novinar Jure Brankovič, RTV Slovenija - Okrožno sodišče v Ljubljani
+ -Številka: 090-202/2014
Kategorije: Test interesa javnosti, Osebni podatek
POVZETEK:
Prosilec je zahteval vpogled v fotografije in videoposnetke, ki se nahajajo v kazenskem spisu sodišča. Organ je zahtevo prosilca zavrnil zaradi varstva osebnih podatkov. Pooblaščenec je v pritožbenem postopku ugotovil, da fotografije prikazujejo določene oz. določljive posameznike, torej gre za varovane osebne podatke, ki jih je iz dokumenta potrebno izločiti, delnega dostopa pa (ne da bi to ogrozilo zaupnost fotografij) ni mogoče opraviti. Iz videoposnetkov je razvidno, da prikazujejo določeno lokacijo in vse posameznike, ki so se na tej lokaciji nahajali. Posamezniki na posnetku so določeni ali določljivi, torej gre za varovane osebne podatke, ki predstavljajo izjemo po 3. tč. prvega odstavka 6. čl. ZDIJZ. Pooblaščenec se v vprašanje, ali je možno opraviti delni dostop do videoposnetkov ni spuščal, saj organ ne poseduje tehničnih zmogljivosti za anonimiziranje videoposnetkov, zato je bilo treba dostop do videoposnetkov zavrniti v celoti. Pooblaščenec je še ugotovil, da osvetlitev dogajanja izpred devetih let, v katerem so umrla tri dekleta, z nazornimi fotografijami in videoposnetki dogajanja, ni v javnem interesu.
ODLOČBA:
Številka: 090-202/2014/5
Datum: 3. 10. 2014
Informacijski pooblaščenec po pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju Pooblaščenec) izdaja na podlagi tretjega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/2006 – uradno prečiščeno besedilo, 117/2006 – ZDavP-2, 23/2014 in 50/2014; v nadaljevanju ZDIJZ), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, številka 113/2005 in 51/2007 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP) in prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, 105/2006 – ZUS-1, 126/2007- ZUP-E, 65/2008-ZUP-F, 8/2010-ZUP-G in 82/2013-ZUP-H; v nadaljevanju: ZUP), o pritožbi Jureta Brankoviča, novinarja RTV Slovenija, Kolodvorska 2, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju prosilec) z dne 26. 8. 2014, zoper odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, Tavčarjeva ulica 9, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), št. Su 1-9/2014 z dne 25. 8. 2014, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja naslednjo
O D L O Č B O:
1. Pritožba prosilca z dne 26. 8. 2014 zoper odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Su 1-9/2014 z dne 25. 8. 2014 se zavrne.
2. V tem postopku posebni stroški niso nastali.
O b r a z l o ž i t e v :
Organ je dne 21. 8. 2014 od prosilca prejel zahtevo za vpogled v sodni spis … v primeru obsodbe … ter ogled in morebitno kopiranje fotografskih in video posnetkov dogajanja pred diskoteko …. Zahtevo je dne 22. 8. 2014 konkretiziral ter zahteval samo vpogled v video in foto material. Prosilec še navaja, da so osebe na posnetkih, ki so bile v času dogodka mladoletne, sedaj že polnoletne, zato je argument neposredovanja dokumentov zaradi mladoletnosti oseb, neutemeljen.
Organ je o zahtevi prosilca odločil z odločbo št. Su 1-9/2014 z dne 25. 8. 2014, s katero je zahtevo prosilca za vpogled v video in foto material, v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. …, v celoti zavrnil. V obrazložitvi je organ navedel, da je po pregledu video in foto materiala ugotovil, da ta vsebuje posnetke posameznikov (ki so v pretežni meri še mladoletne osebe), kar predstavlja varovane osebne podatke. 3. točka prvega odstavka 6. člena ZDIJZ določa, da predstavljajo informacije, ki se nanašajo na osebne podatke, katerih razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov, izjemo od načela prostega dostopa. Organ je še odločil, da bi za delni dostop moral osebe na posnetkih in fotografijah zaradi varstva osebnih podatkov ustrezno anonimizirati, za kar bi potreboval posebno tehniko, s katero ne razpolaga. Obenem bi to zahtevalo tudi veliko časa. Poleg tega bi po anonimizaciji foto in video posnetkov, ti povsem izgubili pomen, saj so pretežni del le-teh posamezniki. Tako izveden delni dostop bi popolnoma izgubil vrednost in ne bi bil smiseln, saj z izbrisom varovanih osebnih podatkov video in foto material ne bi imel več svoje vsebine.
