novinarka Anuška Delič, Delo - Vrhovno državno tožilstvo
+ -Številka: 090-121/2014
Kategorije: Varstvo upravnega postopka, Osebni podatek, Test interesa javnosti, Notranje delovanje organa
POVZETEK:Prosilka je na organ naslovila zahtevo za posredovanje elektronske kopije zapisnika o pregledu dela okrožnih državnih tožilcev v kazenski zadevi ODT v Ljubljani, opr. št. Kt 3449/2008. Organ je z izpodbijano določbo zahtevo prosilke v celoti zavrnil. Pri tem se je organ skliceval na izjemi iz 7. in 11. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ. V predložitvenem dopisu pa je organ navedel, da posredovanje zahtevanega dokumenta ni dopustno tudi glede na 6. odstavek 31. člena ZSS. Pooblaščenec je ugotovil, da izjema iz 7. točke ni podana, saj niti disciplinski postopek, niti postopek odločanja o napredovanju državnih tožilcev, katerih delo je bilo predmet nadzora, nista bila v teku, poleg tega niti postopek odločanja o napredovanju državnih tožilcev, niti disciplinski postopek, ki se vodi zoper državnega tožilca, ne sodita med upravne postopke, na katere se razteza navedena izjema, nenazadnje pa organ tudi ni uspel izkazati obstoja škode, nastala z razkritjem zahtevane informacije. Prav tako je Pooblaščenec ugotovil, da ni podana izjema iz 11. točke 1. odstavka 7. člena ZDIJZ, saj so informacije, ki se nanašajo na vprašanje nadzora nad delom državnih tožilcev povezane z opravljanjem javne funkcije in zato skladno s 3. odstavkom 6. člena ZDIJZ ne morejo predstavljati izjeme, četudi bi njihovo razkritje lahko predstavljalo motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa. Pooblaščenec je zavrnil tudi sklicevanje na določbo 6. odstavka 31. člena ZSS, saj omejitev, ki jo določa navedena določba ZSS v razmerju do ZDIJZ ni specialnejša, saj ne ureja iste pravice, kot ZDIJZ. V zvezi z izjemo iz 3. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ je Pooblaščenec ugotovil, da so podatki o imenu in priimku tožilcev, podatki, ki glede na 3. odstavek 6. člena ZDIJZ ne morejo predstavljati izjeme, za razkritje nekaterih osebnih podatkov obdolžencev, zoper katere se je vodil kazenski postopek, pa je po oceni Pooblaščenca podan javen interes.
ODLOČBA:
Številka: 090-121/2014/2
Datum: 11. 9. 2014
Informacijski pooblaščenec po pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju Pooblaščenec) izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list. RS, št. 113/2005 in 51/2007-ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), 3. in 4. odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 24/2003 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZDIJZ), 1. odstavka 248. člena ter 1. odstavka 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/1999 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi novinarke Dela d.d., A. D. (v nadaljevanju prosilka), zoper odločbo Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije, Trg OF 13, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), št. VDT-Tu-9-5/13/2014-AL/JČ z dne 30. 4. 2014, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja naslednjo
O D L O Č B O:
1. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana odločba delno odpravi ter se odloči: Organ je dolžan prosilki v roku 31 (enaintridesetih) dni od vročitve te odločbe posredovati elektronsko kopijo zapisnika o pregledu dela okrožnih državnih tožilcev v kazenski zadevi Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani, opr. št. Kt 3449/2008, sestavljenega dne 19. 7. 2013, z opravilno številko Tu 6-4/3058/2013-BB na način, da:
- na 1. strani zapisnika v 6. vrstici 2. odstavka za naslovom »Potek dela na zadevi« prekrije podatke o razlogu za dodelitev zadeve na podlagi odredbe z dne 2. 7. 2013,
- prekrije celotno besedilo na 3. in 4. strani zapisnika, ter besedilo na 5. strani zapisnika do besede »Zaključek«.
2. V preostalem delu, v katerem je organ v skladu s prejšnjo točko tega izreka dolžan prekriti varovane osebne podatke, se pritožba prosilca zavrne.
3. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.
O b r a z l o ž i t e v:
Prosilka je dne 15. 4. 2014 na organ naslovila zahtevo za posredovanje elektronske kopije zapisnika o pregledu dela okrožnih državnih tožilcev v kazenski zadevi Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani, opr. št. Kt 3449/2008, ki ga je opravila tedanja vrhovna državna tožilka B.B.ž.
Organ je dne 30. 4. 2014 izdal odločbo št. VDT-Tu-9-5/13/2014-AL/JČ, s katero je zahtevo prosilke v celoti zavrnil. Pri tem se je organ skliceval na izjemi iz 7. in 11. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ. Kot izhaja iz obrazložitve odločbe, naj bi bila prva izjema podana iz razloga, ker je bil dokument izdelan zaradi upravnega postopka in bi njegovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi. V zapisniku so vsebovani pomembni elementi za sestavo ocene tožilske službe. Z oceno tožilske službe sicer še ni odločeno o kakšni pravici ali pravni koristi državnega tožilca in je tako še ni mogoče šteti kot akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu, oziroma ne uživa sodnega varstva v upravnem sporu, vendar pa je ocena tožilske službe podlaga za odločitev Državnotožilskega sveta o napredovanju državnega tožilca oziroma prenehanju njegove funkcije, kar pa predstavlja poseg v njegove pravice. Vsebina zapisnika je lahko tudi podlaga za uvedbo disciplinskega postopka, v katerem se odloča o pravicah posameznika. V obeh primerih gre tako za upravno zadevo in bi razkritje dokumenta v medijih pred dokončanjem postopka, zaradi katerega je bil izdelan, škodovalo njegovi izvedbi, ker bi se s tem lahko povzročil pritisk na odločanje v konkretnem primeru. V primeru, da bi se zapisnik razkril javnosti, bi izdelovalci imeli vselej pred očmi reakcijo javnosti na njihove strokovne ugotovitve v konkretnih primerih in posledične napade na konkretne tožilce in državno tožilstvo kot državni podsistem. S tem bi se izgubila ustrezna kritičnost in ostrina poročil o strokovnih pregledih dela tožilcev, ki pa je nujno potrebna, da dosežejo svoj namen, to je strokovno opozarjanje na napake in kritično vrednotenje že sprejetih odločitev. Zaradi tega bi tako nastale motnje pri delovanju organa, s čimer je podana tudi izjema iz 11. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ. Na koncu je organ prosilko v odločbi tudi seznanil z odgovorom, ki ga je služba za stike z javnostmi pri organu posredovala na novinarsko vprašanje in iz katerega izhaja, da razlogi za odločitev državne tožilke, da odstopi od pregona, niso bili prepričljivi in so bili nezadostni.
