Prosilec - Banka Slovenije
+ -Številka: 090-212/2014
Kategorije: Notranje delovanje organa, Varstvo upravnega postopka, Tajni podatki, Test interesa javnosti
POVZETEK:Prosilec je zahteval cenitvi na podlagi skrbnega pregleda premoženja podjetja in cenitvi ob predpostavki nedelujočega podjetja za NKBM in Abanko. Organ je prosilcu omogočil dostop do cenitev v oblike delnega dostopa in se skliceval na izjeme notranjega delovanja organa, varstva upravnega postopka, tajnih podatkov in poslovne skrivnosti. IP je ugotovil, da je glede prekritih podatkov v zahtevanih cenitvah podana izjema varstva upravnega postopka. Postopek sanacije NKBM in Abanke je namreč še v teku, cilj postopka sanacije pa je privatizacija bank. Trenutno sta banki v fazi, da jima Banka Slovenije lahko izreka redne ukrepe, ki peljejo do uresničitve zaveze države Evropski komisiji, da bo prišlo do privatizacije bank. IP je presodil, da bi razkritje vsebine cenitev omajalo možnosti za uspešno zasledovanje javnega interesa za krepitev stabilnosti NKBM in Abanke z najugodnejšim scenarijem, to je popolnim lastniškim umikom države iz bank (ugodna prodaja, ne le v smislu ugodne cene, temveč tudi izbire najboljšega ponudnika). IP je izvedel tudi test prevladujočega interesa javnosti in ugotovil, da interes javnosti, za razkritje cenitev v celoti, ni močnejši od interesa organa, NKBM, Abanke in javnega interesa, da se te informacije varuje kot zaupne zaradi izjeme varstva upravnega postopka.ODLOČBA:Številka: 090-212/2014/6
Datum: 28. 1. 2015
Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju IP) po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik izdaja na podlagi tretjega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – UPB, 117/06 – ZDavP-2, 23/14 in 50/14; v nadaljevanju ZDIJZ), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, številka 113/05 in 51/07 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP) in prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/06 – UPB, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi ………….. (v nadaljevanju prosilec) zoper odločbo Banke Slovenije, Slovenska 35, 1505 Ljubljana (v nadaljevanju organ), št. 26.00-0369/14 z dne 24. 6. 2014 v zadevi odobritve dostopa do informacije javnega značaja naslednjo
O D L O Č B O:
1. Pritožba prosilca zoper odločbo Banke Slovenije, št. 26.00-0369/14 z dne 24. 6. 2014, se zavrne.
2. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.
O b r a z l o ž i t e v:
Prosilec je dne 27. in 28. 5. 2014 na organ naslovil zahtevi za dostop do informacij javnega značaja in zahteval:
- fotokopijo dokumenta o oceni izkaza finančnega položaja NKBM in Abanke na dan 30. 9. 2013, na katero se organ sklicuje v odločbah št. PBH-24.20-022/13-009 z dne 17. 12. 2013 in št. PHB-24.20-023/13-009 z dne 17. 12. 2013;
- vpogled v vse dokumente, ki so bili podlaga za izrečene ukrepe Abanki z odločbo št. PHB-24.20-023/13-009 z dne 17. 12. 2013 ter vse dokumente, s katerimi organ dokazuje, da imetniki podrejenega kredita in obveznic niso utrpeli večjih izgub, kot bi jih utrpeli v primeru stečaja Abanke (261.a člen ZBan-1) ter
- vpogled v vse dokumente, ki so bili podlaga za izrečene ukrepe NKBM z odločbo št. PBH-24.20-022/13-009 z dne 17. 12. 2013 ter vse dokumente, s katerimi organ dokazuje, da imetniki podrejenega kredita in obveznic niso utrpeli večjih izgub, kot bi jih utrpeli v primeru stečaja NKBM (261.a člen ZBan-1).
Organ je ugotovil, da je prosilec z zahtevama z dne 27. 5 in 28. 5. 2014 zahteval iste dokumente, zato je zahtevi prosilca obravnavala kot eno in o njej odločil z odločbo št. 26.00-0369/14 z dne 24. 6. 2014, s katero je zahtevi delno ugodil. Prosilcu je omogočil dostop do:
- cenitve na podlagi skrbnega pregleda premoženja podjetja (Dataintegrity and Asset Quality Review –NKBM, 12 December 2013);
- cenitve ob predpostavki nedelujočega podjetja (Hypothetical orderly liquidation valuation of Nova KBM d.d.);
- cenitve na podlagi skrbnega pregleda premoženja podjetja (Dataintegrity and Asset Quality Review –Abanka, 12 December 2013) in
- cenitve ob predpostavki nedelujočega podjetja (Hypothetical orderly liquidation valuation of Abanka Vipa d.d.)
vse na način, da je prekril dele cenitev, ki predstavljajo izjeme po 2., 7. in 11. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je organ zahtevo prosilca zavrnil na podlagi 228. člena Zakona o bančništvu (Uradni list RS, št. 99/10 - UPB5, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZBan-1) v povezavi z navedenimi izjemami po ZDIJZ. Organ je izvedel tudi test interesa javnosti in ugotovil, da v konkretnem primeru ni podan, saj javni interes ne more prevladati nad razlogi za ohranitev zaupnosti, ki so prav tako v javnem interesu, kot tudi nad interesi konkretne banke po uspešnem prestrukturiranju in nadaljnjem poslovanju. Razkritje bi lahko onemogočilo prestrukturiranje dveh večjih bank v državi, ogrozilo bančno/finančno stabilnost in zmanjšalo učinkovitost bančnega nadzora. Ohranitev poslovanja izjemno pomembnega dela slovenskega bančnega sistema je nesporno v javnem interesu, kot tudi v interesu posameznih bank in njihovih lastnikov ter komitentov. V javnem interesu je tudi preprečitev možnosti destabilizacije slovenskega bančnega in finančnega sistema. V konkretnem primeru so ti razlogi še dodatno podkrepljeni z dejstvom, da je država lastnik obeh bank in je obe banki dokapitalizirala potem, ko v vseh predhodnih poskusih bankama to ni uspelo z zasebnimi sredstvi. Ponovne težave v bankah bi zmanjšale vrednost njenega deleža in povzročile nadaljnje potrebe po dokapitalizaciji iz javnih sredstev, kar pa ne more biti v javnem interesu.