Prosilec je v pritožbi z dne 26. 8. 2014 navedel, da Pooblaščenec v smernicah »Varstvo osebnih podatkov in mediji« navaja, da je v zvezi s fotografiranjem posameznika ali množice na javnem prostoru s strani novinarjev ali drugih oseb ter snemanjem na javnih površinah izdelal mnenji, v katerih je ugotovil, da objava fotografije ali posnetka posameznika na internetu ali v drugih medijih ni nujno kršitev ZVOP-1, saj ne gre za obdelavo osebnih podatkov, če ti niso del zbirke osebnih podatkov in niso namenjeni vključitvi vanjo. Prosilec materiala, ki ga poseduje sodišče v pravnomočno zaključenem spisu, ne pozna in tudi ne more vpogledati, kaj dejansko predstavlja. Če gre za posnetke varnostnih kamer, ne prikazuje posameznikov, temveč množico, katere člani so bili prostovoljno izpostavljeni na javni površini na javni prireditvi. Prosilec kot neutemeljene zavrača tudi navedbe organa, da gre za »v pretežni meri še mladoletne osebe«. Ob vprašljivi in nepreverljivi navedbi, je navedel, da je od dogodka minilo skoraj devet let, zatorej tudi tedanji morebitni mladoletniki, danes to niso več. Glede navedb organa, da nima opreme za anonimizacijo foto in video posnetkov, prosilec zagotavlja, da njegov delodajalec takšno opremo poseduje in se je pripravljen obvezati, da lahko po potrebi anonimizacijo zagotovi. To od njega tudi sicer zahtevajo poklicna merila in načela novinarske etike. Prosilec še zaključuje, da je zadeva »…« tudi po devetih letih javno izpostavljena, mediji pogosto objavljajo fotografije in posnetke dogajanja, ki so jih zabeležili sami obiskovalci ali snemalci televizij, ki so bili na kraju dogajanja. Tako posnetki, ki so del spisa, po mnenju prosilca ne bi vplivali na varovanje osebnih podatkov, bi pa lahko morda ključno osvetlili dogajanje, kar je v javnem interesu. Zato predlaga, da Pooblaščenec razveljavi odločbo organa in prosilcu omogoči dostop do zaprošenega materiala iz spisa.
Organ po prejemu pritožbe prosilca izpodbijane odločbe ni nadomestil z novo, zato jo je, na podlagi 245. člena ZUP, z dopisom št. Su 1-9/2014 z dne 29. 8. 2014 odstopil v reševanje Pooblaščencu kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe. Organ je ponovno navedel, da ne poseduje ustrezne tehnike za anonimiziranje posnetkov, hkrati pa gre za daljše posnetke (posamezni posnetek traja po več ur), kar bi zahtevalo nesorazmerno veliko časa. Tako anonimizirani posnetki bi po mnenju organa izgubili smisel in svojo vsebino. Organ še dodaja, da so določeni foto posnetki zelo nazorni, saj so bile v navedeni zadevi obravnavane smrti treh mladoletnih oseb.