Zoper odločbo organa je prosilka dne 8. 5. 2014 vložila pritožbo, v kateri je navedla, da se organ na izjemo iz 6. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ sklicuje neutemeljeno, saj je želela pridobiti kopijo zapisnika, ki je nastal že v letu 2008, pri čemer iz zadnjega dela obrazložitve izpodbijane odločbe po mnenju prosilke izhaja, da je bil upravni postopek skoraj gotovo že zaključen, po njenih informacijah pa je tudi v resnici bil zaključen. Težko je verjeti, da nadzor nad delom tožilke v kazenski zadevi, ki je že končana, še vedno traja. Navaja, da je stališče, ki izhaja iz odločbe, in sicer, da imajo pravico do vpogleda v napake tožilcev zgolj tožilci sami, ne pa tudi (laična) javnost, ni sprejemljivo predvsem z vidika temeljnih načel dostopa do informacij javnega značaja. S tem, ko tožilstvo želi zaščititi tožilsko kolegico pred ogledalom javnosti, slednji odreka pravico do nadzora nad delom državnega sistema. Navaja, da je obravnavani zapisnik pomemben in nedvomno v javnem interesu tudi zato, ker zadeva kazenski postopek, v katerega je bil vpleten visoki lokalni funkcionar, ki pa ga je tožilka s svojo odločitvijo, da odstopi od pregona zoper njega, tako rekoč odrešila. Pri tem je tožilka še vedno zaposlena na Okrožnem državnem tožilstvu v Ljubljani in ni videti, da bi bila deležna kakršnihkoli sankcij za svoji strokovni napaki. Prav tako se ne strinja z argumentom organa, da bi razkritje zapisnika v prihodnosti zmanjšalo ostrino in kritičnost poročil o strokovnih pregledih dela tožilcev in da bi zato nastale motnje v delovanju organa. Glede na to, da je tožilka še vedno zaposlena, s takšnim stališčem organ napeljuje k sklepu, da bi razkritje zapisnika morda res povzročilo motnje v delovanju organa, saj bi se ta moral soočiti z dejstvom, da - kot kaže - ni sankcioniral strokovnih napak tožilske kolegice, zaradi katerih se je kazni morda izognil lokalni funkcionar.
Pritožbo je organ Pooblaščencu, skladno z 245. členom ZUP, odstopil v reševanje z dopisom št. Tu 9-5/13/2014-AL z dne 19. 5. 2014. V dopisu je organ dodal, da zapisnika prosilki ni mogoče posredovati tudi na podlagi določb Zakona o sodniški službi (Uradni list RS, št. 19/94 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZSS), ki se uporabljajo tudi za državne tožilce. V 1. odstavku 79.c člena ZSS je namreč določeno, da se poročilo o ugotovitvah službenega nadzora sodnikovega dela v določeni zadevi shrani v sodnikovem osebnem spisu. V 6. odstavku 31. člena ZSS pa je določeno, katere osebe in organi lahko vpogledajo podatke osebnega spisa. To pa so izključno sodnik (v tem primeru tožilec), na katerega se osebni spis nanaša, predsednik sodišča (vodja tožilstva), Sodni svet (Državnotožilski svet), disciplinski tožilec in disciplinsko sodišče. Glede na specialne določbe ZSS, prosilka nima pravice do seznanitve s temi podatki po določbah ZDIJZ.
Pritožba je delno utemeljena.
Pooblaščenec uvodoma pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. čl. ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo pritožnik oz. prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.
Pooblaščenec ugotavlja, da dokumenti, ki jih prosilka zahteva, izpolnjujejo vse zakonske kriterije iz prvega odstavka 4. člena ZDIJZ, saj organ z dokumenti, ki izvirajo iz delovnega področja oziroma pristojnosti organa, razpolaga v materializirani obliki.
Organ lahko zavrne dostop do zahtevane informacije, če je podana katera izmed zakonsko določenih izjem, opredeljenih v 1. odstavku 6. člena oziroma v 5.a členu ZDIJZ. Organ se je v izpodbijani odločbi opiral na izjemi iz 7. in 11. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ, v predložitvenem dopisu, s katerim je Pooblaščencu odstopil pritožbo v reševanje, pa se je skliceval še na zaupnost podatkov, ki so del osebnega spisa državnega tožilca. Pooblaščenec se je zato v nadaljevanju ukvarjal z vprašanjem, ali zahtevane informacije dejansko predstavljajo zatrjevane izjeme.
1. Izjema iz 7. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ
Skladno s 7. točko 1. odstavka 6. člena ZDIJZ organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek, ki je bil pridobljen in sestavljen zaradi upravnega postopka, in bi njegovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi. Za obstoj te izjeme sta tako kumulativno potrebna dva pogoja:
- zahtevana informacija predstavlja podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi konkretnega upravnega postopka in
- razkritje zahtevanega podatka bi škodovalo izvedbi konkretnega postopka.
