitvijo na sodniško funkcijo;
VII. ocen Višjih sodnikov …, … in …, kot jih periodično opravlja pristojen organ in listin, ki izkazujejo, kako so glasovali Višji sodniki v zadevi št. II Kp 85253/2010, dne 4. 10. 2012;
VIII. ocen Višjih sodnikov …, … in …, kot jih periodično opravlja pristojen organ in listin, ki izkazujejo, kako so glasovali Višji sodniki v zadevi št. II Kp 85253/2010, dne 26. 11. 2013;
IX. ocen Vrhovnih sodnikov …, …, …, … in …, kot jih periodično opravlja pristojen organ in listin, ki izkazujejo, kako so glasovali Vrhovni sodniki v zadevi I Ips 85253/2010, dne 19. 6. 2014;
X. ocen sodne osebe …, sodnice … in sodnice …, kot jih periodično opravlja pristojen organ, od leta 1999 dalje;
XI. ocen sodnice …, kot jih periodično opravlja pristojen organ, od leta 1999 dalje.
Organ je zaradi obsežnosti prosilčeve zahteve, v skladu s 24. čl. ZDIJZ, s sklepom št. Su 1724/2014, z dne 29. 10 2014, za trideset delovnih dni podaljšal rok za odločitev, ki ga določa 23. čl. ZDIJZ.
Organ je zahtevo prosilca v celoti zavrnil z odločbo št. Su 1724/2014, z dne 11. 12. 2014. V odločbi je navedel, da lahko organ v skladu s 5. odst. 5. čl. ZDIJZ prosilcu izjemoma zavrne dostop do zahtevane informacije, če prosilec z eno ali več funkcionalno povezanimi zahtevami očitno zlorabi pravico dostopa do informacij javnega značaja oz. je očitno, da so zahteva ali zahteve šikanoznega značaja. V nadaljevanju je pojasnjeval argumente, s katerimi je utemeljeval šikanozni značaj prosilčeve zahteve. Prosilec je v preteklosti naslovil vsebinsko več podobnih zahtev (v zvezi s sodnicama … in …) na Okrajno sodišče v Ljubljani, ki je v tej zvezi izdalo več odločb in mu posredovalo fotokopije dokumentov iz osebnih spisov obeh sodnic, s katerimi je razpolagalo. Z vsebinsko podobno zahtevo se je obrnil tudi na Višje sodišče v Ljubljani. Prosilec je od obeh sodišč poleg dokumentacije, s katero razpolagata, prejel tudi izčrpno obrazložitev, zakaj v določenem delu z zahtevano dokumentacijo ne razpolagata. Iz predmetne zahteve (predvsem tč. I.-VI.) jasno izhaja, da ima prosilec svoj pogled na določena ravnanja navedenih sodnic in je prepričan, da obstaja tudi dokumentacija, ki njegovo videnje zadev potrjuje. Tako prosilec zahteva dokumentacijo, ki izkazuje ukrepe organa v zvezi z v vlogi naštetimi kaznivimi dejanji, kršitvami sodišča, ipd. Po vedenju organa tovrstna dokumentacija ne obstaja, kar se je potrdilo tudi po pregledu evidentiranih zadev v vpisniku, ki ga vodi Urad predsednika organa in po pregledu evidentiranih zadev na kazenskem oddelku organa. O neobstoju tovrstne dokumentacije na kazenskem oddelku je bil prosilec tudi že obveščen, z dopisom vodje kazenskega oddelka organa št. III Kr 43912/2014, z dne 14. 10. 2014. Iz vsebine prosilčeve zahteve tako očitno izhaja, da gre pri celotni zadevi zgolj za nestrinjanje z ravnanji sodnikov, ki so njegove zadeve obravnavali na vseh stopnjah sodnega procesa. To izhaja iz tč. VI.