Prosilec - Ministrstvo za kulturo
+ -Številka: 090-256/2014
Kategorije: Poslovna skrivnost, Varstvo upravnega postopka, Dokument v izdelavi
POVZETEK:V obravnavani zadevi je prosilka od organa zahtevala posredovanje vseh dokumentov, ki se nanašajo na točno določeno zadevo, pri čemer je zahtevi prosilke organ ugodil. Zoper odločbo se je pritožil stranski udeleženec, ki je zatrjeval, da gre v obravnavanem primeru za poslovno skrivnost, za varstvo upravnega postopka ter dokumente v izdelavi. Prav tako se je stranski udeleženec pritožil zoper odločitev organa glede stroškov postopka. Pooblaščenec je v pritožbenem postopku ugotovil, da je pritožba stranskega udeleženca v celoti neutemeljena, zaradi česar jo je na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP zavrnil in potrdil prvostopenjsko odločbo.
ODLOČBA:Številka: 090-256/2014/6
Datum: 9. 1. 2015
Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju Pooblaščenec) izdaja na podlagi tretjega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo s spremembami in dopolnitvami; 23/2014 in 50/2014, v nadaljevanju ZDIJZ), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, številka 113/05 in 51/07 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP) ter prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi BŠP – Bežigrajski športni park d.o.o., Dunajska cesta 119, 1000 Ljubljana, ki ga po pooblastilu zastopa odvetniška družba Tatjana Markelj o.p., d.o.o., Ljubljanska 64, 1230 Domžale (v nadaljevanju stranski udeleženec), z dne 27. 10. 2014, zoper odločbo Ministrstva za kulturo, Maistrova ulica 10, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), št. 090-40/2014/11 z dne 16. 10. 2014, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja naslednjo
O D L O Č B O:
1. Pritožba stranskega udeleženca zoper odločbo Ministrstva za kulturo, št. 090-40/2014/11 z dne 16. 10. 2014, se zavrne.
2. Zahteva stranskega udeleženca za povračilo stroškov postopka se zavrne.
3. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.
O b r a z l o ž i t e v:
O zahtevi ………. (v nadaljevanju prosilka) z dne 24. 9. 2014, s katero je ta zahtevala posredovanje vseh dokumentov v zvezi z zadevo sklepa Inšpektorata RS za kulturo in medije, št. 0612-148/2009-125 z dne 6. 6. 2014, je organ odločil z odločbo, št. 090-40/2014/11 z dne 16. 10. 2014 (v nadaljevanju izpodbijana odločba). Pred izdajo izpodbijane odločbe je organ, v skladu s 43. in 44. členom ZUP, k priglasitvi stranske udeležbe pozval BŠP d.o.o., ki je v dopisu z dne 14. 10. 2014 priglasil stransko udeležbo. V dopisu stranski udeleženec navaja, da vstop prosilke v postopek ni mogoč, saj ni zadoščeno določbam ZUP, pri čemer se sklicuje na 43., 142. ter peti odstavek 235. člena citiranega zakona. Stranski udeleženec posebej poudari, da prosilka ni izkazala pravne koristi, ki bi v konkretnem primeru morala biti izkazana za vstop v tuj postopek. Stranski udeleženec meni, da gre v zadevnem primeru za upravni postopek, za katerega je določena primarna uporaba določil ZUP, zaradi česar bi bilo treba zahtevo za posredovanje prosilke presojati po določbi 82. člena ZUP, kar pomeni, da je sklicevanje organa na določbe ZDIJZ pravno zmotno. V zvezi z navedenim stranski udeleženec citira odločbo Ustavnega sodišča, opr. št. U-I-16/10, Up-103/10 z dne 20. 10. 2011, v kateri je to med drugim zapisalo, da lahko fizična ali pravna oseba, ki ni stranka oziroma stranski udeleženec v upravnem postopku, na podlagi drugega odstavka 82. člena ZUP vpogleda v spis upravne zadeve ter pregleda, prepiše in preslika potrebne dokumente, če verjetno izkaže, da ima od tega pravno korist. Stranski udeleženec navaja, da prosilka ni neposredno udeležena v postopku, zato bi morala za vstop v postopek izkazati pravno korist. Stranski udeleženec se spusti tudi v vprašanje odnosa specialnosti ZUP in ZDIJZ in pri tem citira odločbe Upravnega sodišča, ki se nanašajo na vprašanje specialnosti med Zakonom o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZPP) in ZDIJZ. Kljub vsemu pa se stranski udeleženec v priglasitvi stranske udeležbe zgolj iz previdnosti sklicuje tudi na obstoj izjem, navedenih v 2., 3., 7., 9. in 10. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Dopisu je stranski udeleženec priložil tudi sklep o poslovni skrivnosti z dne 10. 10. 2014 ter odločbo organa št. 061-7/2014-MK/2.