Organ se je v odločbi skliceval na dve vrsti postopkov, ki naj bi imeli naravo upravnih postopkov in v okviru katerih naj bi bil zapisnik relevanten za odločanje. Prvi postopek naj bi bil postopek o napredovanju državnega tožilca, drugi pa naj bi bil disciplinski postopek.
Pooblaščenec pritrjuje stališču organa, da bi ugotovitve o delu državnih tožilcev, ki jih vsebuje zapisnik, lahko bile pomembne za izdelavo ocene tožilske službe, ki bi bila dalje podlaga za odločanje o napredovanju državnega tožilca.
V konkretnem primeru je prosilka zahtevala dostop do zapisnika o pregledu dela okrožnih državnih tožilcev v kazenski zadevi Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani, opr. št. Kt 3449/2008. Gre za dokument, ki je bil izdelan v okviru postopka strokovnega pregleda dela državnih tožilcev v navedeni kazenski zadevi in vsebuje ugotovitve glede pravočasnosti, zakonitosti in strokovne pravilnosti dela in odločitev državnih tožilcev v konkretni zadevi. Določbe o strokovnem nadzoru nad delom okrožnih državnih tožilcev Zakon o državnem tožilstvu (Uradni list RS, št. 58/11 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZDT-1) vsebuje v devetem poglavju. ZDT-1 v 174. členu, skupaj z določbami Državnotožilskega reda (Uradni list RS, št. 7/12, 29/12; v nadaljevanju Državnotožilski red), določa vrste strokovnih pregledov ter opredeljuje vsebinski obseg pregleda, postopek pregleda kot tudi namen posamezne vrste strokovnega pregleda. Kot izhaja iz določb ZDT-1 ter Državnotožilskega reda, se nad delom državnih tožilcev lahko vršijo tri vrste nadzora, in sicer splošni strokovni pregled, delni strokovni pregled ter strokovni pregled v posamezni zadevi. Na podlagi navedenih opredelitev posameznih vrst pregledov, Pooblaščenec zaključuje, da obravnavani zapisnik o pregledu dela okrožnih državnih tožilcev v kazenski zadevi ODT v Ljubljani, z opravilno številko Kt 3449/2008, vsebuje ugotovitve o opravljenem strokovnem pregledu v posamezni zadevi, saj se nanaša na delo državnih tožilcev v okviru konkretne posamične zadeve in ne gre niti za pregled več zadev več državnih tožilcev v okviru določenega časovnega obdobja, kot to velja za splošni strokovni pregled (3. odstavek 94. člena Državnotožilskega reda) , niti ne za pregled vseh vrst zadev, ki jih je posamezni državni tožilec obravnaval v določenem obdobju, kot to velja za delni strokovni pregled (2. odstavek 95. člena Državnotožilskega reda) . Kot izhaja iz 4. odstavka 174. člena ZDT-1 ter 1. odstavka 96. člena Državnotožilskega reda, je oceni kakovosti dela državnega tožilca namenjen predvsem delni strokovni pregled, medtem, ko je namen strokovnega pregleda v posamezni zadevi po 1. odstavku 97. člena pridobivanje podatkov za odločanje o nadzorstveni pritožbi ter za poročanje in obveščanje oziroma za izvrševanje drugih pristojnosti po zakonu, ki ureja državno tožilstvo.
Kljub predhodno navedeni pravni ureditvi strokovnega pregleda v posamezni zadevi, iz katere, glede na namene, zaradi katerih se takšen pregled opravi, izhaja, da predmetni zapisnik ni bil sestavljen neposredno za potrebe izdelave ocene državnotožilske službe, pa Pooblaščenec, upoštevajoč določbe Meril za kakovost dela državnih tožilcev za oceno državnotožilske službe (objavljena na spletni strani Državnotožilskega sveta na povezavi: http://www.drzavnotozilski-svet.si/prispevki-in-gradiva/merila.pdf; v nadaljevanju Merila), pritrjuje organu, da bi podatki, ki jih vsebuje obravnavani zapisnik, lahko predstavljali tudi podlago za oceno državnotožilske službe. Skladno s 1., 3. in 4. točko 1. odstavka 1. člena Meril so kot kriteriji, ki se upoštevajo pri oceni državnotožilske službe, navedeni: (1) strokovno znanje, (2) sposobnost razreševanja pravnih vprašanj ter (3) opravljeno delo pri preprečevanju zaostankov. Po 4. členu Meril se pri ugotavljanju strokovnega znanja upošteva zlasti kvaliteta državnotožilskih odločitev (strokovna pravilnost in ustreznost argumentacije), zastopanje državnotožilskih aktov […]. Po 6. členu Meril se pri ugotavljanju tožilčeve sposobnosti pri razreševanju pravnih vprašanj, upošteva pravilnost in zakonitost odločanja v vseh stopnjah, uporaba dobre tožilske in sodne prakse […]. Po 7. členu, pa se pri ugotavljanju tožilčevega dela pri odpravi in preprečevanju zaostankov […] upošteva sposobnost sprejemanja racionalnih državnotožilskih vprašanj (takšnih, ki pripomorejo k hitrejšemu reševanju zadeve) […]. Zapisnik o ugotovitvah strokovnega pregleda v posamezni zadevi, ki vključuje ugotovitve glede pravočasnosti, zakonitosti in strokovne pravilnosti dela in odločitev državnih tožilcev v konkretni zadevi, bi tako glede na kriterije, ki se upoštevajo pri izdelavi ocene državnotožilske službe, lahko predstavljal akt, katerega vsebina bi lahko bila relevantna pri izdelavi naslednje državnotožilske ocene.
Kljub ugotovitvam Pooblaščenca, da bi podatki iz zahtevanega zapisnika lahko bili relevantni v postopku odločanja o napredovanju državnega tožilca, prav tako pa bi ugotovitve iz zapisnika lahko bile podlaga za uvedbo disciplinskega postopka, pa izjema iz 7. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ, v obravnavanem primeru ne pride v poštev iz drugih, v nadaljevanju obrazloženih razlogov.