Prosilec se je zoper odločbo pravočasno pritožil, ker ni prejel vseh informacij, s katerimi se je želel seznaniti.
Organ po prejemu pritožbe prosilca odločbe ni nadomestil z novo, zato jo je, na podlagi 245. člena ZUP, z dopisom št. 26.00-0492/14-JŽ z dne 9. 9. 2014, odstopil v reševanje IP, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe.
Z namenom ugotovitve dejanskega stanje je IP dne 13. 1. 2015 pri organu opravil ogled in camera. Organ je nato dne 19. 1. 2015 posredoval zahtevane dokumente v izvorni obliki brez prekritih podatkov ter dodatna pojasnila.
Pritožba ni utemeljena.
IP uvodoma pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo pritožnik oziroma prosilec izpodbija. IP prvostopenjsko odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.
Iz pritožbe izhaja, da se je prosilec pritožil zoper celotni zavrnilni del odločbe. Predmet pritožbenega postopka so torej prekriti deli:
- cenitve na podlagi skrbnega pregleda premoženja podjetja (Dataintegrity and Asset Quality Review –NKBM, 12 December 2013 );
- cenitve ob predpostavki nedelujočega podjetja (Hypothetical orderly liquidation valuation of Nova KBM d.d.);
- cenitve na podlagi skrbnega pregleda premoženja podjetja (Dataintegrity and Asset Quality Review –Abanka, 12 December 2013 );
- cenitve ob predpostavki nedelujočega podjetja (Hypothetical orderly liquidation valuation of Abanka Vipa d.d.).
IP je ugotovil, da organ z drugimi dokumenti (kot s štirimi cenitvami), ki jih zahteva prosilec in ki izkazujejo, da imetniki podrejenega kredita in obveznic niso utrpeli večjih izgub, kot bi jih utrpeli v primeru stečaja NKBM in Abanke, ne razpolaga.
Na ogledu je IP ugotovil, da organ zahtevanih dokumentov prosilcu, v skladu z izpodbijano odločbo v obliki delnega dostopa, še ni posredoval. IP pojasnjuje, da je organ dolžan prosilcu omogočiti dostop do dokumentov v obliki, kot to izhaja iz izpodbijane odločbe, takoj po pravnomočnosti odločbe v tem delu. V konkretnem primeru je prosilec vložil pritožbo le zoper zavrnilni del, kar pomeni, da je v preostalem delu izpodbijana odločba pravnomočna in je zato organ dolžan prosilcu posredovati cenitve v obliki delnega dostopa v delu, v katerem je njegovi zahtevi z izpodbijano odločbo ugodil.
Iz dokumentov prvostopne zadeve je razvidno, da je organ v postopek vključil tudi Abanko Vipa d.d., Slovenska cesta 58, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju Abanka), Novo KBM d.d., Vita Kraigherja 4, 2000 Maribor (v nadaljevanju NKBM) in Ernst & Young, Svetovanje d.o.o., Dunajska cesta 111, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju E&Y).
Abanka je priglasila stransko udeležbo in navedla, da je bila v postopku izdelave cenitve za potrebe odločbe o izrednih ukrepih obveščena, da se cenitev izvaja za potrebe Banke Slovenije, zato je podjetju E&Y razkrila vse svoje poslovne skrivnosti in omogočila vpogled v zaupne podatke po ZBan-1. Abanka je podatke razkrila, ker je Banka Slovenje zavezana k varovanju poslovnih skrivnosti in zaupnih podatkov. Vsi zahtevani podatki so poslovna skrivnost banke in jih je potrebno kot take obravnavati.
Stransko udeležbo je priglasila tudi NKBM in navedla, da gre za informacije, katerih razkritje bi neposredno povzročilo občutno škodo banki, ki konkretna dokazila opredeljuje kot poslovno skrivnost v skladu z Zakonom o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 65/09 - UPB, 33/11, 91/11, 32/12, 57/12, 44/13 - odl. US in 82/13; v nadaljevanju ZGD-1) in Pravilnikom o poslovni skrivnosti in zaščiti Nove KBM d. d., zato je njihovo razkritje nedopustno. Gre za skrajno občutljive podatke, katerih razkritje bi bistveno ogrozilo finančno in konkurenčno prednost banke. Gospodarski subjekti, s katerimi banka sodeluje ali namerava poslovati ali pa tudi konkurenčne družbe, bi lahko podatke napačno interpretirali, zato bi banki lahko nastala občutna/velika škoda. Vsaka informacija o konkretnem poslovanju banke prav tako lahko vpliva na boniteto banke. Upoštevaje, da gre za sistemsko banko, ki je prešla v 100% državno last, v zvezi z dejstvom, da je bil namen zadevnih izrednih ukrepov Banke Slovenije prav ta, da se banka zaradi njene pomembnosti za bančni sistem RS sanira, bi bilo razkritje takšnih podatkov, ki lahko evidentno bistveno in neposredno ogrozijo učinke izrednih ukrepov in s tem celotnega okvirja sanacije bančnega sistema, povsem razumljivo in v nasprotju s samo causo teh ukrepov, tj. v nasprotju s samim seboj. NKBM meni, da je z navedeno obrazložitvijo utemeljila, da zahtevani dokumenti predstavljajo poslovno skrivnost po drugem odstavku 39. člena ZGD-1 in torej izjemo v skladu z 2. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Nadalje je NKBM navedla, da posredovanje podatkov ne opravičuje niti interes javnosti. Ravno nasprotno, v interesu javnosti je, da se ti podatki ne razkrijejo. Posredovanje kakršnihkoli dokazil oz. podatkov in informacij iz cenitve finančnega položaja na podlagi skrbnega pregleda (AQR) ne opravičuje interesa javnosti. Pri obravnavi teh podatkov je treba izhajati, da so ti podatki nastali v okviru zaupnega razmerja, v posebnih razmerah in temeljijo na tržnih zakonitostih. Podatki so varovani kot zaupni zaradi njihove vsebine, njihovo razkritje pa bi v trenutnih razmerah, pri strankah NKBM, spodbudilo negativne reakcije, saj bi eventualno predstavljanje podatkov nepooblaščeni osebi lahko povzročilo napačno razumevanja poslovanja, bili pa bi tudi osnova za ravnanja konkurence. NKBM meni, da gre za fravdulozno uveljavljanje pravice po ZDIJZ in sum po zlonamernosti uporabe zahtevanih podatkov, ki bi ogrozil stabilnost bančnega sistema in gospodarski razvoja Slovenije. Zahtevani podatki so nastali v izrednih razmerah v bančnem sistemu in NKBM, ki je bila zato dokapitalizirana s strani države v javnem interesu. Razkritje podatkov bi drastično poslabšalo položaj NKBM in izpodbijalo učinke dokapitalizacije in s tem interesa države in njenih državljanov. Navedeno pa ni v interesu javnosti. NKBM tako meni, da je potrebno zahtevo prosilca v celoti zavrniti kot neutemeljeno.