-XI. zahteve, v katerih zahteva ocene sodniške službe in listine, iz katerih izhaja rezultat glasovanja članov senata (t. i. zapisnike o posvetovanju in glasovanju) v posameznih zadevah, kljub temu da mu je bilo že z odločbami nižjih sodišč, izdanih v postopkih po ZDIJZ, pojasnjeno, da tovrstni zapisniki ne predstavljajo prosto dostopne informacije javnega značaja. Zahtevo prosilca je bilo treba zavrniti v skladu s 5. odst. 5. čl. ZDIJZ, ker prosilec z zahtevo ne zasleduje namena ZDIJZ., pač pa le navaja subjektivno videnje ravnanja sodišč v sodnih postopkih, pri čemer njegove navedbe ostajajo na ravni ugibanj in jih očitno podaja le z namenom spodkopavanja avtoritete sodišča in sodnikov, ki so bili v teh postopkih udeleženi. Na ta način prosilec, po oceni organa, zlorablja pravice, ki mu jih nudi pravni red. Iz zahteve in okoliščin prosilca ne izhaja, da je bila zahteva vložena zaradi legitimnih namenov pravice do dostopa do informacij javnega značaja. Prosilčevo zahtevo je treba razumeti kot nespoštovanje sodišča, saj so nekatere navedbe za nekatere v zahtevi omenjene funkcionarje, javne uslužbence in državne organe, žaljive. Tak način izvrševanja pravice dostopa do informacij javnega značaja pa je, po oceni organa, neprimeren in šikanozen.
Zoper odločbo organa je prosilec, dne 17. 12. 2014, pri Pooblaščencu vložil pritožbo, v kateri je opozoril na bistvene razlike podpisanih izjav sodne uprave v zapisnikih Pooblaščenca o (ne)obstoju dokumenta o materialnem in formalnem preizkusu obtožnice, bistvene razlike v pojasnilih sodnice … št. Su 1-8/2012, z dne 6. 11. 2012, bistvene razlike v ugotovitvah Pooblaščenca št. 090-231/2012/6, z dne 11. 1. 2013, v katerih je navedeno, da je z vročitvijo obtožnega predloga sodišče opravilo materialni in formalni preizkus obtožbe, ki rezultira v drugem dokumentu. Opozoril je tudi na zmotne ugotovitve Pooblaščenca v odločbi 090,-200/2014/7, z dne 9. 10. 2014, da dokument o formalnem preizkusu obtožnega predloga ne obstaja in na nasprotna dejstva iz kazenskega spisa ter na nasprotne ugotovitve organa v sodbi I Ips 85253/2010 (tč. B. 6.), v kateri je navedeno, da iz kazenskega spisa izhaja, da je sodišče obtožni predlog preizkusilo. Prosilec je poudaril, da se organ ni spustil v vsebinsko obravnavo in se ni konkretno opredelil do zahtevanih dokumentov, niti ni pojasnil, s katerimi dokumenti razpolaga in ali je mogoč delni dostop. Ob tem se je prosilec skliceval na temeljno pravico do informiranosti in na javni interes. Ob tem je navedel, da v okviru teme zlorab v sodstvu obstoji nasprotje med izjavami predstavnice organa na nacionalni televiziji in dejanskim stanjem, ki je javno znano. Prosilec je organu očital kršitev pravice do poštenega obravnavanja s tem, ko ni ugotavljal in obrazložil dejanskega stanja.
Organ je pritožbo prosilca, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe, z dopisom št. Su 1724/2014, z dne 19. 12. 2014, s prilogami, poslal v odločanje Pooblaščencu.
Pritožba je utemeljena.
Pooblaščenec najprej pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. čl. ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Prvostopenjsko odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.