Izjeme, ki jih ZDIJZ določa v 5. do 8. točki 1. odstavka 6. člena, so namenjene temu, da tisti organ, pred katerim teče konkretni pravni (davčni, sodni, upravni) postopek, ugotovi, ali bi razkritje zahtevanega dokumenta škodilo izvedbi tega postopka. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, niti disciplinski postopek, niti postopek odločanja o napredovanju nista bila v teku, ko je organ izdal izpodbijano določbo. V odločbi se je namreč organ skliceval na možnost, da bodo podatki, ki so del zapisnika, relevantni za odločitev o uvedbi morebitnega disciplinskega postopka ter za nadaljnje odločanje v disciplinskem postopku. Disciplinski postopek tako še ni uveden, prav tako pa organ v izpodbijani odločbi tudi ni opredelil, katera nepravilnost, ugotovljena v zahtevanem zapisniku, naj bi bila podlaga za uvedbo disciplinskega postopka zoper konkretnega državnega tožilca oziroma tožilko. Enako organ v izpodbijani odločbi ni navedel, da je že v teku postopek, v katerem se odloča o napredovanju oziroma razrešitvi državnega tožilca oziroma tožilke. Skladno z ZSS, katerega določbe se po 8. odstavku 37. člena ZDT-1 smiselno uporabljajo glede napredovanja državnih tožilcev, kriterijev za izbiro in napredovanje ter za ocenjevanje dela državnih tožilcev, se postopek odločanja o napredovanju začne bodisi na predlog sodnika (državnega tožilca) bodisi predsednika sodišča (vodje državnega tožilstva) (3. odstavek 24. člena SZZ), pri čemer Pooblaščenec ugotavlja, da organ v izpodbijani odločbi ni navedel niti, da je bi takšen predlog podan, še manj pa, da je postopek odločanja o napredovanju konkretnega državnega tožilca oziroma tožilke že v teku. Že iz navedenih razlogov Pooblaščenec meni, da organ s sklicevanjem na izjemo iz 7. točke 1. odstavka 6. člena ne more uspeti, saj podatki, ki so del zahtevanega zapisnika, četudi bi lahko bili relevantni za odločanje v postopku napredovanja, sploh (še) niso del nobenega konkretnega postopka, v katerem bi se odločalo o pravicah in koristih posameznega državnega tožilca oziroma tožilke.
Dodaten razlog, za neuspešnost organa pri sklicevanju na navedeno izjemo, je tudi dejstvo, da tudi, če bi ob tolmačenju izjeme iz 7. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ na način, da so varstva deležni tudi vsi podatki, ki bi kadarkoli v prihodnosti utegnili postati del konkretnih postopkov, niti postopek odločanja o napredovanju državnih tožilcev, niti disciplinski postopek, ki se vodi zoper državnega tožilca, ne sodita med upravne postopke, na katere se razteza izjema iz 7. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ.
Upravni postopek je vrsta pravno urejenega postopka kot celote (zaporedja) procesnih dejanj, s ciljem oblikovati neko upravno pravno razmerje, tj. razmerje na področju upravnega prava. Za to razmerje je značilno, da je v razmerju med državo, lokalnimi skupnostmi in nosilci javnih pooblastil na eni strani ter strankami (fizične in pravne osebe) na drugi strani, prisoten javni interes. Pri odločanju v upravnih zadevah organ odloča o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih strank. Temeljni predpis, ki ureja upravni postopek, je ZUP, poleg tega pa na posameznih upravnih področjih poznamo tudi posebne predpise, ki postopkovno materijo urejajo drugače; glede vprašanj, ki niso posebej urejena, pa veljajo določbe ZUP (razmerje subsidiarnosti).
Pooblaščenec ugotavlja, da Državnotožilski svet (3. odstavek 37. člena ZDT-1) oziroma Vlada RS (4. odstavek 37. člena ZDT-1) o napredovanju državnega tožilca sicer res odloča z odločbo, katere preskus pravilnosti in zakonitosti je mogoč tudi pred upravnim sodiščem. Vendar v postopku odločanja o napredovanju državnega tožilca, kot tudi disciplinskem postopku, kljub temu, da gre za odločanje o pravicah in koristih posameznikov, ne gre za odločanje o upravni zadevi, niti ne gre za odločanje v upravnem postopku v ožjem pomenu, katerega značilnost je odločanje o pravicah in koristih posameznikov v razmerju do oblasti. V upravnem postopku morajo organi pravice posameznikov, o katerih odločajo v postopku, uravnotežiti z javnim interesom, takšnega tehtanja pa ne predstavlja določanje o (ne)napredovanju državnega tožilca, niti odločanje o disciplinskem postopku. Pri odločanju o napredovanju državnega tožilca gre sicer za odločbo, izdano v zakonsko reguliranem postopku, vendar gre za postopek, katerega pravila so določena v ZDT-1 oziroma ZSS, pravila ZUP, pa se skladno s 153. členom ZDT-1, uporabljajo zgolj smiselno. Ker se izjema iz 7. točke 1. odstavka nanaša na informacije, pridobljene oziroma sestavljene zaradi konkretnega upravnega postopka, pri tem pa je izjeme treba razlagati restriktivno, se na navedeno izjemo ne more sklicevati organ, ki vodi postopek, pri katerem se določbe ZUP uporabljajo zgolj smiselno.
Nenazadnje pa Pooblaščenec ugotavlja, da uporaba 7. točke 1. odstavka 7. člena ZDIJZ v obravnavanem primeru, kljub njeni morebitni ekstenzivni razlagi, po kateri bi izjemo lahko predstavljali tudi podatki, ki bi bili relevantni za bodoči postopek in po kateri bi se navedena izjema raztezala tudi na postopke, pri katerih se določbe ZUP uporabljajo le smiselno, ne bi bila mogoča, saj organ ni uspel izkazati drugega pogoja, ki ga za obstoj obravnavane izjeme določa ZDIJZ, in sicer obstoja škode, ki bil pri odločanju o napredovanju ali prenehanju funkcije državnega tožilca oziroma opri odločanju v disciplinskem postopku, nastala z razkritjem zahtevane informacije.