Z izpodbijano odločbo je organ ugodil zahtevi za dostop do informacij javnega značaja in odločil, da se prosilki po elektronski poti posreduje:
- kopijo dopisa Inšpektorata RS za kulturo in medije, št. 0612-148/2009-133 z dne 10. 7. 2014 (številka dokumenta Ministrstva za kulturo 061-7/2014/1),
- kopijo odločbe Ministrstva za kulturo, št. 061-7/2014-MK/2 z dne 27. 8. 2014;
- kopijo dopisa Inšpektorata RS za kulturo in medije, št. 0612-148/2009-164 z dne 8. 10. 2014 (številka dokumenta Ministrstva za kulturo 061-7/2014/6).
Dne 28. 10. 2014 je organ prejel pritožbo stranskega udeleženca zoper izpodbijano odločbo, v kateri navaja, da se organ ni opredelil do (vseh) njegovih navedb, s katerimi je opozoril na vidike dejanske in pravne narave, ki bi utegnili vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. Stranski udeleženec nasprotuje odločitvi organa v zvezi z (ne)obstojem poslovne skrivnosti v zahtevanih dokumentih ter odločitvi v zvezi z podatki, ki so bili pridobljeni ali sestavljeni zaradi upravnega postopka, in bi njihovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi ter odločitvi o podatkih iz dokumenta, ki je v postopku izdelave, in je še predmet posvetovanja v organu, njegovo razkritje pa bi povzročilo napačno razumevanje njegove vsebine. Stranski udeleženec namreč meni, da utemeljitev organa glede izjem po 6. členu ZDIJZ v pretežnem delu ne vsebuje nobene konkretne argumentacije. Nadalje se stranski udeleženec v pritožbi sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča, opr. št. U-I-16/10, Up-103/10 z dne 20. 10. 2011, iz katere izhaja, da lahko na podlagi drugega odstavka 82. člena ZUP v spis zadeve vpogleda vsakdo drug, ki verjetno izkaže, da ima od tega pravno korist. Navsezadnje po mnenju stranskega udeleženca tudi 39. člen Ustave RS določa, da ima vsakdo pravico pridobiti informacijo javnega značaja, za katero ima v zakonu utemeljen pravni interes, razen v primerih, ki jih določa zakon. Stranski udeleženec poudari, da vztraja na stališču, da ZDIJZ sicer ureja režim dostopnosti informacij javnega značaja na splošno, medtem ko 82. člen ZUP ureja dostopnost informacij s točno določenega področja, zaradi česar je ta specialenjši predpis, ter da 82. člen ZUP daje pravico pregledovati dokumente strankam in drugim osebam, ki izkažejo pravno korist. Ker prosilka v konkretnem primeru temu pogoju ni zadostila, je po mnenju stranskega udeleženca izpodbijana odločba nezakonita.
Organ po prejemu pritožbe stranskega udeleženca svoje odločbe ni nadomestil z novo, zato jo je na podlagi 245. člena ZUP z dopisom, št. 090-40/2014-12 z dne 29. 10. 2014, odstopil v reševanje Pooblaščencu kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe.