1. Glede omejitve dostopa do informacij javnega značaja v skladu s 5. odst. 5. čl. ZDIJZ:
Organ lahko prosilcu izjemoma zavrne dostop do zahtevane informacije, če prosilec z eno ali več funkcionalno povezanimi zahtevami očitno zlorabi pravico dostopa do informacij javnega značaja oz. je očitno, da so zahteva ali zahteve šikanoznega značaja. Za zlorabo pravice ( šikanozno zahtevo) gre v primeru, ko subjekt prestopi meje pravno zavarovanega upravičenja tako, da s tem ogroža oz. posega v pravico drugega. Če hočemo določiti meje pravice tistemu, ki jo je prekoračil, moramo izhajati iz pojma pravice in njene vsebinske opredelitve. Pravna norma pogosto ne more dati določnega in jasnega odgovora na vprašanje, kakšen naj bo obseg pravice v konkretnem primeru. Odgovor nam da šele ustvarjalna interpretacija prava (Marijan Pavčnik, Zloraba pravice, Časopisni zavod Uradni list SR Slovenije, Ljubljana 1986, str. 5). Poudariti je treba, da je presoja obstoja zlorabe pravice institut, ki ga je treba uporabljati z veliko mero previdnosti in le tam, kjer je to nujno potrebno. Kriterije, ki opredeljujejo zlorabo pravice, je treba razlagati ozko in v vsakem primeru posebej. Utemeljitev obstoja zlorabe pravice mora vselej ostati skrajno sredstvo v postopkih odločanja o zahtevah za posredovanje informacij javnega značaja in se sme uporabiti le v primeru, če od organa objektivno ni mogoče pričakovati, da bo zahteve prosilca obravnaval v skladu z določbami ZDIJZ.
ZDIJZ ne navaja kriterijev, na podlagi katerih lahko organ zahtevo prosilca ocenjuje kot ravnanje, ki predstavlja zlorabo pravice. Upoštevati pa je treba, da so se za opredelitev zlorabe pravice v pravni teoriji in praksi razvili kriteriji, ki se lahko uporabijo tudi v zvezi s pravico dostopa do informacij javnega značaja. Dr. Andrej Berden v članku Zloraba pravice (Pravna praksa, št. 26/00; v nadaljevanju članek Zloraba pravice) navaja, da gre za uporabo oz. izvrševanje pravice, če dejanje presojamo samo formalno, z vidika samo tistih pravnih norm, ki pravico neposredno določajo - in za zlorabo te formalne pravice oz. dejansko za protipravno ravnanje, če ga presojamo v luči načela morale in javnega interesa, ki jih je pravo sprejelo kot svoje vrhovno vodilo, oz. v luči samega načela zlorabe pravic. Pod tem pojmom torej ne moremo razumeti samo zavestne, namerne zlorabe, ampak ga moramo jemati objektivno. Zlorabo pravice je treba označiti kot nedopustno ravnanje, ki nima značaja klasičnega deliktnega dejanskega stanu. Pravica dostopa do informacij javnega značaja je konkretizirana v ZDIJZ, iz katerega izhaja splošno načelo, da so informacije javnega značaja prosto dostopne (5. čl. ZDIJZ). Ker pa je treba na pravo gledati kot na celoto, pravice ni dopustno izvrševati v nasprotju z njenim ciljem oz. namenom. Vsebino slednjega je treba ugotavljati upoštevaje socialno funkcijo pravice, ki združuje demokratično funkcijo in funkcijo nadzora ter meje, ki jih titularju pravice postavljata morala in javni interes. Demokratična funkcija služi večji udeležbi državljanov v politiki in izhaja iz teorij participativne in deliberativne demokracije, ki poudarjajo, da odprtost delovanja javne oblasti ne more biti omejena le na različne oblike parlamentarnega odločanja, temveč mora vključevati tudi različne oblike neposrednega sodelovanja državljanov pri sprejemanju predpisov in političnih odločitev (več v Komentarju Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, Senko Pličanič et al., Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti, Ljubljana, 2005, str. 72). Funkcija nadzora pa omogoča državljanom nadzor nad delom javne uprave, nadzor nad pravilnostjo dela javnih oblasti ter nadzor nad porabo proračunskega denarja, kar preprečuje slabo upravljanje, zlorabo oblasti in korupcijo. Ta pravica omogoča splošni nadzor javnosti nad delom javne uprave, kamor sodi tudi organ, in s tem pospešuje zavedanje odgovornosti vseh, ki upravljajo z javnim denarjem in izvajajo pooblastila, ki jim jih je podelila država. Javnost lahko le s pomočjo načel, ki jih pozna pravo dostopa do javnih informacij, preverja pravilnost odločitev organov ter spoštovanje pravnih in drugih pravil. Zato je delo oblastnih organov bolj učinkovito (razlog nadzora in učinkovitejšega delovanja), obenem pa se zaradi komunikacije in tesnejšega razmerja med javnim sektorjem in posameznikom krepi tudi zaupanje.