V drugem delu izjeme iz 7. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ, v katerem se zahteva škoda na izvedbi postopka, je vsebovan test, v teoriji imenovan škodni test. Škodni test je eden izmed testov t.i. tehtanja. Dostop do informacije je zato mogoče zavrniti le, če se tehtnica med škodo na izvedbi postopka in razkritjem informacije nagne proti škodi oziroma, če bi bila škoda, storjena izvedbi postopka, večja od pravice javnosti, da se seznani z zahtevano informacijo. Iz tega razloga mora organ prve stopnje z izvedbo škodnega testa dokazati, da bi bila s samim razkritjem prizadeta varovana pravna dobrina, oziroma da bi nastala določena konkretna škoda za izvedbo postopka. Ogrozitev pa mora vsakokrat biti dejanska in oprijemljiva, ne le hipotetična. Zavezani organ lahko dostop do dokumentov zavrne, če bi njihovo razkritje ogrozilo izvedbo določenih dejanj v postopku do takšne mere, da se dejanja ne bi mogla izvesti ali bi bila njihova izvedba zaradi razkritja težja oziroma povezana z nesorazmernimi stroški ali težavami (prim. tudi Komentar Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti, Ljubljana, 2005, stran 128).
Organ je v izpodbijani odločbi navedel, da bi razkritje dokumenta v medijih pred dokončanjem postopka, zaradi katerega je bil izdelan, škodilo njegovi izvedbi, ker bi se s tem lahko povzročil pritisk na odločanje v konkretnem primeru.
Možnost, da bo Državnotožilski svet, zaradi domnevnega medijskega pritiska, ki bi ga razkritje zapisnika povzročilo, o napredovanju državnih tožilcev odločal pristransko, po oceni Pooblaščenca ne more predstavljati konkretno grozeče nevarnosti za izvedbo postopka. Ne le, da škoda v konkretnem primeru niti ni verjetno izkazana, saj se organ pri tem sklicuje zgolj na možnost obstoja nevarnosti, ki je ne podkrepi s konkretnimi dejstvi oziroma okoliščinami. Tudi sicer, sklicevanje na pristransko odločanje Državnotožilskega sveta ter odločanje Državnotožilskega sveta mimo zakonsko jasno opredeljenih kriterijev za oceno državnotožilske službe, zgolj zaradi medijskega pritiska, po oceni Pooblaščenca ni prepričljivo. Državnotožilski svet mora pri izdelavi državnotožilske ocene upoštevati izpolnjevanje kriterijev, ki so taksativno našteti v 1. odstavku 29. člena ZSS ter Merilih, pri čemer bodo ugotovitve glede izpolnjevanja kriterija strokovnosti in učinkovitosti morale temeljiti na dejstvih, ki bodo preverljiva ter argumetirano obrazložena, saj bodo v primeru izpodbijanja odločbe o napredovanju predmet instančnega in končno tudi sodnega preizkusa.
Pooblaščenec tako ugotavlja, da sklicevanje organa na izjemo iz 7. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ ni utemeljeno.
2. izjema iz 11. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ
Organ je izjemo iz 11. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ utemeljeval z navedbami, da bi v primeru, da bi se zapisnik razkril javnosti, izdelovalci imeli vselej pred očmi reakcijo javnosti na njihove strokovne ugotovitve v konkretnih primerih in posledične napade na konkretne tožilce in državno tožilstvo kot državni podsistem. S tem bi se izgubila ustrezna kritičnost in ostrina poročil o strokovnih pregledih dela tožilcev, ki pa je nujno potrebna, da dosežejo svoj namen, to je strokovno opozarjanje na napake in kritično vrednotenje že sprejetih odločitev. Zaradi tega bi tako tudi nastale motnje pri delovanju organa.
ZDIJZ v 11. točki 1. odstavka 6. člena določa, da organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek iz dokumenta, ki je bil sestavljen v zvezi z notranjim delovanjem oziroma dejavnostjo organa, in bi njegovo razkritje povzročilo motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa. Po 3. odstavku 6. člena ZDIJZ se, ne glede na izjeme iz 1. odstavka, dostop do zahtevane informacije dovoli, če gre za podatke o porabi javnih sredstev ali podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca, razen v primerih iz 1. in 5. do 8. točke 1. odstavka 6. člena ter v primerih, ko zakon, ki ureja javne finance ali zakon, ki ureja javna naročila, določata drugače.
V obravnavanem primeru gre za zapisnik o pregledu dela okrožnih državnih tožilcev v kazenski zadevi Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani, opr. št. Kt 3449/2008, katerega namen je pregled pravočasnosti, zakonitosti ter strokovne pravilnosti dela in odločitev državnih tožilcev. Zapisnik vsebuje ugotovitve, ki se nanašajo na delo državnih tožilcev, ki so sprejemali odločitve in izvrševali pristojnosti v zvezi s kazenskim pregonom v zadevi Kt 3449/2008. Po 1. odstavku 2. člena ZDT-1 je državna tožilka oziroma državni tožilec funkcionar v službenem razmerju z Republiko Slovenijo. Skladno z 19. členom ZDT-1 je državni tožilec v okviru temeljne funkcije vlaganja in zastopanja kazenske obtožbe, pristojen opravljati vsa procesna dejanja upravičenega tožilca, usmerjati policijo in druge pristojne organe, uporabljati odložen pregon in poravnavanje ter opravljati druge naloge v skladu z zakonom, ki ureja kazenski postopek. Državni tožilec vlaga predloge in pravna sredstva v zadevah prekrškov, če tako določa zakon. Državni tožilec vlaga procesne akte ter opravlja druge naloge v civilnih in drugih sodnih postopkih ter v upravnih postopkih, če tako določa zakon. Informacije, ki se nanašajo na vprašanje nadzora nad delom državnih tožilcev kot funkcionarjev pri izvrševanju zakonsko podeljenih pooblastil, so tako informacije, ki so povezane z opravljanjem javne funkcije. To pa pomeni, da tudi informacije, ki jih organ izdela v okviru (internega) nadzora na delom državnega tožilca pri organu, skladno s 3. odstavkom 6. člena ZDIJZ ne morejo predstavljati izjeme, četudi bi njihovo razkritje lahko predstavljalo motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa.
