Prosilec - Vrhovno sodišče RS
+ -Številka: 090-189/2014
Kategorije: Ostali sodni postopki
POVZETEK:Prosilec je zahteval sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, s katerim organ razpolaga v zadevi odločanja o izrednem pravnem sredstvu. Organ je zahtevo zavrnil zaradi izjeme varstva kazenskega postopka in varstva sodnega postopka. Pooblaščenec je v postopku ugotovil, da organ ni konkretno obrazložil obstoja zatrjevanih izjem in ni izvedel t.i. škodnega testa. Samo sklicevanje organa na obstoj izjeme in zgolj hipotetično zatrjevanje nastanka škode za obstoj izjeme ne zadostuje. Zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je Pooblaščenec odločbo odpravil in zadevo vrnil organu prve stopnje v ponovno odločanje z navodili glede česa je treba postopek dopolniti.ODLOČBA:Številka: 090-189/2014/5
Datum: 16. 12. 2014
Informacijski pooblaščenec po pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju Pooblaščenec) izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05, 51/07 - ZUstS-A), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06 - uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2, 23/14 in 50/14; v nadaljevanju ZDIJZ) ter tretjega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, številka 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07- ZUP-E, 65/08-ZUP-F, 8/10-ZUP-G in 82/13-ZUP-H; v nadaljevanju ZUP) o pritožbi … (v nadaljevanju prosilec), z dne 31. 7. 2014 zoper odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, Tavčarjeva 9, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ) št. Su 1200/2014 z dne 29. 7. 2014 v zadevi odobritve dostopa do informacije javnega značaja naslednjo
O D L O Č B O:
1. Pritožbi prosilca se ugodi in odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. Su 1200/2014 z dne 29. 7. 2014 se odpravi ter se zadeva vrne organu v ponovno odločanje. Organ mora o zahtevi prosilca z dne 1. 7. 2014 odločiti najpozneje v tridesetih (30) dneh od prejema te odločbe.
2. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.
O b r a z l o ž i t e v:
Prosilec je dne 1. 7. 2014 zahteval, da mu organ posreduje sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II K 2457/2010 z dne 27. 5. 2013, v t.i. zadevi Patria. Navedeni sklep bi prosilec rad pridobil brez osebnih podatkov.
Zahtevo prosilca je organ zavrnil z odločbo št. Su 1200/2014 z dne 29. 7. 2014, v kateri je navedel, da se zahtevani dokument, t.j. sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. II K 2457/2010 z dne 27. 5. 2013, nahaja v sodnem spisu, ki se zaradi odločanja v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opr. št. I Ips 2457/2010 nahaja pri organu. Organ je presojal, ali gre v konkretnem primeru za obstoj izjeme iz 6. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ oz. za izjemo iz 8. točke prvega odstavka 6. člena. Po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ se varujejo vsi podatki iz vseh faz postopka kazenskega pregona, navedena izjema pa se lahko deloma pokriva z 8. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, s katero ZDIJZ varuje podatke, ki so bili pridobljeni ali sestavljeni zaradi pravdnega, nepravdnega ali drugega sodnega postopka, torej tudi kazenskega. Tako je uporaba ene ali druge izjeme odvisna od organa, od katerega se informacija zahteva ter od faze, v kateri je postopek kazenskega pregona. Obe izjemi kumulativno določata dva pogoja za njuno uporabo:
- postopek je še v teku in
- razkritje informacije bi škodovalo izvedbi postopka.