Zloraba pravice je torej prekoračitev pravne meje, zaradi česar pride do kolizije dveh pravic, ki se med seboj ne izključujeta. Takšno stališče izhaja tudi iz omenjenega članka z naslovom Zloraba pravice, v katerem avtor ugotavlja, da je konflikt pravic treba razlagati široko, ni pa vsak poseg v pravico drugega tudi zloraba pravice. Pravi in resnični obseg pravice lahko odkrijemo le, če ugotavljamo njen ekonomski in socialni cilj in primerjamo njen značaj z vrednostnim značajem interesa, ki ga z njenim izvrševanjem prizadenemo. Kot navaja avtor navedenega članka, je zloraba izvrševanje pravice v nasprotju z njenim ekonomskim in socialnim namenom. Vsaka pravica je z njenega socialnega vidika relativna. Prizna se torej spremenljivost vsebine in s tem relativnost pravic. Sodnik določi konkretno vsebino, upoštevajoč generalna načela pravnega reda in zakonsko vsebino pravice v enem od pravnih postopkov. Glede na konkretne okoliščine določi meje in obseg njihovega izvrševanja. Avtor navedenega članka nadaljuje, da ni nujno, da predstavlja zlorabo pravice vedno le posamezno upravičenje, ki iz nje izvira in ki je v nasprotju s kakšnimi »močnejšimi« interesi, temveč lahko predstavlja zlorabo tudi način njenega izvrševanja. Ni dovolj, da je izvrševalec pravice (njen upravičenec) sposoben in da ima pravica pravno veljaven temelj, temveč mora biti njeno izvrševanje v skladu s temeljnimi pravili pravnega reda in pravne politike, ki izhajajo večinoma iz same narave stvari in interesne pogojenosti prava. Način izvrševanja pomeni zlorabo pravice takrat, ko za izvrševanje obstaja več možnosti, upravičenec pa pravico izvršuje na način, ki škoduje drugemu ali pa mu »otežuje njegov položaj«.
Pooblaščenec poudarja, da je ob presoji navedene izjemne omejitve dostopa do informacij javnega značaja dokazno breme na organu. Organ je v odločbi navedel, da je prosilec v preteklosti naslovil vsebinsko več podobnih zahtev na različne institucije (predvsem sodišča nižjih stopenj), ki so mu poleg posredovanja dokumentacije, s katero razpolagajo, podale tudi obrazložitev razlogov, na podlagi katerih v določenem delu z zahtevano dokumentacijo ne razpolagajo, ali pa informacije ne predstavljajo prosto dostopne informacije javnega značaja. Prosilec ima svoj pogled na določena ravnanja sodnic in je prepričan, da obstaja tudi dokumentacija, ki njegovo videnje zadev potrjuje. Iz vsebine prosilčeve zahteve naj bi očitno izhajalo, da gre pri celotni zadevi zgolj za nespoštovanje sodišč oz. nestrinjanje z ravnanji sodnikov, ki so njegove zadeve obravnavali na vseh stopnjah sodnega procesa in da je namen prosilčeve zahteve spodkopavanje avtoritete sodišča in sodnikov, ki so bili v teh postopkih udeleženi. Zahteva posledično ni bila vložena zaradi legitimnih namenov pravice do dostopa do informacij javnega značaja.