Z namenom pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja in vpogleda v zahtevano dokumentacijo je Pooblaščenec dne 2. 10. 2014 v prostorih organa opravil ogled in camera, pri čemer je Pooblaščenec vpogledal v zadevo št. … (t. i. zadeva »…«) in ugotovil, da se fotografije nahajajo v treh sklopih fotografij policije, in sicer dva sklopa fotografij s kraja smrti in en sklop fotografij objekta. Na listih št. 161 do 171 in št. 469 do 483 se nahajajo fotografije s kraja smrti, v povprečju po dve fotografiji na stran, iz katerih so razvidne žrtve in kraj dogodka. Te fotografije so bile narejene na dan samega dogodka. Na listih spisa št. 1645 do 1656 se nahajajo fotografije, ki so bile posnete 11. 3. 2008 in prikazujejo objekt in njegovo okolico. Glede zadnjih fotografij organ pojasni, da je prosilca vprašal, ali želi tudi te fotografije, vendar je prosilec pojasnil, da želi fotografije in video posnetke, iz katerih je razvidno dogajanje dne …. Fotografije se nahajajo tudi na zgoščenki, označeni kot priloga A135 (236 fotografij) in izkazujejo dogajanje v lokalu tistega dne in iz njih so razvidne predvsem mlajše osebe, ki so tistega dne obiskale sam dogodek. Na zgoščenki, označeni kot priloga A136, se nahaja 11 videoposnetkov varnostnih kamer lokala, ki prikazujejo dogajanje na različnih fiksnih lokacijah pred in v lokalu (pred WC-ji, pred vhodom, posnetek točilnega pulta, posnetek moškega stranišča, ipd.), vsak posnetek v dolžini približno pet ur. Posnetki so različnih kakovosti, iz njih pa izhaja posnetek določene lokacije in oseb, ki so se na tej lokaciji nahajale.
Pritožba ni utemeljena.
Pooblaščenec uvodoma pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo pritožnik oziroma prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.
Informacija javnega značaja je po določbi prvega odstavka 4. člena ZDIJZ informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali dokumentarnega gradiva (v nadaljevanju dokument), ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom ali pridobil od drugih oseb. Iz navedene definicije so razvidni trije osnovni pogoji, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, da lahko govorimo o obstoju informacije javnega značaja, in sicer:
1. informacija mora izvirati iz delovnega področja organa;
2. organ mora z njo razpolagati;
3. nahajati se mora v materializirani obliki.
V obravnavanem primeru ni sporno, da zahtevani dokumenti sodijo v delovno področje organa, prav tako ni sporno, da organ z zahtevanimi dokumenti razpolaga in da se ti nahajajo v materializirani obliki.
Pooblaščenec je pri vpogledu v celotno foto in video dokumentacijo pri organu ugotovil, da del dokumentacije predstavlja informacijo, ki jo je prosilec želel (dogajanje pred diskoteko …), del dokumentacije pa zahtevi prosilca ne ustreza. Dokumentacija, ki ni predmet zahteve prosilca, je npr. dogajanje v sami diskoteki – video posnetki stranišč, točilnega pulta, fotografije oseb v lokalu pred dogodkom, prav tako zahtevi prosilca ne ustrezajo fotografije, posnete tri leta po dogodku, na katerih so zgolj posnetki objekta in njegove okolice, saj iz njih ne izhaja dogajanje pred diskoteko … dne …. Zahtevi prosilca ustrezajo fotografije s kraja smrti in videoposnetki, na katerih je dogajanje zunaj lokala (iz katerih pa po izjavi organa sam dogodek naj ne bi bil razviden, je pa iz posnetkov mogoče sklepati na gnečo pred lokalom).
Pooblaščenec je nadalje ugotavljal, ali obstajajo izjeme od prostega dostopa do informacij javnega značaja iz prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, zaradi katerih bi bilo treba prosilcu dostop do zahtevanih dokumentov zavrniti.
Če zahtevani dokumenti vsebujejo informacije javnega značaja, ima do njih v skladu z določili ZDIJZ dostop vsakdo. Edini razlog za zavrnitev dostopa je morebitni obstoj kakšne izmed izjem, ki so določene v prvem odstavku 6. člena ZDIJZ. Glede na to, da se je organ v izpodbijani odločbi skliceval na izjemo varstva osebnih podatkov, je Pooblaščenec v nadaljevanju presojal, ali je glede dokumentov, ki jih zahteva prosilec, podana izjema po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, ki kot izjemo od prosto dostopnih informacij javnega značaja določa osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov.