Glede izpolnjevanja prvega pogoja je organ ugotovil, da prosilec sicer zahteva sklep iz postopka, ki je že pravnomočno zaključen (zato škoda temu postopku ne more nastati), vendar pa je pred Vrhovnim sodiščem RS v teku postopek z izrednim pravnim sredstvom (opr. št. I Ips 2457/2010), in sicer na podlagi vloženih zahtev za varstvo zakonitosti zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Kp 2457/2010 z dne 21. 3. 2014, v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II K 2457/2010 z dne 5. 6. 2010 in zoper sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II K 2457/2010 z dne 27. 5. 2013. Namen izjem po 6. in 8. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ je zagotoviti nemoteno izvedbo postopka kazenskega pregona oz. izvedbo sodnih postopkov v vseh fazah, torej tudi v fazi odločanja o izrednih pravnih sredstvih. Zahtevi za varstvo zakonitosti, ki se obravnavata v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi pred Vrhovnim sodiščem RS, se v določenem delu izrecno nanašata na vprašanja dovoljenosti dokazov, ki so bila obravnavana prav v zahtevanem sklepu Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. II K 2457/2010 z dne 27. 5. 2013. Ker je v konkretnem primeru v teku postopek z izrednimi pravnimi sredstvi, v katerem je eno izmed bistvenih vprašanj prav vprašanje (ne)dovoljenosti dokazov, obravnavano v zahtevanem sklepu, ni dvoma, da je prvi pogoj za obstoj izjem iz 6. in 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ izpolnjen. V drugem delu izjem iz 6. in 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ je vsebovan test, v teoriji imenovan škodni test. Škodni test je eden izmed t. i. testov tehtanja. Dostop do informacije je zato mogoče zavrniti le, če se tehtnica med škodo na izvedbi postopka in razkritjem informacije nagne proti škodi oz., če bi bila škoda, storjena izvedbi postopka, večja od pravice javnosti, da se seznani z informacijo. V nadaljevanju je bilo tako treba ugotoviti, ali lahko razkritje dokumenta, tj. sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. II K 2457/2010 z dne 27. 5. 2013, ki predstavlja bistveno gradivo v postopku v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti, škoduje izvedbi postopka, ki je v trenutku odločanja o prosilčevi zahtevi po ZDIJZ, v teku pred organom. Posredovanje zahtevanega dokumenta še pred odločitvijo senata v tej zadevi bi vsekakor škodovalo sami izvedbi postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Z razkritjem spisovne dokumentacije, torej tudi po ZDIJZ zahtevanega sklepa, ki do sedaj, kolikor je organu znano, javnosti še ni bil razkrit, bi za postopek lahko nastala nepopravljiva škoda. Pri tem sodišče opozarja, da gre v t. i. zadevi Patria, na katero se nanaša zahtevan dokument, za izjemen primer, ki je razumljivo deležen visoke publicitete in zanimanja javnosti, pri čemer se je pozornost javnosti ves čas postopka stopnjevala in je največjo intenziteto dosegla prav v fazi odločanja Vrhovnega sodišča RS. Javnost je z odločitvama sodišč prve in druge stopnje ter nekaterimi drugimi podrobnostmi samega postopka že seznanjena, o sami zadevi krožijo mnenja tako strokovne kot tudi laične javnosti. Obravnavana kazenska zadeva odpira zapletena kazensko pravna vprašanja, ki zahtevajo poglobljeno strokovno obravnavo. Delo sodišč v zvezi s to zadevo je tako že ves čas oteženo, kakršno koli posredovanje dodatnega spisovnega gradiva javnosti, še pred dokončno odločitvijo senata, pa bi organu predstavljalo še dodatno oviro pri tem, da se popolno, v celoti, objektivno in nepristransko posveti reševanju zahteve za varstvo zakonitosti in o njej tako tudi odloči. Zaradi vsega navedenega je treba zaključiti, da je izpolnjen tudi drugi pogoj, to je nastanek škode, ki ga predvidevata izjemi iz 6. in 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Organ je na podlagi vsega navedenega zahtevo prosilca v celoti zavrnil zaradi obstoja izjem iz 6. in 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.