Pooblaščenec je ob pregledu prejete dokumentacije ugotovil, da pritožba stranskega udeleženca ni bila posredovana prosilki. Če organ, ki je izdal odločbo, pritožbe ne zavrže po 240. členu ZUP, jo glede na prvi odstavek 241. člena ZUP pošlje morebitnim strankam z nasprotnimi interesi in jim določi rok, da se izrečejo o pritožbi in morebitnih novih dejstvih in dokazih. V skladu s četrtim odstavkom 246. člena ZUP pa je organ druge stopnje, torej Pooblaščenec, dolžan poslati pritožbo v odgovor morebitnim strankam z nasprotnim interesom in jim določiti rok za odgovor, če tega ne stori organ prve stopnje. Ker v obravnavanem primeru organ prve stopnje tega ni storil, je Pooblaščenec dne 7. 11. 2014 poslal pritožbo stranskega udeleženca prosilki v morebitni odgovor, da se izreče o pritožbi in morebitnih novih dejstvih in dokazih. Odgovor prosilke, v katerem navaja, da je po njenem mnenju odločba organa poglobljena in ustrezno obrazložena, je Pooblaščenec prejel dne 17. 11. 2014. Nadalje prosilka meni, da je izpodbijanje pravne koristi za pridobitev informacij absurdno in v nasprotju z obstojem instituta informacije javnega značaja ter povezanih pravic. Prav tako se prosilka ne strinja z navedbo stranskega udeleženca, da nima zaposlenih in zato ni bilo nobene potrebe po izdaji sklepa o poslovni skrivnosti. Po mnenju prosilke za podjetjem stojijo ljudje, ki z njim upravljajo in so za njegovo poslovanje ter ravnanje tudi odgovorni. Prosilka še doda, da se ima kot aktivna državljanka pravico seznaniti z informacijami o kulturni dediščini, saj jo zanima, zakaj je bil postopek izvršbe za ohranitev kulturnega spomenika državnega pomena zadržan, kljub izrecni določbi, da pritožba ne zadrži postopka izvršbe.
Pritožba ni utemeljena.
Pooblaščenec je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo pritožnik oziroma prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.
Pooblaščenec ugotavlja, da dokumenti, ki jih zahteva prosilka, izpolnjujejo vse zakonske kriterije iz 4. člena ZDIJZ. Slednje pomeni, da organ z zahtevanimi dokumenti razpolaga v materializirani obliki, pri čemer ti izvirajo iz njegovega delovnega področja oziroma njegove pristojnosti. Pooblaščenec tako ugotavlja, da so predmet zahteve in presoje:
- dopis Inšpektorata RS za kulturo in medije, št. 0612-148/2009-133 z dne 10. 7. 2014 (številka dokumenta Ministrstva za kulturo 061-7/2014/1);
- odločba Ministrstva za kulturo, št. 061-7/2014-MK/2 z dne 27. 8. 2014 ter
- dopis Inšpektorata RS za kulturo in medije, št. 0612-148/2009-164 z dne 8. 10. 2014 (številka dokumenta Ministrstva za kulturo 061-7/2014/6).
Stranski udeleženec v pritožbi navaja, da se organ ni opredelil do vseh njegovih navedb, ki bi utegnile vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. Prav tako meni, da izpodbijana odločba ne vsebuje ustrezne argumentacije, s čimer mu je kršena ustavna pravica do argumentirane odločbe. Ob skrbnem pregledu izpodbijane odločbe in ostale dokumentacije v obravnavani zadevi je Pooblaščenec ugotovil, da se je organ izčrpno opredelil do vseh relevantnih navedb stranskega udeleženca in v tem delu nikakor ne more slediti pritožbenim navedbam. Stranski udeleženec namreč posplošeno zatrjuje domnevne kršitve, ne pojasni pa konkretno oz. ne izpostavi navedb, do katerih se organ, po njegovem mnenju, ni opredelil. Pooblaščenec pri preizkusu izpodbijane odločbe ni ugotovil zatrjevanih pomanjkljivosti, zato ne more slediti pritožbenim navedbam v zvezi s pomanjkljivo obrazložitvijo odločbe.
Prav tako so napačne navedbe stranskega udeleženca, da bi moral organ v konkretnem primeru uporabiti določbe prvega, drugega in tretjega odstavka 82. člena ZUP. Navedene določbe ZUP namreč ne posegajo v pravice, ki jih imajo pravni subjekti na podlagi ZDIJZ. To izhaja že iz samega ZUP, ki v četrtem odstavku 82. člena izrecno določa, da v skladu z zakonom, ki ureja dostop do informacij javnega značaja, lahko, ne glede na določbe ZUP, vsakdo ustno ali pisno zahteva od organa, da mu omogoči dostop do informacij javnega značaja v posameznih upravnih zadevah. V tej določbi torej ZUP napoti na ZDIJZ takoj, ko organ presodi, da lahko gre za informacijo javnega značaja. To pomeni, da lahko dostop do dokumentov, ki so nastali v upravnem postopku, na podlagi ZDIJZ zahteva vsakdo in ne samo stranka v upravnem postopku oz. tisti, ki izkaže, da ima od tega pravno korist.