Organ je v vednost in razjasnitev posredoval stranskim udeležencem tudi pritožbo. Družba E&Y je odgovorila, da so informacije, ki so navedene v njihovih dokumentih, zaupne narave in predstavljajo poslovno skrivnost.
IP je ugotovil, da cenitve ustrezajo definiciji informacije javnega značaja iz prvega odstavka 4. člena ZDIJZ, sporno pa je, ali cenitve v celoti ali deloma predstavljajo zatrjevane izjeme od prostega dostopa do informacij javnega značaja ter ali v tem primeru obstaja javni interes na tem, da se dostop do (delov) zahtevanih cenitev vseeno dovoli.
Opredelitev do navedb v 1. točki obrazložitve izpodbijane odločbe (Razmerje ZDIJZ in ZBan-1)
Organ je zahtevo prosilca zavrnil na podlagi 228. člena ZBan-1 v povezavi z izjemami iz 1., 2., 7. in 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.
IP ugotavlja, da navedba, da prosilec zahteva razkritje informacij, ki jih je organ pridobil pri izvajanju svojih pristojnosti nadzora po ZBan-1, drži. Ne drži pa navedba, da ZBan-1 ureja pogoje za razkritje informacij, pridobljenih v postopkih nadzora po tem zakonu na celovit način in zato teh pogojev niti ni treba, niti jih ni mogoče urejati še v drugih predpisih. Določbe ZBan-1, na katere se sklicuje organ, urejajo pridobivanje, varovanje in posredovanje zaupnih informacij, ki jih organ, oz. v ZBan-1 točno določene osebe, pridobijo v okviru opravljanja nalog nadzora po ZBan-1. Določbe ZBan-1 (207., 208., 216., 228. – 232. člen), Zakona o Banki Slovenije (Uradni list RS, št. 72/06 - uradno prečiščeno besedilo in 59/11) in internih predpisov organa urejajo varovanje zaupnih informacij, s katerimi se srečajo zaposleni pri organu, oz. druge osebe pri opravljanju nalog po ZBan-1. Navedeno pomeni, da določbe o varovanju zaupnih informacij veljajo le za krog oseb, ki jih predvideva ZBan-1 in torej v ničemer ne urejajo materije pravice dostopa do informacij javnega značaja ter ne posegajo v to materijo. Z drugimi besedami to pomeni, da ZBan-1 in ZDIJZ med seboj nista v razmerju lex specialis derogat legi generali, saj ne urejata iste pravice. ZDIJZ namreč ureja pravico vsakogar, da dostopa do različnih dokumentov - informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo organi zavezanci. V zvezi z navedenim IP pojasnjuje, da je v postopku odločanja o dostopu do informacij javnega značaja materialna podlaga za odločanje ZDIJZ. V konkretnem primeru, torej v zadevi dostopa do informacij javnega značaja, IP odločitve ne more opreti na določbe ZBan-1, namesto na eno od izjem od prostega dostopa do informacij javnega značaja, ki jih določa ZDIJZ. Sistemsko je sicer mogoča uporaba določb specialnih zakonov, ki bi izrecno urejali posamezne vidike dostopa do informacij javnega značaja, vendar v konkretnem primeru takih zakonov ni. Kot že navedeno, ZBan-1 ni predpis, ki bi deloma ali v celoti urejal materijo dostopa do informacij javnega značaja, zato uporaba navedenih določb v postopku odločanja o dostopu do informacij ni mogoča. Zato je IP prepričan, da ZBan-1 in ZDIJZ nista v razmerju pod- ali nad-rejenosti oziroma v razmerju, ki bi terjalo razreševanje s posebnimi metodami razlage; ker ne urejata istih pravic in obveznosti. Kadar se izvršuje svoboda informiranja, sklicujoč se na prost dostop do informacij po ZDIJZ, po mnenju IP ni dvoma, da se uporabi ZDIJZ. Takšno stališče je prav ob razlagi določb ZBan-1, v sodbi I U 1911/2012-30 z dne 23. 12. 2013, že zavzelo Upravno sodišče, ki je zapisalo, da tudi za osebe iz prvega odstavka 215. člena ZBan-1 dolžnost varovanja zaupnih podatkov »ne velja v primerih, ki jih določa zakon« in ZDIJZ je tak zakon. Nadalje je zapisalo, da ker ZBan-1 v 214., 215. ali 216. členu ne določa izjeme do dostopa do informacij javnega značaja, ni nobenega razmerja med ZBan-1 in ZDIJZ, ki bi ga bilo treba razreševati s posebnimi metodami razlage, kot je razmerje med novejšim ali starejšim predpisom, ali med specialnim in splošnejšim predpisom.