Dne 31. 7. 2014 je organ zoper odločbo prejel pritožbo, v kateri je prosilec navedel, da je v konkretnem primeru treba upoštevati, da prosilec želi sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, ki je že pravnomočno odločalo o konkretnem vprašanju, to pa je o dopustnosti dokazov iz tujine. Poleg tega se je o teh vprašanjih izreklo tudi Višje sodišče, ki je pritrdilo Okrajnemu sodišču. Torej tu ne gre za kazenski postopek, ki je še v teku v rednem postopku. Ker gre za odmeven primer, prosilec poseduje informacijo iz medijev, da je postopek v konkretni zadevi pravnomočno zaključen. Prosilcu se poraja vprašanje, s čim bi razkritje konkretnega sklepa lahko škodilo kazenskemu postopku, ki je pravnomočno zaključen. Res je, da se lahko spremeni odločitev z odločitvijo Vrhovnega sodišča RS, vendar bi po tej logiki vsi spisovni dokumenti postali dostopni po ZDIJZ teoretično, ko bi o konkretni zadevi odločilo Evropsko sodišče za človekove pravice, če bi obsojeni izrabil vsa pravna sredstva, ki so mu na voljo. Prosilec se s tako logiko ne strinja. ZDIJZ ne opredeljuje natančno, v katerem delu kazenskega postopka ni moč dostopati do dokumentov, ki so del kazenskega spisa. Pri odločanju bi moral organ odgovoriti na vprašanje, kako lahko razkritje dokumenta vsebinsko vpliva na tek nadaljnjega postopka. Torej, ali bi lahko s tem, ko je bil sklep sodišča pravnomočen, še karkoli vplivalo na spremembo odločitve. Teoretično je to vedno mogoče. Če privzamemo to teorijo, potem do aktov ne bi bilo mogoče nikdar dostopati, saj vedno obstaja neka verjetnost, da bodo odločitve nižjih sodišč odpravljene z izrednimi pravnimi sredstvi. Vendar je ta smer razmišljanja, po mnenju prosilca, napačna. Prosilcu je iz javno dostopnih podatkov znano, da sta Okrajno in Višje sodišče dokaze iz tujine dopustila. S stališča obtoženih v postopku bi drugačna odločitev organa lahko bila samo v korist obsojenim. Iz tega sledi, da razkritje dokumentov nikakor ne bi moglo škodovati strankam v postopku. Za primerjavo je prosilec navedel, da je od Višjega sodišča v Ljubljani brez težav, v skladu z ZDIJZ, pridobil sodbo v t.i. zadevi Balkanski bojevnik. Primerjava ne bi bila nič posebnega, če ne bi bil v tej zadevi postopek vrnjen na prvo stopnjo. Torej se kazenski postopek teoretično začenja znova. Kako bi lahko šele v tem primeru trdili, da je razkritje sodbe vplivalo na konkretni kazenski postopek? V ničemer, kljub temu da je v navedeni zadevi ravno tako bilo eno bistvenih vprašanj dopustnost dokazov iz tujine, zato ta argument organa ne vzdrži kritične pravne presoje. Organ je v odločbi navedel, da je v konkretnem primeru izvedel škodni test in ugotovil, da bi razkritje konkretnega sklepa negativno vplivalo na konkretni postopek odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti. Navedeni argument organa ni prepričljiv in utemeljen, saj v konkretnem primeru seznanitev z dokumentom z ničemer ne more vplivati na objektivno in neodvisno odločanje sodišča v konkretni zadevi. Prosilec se želi seznaniti z argumentacijo dopustnosti dokazov iz tujine. Žal gre za medijsko odmeven primer, vendar objektivna razprava na akademski ravni ne more imeti škodnega vpliva na samo zadevo. S tem, ko se bi razkrila vsebina konkretnega sklepa, brez osebnih podatkov, vedenje o tem ne bi v ničemer vplivalo na zbrane dokaze. Dokazi v konkretni zadevi so bili zbrani in pretreseni na glavni obravnavi. Okrajno sodišče se je opredelilo do ponujenih dokazov in svojo