Prosilka je v zahtevi z dne 22. 9. 2014 izrecno navedla, da dostop do dokumentov zahteva na podlagi ZDIJZ, zato ni nobenega dvoma, da je organ ravnal pravilno, ko je zahtevo obravnaval na podlagi četrtega odstavka 82. člena ZUP, ki napotuje na uporabo ZDIJZ. Pritožbene navedbe o tem, da prosilka zahteva dokumentacijo na podlagi prvih treh odstavkov 82. člena ZUP zato niso utemeljene.
Sicer pa v postopkih dostopa do informacij javnega značaja prosilcu, v skladu s tretjim odstavkom 17. člena ZDIJZ, v zahtevi sploh ni treba izrecno označiti, da gre za zahtevo za dostop do informacij javnega značaja. Če iz narave zahteve izhaja, da gre za zahtevo za dostop do informacije javnega značaja, potem je organ dolžan obravnavati takšno zahtevo po ZDIJZ. Pooblaščenec na tem mestu pripominja, da gre za dve popolnoma ločeni, samostojni pravici, ki imata vsaka svoj namen, postopek uveljavljanja, pravno varstvo itd. Dejstvo, da ima stranka v upravnem postopku pravico do dostopa do dokumentov po 82. členu ZUP, nikakor ne more posegati v njeno pravico po dostopu do dokumentov po ZDIJZ. Po ZDIJZ pridobljene informacije so, v skladu z načelom prostega dostopa iz 5. člena ZDIJZ, prosto dostopne (vsem) pravnim ali fizičnim osebam oziroma vsakemu prosilcu, torej ne le strankam v upravnem postopku, v katerem so nastali zahtevani dokumenti. Posledično so navedbe stranskega udeleženca glede tega, da je treba v konkretnem primeru uporabiti določbe ZUP o pravici strank in tistih, ki verjetno izkažejo, da imajo od tega pravno korist, do vpogleda v spis, neutemeljene.
Nadalje stranski udeleženec v pritožbi vztraja pri trditvi, da je bil dokument organa, tj. »Poziv za priglasitev stranske udeležbe z dne 1. 10. 2014«, nepopoln glede opredelitve zahtevanih dokumentov. Stranski udeleženec navaja, da je organ navedenemu pozivu priložil zgolj odločbo, št. 061-7/2014-MK-2 z dne 27. 8. 2014, pri čemer pa ni zahteval opredelitve glede uveljavitev izjem do dostopa do informacij javnega značaja glede preostalih dokumentov, ki so bili predmet odločanja v konkretnem primeru, zlasti glede sklepa Inšpektorata RS za kulturo in medije, št. 0612-148/2009-125 z dne 6. 6. 2014. Kot izhaja iz spisovne dokumentacije (tudi iz poziva) je prosilka zahtevala posredovanje vseh dokumentov v zvezi z zadevo št. 0612-148/2009-125 z dne 6. 6. 2014 in ne posredovanje citiranega sklepa Inšpektorata RS za kulturo in medije. Organ je ugotovil, da v zvezi z navedenim sklepom razpolaga z dopisoma Inšpektorata RS za kulturo in medije, in sicer dopisom št. 0612-148/2009-133 z dne 10. 7. 2014 in dopisom, št. 0612-148/2009-164 z dne 8. 10. 2014 ter odločbo Ministrstva za kulturo, št. 061-7/2014-MK/2 z dne 27. 8. 2014. Z izpodbijano odločbo je bil prosilki omogočen zgolj dostop do navedenih dokumentov, med katerimi pa, kot zapisano, ni zaslediti citiranega sklepa Inšpektorata RS za kulturo in medije. Slednji namreč ni bil predmet zahteve, niti ni bil predmet presoje pri organu, zato je navedba stranskega udeleženca, da bi mu moral organ omogočiti, da se opredeli do navedenega sklepa, neutemeljena. Še več, organ je na 3. strani izpodbijane odločbe (drugi odstavek) jasno zapisal, da je presojal zahtevo prosilke glede dokumentov iz svojega pritožbenega postopka, ki so nastali v zvezi z dokumentom Inšpektorata RS za kulturo in medije, št. 0612-148/2009-125 z dne 6. 