Izjema po 1. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ (tajni podatek)
Organ se, sicer le v enem stavku, sklicuje tudi na izjemo tajnih podatkov in navaja, da imajo zaupni podatki po ZBan-1 naravo podatkov iz 1. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ v povezavi s 1. alinejo drugega odstavka tega člena.
Določba 1. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ predstavlja izjemo od prostega dostopa do informacij javnega značaja, ki določa, da organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek, ki je na podlagi zakona, ki ureja tajne podatke, opredeljen kot tajen. IP poudarja, da je zakonodajalec pri sprejemanju ZDIJZ in ureditvi izjeme varstva tajnih podatkov zasledoval namen, da se s to izjemo zavarujejo podatki, ki se nanašajo na javno varnost, obrambo države, zaupnost mednarodnih odnosov, zaupnost obveščevalne in varnostne dejavnosti državnih organov (predlog ZDIJZ z dne 11. 7. 2002, prva obravnava, Poročevalec DZ, št. 73/02, s. 52). Definicija tajnega podatka je podana v 1. točki 2. člena Zakon o tajnih podatkih (Uradni list RS, št. 50/06-UPB2, 9/10 in 60/11; v nadaljevanju ZTP), in sicer je tajni podatek dejstvo ali sredstvo z delovnega področja organa, ki se nanaša na javno varnost, obrambo, zunanje zadeve ali obveščevalno in varnostno dejavnost države, ki ga je treba zaradi razlogov določenih v tem zakonu zavarovati pred nepoklicanimi osebami, in ki je v skladu s tem zakonom določeno in označeno za tajno.
IP se tako ne strinja s trditvijo organa, da za področje bančništva tajnost predpisuje ZBan-1 (228. in 229. člen ZBan-1), saj ZDIJZ v 1. tč. prvega odstavka 6. člena kot izjemo dovoljuje samo tiste informacije, ki so ustrezno opredeljene oziroma klasificirane kot tajne, na podlagi zakona, ki ureja tajne podatke. Zakon, ki ureja tajne podatke, je ZTP. Iz tega izhaja posledica, da če dokument ni opredeljen oziroma označen kot tajen na podlagi in v skladu z ZTP, organ zavezanec po ZDIJZ ne more zavrniti dostopa do informacije, sklicujoč se na izjemo iz 1. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. IP ocenjuje, da je zakonodajalec z določbo 228. in 229. člena ZBan-1 imel namen varovati določene podatke (npr. podatke, pridobljene v okviru opravljanja nadzora ali drugih poslov) in preprečiti vsesplošen dostop do njih ter njihovo zlorabo. Nikakor pa ni mogoče govoriti o obstoju izjeme »tajnih podatkov«, ki je odraz potrebe po varstvu temeljnih interesov države oziroma družbe kot celote in obenem predstavlja najbolj občutljivo izjemo od javnosti dela oblastnih organov. Določitev podatkov za tajne pomeni, da so podrejeni posebnemu režimu varovanja, s katerim se odtegnejo nepooblaščenim osebam in seveda javnosti v celoti. ZTP predpisuje poseben postopek (izpolnjevanje formalnih in materialnih kriterijev), da lahko govorimo o tajnih podatkih oziroma, da se določen podatek označi za tajen. S strogim načinom določanja podatkov za tajne se namreč preprečuje zloraba instituta tajnosti podatka za prikrivanje različnih nepravilnosti in nezakonitosti v organih. Da je imel zakonodajalec s 1. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ namen varovati le tovrstne tajne podatke (in ne tudi drugih zaupnih informacij, ki jih določajo specialni zakoni), jasno izhaja iz besedila predloga ZDIJZ (predlog ZDIJZ z dne 11. 7. 2002, prva obravnava, Poročevalec DZ, št. 73/02, s. 52). S teleološko razlago se torej ni mogoče dokopati do drugačnega stališča, kot pa do tega, da s 1. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ niso varovani zaupni podatki po ZBan-1. Ti so lahko predmet drugih izjem od prosto dostopnih informacij (npr. poslovne skrivnosti, osebnih podatkov, notranjega delovanja…), če so za to izpolnjeni zakonski pogoji, ne gre pa za izjemo tajnih podatkov po 1. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.
IP je tako ugotovil, da v zadevnem primeru ni podana izjema iz 1. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, saj izraz »tajni« in »zaupni« v ZBan-1 ni uporabljen v pomenu, kot ga opredeljuje ZTP.
Izjema po 11. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ (notranje delovanje organa)
Organ navaja, da je izdelavo zahtevanih cenitev naročil za potrebe izvajanja svojih pristojnosti po ZBan-1 in ker izvirajo iz dejavnosti nadzora NKBM in Abanke, gre za podatke v smislu 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Navaja, da je razmerje med banko in organom pri izvajanju nadzora zaupne narave, interno delovanje organa pa je razkrito le banki.
Izjema po 11. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ organu zavezancu omogoča, da lahko prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se ta nanaša na podatek iz dokumenta, ki je bil sestavljen v zvezi z notranjim delovanjem organa in bi njegovo razkritje povzročilo motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa. Za obstoj te izjeme morata biti dva pogoja izpolnjena kumulativno.