odločitev argumentiralo. Dokazi so bili zbrani in zavarovani. Nikakor ne more priti s pridobitvijo sklepa po ZDIJZ do uničenja, preoblikovanja, ponarejanja ali celo uničenja dokazov. Če bi bilo to mogoče, potem bi obstajali argumenti, s katerimi bi lahko zavrnili zahtevo za dostop do konkretnega sklepa. Organ je postavil tezo, da bi razkritje konkretnega sklepa javnosti škodovalo izvedbi postopka, ki je v teku. Vendar te trditve z ničemer ni podkrepil. Nikakor ne moremo za tehtne šteti argumente, da bi razkritje dokumenta povzročilo dodatno odmevnost primera ter bi s tem dodatno razpihovali negativno klimo zoper delovanje organa in odločanje v konkretni zadevi. Prosilec je zatrdil, da ni in ne sodeluje v javni razpravi ali protestih, ki se izvajajo v povezavi z navedeno zadevo. Organ je navedel, da je javnost z nekaterimi podrobnostmi postopka in odločitvami na prvi in drugi stopnji že seznanjena ter da o zadevi krožijo razprave tako strokovne kot laične javnosti. Navedeno jasno nakazuje, da ni razloga, da prosilec ne bi pridobil zahtevanega sklepa. Razprava na strokovni in argumentirani ravni v ničemer ne more ogroziti samega postopka odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti. Organ se ne glede na to, ali javnost poseduje dokument ali ne, zagotovo vedno odloča strokovno in neodvisno o vsaki zadevi, ne glede na to, kaj meni javnost. Tudi strokovna javnost ima v mnogih drugih primerih različna mnenja, različna mnenja v mnogih zadevah obstajajo tudi med samimi sodniki. Če se ozremo samo na odločitve Ustavnega sodišča RS, obstaja celo institut ločenih mnenj, v katerih se podajajo jasna stališča (pritrdilna in odklonilna o posamezni zadevi). Iz številnih, sprva odklonilnih mnenj, sta pravna praksa in teorija kasneje razvili institute in postopke, ki veljajo in se uporabljajo. Nerazumljive so navedbe, da bi se publiciteta o navedenem primeru stopnjevala. Jasno je, da publiciteta primera ni nobeno merilo o škodi, ki bi ga povzročil pregled pravnomočnega sklepa. Kolikor je znano prosilcu, ki pozna zgolj medijska poročila o tej zadevi, glavni argument medijskih odmevov ni vprašanje zakonitosti sklepa opr. št. II K 2457/2010 z dne 27. 5. 2013, ampak druga vprašanja, ki pa niso predmet te pritožbe. Organ tudi ni navedel, s čim naj bi razkritje sklepa oviralo objektivno delo senata organa. Poleg tega se prosilec ne strinja z argumentom, da sodišče ne bi moglo opraviti strokovne, poglobljene in nepristranske presoje primera, če se bi javnost seznanila s predmetnim sklepom. Na koncu je prosilec navedel, da organ o dovoljenosti dokazov iz tujine ne bo odločal prvič, ampak se je o tem vprašanju izrekel že v več primerih do sedaj. Vsak primer oz. postopek je treba obravnavati ločeno in popolno, kajti enakosti med primeri ni, so lahko le podobnosti. Tema diplomske naloge ni bila izbrana za potrebe konkretnega primera. V diplomski nalogi namreč prosilec obravnava več primerov tehtanja dokazov iz tujine v kazenskih postopkih slovenskih sodišč. Naloga pa vsebuje tudi primere iz tuje sodne prakse. Prosilec Pooblaščencu predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in vrne v ponovno odločanje, ali organu naloži, da prosilcu posreduje zahtevani sklep.
Organ je ugotovil, da je pritožba pravočasna, dovoljena in da jo je vložila upravičena oseba ter da odločbe ne bo nadomestil z novo, zato jo je, na podlagi 245. člena ZUP, z dopisom št. Su 1200/2014 z dne 6. 8. 2014, odstopil v reševanje Pooblaščencu.