6. 2014, glede zahteve v delu, ki se nanaša na sam dokument, št. 0612-148/2009-125 z dne 6. 6. 2014, pa je zadevo obravnaval navedeni inšpektorat. Glede preostalih dveh dokumentov, tj. dopisov Inšpektorata RS za kulturo in medije (odločbo organa je namreč ta priložil pozivu k stranski udeležbi), pa Pooblaščenec sledi navedbam organa. Organ je namreč v izpodbijani odločbi pojasnil, da dopisa inšpektorata stranskemu udeležencu nista bila posredovana, saj gre le za uradna spremna dopisa inšpektorata o odstopu pritožb inšpekcijskega zavezanca, ki ne vsebujeta podatkov, ki bi lahko predstavljali katero izmed izjem po 6. členu ZDIJZ. V navedeno se je v pritožbenem postopku prepričal tudi Pooblaščenec, ki je prav tako ugotovil, da razkritje navedenih dokumentov oz. v njiju vsebovanih podatkov nikakor ne bi moglo vplivati na pravne koristi stranskega udeleženca. Organ zato stranskega udeleženca glede navedenih dokumentov ni bil dolžan pozvati k sodelovanju v postopku, saj glede razkritja teh dokumentov pravni interes stranskega udeleženca ni podan. Posledično so navedbe stranskega udeleženca neutemeljene tudi v tem delu.
Neutemeljene pa so tudi navedbe stranskega udeleženca glede obstoja izjem od dostopa do zahtevanih informacij po 2., 7. in 9. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.
Stranski udeleženec v pritožbi izpodbija ugotovitve organa v zvezi z neizpolnjevanjem subjektivnega kriterija za obstoj poslovne skrivnosti (2. točka prvega odstavka 6. člena ZDIJZ). Organ je v izpodbijani odločbi zelo podrobno predstavil ureditev poslovne skrivnosti, kot jo določa 39. člen Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 65/09 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZGD-1) in pri tem obrazložil subjektivni ter objektivni kriterij poslovne skrivnosti. Stranski udeleženec meni, da je sklicevanje organa na stališča Pooblaščenca zmotno, saj gre v konkretnem primeru za povsem drugačno dejansko stanje, kot je to v primerih Pooblaščenca. Stranski udeleženec izpodbija navedbo organa v zvezi z zahtevo, ki velja za normativne akte, in sicer, da odredba ne sme veljati za nazaj. Navedeno pomeni, da so lahko kršitve poslovne skrivnosti samo tista dejanja, ki so bila kot taka določena v času, ko je odredba veljala. Organ se v zvezi z navedenim sklicuje na odločbo Pooblaščenca, št. 090-2/2014 z dne 7. 2. 2014. Stranski udeleženec poudarja, da je v navedeni zadevi ponudnik razpolagal z aktom o varovanju poslovne skrivnosti, vendar ga organu ni posredoval sočasno z informacijami, ki jih je želel varovati v skladu s prvim odstavkom 39. člena ZGD-1. V obravnavanem primeru pa je stranski udeleženec sklep o zaupnosti podatkov posredoval, skupaj z opredelitvijo izjem v dokumentu ter pred samim odločanjem organa. Zaradi navedenega so navedbe organa o nepravočasnosti sklepa o poslovni skrivnosti, po mnenju stranskega udeleženca, nevzdržne. Tolmačenje organa, da v obravnavanem primeru odredba ne more veljati retroaktivno, je zgrešena. Stranski udeleženec še navaja, da v družbi ni nobenega zaposlenega, zaradi česar predhodno ni bilo potrebe po izdaji sklepa o poslovni skrivnosti.