Glede vprašanja izpolnjevanja prvega kriterija za obstoj navedene izjeme IP pojasnjuje, da zahtevane cenitve, razen prilogi 2, prilog A (Appendix A) Splošni pogoji Banke Slovenije - Appendix 2: Copy of Bank of Slovenia Terms of Reference cenitev na podlagi skrbnega pregleda premoženja podjetja za NKBM in Abanko, kar je bilo ugotovljeno že s pravnomočno odločbo IP 090-225/2013/14 z dne 13. 1. 2014, ne izpolnjujejo tega kriterija. Cenitev poslovanja in stanja konkretne banke namreč ni akt beleženja notranjega delovanja oziroma postopka oblikovanja odločitev organa. V skladu z določbami ZBan-1 in ZUP, ki se v postopkih po ZBan-1 uporablja subsidiarno, mora organ v konkretnem postopku ugotoviti pravilno in popolno dejansko stanje. V postopku nadzora zoper banki, NKBM in Abanko, je organ pri zunanjem izvajalcu (E&Y), za izvajanje svojih pristojnosti po ZBan-1, naročil izdelavo cenitve stanja bank. Cenitve so dokazno sredstvo za pravilno in zakonito odločitev organa. V konkretnem primeru so cenitve podlaga za že izdani odločbi o izrednih ukrepih zoper NKBM in Abanko in so torej dokumenti iz konkretnih postopkov nadzora bank, ki jih je organ dolžan pridobiti po uradni dolžnosti za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja ter posledično za pravilen in zakonit ukrep po ZBan-1 zoper banko. Iz cenitev izhaja, kakšno je dejansko stanje NKBM in Abanke na določen dan in kakšna so predvidevanja. Zahtevane cenitve torej niso dokumenti, ki so istovrstni primerom, ki se v teoriji navajajo kot podatki, sestavljeni v zvezi z notranjim delovanjem (to so npr. notranja korespondenca med funkcionarji in uradniki vlade (uprave), ki je namenjena pripravi odločitev vlade (uprave) oziroma drugih zavezancev, interna komunikacija organa, zlasti dopisi, mnenja, poročila, navodila, smernice, občutljiva notranja navodila in načrti, ki določajo način zbiranja in izvajanja raznih vrst nadzora in podobni interni dokumenti - več o tem glej: Komentar Zakona o dostopu do informacij javnega značaja s pravom EU in primerjalno - pravno prakso, Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana 2005, stran 139). V konkretnem primeru obravnavane cenitve namreč ne vsebuje podatkov oz. informacij, iz katerih bi bilo razvidno, kako je organ oblikoval svojo politiko oziroma, kako je potekal postopek notranjega razmišljanja organa, preden je prišel do odločitve, ki je zabeležena v odločbi o izrednih ukrepih ali nadaljnjih postopkih. Opredelitev takšnega dokumenta kot dokumenta, sestavljenega v zvezi z notranjim delovanjem oziroma dejavnostjo organa, bi bila zato contradictio in adiecto.
Glede na navedeno je IP ugotovil, da izjema notranjega delovanja, razen omenjenih prilog, ni podana, saj ni izpolnjen niti prvi kriterij.
Izjema po 7. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ (varstvo upravnega postopka)
Organ se je v izpodbijani odločbi skliceval tudi na obstoj izjeme iz 7. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Za obstoj navedene izjeme morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja:
- upravni postopek, v zvezi s katerim je bil sestavljen podatek, je v teku;
- razkritje podatka bi škodovalo izvedbi upravnega postopka.
IP najprej pojasnjuje, da je v teoriji splošno sprejeto stališče, da je pritožbeni postopek vedno namenjen presoji pravilnosti in zakonitosti odločbe prve stopnje, takšna presoja pa je možna le po dejanskem in pravnem stanju, ki je obstajalo ob izdaji te odločbe. IP je torej izhajajoč iz zgoraj zapisanega v tem pritožbenem postopku ugotavljal, ali so bili v času odločanja prvostopenjskega organa izpolnjeni pogoji za obstoj izjeme iz 7. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, torej ali je bil v trenutku odločanja prvostopenjskega organa postopek še v teku, in ali bi razkritje zahtevanih informacij v tistem trenutku lahko škodovalo izvedbi postopka nadzora.
V konkretnem primeru ni sporno, da so bile cenitve izdelane v zvezi s posebnim upravnim postopkom nadzora nad NKBM in Abanko, po določbah ZBan-1 za namen sanacije bank. IP je ugotovil, da organ zoper banke, torej tudi zoper NKBM in Abanko, konstantno vodi nadzor v skladu z določbami ZBan-1. Organ namreč zelo podrobno spremlja stanje v bankah in nato na podlagi ugotovitev, z razpoložljivimi ukrepi v skladu z ZBan-1, odpravlja kršitve in nepravilnosti. Zoper NKBM in Abanko je v teku postopek sanacije bank, ki je posledica ugotovitev stalnega nadzora. Namreč, cenilci oz. inšpektorji organa, v primeru nadzora NKBM in Abanke celo tuji cenilci, ki so opravili skrbni pregled premoženja in stresne teste, so organu sporočili stanje v banki. Organ je na podlagi ugotovitev preverjanja in ocenjevanja, konkretno na podlagi zahtevanih cenitev, ugotovil, da so podani razlogi za izredne ukrepe v skladu z določbami ZBan-1. Ugotovil je, da NKBM in Abanka ne izpolnjujeta kapitalskih zahtev organa, na trgu pa tudi nista uspeli zagotoviti zasebnih vlagateljev. Neizogiben ukrep je torej bil dokapitalizacija bank in odpis odrejenih obveznosti. Organ je v zvezi z navedenim NKBM in Abanki izdal odločbo o izrednih ukrepih z dne 17. 12. 2003. IP je ugotovil, da sta banki na podlagi odločb o izrednih ukrepih že bili dokapitalizirani z državnimi sredstvi, NKBM pa je na DUTB prenesla tudi že večji del slabih terjatev. Glede na dejstvo, da so zahtevane cenitve podlaga za izdajo odločb o izrednih ukrepih, je torej vprašanje, ali je upravni postopek, v zvezi s katerim so cenitve bile sestavljene, še v teku. IP je ugotovil, da je bil postopek dokapitalizacije NKBM in Abanke v času izdaje izpodbijane odločbe končan, vendar s tem postopek sanacije bank še ni zaključen. Z odločbami o izrednih ukrepih je organ namreč odpravil »najhujše« stanje v bankah, ne pa tudi zaključil postopka sanacije bank. Organ je v NKBM in Abanki z izdajo odločb o izrednih ukrepih in dejanski izvedbi teh ukrepov dosegel takšno stanje, da lahko sedaj izreka redne ukrepe. Cilj sanacije NKBM in Abanke, kar je tudi zaveza Evropski komisiji, je, da bosta NKBM in Abanka privatizirani.