3. dostop do podatkov, ki so del osebnega spisa državnega tožilca in izjema po 3. točki 1. odstavka 6. člena ZDIJZ
Organ je v dopisu, s katerim je pritožbo predložil Pooblaščencu v reševanje, navedel, da zapisnika prosilki ni mogoče posredovati tudi na podlagi določb ZSS, ki se uporabljajo tudi za državne tožilce. V 1. odstavku 79.c člena ZSS je namreč določeno, da se poročilo o ugotovitvah službenega nadzora sodnikovega dela v določeni zadevi shrani v sodnikovem osebnem spisu. V 6. odstavku 31. člena ZSS pa je določeno, katere osebe in organi lahko vpogledujejo v podatke osebnega spisa. To pa so izključno sodnik (v tem primeru tožilec), na katerega se osebni spis nanaša, predsednik sodišča (vodja tožilstva), Sodni svet (Državnotožilski svet), disciplinski tožilec in disciplinsko sodišče. Na tem mestu Pooblaščenec ugotavlja, da se organ na določbo 6. odstavka 31. člena ZSS v izpodbijani odločbi ni skliceval, pač pa je na navedeno zakonsko določbo, kot podlago za zavrnitev zahteve prosilke, opozoril šele v predložitvenem dopisu, s katerim je Pooblaščencu predložil v reševanje predmetno pritožbo. Glede na to, da je Pooblaščenec, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, ugotovil, da navedena določba ne more biti podlaga za zavrnitev zahteve prosilke, prosilki v okviru pritožbenega postopka ni vročal dopisa organa v izjasnitev.
Prosilka je zahtevala dostop do zapisnika na podlagi določb ZDIJZ. Podlago za zavrnitev njene zahteve tako lahko predstavljajo izključno določbe, ki jih navedeni zakon vsebuje v 6. oziroma 5.a členu. Izjeme iz 1. odstavka 6. člena ZDIJZ so določene taksativno, pri čemer ZDIJZ ne predvideva, da bi kakšen podatek, ki sicer ne bi predstavljal nobene izmed iz izjem iz 1. odstavka ZDIJZ, kot izjemo lahko določil drug zakon. Ureditev dostopa do podatkov v področnih zakonih bo tako za odločanje o zahtevi relevantna le toliko, kolikor bo podatke, do katerih dostop je omejen po določbah drugih zakonov, mogoče umestiti v eno izmed taksativno naštetih izjem iz 1. odstavka 6. člena ZDIJZ oziroma v 5.a člen ZDIJZ.
Pooblaščenec zavrača stališče organa, da se določba 79.c člena ZSS, po kateri se poročilo o ugotovitvah in ukrepih službenega nadzora sodnika shrani v sodnikovem osebnem spisu, uporablja tudi za državne tožilce. Organ je pri sklicevanju na uporabo 79.c člena ZSS namreč spregledal, da ZDT-1 nikjer ne določa, da se določbe ZSS o službenem nadzoru sodnika, uporabljajo tudi za državne tožilce. ZDT-1 namreč v 2. odstavku 4. člena napotuje na (smiselno) uporabo določb zakona, ki ureja sodniško službo le glede pravic in dolžnosti državnega tožilca v zvezi z državnotožilsko službo, ki niso urejene s tem zakonom ter v 8. odstavku 37. člena glede (1) napredovanja državnih tožilcev, (2) kriterijev za izbiro in napredovanje ter za (3) ocenjevanje dela državnih tožilcev, če ZDT-1 ne določa drugače. Ker določba 79.c člena ZSS sodi v VI.a poglavje ZSS, ki ureja službeni nadzor sodnikovega dela, katerega del niso tudi določbe o napredovanju, kriterijev za izbiro in napredovanje ter ocenjevanje dela sodnikov (to ureja II. poglavje ZSS), ob hkratnem dejstvu, da je opravljanje strokovnega nadzora nad delom tožilcev specialno urejeno v samem ZDT-1, določba 79.a člena ZSS ne more biti podlaga za hrambo zapisnika o pregledu dela državnih tožilcev v osebnem spisu posameznega državnega tožilca, saj se navedena določba ne uporablja tudi za državne tožilce. Podlago za hrambo zapisnika v osebnem spisu državnega tožilca bi eventualno lahko predstavljal 5. odstavek 31. člena ZSS, po katerem se v osebni spis sodnika vnašajo podatki, pomembni za izdelavo ocene sodniške službe, po odredbi predsednika sodišča, predsednika sodišča višje stopnje, personalnega sveta, sodnega sveta ali na zahtevo sodnika. Ob smiselni uporabi navedenih določb ZSS, bi del osebnega spisa državnega tožilca lahko predstavljal zapisnik o opravljenem strokovnem nadzoru v posamični zadevi le, če bi obstajala odredba funkcionarjev oziroma organov, primerljivih z funkcionarji oziroma organi, taksativno naštetimi v 5. odstavku 31. člena ZSS. Vendar Pooblaščenec ugotavlja, da organ v izpodbijani odločbi oziroma dopisu ni navedel niti, da je bila takšna odredba izdana, niti, da zapisnik dejansko je del osebnega spisa državnega tožilca.