Zaradi razjasnitve dejanskega stanja je Pooblaščenec z dopisom št. 090-189/2014/2 z dne 26. 11. 2014 organ pozval, da obrazloži, ali bi z razkritjem kateregakoli dela sklepa št. II K 2457/2010 z dne 27. 5. 2013 nastale škodne posledice za izvedbo tega postopka ter zlasti, kakšne bi bile te posledice. Pri tem je Pooblaščenec organ opozoril, da je škodo pri izvedbi postopka treba, kolikor je le mogoče, konkretizirati. Pooblaščenec je organ pozval, naj pojasni tudi, ali izjemo od načela prostega dostopa do informacij javnega značaja predstavlja celoten dokument ali morda le njegov del. Organ je v dopisu št. Su 1200/2014 z dne 8. 12. 2014 navedel, da vztraja pri odločitvi in razlogih iz izpodbijane odločbe. V času izdaje odločbe je bil namreč še v teku postopek z izrednimi pravnimi sredstvi, zahtevani sklep pa je predstavljal bistveno gradivo v tem postopku. V trenutku izdaje izpodbijane odločbe odločitev v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti še ni bila sprejeta in sodba organa še ni bila izdelana. S sodbo organa pa bi se lahko zadeva vrnila celo na prvo stopnjo v ponovno odločanje in bi bilo treba določena procesna dejanja ponovno izvesti. Razkrivanje dokumentov pred zaključkom postopka z izrednimi pravnimi sredstvi bi zato lahko, kot že rečeno, po oceni organa otežilo izvedbo nadaljnjega postopka. Praktično nemogoče pa je že pred izdajo sodbe z gotovostjo ugotoviti, kakšne konkretne posledice bi imelo razkritje spisovnega gradiva v javnosti za nadaljnjo izvedbo postopka. Organ je pojasnil, da mu sicer ni znano, da bi vsebina po ZDIJZ zahtevanega sklepa že bila znana javnosti, se pa sodišče zaveda, da so določene sodne odločbe, izdane v tem kazenskem postopku, prosto dostopne na svetovnem spletu in do njih lahko dostopa vsakdo.
Pritožba je utemeljena.
Pooblaščenec je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo pritožnik oz. prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.
Prosilec v celoti izpodbija odločbo, s katero je organ zavrnil zahtevo prosilca za dostop do sklepa št. II K 2457/2010 z dne 27. 5. 2013, pri čemer se je skliceval na izjemi po 6. in 8. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Pooblaščenec v nadaljevanju na kratko poudarja bistvene elemente teh izjem.
Na podlagi 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi pravdnega, nepravdnega ali drugega sodnega postopka, in bi njegovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi. 6. točka prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, pa omogoča organu zavrnitev zahteve za dostop do informacije javnega značaja, če se zahteva nanaša na podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi kazenskega postopka ali v zvezi z njim, ali postopka s prekrški in bi njegovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi. Obe navedeni izjemi sta primarno namenjeni varstvu sodnega postopka. Kot je pravilno ugotovil že organ, morata biti v primeru obeh navedenih izjem kumulativno izpolnjena naslednja pogoja:
- pridobitev ali izdelava dokumenta je namenjena izvedbi sodnega oz. kazenskega postopka (pogoj namena),
- obstajati mora stvarna verjetnost, da bo imelo razkritje zahtevanega dokumenta negativne, škodljive učinke za izvedbo konkretnega postopka (pogoj nastanka škode).
Za obstoj navedenih izjem morata biti podana oba pogoja skupaj, dokazno breme pa je na strani organa. Pooblaščenec se strinja z ugotovitvijo organa, da je prvi pogoj za obstoj izjem iz 6. in 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ izpolnjen, ker je bil v konkretnem primeru v času odločanja na prvi stopnji v teku postopek z izrednimi pravnimi sredstvi, v katerem je eno izmed bistvenih vprašanj prav vprašanje (ne)dovoljenosti dokazov, obravnavano v zahtevanem sklepu. Poleg pogoja, da je pridobitev oz. izdelava dokumenta namenjena izvedbi sodnega oz. kazenskega postopka, pa mora biti izpolnjen tudi pogoj, da bi razkritje zahtevanega podatka škodovalo njegovi izvedbi. Ta pogoj zavezuje organ k uporabi t.i. škodnega testa, po katerem mora organ (ki dokumenta ne želi razkriti) izkazati, da bi bila s samim razkritjem prizadeta varovana pravna dobrina, oz., da bi nastala določena škoda, konkretno izvedbi tega sodnega oz. kazenskega postopka. Ogrozitev mora vsakokrat biti dejanska, ne le hipotetična. Zavezani organ tako dostop lahko zavrne, če bi razkritje dokumenta ogrozilo izvedbo določenih dejanj v postopku do takšne mere, da se ne bi mogla izvesti ali bi bila njihova izvedba zaradi razkritja težja oz. povezana z nesorazmernimi stroški ali težavami (prim. tudi Komentar Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti, Ljubljana, 2005, stran 128). Organ mora kot verjetno izkazati, da bi bil z razkritjem zahtevanega dokumenta ogrožen sodni oz. kazenski postopek, zato mora morebitni nastanek škode utemeljiti in obrazložiti. Dostop do informacije je mogoče zavrniti le, če se tehtnica med škodo pri izvedbi postopka in razkritjem informacije nagne proti škodi oz., če bi bila škoda, storjena izvedbi postopka, večja od pravice javnosti, da se seznani z informacijo.