IP je ugotovil, da postopek sanacije NKBM in Abanke še ni zaključen, odločbi o izrednih ukrepih sta bili le vmesni ukrep sanacije bank. Zahtevane cenitve pa niso bile podlaga samo za odločbe o izrednih ukrepih, temveč vsebujejo podatke, ki so odločilni še za nadaljnje ukrepe, vse do končne odprodaje celotnega državnega deleža v NKBM in Abanki. IP poudarja, da je za presojo, ali je upravni postopek še v teku, bistveno vprašanje, ali se je postopek že (pravnomočno) zaključil ali ne. Poseben upravni postopek po ZBan-1, v zvezi s katerim so bile zahtevane cenitve pripravljene, se v konkretnem primeru nedvomno še ni končal. Glede na vse navedeno se je IP prepričal, da je upravni postopek še v teku in je tako izpolnjen prvi pogoj izjeme iz 7. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.
Drugi pogoj za opredelitev izjeme iz 7. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ predvideva uporabo t.i. škodnega testa, saj določa, da se sme zahtevo za dostop do informacij javnega značaja zavrniti le, če bi njihovo razkritje škodovalo izvedbi tega postopka, pri čemer je organ, ki zahtevo zavrne, tisti, ki mora nastanek škode izkazati za verjetno. V konkretnem primeru je organ pretehtal možnost odobritve dostopa in morebitne škodljive posledice za postopek, ki bi nastale z razkritjem dokumenta in ugotovil, da bi s prosto dostopnostjo cenitev v celoti bila povzročena škoda, ki bi vplivala na izvedbo postopka sanacije NKBM in Abanke. Organ je sledil načelu transparentnosti in cenitve presojal z vidika zatrjevane izjeme po delih oz. po posameznih informacijah v cenitvah. Pri tem je ugotovil, da cenitve vsebujejo tudi informacije, katerih razkritje ne bi povzročilo škode v izvedbi posebnega upravnega postopka po ZBan-1. Ker pri teh informacijah ni podana tudi nobena druga izjema iz prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, je organ prosilcu dostop do njih omogočil v obliki delnega dostopa, kot to izhaja iz izreka izpodbijane odločbe. Glede preostalih informacij v cenitvah, dostop do katerih je zavrnil, pa je organ izkazal škodo. Po pregledu cenitev je IP ugotovil, da je prekrita vsebina takšna, da bi njeno razkritje škodilo izvedbi posebnega upravnega postopka po ZBan-1. Organ je v točkah 3. in 4. obrazložitve izpodbijane odločbe navedel utemeljene in trdne argumente, ki izkazujejo izpolnjevanje drugega pogoja izjeme varstva upravnega postopka in se IP v celoti nanje tudi sklicuje. IP posebej izpostavlja, da cenitve predstavljajo podrobnosti o težavah banke. Javno razkritje negativnih dejstev o NKBM in Abanki bi imelo nasproten učinek, kot je namen sanacije bank. Z drugimi besedami, razkritje vseh negativnih dejstev o bankah, bi škodovalo sami izvedbi postopka sanacije bank. Kot že navedeno, je cilj postopka sanacije privatizacija bank, zato bi razkritje negativnih podatkov o stanju banke negativno vplivalo na ceno, po kateri bi bila banka prodana oziroma združena z drugo banko. Kar je še pomembno, bi razkritje cenitev negativno vplivalo na poslovanje NKBM in Abanke v smislu odločitev pogodbenih strank banke, da prekinejo pogodbe z njo, umaknejo sredstva, zahtevajo dodatno zavarovanje, povišajo ceno zadolževanja banke ali vplivajo na odločitve novih investitorjev glede vstopa v banko. S tem bi se poslabšal konkurenčni položaj bank, ki delujeta na trgu. Cilj vsekakor je, da bi banki poslovali čim bolje, saj bi to vplivalo tudi na končno ceno odprodaje državnega premoženja v bankah. Po pregledu cenitev je IP ugotovil, da gre za zelo natančne podatke o stanju bank, o kvaliteti posameznega posla, o tveganjih glede premoženja bank in o komitentih bank. Cenitve dejansko popolno razkrivajo stanje v bankah. Posebej še cenitvi ob predpostavki nedelujočega podjetja dodatno poudarita negativno stanje v bankah, saj izkazujeta položaj bank glede premoženja v primeru stečaja. Takšno podrobno razkritje izredno negativnih ocen stanja v bankah, bi upočasnilo ali celo preprečilo ugodno sanacijo NKBM in Abanke. Z razkritjem cenitev bi lahko prišlo do situacij, ko bi banki ponovno vrnilo v stanje v decembru 2013, kjer so bile potrebe po izrednih ukrepih. Trenutno sta banki v fazi, da ji organ lahko izreka redne ukrepe, ki peljejo do uresničitve zaveze države Evropski komisiji, da bo prišlo do privatizacije bank. IP je presodil, da bi razkritje vsebine cenitev omajalo možnosti za uspešno zasledovanje javnega interesa za krepitev stabilnosti NKBM in Abanke z najugodnejšim scenarijem. Kot že navedeno, postopek sanacije teče, zato bi javno razkritje cenitev škodovalo izvedbi tega postopka.
Glede na navedeno IP ni imel razloga, da ne bi sledil navedbam organa o tem, da bi z razkritjem celotnih cenitev nastala škoda. IP je torej ugotovil, da je izjema iz 7. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ podana.
IP je prekrite podatke odredbe presojal še z vidika izjeme od izjem po tretjem odstavku 6. člena ZDIJZ in ugotovil, da ne predstavljajo izkazovanja porabe javnih sredstev. Organ je namreč dostop do tistih podatkov, ki so prosto dostopni in/ali izkazujejo porabo javnih sredstev, v skladu z institutom delnega dostopa, omogočil, kot to izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.