Podlage za zavrnitev zahteve ne more predstavljati 6. odstavek 31. člena ZSS tudi iz sledečega razloga. Po določbi 6. odstavka 31. člena ZSS lahko podatke iz osebnega spisa vpogledajo le osebe in organi iz 5. odstavka 31. člena, disciplinski tožilec in disciplinsko sodišče prve in druge stopnje zaradi izvajanja pooblastil po tem zakonu in zakonu, ki ureja organizacijo in pristojnost sodišč. Pravico do vpogleda v svoj osebni spis ima tudi sodnik. Omejitev, ki jo določa navedena določba ZSS v razmerju do ZDIJZ ni specialnejša, saj ne ureja iste pravice, kot ZDIJZ. Določbe, s katerimi je omejen dostop do določenih evidenc, ki jih vodijo posamezni organi zavezanci, so namenjene zagotavljanju drugih jamstev oziroma pravic ter urejajo pravila, ki veljajo v postopkih, v katerih se ne zagotavlja pravica do prostega dostopa do informacij javnega značaja, kar je predmet postopka po določbah ZDIJZ.
Navedbe organa iz predložitvenega dopisa, bi bilo mogoče smiselno umestiti v izjemo iz 3. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ. Izjemo iz navedene točke predstavlja osebni podatek, katerega razkritje bi bilo v nasprotju z Zakonom o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 86/2004 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZVOP-1). Pri presoji, ali gre za varovane osebne podatke, pa ni mogoče mimo določbe 3. odstavka 6. člena ZDIJZ, ki določa, da se, ne glede na obstoj izjeme (osebni podatek), dostop dovoli, če gre za podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije. Kot izhaja iz prakse Pooblaščenca, ime, priimek ter funkcija, ki jo funkcionar opravlja, ne predstavljajo varovanih osebnih podatkov. Ti podatki ne sodijo v zasebno sfero posameznikovega življenja, pač pa se nanašajo na njegovo profesionalno življenje, za katerega pa mora kot javni uslužbenec oz. javni funkcionar računati, da bo njegova pravica do zasebnosti toliko okrnjena, kolikor je zakonodajalec presodil, da je nujno zaradi zagotavljanja transparentnosti, krepitve demokratične funkcije in posledično učinkovitejšega delovanja javnega sektorja. V zvezi s podatki o imenih, priimkih ter funkcijah državnih tožilcev, ki so vodili postopke v zadevi Kt 3449/2008 ter podatki o imenu in priimku vrhovne državne tožilke, ki je opravila nadzor v posamezni zadevi, Pooblaščenec tako ugotavlja, da iz predhodno navedenih razlogov, ne gre za varovane osebne podatke, saj podlago za njihovo razkritje predstavlja 3. odstavek 6. člena ZDIJZ.
Ker pa zapisnik poleg navedenih podatkov, vsebuje tudi podatke o pravilnosti ter strokovni utemeljenosti dela državnih tožilcev, je za odločitev o zahtevi pomembno odgovoriti tudi na vprašanje, ali so slednji podatki v neposredni povezavi z opravljanjem javne funkcije. Do podobnega vprašanja se je Pooblaščenec že opredelil v odločbi opr. št. 090-164/2013/2 z dne 05. 08. 2013, v kateri je obravnaval dostop do podatkov, ki so bili vsebovani v oceni sodniške službe. Stališče, izraženo v navedeni odločbi Pooblaščenca, aplicirano na obravnavni primer je, da podatkov, ki razkrivajo osebne lastnosti, sposobnosti in značilnosti, ki se odražajo pri delu državnega tožilca, v skladu z načelom sorazmernosti (1. in 3. odstavek 15. člena Ustave RS in 3. členom ZVOP-1), ni mogoče obravnavati kot informacije, ki bi bile neposredno v zvezi z opravljanjem javne funkcije. Zgolj zato, ker nekdo opravlja javno funkcijo še ne pomeni, da nima nobene pravice do zasebnosti. Zato je treba, kljub določbi 3. odstavka 6. člena ZDIJZ, uporabiti načelo sorazmernosti in postaviti mejo. Kot izhaja iz odločbe 090-164/2013/2, podatki, ki se nanašajo na ugotovitve v zvezi z načinom reševanja zadev, strokovnostjo, ali so odločbe pravilne in kvalitetne (…), že sodijo v tisto sfero osebnosti javnega funkcionarja, ki ni v neposredno povezavi z opravljanjem javne funkcije.
Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je služba za stike z javnostmi pri organu na novinarsko vprašanje javnosti že razkrila informacijo, da »so bili razlogi za odločitev državne tožilke, da zaradi pomanjkanja dokazov odstopa od pregona, neprepričljivi in nezadostni, saj se ni opredelila do nekaterih pomembnih ugotovitev, ki so se potrdile v preiskavi. Odločitev o vložitvi obtožnice zoper eno fizično osebo zaradi storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije je bila strokovno napačna. Na obe strokovni napaki je bilo opozorjeno Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani in državna tožilka, ki je odločitev sprejela, vendar napak glede na fazo postopka ni bilo več mogoče sanirati.«. Organ na koncu citata doda, da več podatkov iz zapisnika, kot jih vsebuje priložen odgovor, oziroma strokovne podrobnosti iz poročila, ne more posredovati iz predhodno navedenih razlogov. Ob podrobnem pregledu zapisnika, Pooblaščenec ugotavlja, da je v izpodbijani odločbi organ že povzel vse ugotovitve v zvezi s pravilnostjo odločitev ter strokovnostjo dela državnih tožilcev, ostali podatki, ki jih vsebuje zapisnik, pa vključujejo izključno utemeljitev v izpodbijani odločbi povzeto oceno ustreznosti dela državne tožilke in ne predstavljajo informacij, s katerimi bi bilo prekomerno poseženo v zasebnost državnih tožilcev. Izjema je podatek o razlogu za dodelitev zadeve drugemu tožilcu z odredbo z dne 2. 7. 2013, ki je naveden v 6. vrstici 2. odstavka za naslovom »Potek dela na zadevi« na 1. strani zapisnika in predstavlja podatek, ki ni v povezavi z opravljanjem javne funkcije, zaradi česar ne predstavlja prosto dostopne informacije javnega značaja.