Stranski udeleženec je dopisu, s katerim je priglasil stransko udeležbo, priložil tudi sklep o zaupnosti podatkov z dne 10. 10. 2014, v katerem je zapisal, da je sklep namenjen vsem, ki jih to zadeva, ter kot vezo navedel upravni postopek opr. št. 061-7/2014-MK/2, voden pri organu. Nadalje iz sklepa izhaja, da je izdan na podlagi 39. in 40. člena ZGD-1, pri čemer se z njim odloča, da dokumentacija družbe BŠP d.o.o. v zvezi z navedenim upravnim postopkom, v celoti predstavlja poslovno skrivnost. Med drugim je v sklepu še zapisano, da so z navedenim sklepom seznanjeni vsi zaposleni v družbi BŠP d.o.o., ki so navedene podatke dolžni varovati kot poslovno skrivnost. Pooblaščenec v celoti pritrjuje ugotovitvam, s katerimi je organ v izpodbijani odločbi utemeljil, da je bil sklep o zaupnosti podatkov izdan in organu poslan naknadno, in sicer šele v postopku odločanja o zahtevi prosilke za dostop do informacij javnega značaja. To pa pomeni, da subjektivni kriterij za opredelitev poslovne skrivnosti glede zahtevane dokumentacije ni izpolnjen. Pooblaščenec pri tem še dodaja, da v konkretnem primeru zahtevane informacije izhajajo iz dokumentov, ki jih je ustvaril organ, kar pomeni, da ti dokumenti ne morejo biti označeni kot poslovna skrivnost z aktom gospodarskega subjekta. Subjektivni kriterij za obstoj poslovne skrivnosti stranskega udeleženca tako v primeru, ko gre za upravni akt, ki ga izda organ, že po naravi stvari ne more biti izpolnjen. Organ lahko namreč uvede postopek zoper gospodarski subjekt in ustvari dokumente v tem postopku, še preden je gospodarski subjekt o tem obveščen in torej nima niti možnosti izdati ustreznega akta. Takšen primer je npr. ko inšpekcijski organ prejme prijavo zoper ravnanje določenega subjekta, pa se odloči, da postopka ne bo uvedel. V takem primeru inšpekcijski organ izda obvestilo o neuvedbi postopka inšpekcijskega nadzora, ki ga posreduje prijavitelju, ne pa tudi zavezancu – subjektu, zoper katerega je bila podana prijava. V takšnih primerih, prav tako pa v konkretnem primeru, lahko predmetni dokumenti predstavljajo poslovno skrivnost le na podlagi objektivnega kriterija za določitev poslovne skrivnosti. Pooblaščenec tako ugotavlja, da subjektivni kriterij za obstoj poslovne skrivnosti v konkretnem primeru ni izpolnjen.
Pooblaščenec je po uradni dolžnosti preverjal, ali je morda izpolnjen objektivni kriterij za označitev spornih dokumentov kot poslovno skrivnost. Pri tem Pooblaščenec ugotavlja, da se je organ do obstoja tega kriterija pomanjkljivo opredelil. Organ je namreč le navedel, da stranski udeleženec ni podal nobenih pojasnil oz. argumentov, ki bi izkazali, da je objektivni kriterij za označitev predmetnih dokumentov kot poslovno skrivnost, izpolnjen. Pooblaščenec se sicer strinja z argumentacijo organa, podprto s sodbami Upravnega sodišča, da je primarna dolžnost za izkazovanje obstoja objektivnega kriterija na gospodarskem subjektu, ki ga zatrjuje, in da v konkretnem primeru tega stranski udeleženec niti v pritožbi zoper izpodbijano odločbo ni izkazal, oz. ni niti poizkusil izkazati. Vendarle pa Pooblaščenec ne more mimo dejstva, da je glede na določbe ZGD-1 objektivni kriterij organ dolžan ugotavljati tudi po uradni dolžnosti. Glede na drugi odstavek 40. člena ZGD-1 morajo namreč podatke, ki so poslovna skrivnost družbe, varovati tudi osebe zunaj družbe, če so vedele ali če bi glede na naravo podatka morale vedeti, da je podatek poslovna skrivnost. Pooblaščenec je zato v konkretnem primeru ugotavljal, ali podatki, ki jih vsebujejo predmetni dokumenti, izpolnjujejo objektivni kriterij za obstoj poslovne skrivnosti.