Izjema glede omejitev pravic strank v postopkih
Čeprav je IP ugotovil, da prekriti deli zahtevanih cenitev ne predstavljajo prosto dostopne informacije javnega značaja in je treba dostop do teh podatkov zavrniti že na podlagi 7. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, je pomembno izpostaviti tudi na sledeče dejstvo: IP je na podlagi ugotovitev na ogledu in camera, pojasnila organa z dne 19. 1. 2015 ter določb ZBan-1, ugotovil, da se z zahtevanimi cenitvami nista seznanili niti NKBM in Abanka. Da so informacije, ki se pridobijo v postopku nadzora zaupne narave oziroma se lahko razkrijejo le omejenemu krogu oseb, izhaja iz ureditve samega postopka nadzora po ZBan-1. Za postopek odločanja organa se uporabljajo določbe splošnega upravnega postopka, če ZBan-1 ne določa drugače (330. člen ZBan-1). ZBan-1 v prvem odstavku 332. člena sicer predvideva pred izdajo odločbe, ki jo organ izda po uradni dolžnosti in proti kateri ni ugovora, da stranko (nadzorovano banko) pozove, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, vendar v postopku izrednih ukrepov (v katerem so bili upoštevani tudi zahtevane cenitve) organu ni treba pozvati strank, da se izjavijo o okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe (šesti odstavek 332. člena ZBan-1). Posledično to pomeni, da se v postopku niti banke, ki so nadzorovane osebe in zato stranke v postopku nadzora (352. člen ZBan-1), ne morejo izjaviti o dokumentih, ki so predmet tega postopka. Prav tako se v postopku pregleda poslovanja ne uporabljajo določbe ZUP o zapisniku (šesti odstavek 241. člen ZBan-1). V praksi to pomeni, da organ banki, kot nadzorovani osebi, ne vroči zapisnika, temveč ga hrani za svoje lastne potrebe in izdajo ustreznih ukrepov. Upoštevajoč navedene pravne podlage se v postopku izrednih ukrepov nadzorovana oseba (banka) ne seznani z dokumenti, ki jih organ prejme med postopkom od tretjih oseb oziroma strokovnjakov. Cenitve, ki jih zahteva prosilec, pa so bile podlaga za izredne ukrepe, ki so bili izrečeni obema bankama decembra 2013 in torej predstavljajo dokumente, s katerimi se NKBM in Abanka v postopku nadzora nista seznanili.
ZDIJZ v prvem odstavku 5.a člena določa izjemo o dostopa do informacije javnega značaja, če se zahteva nanaša na podatek, glede katerega je dostop v skladu z zakonom prepovedan ali omejen tudi strankam, udeležencem ali oškodovancem v sodnem, upravnem ali z zakonom določenem nadzornem postopku. Navedena določba onemogoča, da bi se z informacijami, ki niso dostopne niti strankam, udeležencem ali oškodovancem v postopkih, seznanile tretje osebe.
IP se v skladu z načelom ekonomičnosti iz 14. člena ZUP ni spuščal v podrobno presojo drugih izjem, na katere se je skliceval organ. Tako se IP ni spuščal v presojo izjeme poslovne skrivnosti stranskih udeležencev, čeprav je v večjem delu cenitev tudi podana. Vendar podrobna presoja obstoja te izjeme in ugotavljanje, v katerem delu je podana, ni potrebna, saj je bila že ugotovljena izjema varstva upravnega postopka, ki se razteza na vse podatke, dostop do katerih je organ zavrnil.
Vprašanje obstoja javnega interesa
IP mora že po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava, pod katero sodi tudi drugi odstavek 6. člena ZDIJZ, ki določa, da se ne glede na določbe prejšnjega odstavka (v katerem so določene izjeme od prosto dostopnih informacij, op. IP), dostop do zahtevane informacije dovoli, če je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevane informacije, razen v primerih, določenih v zakonu. V primerih, ko gre za obstoj izjeme po 7. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, torej glede izjeme, katere obstoj je IP ugotovil, je izvajanje testa interesa javnosti dovoljeno. Pri testu interesa javnosti gre za tehtanje, pri katerem je treba presoditi, kdaj prevlada pravica javnosti vedeti nad kakšno drugo pravico oziroma izjemo iz ZDIJZ in s tem ugotoviti, ali bo v konkretnem primeru javnemu interesu bolj zadoščeno z razkritjem ali z nerazkritjem informacije.
V konkretnem primeru je IP ugotovil, da razkritje cenitev v celoti ne bi bistveno in kvalitativno pripomoglo k javni razpravi o delovanju in odločitvah organa ter povečanju odgovornosti in večji kvaliteti dela organa. Bistvo testa interesa javnosti je predvsem v tem, da razkritje sicer varovanih informacij pripomore k večjemu nadzoru javnosti nad delovanjem organa in večji kvalitativni obveščenosti o zadevah v javnem interesu, te okoliščine pa v konkretnem primeru niso izkazane. IP meni, da je sicer v interesu javnosti izvedeti, kako poteka nadzor nad NKBM in Abanko, kakšne so ugotovitve nadzora, kakšne ukrepe je in jih še bo organ sprejel in naložil bankama ter ali so ti ukrepi upravičeni in zakoniti. Tema dokapitalizacije bank z javnimi sredstvi je zelo aktualna, saj je država že večkrat posredovala, bodisi z dokapitalizacijami ali drugimi načini financiranja, da bi banki ustrezali zakonskim obveznostim z vidika kapitalske ustreznosti. V konkretnem primeru je aktualnejša tema prenehanje kvalificiranih obveznosti bank. Namreč z odločbama o izrednih ukrepih z dne 17. 12. 