Kot vse izjeme, je treba tudi izjeme od prosto dostopnih informacij razlagati čim bolj ozko oz. restriktivno. Zato je pomembno, da so izjeme obrazložene in concreto in ne le in abstracto, kar pomeni, da ne zadostuje le pavšalna navedba, »da bi z razkritjem dokumenta strankam oz. postopku nastala škoda«. Organ mora v primeru izjeme iz 6. oz. 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ natančno obrazložiti, kakšna škoda bi nastala pri izvedbi postopka, če bi bil zahtevani dokument prosto dostopen. Samo sklicevanje organa oz. zgolj hipotetično zatrjevanje nastanka škode, brez izvedbe škodnega testa, za obstoj zatrjevane izjeme nikakor ne zadostuje. Tisti del obrazložitve, ki se nanaša na razloge za zavrnitev odločbe, mora biti najbolj določno, konkretno in jasno obrazložen, da se lahko odločba ustrezno preizkusi.
Pooblaščenec ugotavlja, da organ v odločbi v ničemer ni konkretno izkazal ogrozitve pravno varovane dobrine oz. nastanka škode. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je povzel zakonsko določbo in ni konkretno navedel, kakšna škoda bi, ob dovolitvi dostopa do zahtevanih dokumentov, nastala za sodni oz. kazenski postopek. Edini poskus konkretizacije nastanka škode kot posledice razkritja zahtevanega dokumenta je navedba, da je »delo sodišč v zvezi s to zadevo že ves čas oteženo, kakršno koli posredovanje dodatnega spisovnega gradiva javnosti še pred dokončno odločitvijo senata pa bi organu predstavljalo še dodatno oviro pri tem, da se popolno, v celoti, objektivno in nepristransko posveti reševanju zahteve za varstvo zakonitosti in o njej tako tudi odloči«. Gre zgolj za pavšalne navedbe, ki za preizkus odločbe ne zadostujejo. Poleg tega Pooblaščenec poudarja, da argument organa v smislu pritiska javnosti na člane senata v primeru razkritja zahtevanega dokumenta ne more biti pravno upošteven pri utemeljevanju izjeme iz 6. in 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Kot je pravilno navedel prosilec, mora organ vedno odločati strokovno in neodvisno, ne glede na to, kaj meni javnost. Določeni pritiski javnosti so namreč nekaj povsem običajnega in pričakovanega in jih ni mogoče šteti v smislu »škode«, ki je pravno upoštevna pri utemeljevanju izjeme od prostega dostopa do informacij javnega značaja. Kot je pojasnjeno že zgoraj, je pri tej izjemi škodni test zelo strog, saj mora razkritje dokumenta, ne samo ogroziti varovano pravno dobrino, ampak že resno škodovati izvedbi postopka, da bi se dostop do dokumenta lahko zavrnil. Tudi v dodatnih pojasnilih v dopisu št. Su 1200/2014 z dne 8. 12. 2014 organ ni konkretiziral nastanka škode, ki ga zatrjuje. Organ je navedel le, da bi se z njegovo sodbo »lahko zadeva vrnila na prvo stopnjo v ponovno odločanje in bi bilo treba določena procesna dejanja ponovno izvesti«. Organ ni jasno obrazložil povezave med ponovnim odločanjem in morebitno škodo, ki bi bila posledica razkritja obravnavanega dokumenta, prav tako pa tudi v tem delu ni navedel, kakšna konkretna škoda naj bi nastala (npr. ali zahtevani dokument vsebuje podatke, katerih razkritje bi morebiti vplivalo na priče, ki bi lahko bile zaslišane v ponovljenem postopku).