Pooblaščenec je pri vpogledu v zahtevane dokumente ugotovil, da ti vsebujejo posnetke številnih oseb. Gre namreč za fotografije in videoposnetke žrtev in drugih oseb, ki so bile tistega dne na kraju samega dogajanja. Iz večine fotografij je mogoče določno ugotoviti, na koga se posamezna fotografija nanaša, saj sta bili žrtvi na kraju dogodka le dve (eno dekle je kasneje umrlo v bolnišnici), preostale fotografije pa so takšne narave, da posameznik na njih ni določen (npr. slika določenega dela telesa), je pa na podlagi individualnih značilnosti vsakega posameznika, zagotovo določljiv. Že samo dejstvo, da bi bila oseba določljiva zgolj eni osebi (npr. staršu), zadostuje za uporabo izjeme varstva osebnih podatkov. Ob ogledu fotografij je bilo mogoče tudi ugotoviti, da delni dostop do fotografij ne bi bil mogoč, ne da bi to ogrozilo njihovo zaupnost. Pooblaščenec na tem mestu poudarja tudi, da so določne človekove pravice in temeljne svoboščine varovane tudi po smrti posameznika. S priznavanjem pravice do pietete se varuje dobrine posameznika, spomin nanj, njegova čast in integriteta, kot tudi vrednost, ki jo je ustvaril za časa življenja. Pravica do pietete posameznika sodi v okvir njegove pravice do duševne integritete, kot tudi pravice do pietetnih čustev svojcev do posameznika; človekova duševna celovitost pa je del njegove zasebnosti. Navedeni razlogi izkazujejo zadostno podlago za uporabo izjeme iz 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.
Glede videoposnetkov je Pooblaščenec ugotovil, da ti prikazujejo posnetke številnih posameznikov, ki bi bili določenemu krogu oseb (posamezniku samemu, staršem, sorodnikom, osebam, ki so posameznika poznale pred devetimi leti), zagotovo določljivi, zaradi česar je izpolnjen pogoj izjeme iz 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, po kateri se dostop do informacije zavrne, če se nanaša na osebne podatke posameznika, ki je določen ali določljiv. Pooblaščenec se v vprašanje, ali bi bilo mogoče videoposnetke anonimizirati, ni spuščal, saj je organ pojasnil, da ne razpolaga s tehničnimi sredstvi, ki bi mu omogočila anonimizacijo video posnetkov. V primeru, da organ nima ustreznih tehničnih zmožnosti, da bi opravil anonimizacijo dokumentov, teh prosilcu ni dolžan posredovati, saj se delni dostop do dokumenta lahko opravi le v tistih primerih, kadar je informacije iz 6. člena ZDIJZ iz zahtevanih dokumentov mogoče izločiti. Ob nezmožnosti organa, da bi posamezne izjeme iz 6. člena ZDIJZ iz zahtevanega dokumenta izločil, delnega dostopa ni mogoče opraviti in je treba dostop do dokumenta zavrniti v celoti. Pooblaščenec na tem mestu pojasnjuje, da so navedbe prosilca, da bo posnetke sam anonimiziral, saj je zaposlen pri delodajalcu, ki razpolaga s tehničnimi sredstvi za anonimizacijo videoposnetkov, neutemeljene, saj mora dokumente anonimizirati že sam organ, preden jih posreduje prosilcu in ne šele prosilec, preden jih posreduje širši javnosti. Četudi bi bili neanonimizirani dokumenti razkriti zgolj prosilcu, bi s tem prišlo do kršitve varstva osebnih podatkov, torej bi bila taka odločitev v nasprotju s 3. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.