Pooblaščenec poudarja, da pravica dostopa do informacij javnega značaja ni priznana izključno v interesu prosilca, temveč tudi v interesu družbe, ki je v tem, da se v čim večji meri omogoči izvrševanje demokratične funkcije in funkcije nadzora obravnavane pravice, vendar nikakor ne na način, ki prekomerno ovira celotno delo organa. Ta interes družbe predstavlja socialno funkcijo pravice dostopa do informacij javnega značaja. Pri tem se je treba postaviti na stališče, da ima v primeru kolizije med pravico prosilca in interesom družbe prevlado slednji. Pooblaščenec je po preučitvi celotne zadeve ugotovil, da pravica prosilca zahtevati informacije javnega značaja v konkretnem primeru ni prišla v konflikt z nobeno pravico organa ali tretjih oseb. Pooblaščenec poudarja, da organ v konkretnem primeru odloča v upravni zadevi in torej ne gre za odločanje v okviru sodne veje oblasti. Pri tem ga, poleg pravil ZDIJZ, zavezujejo tudi splošna pravila upravnega postopka, ki so zbrana v ZUP. Eden temeljnih ciljev splošnega upravnega postopka je zavarovati šibkejšo stranko, to je tistega, ki v tem postopku uveljavlja svojo pravico ali varuje svojo pravno korist oz. se mu nalaga določena obveznost. Upravni postopek je večino svojih procesnih institutov razvil s tem namenom, zato ga tudi uvrščamo v enega od temeljev sistema varstva pravic posameznikov v razmerju do uprave (več Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, urednika prof. dr. Tone Jerovšek in prof. dr. Gorazd Trpin, 2004, komentar k 1. členu).
Pooblaščenec ugotavlja, da organ v predmetni zadevi ni v zadostni meri izkazal dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče utemeljiti, da je bila zaradi zahteve prosilca v predmetni zadevi in zahtev, ki jih je prosilec naslovil na druge organe, okrnjena kakšna pravica organa ali tretjih oseb. V skladu z navedenim je mogoče sklepati, da prosilec na organ ni naslovil ene ali več funkcionalno povezanih zahtev za dostop do informacij javnega značaja, ki bi predstavljale očitno zlorabo pravice dostopa do informacij javnega značaja. Ni namreč mogoče objektivno predvideti, da zahteva v predmetni zadevi (v povezavi s preteklimi zahtevami prosilca, naslovljenimi na organ) do te mere ovirajo delo organa, da svojih preostalih nalog ne bi mogel več izvajati in zato pravic strank v drugih postopkih ne bi mogel ustrezno zavarovati. Organ je tudi navedel, da naj bi bile nekatere navedbe prosilca za nekatere v zahtevi omenjene funkcionarje, javne uslužbence in državne organe žaljive. Pooblaščenec ocenjuje, da na podlagi tako nekonkretizirane trditve, organ ni uspel izkazati šikanoznega značaja prosilčeve zahteve. Zahteve tudi ni mogoče opredeliti kot šikanozne zaradi različnih pogledov prosilca in organa na delovanje določenih institucij. Šikanozni značaj bi bil podan, če bi bilo očitno, da so zahteva ali zahteve prosilca podane z namenom onemogočanja normalnega delovanja organa. Nezadovoljstvo državljanov nad delom državnih organov predstavlja enega temeljnih nagibov za uveljavljanje pravice dostopa do informacij javnega značaja. Substrat nadzorne funkcije je pogosto ravno v preverjanju sumov nepravilnosti delovanja javnih institucij, ki so lahko potrjeni ali ovrženi (tudi) na podlagi uveljavljanja pravice do dostopa informacij javnega značaja. V konkretnem primeru torej ni prišlo do konflikta dveh neizključujočih se pravic, kar pomeni, da predpogoj za opredelitev zlorabe pravice ni izpolnjen. Pooblaščenec zaključuje, da opisano ravnanje prosilca v predmetni zadevi ni prekoračilo pravne mere pravice dostopa do informacij javnega značaja in ga ni mogoče šteti za zlorabo le te.