Ob vpogledu v predmetno dokumentacijo Pooblaščenec ugotavlja, da gre za uradni dokument organa, ki vsebuje informacije o obveznostih, ki jih mora domnevno izpolniti stranski udeleženec kot lastnik določenega objekta, ter o samem poteku postopka. Pooblaščenec ne vidi, kako bi lahko razkritje navedenih informacij stranskemu udeležencu očitno povzročilo nastanek občutne škode za konkurenčni položaj stranskega udeleženca. Pooblaščenec poudarja, da je že iz same odločbe št. 061-7/2014-MK/2 jasno razvidno, da gre za dokument, s katerim zadeva ni zaključena, in da torej ugotovitve pristojnega inšpektorata niso potrjene. Posledično tudi navedbe iz predmetne odločbe niso nujno resnične, zaradi česar je popolnoma jasno, da se na tak dokument tretje osebe ne morejo zanesti. Če bi želele zanesljive informacije, bi jih tretje osebe črpale iz sklepa, ki je bil izdan v ponovljenem postopku. Pooblaščenec ne vidi, kako naj bi informacije iz predmetnih dokumentov kakorkoli predstavljale informacije o konkurenčnem položaju stranskega udeleženca na trgu. Predmet poslovne skrivnosti po objektivnem kriteriju so lahko namreč samo podatki, ki pomenijo konkurenčno prednost podjetja v kakršnemkoli pogledu in katerih sporočanje neupravičeni osebi bi škodilo konkurenčnemu položaju podjetja. Poslovne skrivnosti pa ne morejo predstavljati podatki, ki ne vplivajo na tržni konkurenčni položaj. Za poslovno skrivnost gre torej takrat, kadar je vsebina dokumenta taka, da razkriva podatke o stanju, delovanju ali načrtovanih aktivnostih gospodarskih subjektov, ki jih zaradi konkurenčnih razlogov (tekma za obstoj na trgu in maksimiranje dobička v razmerju do drugih gospodarskih subjektov) ni dopustno razkrivati tretjim osebam. Pooblaščenec pri tem poudarja, da ZGD-1 glede objektivnega kriterija zahteva, da je potreba po varstvu predmetnih informacij očitna. To pomeni, da je ali bi lahko bilo vsaki povprečni osebi jasno, da podatek mora biti zaupen že po svoji vsebini, hkrati pa to tudi pomeni, da gre le za tiste podatke, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba. V konkretnem primeru ne gre za takšne vrste podatkov, saj gre le za domnevne obveznosti lastnika objekta, da, glede na predpise s področja varstva kulturne dediščine, ustrezno skrbi za objekt. Pooblaščenec tako ugotavlja, da tudi objektivni kriterij za obstoj poslovne skrivnosti glede predmetnih dokumentov ni izpolnjen. Posledično torej predmetni dokumenti ne vsebujejo poslovne skrivnosti in glede njih ni podana izjema iz 2. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.
Nadalje je Pooblaščenec ugotovil, da tudi izjema po 7. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ ni podana. Ta izjema je podana, če gre za podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi upravnega postopka, in bi njegovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi. Organ je v izpodbijani odločbi ugotovil, da predmetni dokumenti sicer res predstavljajo dokumente, sestavljene zaradi upravnega postopka, vendar pa njihovo razkritje ne bi škodilo izvedbi tega postopka. Pri tem je organ navedel, da sta dva od zahtevanih dokumentov (št. 061-7/2014/1 in št. 061-7/2014/6) odstopa pritožb z utemeljitvami, na katere organ ni pravno vezan, v tretjem dokumentu (št. 061-7/2014/2) pa gre za odločbo pritožbenega organa, ki le razveljavi sklep organa prve stopnje in vrne zadevo v ponovno odločanje, pri čemer je bilo v ponovnem odločanju na prvi stopnji tudi že odločeno. Pooblaščenec ugotavlja, da so neutemeljene navedbe stranskega udeleženca, da naj bi bili navedeni argumenti organa pavšalni in nezadostno obrazloženi. Organ je v izpodbijani odločbi za vsakega od dokumentov jasno navedel, zakaj meni, da škoda za upravni postopek ne bi nastala. Pri tem pa Pooblaščenec poudarja, da je izjema po 7. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ namenjena temu, da tisti organ, pred katerim teče konkretni upravni postopek, ugotovi, ali bi razkritje zahtevanega dokumenta škodilo izvedbi tega postopka. Organ, pred katerim teče konkretni upravni postopek, namreč najbolje ve, kaj lahko izvedbi postopka škodi in kaj ne oz. kateri dokazi so zanj relevantni in kateri ne. Podobno ugotavlja tudi Upravno sodišče RS v sodbah št. 62/2007-12 z dne 05.03.2008 in št. 664/2007-9 z dne 21.02.2008, da je glede 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ prvostopenjskemu organu treba dati popolno avtonomijo, da sam oceni, ali bi razkritje podatkov škodovalo izvedbi postopka ali ne. Le organ sam ima pravico, da oceni, kdaj razkritje določenega podatka škoduje izvedbi postopka in kdaj ne. Enako velja tudi za izjemo iz 7. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, saj se dikcija določb 7. in 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ praktično ne razlikuje. Ob tem Pooblaščenec še poudarja, da je namen predmetnih dveh izjem varstvo izvedbe postopka, za vodenje postopka in odločanje v njem pa je po zakonu pooblaščen in odgovoren organ (torej tožena stranka) in ne drugi udeleženci (torej tudi ne tožeča stranka). V konkretnem primeru je organ, pred katerim teče konkretni upravni postopek zoper v ponovljenem postopku izdan sklep, hkrati organ, pred katerim je tekel prvostopenjski postopek za dostop do informacij javnega značaja (navedeno priznava tudi stranski udeleženec v pritožbi). In ta organ je ugotovil, da razkritje predmetnih dokumentov ne bo škodilo izvedbi tega upravnega postopka. Hkrati pa je prvostopenjski upravni postopek že zaključen, saj je sklep v ponovljenem postopku že izdan. Posledično tudi razkritje predmetnih dokumentov že zaključenemu postopku ne more škoditi. Glede na to, da organ ni ugotovil obstoja obravnavane izjeme, je pojmovno nemogoče, da bi obstoj te izjeme uspešno zatrjeval stranski udeleženec, ki tega upravnega postopka sploh ne vodi. Ob upoštevanju vsega navedenega Pooblaščenec ugotavlja, da glede predmetnih dokumentov ni podana izjema iz 7. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.
Prav tako v konkretnem primeru ni podana v pritožbi zatrjevana izjema iz 9. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Ob pregledu zahtevanih dokumentov Pooblaščenec ugotavlja, da ni izpolnjen niti prvi od navedenih pogojev, saj dejansko ne gre za dokumente, ki bi bili še v postopku izdelave. Gre namreč za že izdane dokumente upravnih organov, podpisane s strani pristojnih uradnih oseb, ožigosane z žigom teh organov in odposlane ter vročene pristojnim prejemnikom. Iz ničesar v zahtevanih dokumentih ali načinu posredovanja ne izhaja, da naj ne bi bili zaključeni in naj bi bili še predmet posvetovanja. Predmet presoje namreč ni odločba o novem sklepu inšpektorata, ki jo bo organ šele izdal, temveč že izdani in obstoječi dokumenti. Dejstvo torej, da bo organ izdal v isti zadevi novo odločbo, ne pomeni, da so zahtevani dokumenti še v nastajanju. Pooblaščenec tako ugotavlja, da glede zahtevanih dokumentov ni izpolnjen prvi pogoj za obstoj izjeme oz. za zavrnitev dostopa po 9. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, zato navedena izjema ni podana.
Ker je organ v celoti ugodil zahtevi prosilke, je tudi pravilno odločil o tem, da se stranskemu udeležencu ne ugodi glede njegove zahteve po povračilu stroškov. Kot namreč izhaja iz določbe prvega odstavka 114. člena ZUP, v primeru, ko v postopek vstopi stranski udeleženec, krije svoje stroške, če s svojim zahtevkom ni uspel. Upoštevaje vse navedeno je Pooblaščenec ugotovil, da je pritožba stranskega udeleženca v celoti neutemeljena, zaradi česar jo je na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP zavrnil in potrdil prvostopenjsko odločbo.
Glede na to, da je bila pritožba stranskega udeleženca v celoti zavrnjena, je Pooblaščenec, upoštevaje določbo prvega odstavka 114. člena ZUP, zavrnil kot neutemeljeno tudi njegovo zahtevo po povračilu stroškov v pritožbenem postopku.
V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.
Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/2010- uradno prečiščeno besedilo; ZUT) oproščena plačila upravne takse.
Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, temveč je dopustno sprožiti upravni spor zoper odločbo Ministrstva za kulturo, Maistrova ulica 10, 1000 Ljubljana, št. 090-40/2014/11 z dne 16. 10. 2014. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se vloži pri navedenem sodišču neposredno pisno ali pa se pošlje po pošti. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu in odločbo Ministrstva za kulturo, Maistrova ulica 10, 1000 Ljubljana, št. 090-40/2014/11 z dne 16. 10. 2014.
Informacijski pooblaščenec
Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,
pooblaščenka