Pooblaščenec je ugotovil tudi, da so neutemeljene tiste pritožbene navedbe prosilca, v katerih navaja, da se lahko objavijo posnetki, če ti ne prikazujejo posameznikov, temveč množico, katere člani so bili prostovoljno izpostavljeni na javni površini, na javni prireditvi. Pri odločanju o dopustnosti objave posnetkov prireditve je treba izhajati iz namena, zaradi katerega je posnetek nastal in iz zavedanja posameznikov o obstoju snemanja in namenu uporabe teh posnetkov. V konkretnem primeru je ključnega pomena to, da gre za posnetke videonadzornega sistema lokala, ki so namenjeni izključno varstvu premoženja in ljudi, ne pa tudi javnemu predvajanju v medijih. Primer dopustne objave, ki ga opisuje prosilec, bi hipotetično lahko prišel v poštev le, če bi šlo za prireditev, na kateri bi bili prisotni tudi mediji ter bi se posledično posamezniki morali zavedati, da bodo posnetki medijev prišli v javnost, saj so temu tudi namenjeni. Posnetki videonadzornega sistema ne predstavljajo takšnih posnetkov, za katere bi lahko trdili, da so posamezniki s tem, ko so privolili v videonadzor, privolili tudi v javno objavo teh posnetkov v medijih. Namena snemanja, in s tem tudi obsega pričakovane zasebnosti posameznikov na posnetkih videonadzornih kamer, zato ni mogoče enačiti s posnetki, ki so bili opravljeni s strani medijev na javni prireditvi.
Prav tako ni mogoče pritrditi argumentu prosilca, da so osebe, ki so bile na posnetkih morda še mladoletne, sedaj zagotovo polnoletne, saj je od dogodka preteklo skoraj deset let, zato ni več potrebe po zaščiti teh posnetkov. Zakon o varstvu osebnih podatkov (Ur. l. RS, št. 94/2007-UPB1) nudi enako stopnjo varstva osebnih podatkov vsem fizičnim osebam, na katere se nanašajo osebni podatki, ne glede na njihovo starost, kar pomeni, da varstvo osebnih podatkov posameznika z dopolnjeno polnoletnostjo ne preneha, zaradi česar argument, da so osebe v vmesnem času postale polnoletne, za zadevo ni pravno relevanten. Fotografije in posnetki bi bili upravičeni kvečjemu do višje stopnje zaščite, saj mladoletne osebe, zaradi svoje starosti, nepremišljenosti in neizkušenosti, še niso sposobne takšne dolgoročne presoje, s katero bi lahko ustrezno in primerno zaščitile svojo zasebnost.
Pooblaščenec nazadnje, v zvezi z navedbo prosilca, da bi podatki v spisu ključno osvetlili dogajanje v diskoteki … dne …, kar je v javnem interesu, še dodaja, da ob pregledu celotne dokumentacije ni našel nobenih argumentov, ki bi tej trditvi pritrjevali. Interes javnosti kot splošen interes, ki ne služi samo interesom ozke skupine oseb, je opredeljen kot nekaj, kar bi koristilo javnemu vedenju in s tem omogočilo nadzor in sodelovanje javnosti pri oblikovanju tistih tematik, nad katerimi bi morala bdeti z vso skrbnostjo. Javni interes za razkritje je na primer močan v situacijah, ki se navezujejo na pridobivanje ali porabo javnih sredstev, javno varnost, javno zdravje, odgovornost in transparentnost odločanja, ki sprožijo javno ali parlamentarno razpravo, ipd. Osvetlitev dogajanja izpred devetih let, v katerem so umrla tri dekleta, z nazornimi fotografijami in videoposnetki dogajanja, po mnenju Pooblaščenca ne bi v ničemer pripomoglo k javni razpravi o temah, ki so pomembne za javnost. V konkretni zadevi je bil namreč v ta namen uveden in tudi zaključen kazenski postopek, ki se je zaključil s pravnomočno obsodilno sodbo. Zahtevani podatki so morda za javnost zanimivi, vsekakor pa razkritje teh dokumentov ni v javnem interesu.
Ker je Pooblaščenec ugotovil, da zahtevani dokumenti vsebujejo varovane osebne podatke ter da delni dostop do zahtevanih dokumentov ni mogoč, je odločil, da je bila odločitev organa pravilna in na zakonu utemeljena, pritožba pa neutemeljena, zato se na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP zavrne.
Posebni stroški v tem postopku niso nastali.
Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/2010 – UPB5) oproščena plačila upravne takse.
Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, temveč se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.
Postopek vodila:
Vanja Zrimšek, univ. dipl. prav.,
svetovalka PooblaščencaInformacijski pooblaščenec:Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav., pooblaščenka