2. Glede nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja:
Iz izpodbijane odločbe izhaja, da se organ ni spustil v vsebinsko obravnavo zadeve. Organ tako ni navedel, kateri določno opredeljeni dokumenti so bili predmet presoje, temveč se je na splošno skliceval na to, da je prosilcu že posredoval pojasnila o razlogih za neobstoj dokumentov, zahtevanih v tč. I.-VI., in da je prosilec že prejel pojasnila (v obrazložitvah odločb drugih organov) o razlogih, da določene informacije, zahtevane v tč. VI.-XI., ne predstavljajo prosto dostopne informacije javnega značaja. Pooblaščenec ugotavlja, da je organ na podlagi napačne razlage materialnega prava (tč. 1. obrazložitve te odločbe) smatral, da so določena dejstva irelevantna. Organ v ugotovitvenem postopku posledično ni presojal obstoja vseh zahtevanih dokumentov in možnosti (delnega) dostopa do dokumentov, s katerimi organ razpolaga oz. je dejansko stanje ugotovil nepopolno.
Navedena napačna uporaba materialnega predpisa in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje sta rezultirala v nepravilni in nezakoniti odločitvi, zato je Pooblaščenec izpodbijano odločbo odpravil. Ker pa je Pooblaščenec kot drugostopenjski organ, enako kot organ prve stopnje, dolžan spoštovati temeljna načela upravnega postopka, je dolžan upoštevati tudi načelo ekonomičnosti postopka, kot ga določa 14. čl. ZUP. Postopek je torej treba voditi hitro, kar pomeni tudi s čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence v postopku, vendar tako, da se preskrbi vse, kar je potrebno, da se lahko ugotovi dejansko stanje, zavarujejo pravice in pravne koristi stranke ter izda zakonita in pravilna odločba. Pooblaščenec je ocenil, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil sam organ prve stopnje, saj bo z vpogledom v lastno dokumentacijo hitreje popolno ugotovil dejansko stanje. Pooblaščenec je zato zadevo vrnil organu v ponovno reševanje.
V skladu s 3. odst. 251. čl. ZUP mora organ druge stopnje, kadar odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje, s svojo odločbo opozoriti organ prve stopnje, glede česa je treba dopolniti postopek. Organ bo v ponovljenem postopku moral ugotoviti, ali razpolaga z dokumenti, ki jih zahteva prosilec, kateri dokumenti so to in ali ti dokumenti izpolnjujejo pogoje za obstoj informacije javnega značaja. Organ bo moral nato natančno ugotoviti in konkretno obrazložiti, v katerem delu zahtevane informacije predstavljajo izjemo od dostopa in iz česa to izhaja. Če so izpolnjeni pogoji za obstoj izjeme od prostega dostopa, mora organ, za vsak posamezen dokument, presoditi, in ali je mogoče uporabiti institut delnega dostopa po 7. čl. ZDIJZ.
Na podlagi vsega navedenega Pooblaščenec zaključuje, da je pritožba utemeljena, ker je organ napačno uporabil materialni predpis in nepopolno ugotovil dejansko stanje, zato je bilo treba, na podlagi 3. odst. 251. čl. ZUP, skladno z razlogi, navedenimi v obrazložitvi te odločbe, izpodbijano odločbo odpraviti in zadevo vrniti v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu. Organ mora o zahtevi prosilca odločiti nemudoma, najpozneje pa v roku tridesetih (30) dni od prejema te odločbe, pri čemer mora upoštevati napotke Pooblaščenca, ki so podani v tej odločbi.
Posebni stroški v tem postopku niso nastali.
Ta odločba je v skladu s 30. tč. 28. čl. Zakona o upravnih taksah (Ur. l. RS, št. 42/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami in dopolnitvami) oproščena plačila upravne takse.
Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve odločbe na Upravno sodišče RS, Fajfarjeva 33, 1000 Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali neposredno pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.
Postopek vodil:
Jan Merc, univ. dipl. prav.
raziskovalec Pooblaščenca
Informacijski Pooblaščenec:
Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.
pooblaščenka