Kot že rečeno, organ obstoja škode ne more dokazovati s pavšalno navedbo, da je dokumentacija del sodnega oz kazenskega postopka, ki je še v teku, ne da bi zatrjeval, da bi razkritje posameznega dokumenta povzročilo škodo in kakšna škoda bi z razkritjem tega dokumenta nastala. V primeru obstoja obravnavanih izjem bi moral organ natančno navesti, kakšna škoda bi nastala z razkritjem zahtevanega dokumenta, saj pavšalno navajanje za dokaz obstoja te izjeme ne zadošča. Po presoji obstoja te izjeme bi moral organ uporabiti škodni test in tehtati, ali bi bila škoda, storjena izvedbi sodnega postopka, večja od pravice prosilca, da se seznani z zahtevano dokumentacijo.
Pooblaščenec je po preučitvi celotne zadeve ugotovil, da izjemi, na kateri se organ sklicuje, nista konkretno obrazloženi oz. utemeljeni. Organ namreč ni konkretno navedel vseh elementov, ki so nujni za obrazložitev zatrjevanih izjem, zato je v obravnavani zadevi izostala ugotovitev o dejstvih, ki so pomembna za odločitev v tej zadevi, s čimer je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zaradi odsotnosti razlogov, ki utemeljujejo sprejeto odločitev, je odločba ostala zgolj na deklaratorni ravni, ki ne omogoča preizkusa pravilnosti sprejete odločitve, kar pomeni, da je organ zagrešil bistveno kršitev postopka iz 7. točke 2. odstavka 237. člena ZPP.
Obrazložitev avtoritativne odločitve je namreč eno izmed poglavitnih pravil upravnega (procesnega) prava v smislu omejevanja nadrejene oblasti in njene zlorabe. Obrazložitev ni nujna samo zaradi največkrat navedenega razloga, da stranka lahko uveljavi pravna sredstva in da pritožbeni oz. pristojni organ lahko preveri zakonitost in pravilnost izpodbijane rešitve. Nadaljnji razlogi so (1) dejstvo, da je vsak upravni akt najprej in pred ostalim namenjen stranki, ki ima pravico seznaniti se z odločitvijo in njenimi razlogi (gre za t.i. dialog s stranko), (2) obrazložitev daje podlago, iz katere je razvidna nepristranskost odločanja in objektivnost odločitve, (3) obveznost obrazložitve zavezuje organ, da se (bolj kot bi se sicer) poglobi v ugotavljanje in dokazovanje dejanskega stanja ter pogoje materialnega zakona. Šele obrazložitev odgovori, zakaj je organ odločil, kot sledi iz izreka.