2013 so prenehale vse kvalificirane obveznosti bank, kar pomeni, da so se iz registra izbrisali vrednostni papirji in delnice bank, ter tako prenehale kotirati na borzah. IP ugotavlja, da se ta tema ne navezuje na splošno javnost, temveč na skupino imetnikov delnic in hibridnih obveznic ter obveznice z lastnostmi inovativnega instrumenta, ki so z izrednimi ukrepi in dokapitalizacijo države ostali brez tega premoženja. Ker je v javnem interesu, da se NKBM in Abanka preoblikujeta v uspešnejšo finančno institucijo z visokim izkazovanjem pozitivnih, etičnih vrednot, s čimer bi upravičili zaupanje svojih komitentov in lastnikov, vsekakor ni v javnem interesu oviranje oz. onemogočanje tega cilja. Za dosego NKBM in Abanke kot stabilne in zaupanja vredne finančne institucije je organ bankama izrekel izredne ukrepe. NKBM in Abanka sta še vedno v postopku sanacije, katere cilj je popoln lastniški umik države iz bank in pri tem ugodna prodaja, ne le v smislu ugodne cene, temveč tudi izbire najboljšega ponudnika. S takšnim scenarijem bi dodatna potreba po državni pomoči odpadla, zato obstaja toliko večji javni interes za uspešno in najugodnejšo rešitev sanacija bank, s tem pa tudi za ohranitev zahtevanih podatkov za zaupne. IP tako zaključuje, da je večji interes javnosti v tem, da so v tej fazi sanacije NKBM in Abanke zahtevani podatki nedostopni javnosti, saj bi njihovo razkritje, vplivalo na stabilnost bančnega sistema na globalnem trgu, kot tudi na konkretni banki. Z razkritjem zahtevanih informacij bi dosegli ravno nasproten namen od tistega, ki ga zasleduje sanacija bank. Poudariti je tudi treba, da test interesa javnosti ni namenjen temu, da se razkrije nekaj, kar je »interesantno za javnost«, temveč da se razkrije tisto, kar je »v interesu javnosti«. Podatki, ki jih zahteva prosilec, so morebiti interesantni za javnost, nikakor pa v trenutni fazi niso v interesu javnosti, saj mora vsaka država, ki želi biti demokratična, sicer zagotavljati pravico do prostega dostopa do informacij javnega značaja, vendar pa mora hkrati vse državljane varovati pred zlorabo te pravice na njihovo škodo, kar vsekakor velja tudi za konkretni primer, ko bi bila z razkritjem informacije lahko ogrožena uspešna izvedba postopka sanacije, ki bi vplivala tudi na samo izvedbo postopka sanacije bančnega sistema, ki ga je Republika Slovenija dolžna izvesti.
IP dodaja, da imajo imetniki delnic in obveznic možnost, da organ tožijo na povrnitev škode, ki jim je nastala zaradi izrednega ukrepa in na ta način uveljavljajo sodno varstvo na podlagi določb 350.a člena ZBan-1. Zahtevajo lahko razliko med škodo, ki jim je nastala z odvzemom upravičenj, ki jih imajo kot imetniki delnic in obveznic in med višino poplačila, do katerega bi bili upravičeni kot njihovi imetniki v primeru stečaja bank. Dokazati torej morajo, da je škoda, ki je nastala zaradi učinkov izrednega ukrepa, višja, kot bi bila v primeru, če izredni ukrep ne bi bil izrečen (in bi banki šli v stečaj). Pri odločanju o povrnitvi škode se ugotavlja višina poplačila za primer »če bi izredni ukrep ne bil izrečen«, kar pomeni, da v tem primeru tudi ni povsem izključena presoja upravičenosti ukrepa in s tem presoja zakonitosti izdane odločbe o izrednih ukrepih. To pa lahko vključuje tudi presojo, ali so bili razlogi za izredni ukrep iz 253.a člena ZBan-1, v primeru pogoji za odvzem dovoljenja za opravljanje bančnih storitev in s tem za stečaj banke, sploh podani. Da se pri odločanju o povrnitvi škode lahko presoja tudi zakonitost odločbe, oziroma da presoja zakonitosti odločbe pri tem vsaj ni izključena, pa izhaja tudi iz tretjega odstavka 350.a člena ZBan-1, po katerem mora sodišče, ki odloča o odškodninskem zahtevku na podlagi prvega odstavka tega člena, v primeru, če je zoper odločbo o izrednem ukrepu vložena tožba v skladu s 347. členom (t.j. tožba banke), postopek prekiniti do odločitve sodišča v postopku sodnega varstva zoper odločbo Banke Slovenije. Navedeno stališče je zavzelo tudi Upravno sodišče v sklepih I U 138/2014-12 z dne 17.6. 2014 in I U 157/2014 z dne 17. 6. 2014.
V obravnavani zadevi tehtanje vseh zgoraj navedenih okoliščin po oceni IP pripelje do zaključka, da interes javnosti za razkritje cenitev v celoti, ni močnejši od interesa organa, NKBM, Abanke in javnega interesa, da se te informacije varuje kot zaupne zaradi izjeme varstva upravnega postopka. IP ob tem poudarja, da je takšen rezultat testa vezan na časovno točko in na dejstvo, da je postopek sanacije bank še v teku. Nobenega dvoma ni, da je ureditev bančnega sistema, ki bo zadostila vsem zahtevam tako organa kot tudi Evropske komisije, v javnem interesu, saj je od tega odvisna stabilnost gospodarstva v Republiki Sloveniji, slednje pa ima vpliv na splošno blaginjo in na nivo življenjskega standarda vseh prebivalcev Slovenije. IP tako ocenjuje, da v konkretnem primeru interes javnosti za razkritje zahtevanih podatkov ni podan v tolikšni meri, da bi prevladal nad interesi, ki terjajo omejitev dostopa do zahtevanih cenitev iz razlogov, zaradi katerih so informacije zavarovane kot izjema po 7. točki prvega 6. člena ZDIJZ.
Sklepno
Iz vsega navedenega izhaja, da je pritožba prosilca neutemeljena, zato jo je IP, na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP, zavrnil in potrdil izpodbijano odločbo.
V tem postopku posebni stroški niso nastali. Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/10 - UPB) oproščena plačila upravne takse.
Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko prosilec sproži upravni spor, in sicer zoper odločbo Banke Slovenije, Slovenska 35, 1505 Ljubljana, št. 26.00-0369/14 z dne 24. 6. 2014. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.
Postopek vodila:
Monika Voga, univ.dipl.prav.,
Svetovalka pri Informacijskem
pooblaščencu
Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,
informacijska pooblaščenka