Pooblaščenec je na podlagi navedenega odločil, da na podlagi tretjega odstavka 251. člena ZUP odpravi odločbo in vrne zadevo organu prve stopnje v ponovni postopek, saj je ocenil, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil organ prve stopnje. Postopek je torej treba voditi hitro, kar pomeni tudi s čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence v postopku. Poseben vidik načela ekonomičnosti iz 14. člena ZUP je tudi načelo učinkovitosti, ki od organov zahteva, da se preskrbi vse, kar je potrebno za pravilno ugotovitev dejanskega stanja in za zavarovanje pravic strank ter javnih koristi. To pa bo najlažje dosegel prav prvostopenjski organ, ker se zahteva prosilca nanaša na dokument, ki se nahaja v zadevi, ki jo rešuje organ. Ta zato pozna širši vidik zadeve, zato bo tudi najlažje ugotovil, kakšne bi lahko bile posledice seznanitve javnosti z zahtevanim dokumentom. Organ, pred katerim teče konkretni postopek, namreč najbolje ve, kaj lahko izvedbi postopka škodi in kaj ne oz. v katerem delu zahtevani dokument predstavlja izjeme od prosto dostopnih informacij javnega značaja. V skladu s tretjim odstavkom 251. člena ZUP mora organ druge stopnje, kadar odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje, s svojo odločbo opozoriti organ prve stopnje, glede česa je treba dopolniti postopek. V ponovljenem postopku mora organ popolno ugotoviti dejansko stanje in se opredeliti:
1. ali je zahtevani dokument prosto dostopna informacija oz. ali so izpolnjeni vsi pogoji za obstoj posameznih izjem od prostega dostopa po 6. členu ZDIJZ. Pri tem mora organ v celoti upoštevati zgornjo obrazložitev Pooblaščenca glede pogojev, ki morajo biti za posamezno izjemo izpolnjeni in glede izvedbe t.i. škodnega testa. Organ mora v zahtevanem dokumentu presojati tudi obstoj morebitnih drugih izjem, ki jih v izpodbijani odločbi ni navajal (npr. izjema varstva osebnih podatkov). Organ naj pri odločitvi upošteva tudi, da so določeni podatki iz zahtevanega dokumenta že javno dostopni (npr. v sodbi Višjega sodišča št. II Kp 2457/2010 z dne 21. 3. 2014 (http://sodnapraksa.si/?q=2457/2010&database[IESP]=IESP&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&page=0&id=2012032113064861), v sodbi Vrhovnega sodišča št. I Ips 2457/2010 z dne 1. 10. 2014 (http://www.sodisce.si/mma_bin2.php?nid=2014110711315882&static_id=20141107105553), v predlogu o izločitvi dokazov v zapisniku o glavni obravnavi v zadevi št. II K 2457/2010 z dne 12. 9. 2011 (http://www.sds.si/file/2011/9/zapisnik-obravnave/Zapisnik%2012.9.2011.PDF)).
2. če bo organ v ponovljenem postopku ugotovil, da se v delu dokumentov iz sodnega spisa dejansko nahajajo informacije, ki po 6. členu ZDIJZ predstavljajo izjeme od prosto dostopnih informacij, mora organ nadalje presojati tudi, ali je mogoče prosilcu vpogled v dokumente zahtevanega spisa vsaj delno odobriti ob uporabi instituta delnega dostopa (7. člen ZDIJZ). Če bo ugotovil, da je treba prosilcu omogočiti dostop do spisa v skladu z določbami o delnem dostopu, bo moral tudi natančno opredeliti, v katerem delu se prekrijejo oz. izbrišejo informacije, ki predstavljajo izjeme od prosto dostopnih informacij. Na podlagi tako izvedenega ugotovitvenega postopka bo organ lahko tudi določno opredelil izrek odločbe, ki zadosti zakonskim normam in pravni varnosti.
Na podlagi vsega navedenega Pooblaščenec zaključuje, da je pritožba utemeljena. Pooblaščenec je ugotovil, da je organ v postopku odločanja na prvi stopnji nepopolno ugotovil dejansko stanje ter napačno uporabil določbe materialnega prava in posledično bistveno kršil pravila postopka, zato je bilo potrebno, na podlagi tretjega odstavka 251. člena ZUP, skladno z razlogi, navedenimi v obrazložitvi te odločbe, izpodbijano odločbo odpraviti in zadevo vrniti v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu. Organ mora o zahtevi prosilca odločiti najpozneje v roku 30 (tridesetih) dneh od prejema te odločbe, pri čemer mora upoštevati napotke Pooblaščenca, ki so podani v tej odločbi.
Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/2010- uradno prečiščeno besedilo; ZUT) oproščena plačila upravne takse.
Posebni stroški v tem postopku niso nastali.
Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, niti upravni spor.
Postopek vodila :
Jasna Duralija, univ. dipl. prav.,
svetovalka Pooblaščenca
Informacijski pooblaščenec
Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,
pooblaščenka