Pooblaščenec tako zaključuje, da so podatki, ki se nanašajo na delo državnih tožilcev in so del Zapisnika opr. št. Tu6-4/3058/2013, razen podatka o razlogu za dodelitev zadeve drugemu sodniku z odredbo z dne 2. 7. 2014, informacije javnega značaja, dostop do katerih po določbi 1. odstavka 6. člena ZDIJZ ni omejen.
* * *
Poleg osebnih podatkov državnih tožilcev, ki so vodili zadevo opr. št. Kt 3449/2008 ter osebnih podatkov vrhovne državne tožilke, ki je vršila strokovni pregled, pa zapisnik vsebuje tudi podrobne (med drugim osebne) podatke o sami kazenski zadevi, v zvezi s katero je bil opravljen pregled.
Glede na to, da je organ utemeljenost zahteve presojal le z vidika dostopnosti do podatkov, ki se nanašajo na delo okrožnih državnih tožilcev, ki so vodili postopek Kt 3449/2008, je Pooblaščenec v zvezi z informacijami, ki se nanašajo na samo kazensko zadevo, po uradni dolžnosti, na podlagi drugega odstavka 247. člena ZUP, izvedel preizkus, ali je v konkretnem primeru podana katera od izjem iz 1. odstavka 6. člena oziroma 5.a člena ZDIJZ. Na podlagi skrbnega pregleda obravnavanega zapisnika je Pooblaščenec vsebino zapisnika, ki se nanaša na podatke o kazenski zadevi Kt 3449/2008 presojal z vidika izjeme iz 5.a člena ZDIJZ, kot tudi z vidika izjeme, ki jo ZDIJZ določa v 3. točki 1. odstavka 6. člena.
5. izjema iz 5.a člena ZDIJZ
Z novelo ZDIJZ-C, ki je začela veljati 17. 4. 2014, so bile med izjeme, na podlagi katerih lahko organ zavrne dostop do informacij javnega značaja, uvrščene tudi informacije, ki predstavljajo podatek, glede katerega je dostop v skladu z zakonom prepovedan ali omejen tudi strankam, udeležencem ali oškodovancem v sodnem, upravnem ali z zakonom določenem nadzornem postopku.
Pravico strank do seznanitve s podatki iz vpisnikov, imenikov in evidenc, ki se nanašajo na njih, skladno s 181. členom ZDT-1, pridobijo posamezniki, na katere se nanašajo, ali druge osebe, ki so v njih navedene v zvezi s pristojnostmi iz prvega odstavka 19. člena tega zakona, šele po zastaranju kazenskega pregona ali po pravnomočnosti sodbe. Pred potekom rokov iz prejšnjega stavka lahko dostopajo do vsebine osebnih ali drugih podatkov samo v okviru sodnega postopka ali na podlagi odločbe sodišča. Pravico do vpogleda v vsebino osebnih ali drugih podatkov iz vpisnikov, imenikov, evidenc in spisov državnega tožilstva ima še pred njihovim arhiviranjem tudi vsaka pravna ali fizična oseba, ki za to izkaže pravni interes, če to ne posega v določbe prejšnjega stavka ter ne škoduje interesom postopka, tajnosti postopka ali zasebnosti oseb. Vpogled dovoli vodja pristojnega državnega tožilstva.
Kot izhaja iz navedene določbe ZDT-1, je dostop do podatkov iz spisov, ki jih v zvezi s kazenskim pregonom vodijo državna tožilstva, omejen tudi posameznikom, na katere se podatki nanašajo, to je tudi obdolženim. To pomeni, da bi lahko podatki, ki so del zahtevanega zapisnika, predstavljali izjemo iz 5.a člena ZDT-1. Pooblaščenec sicer ugotavlja, da v obravnavanem primeru kazenski pregon še ni zastaral. Skladno s 3. točko 1. odstavka 111. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju KZ), veljavnega v času storitve kaznivih dejanj, v zvezi s katerimi se je vodil postopek Kt 3449/2008, kazenski pregon za kazniva dejanja, za katera je zagrožena kazen zapora nad pet let zapora, zastara po izteku 10 let od storitve kaznivega dejanja (očitano kaznivo dejanje po 2. in 1. odstavku 244. člena KZ, za katero je zagrožena kazen zapora do 5 oziroma do 8 let zapora ter kaznivo dejanje po 1. in 2. odstavku 234.a člena KZ, za katero je zagrožena zaporna kazen do 5 oziroma do 10 let zapora, naj bi bilo storjeno decembra 2004). Prav tako pa o obravnavanih kaznivih dejanjih ni bila izrečena pravnomočna sodba. Kljub temu pa, upoštevajoč namen določbe 181. člena ZDT-1, Pooblaščenec ugotavlja, da v obravnavanem primeru dostop do podatkov, ki so del spisa Kt 3449/2008, strankam postopka ni več omejen. Določba 181. člena ZDT-1 je namreč namenjena zagotavljanju uspešne izvedbe (pred)kazenskih postopkov, ki bi utegnila biti ogrožena v primeru razkritja podatkov, s katerimi razpolagajo državna tožilstva v zvezi s pregonom kaznivih dejanj. Takšno varstvo pa tako po zastaranju kazenskega pregona, pravnomočni sodni odločitvi, kot tudi v primeru, ko je kazenski postopek zaključen z odstopom od pregona, ki ga oškodovanec ne nadaljuje, ni več potrebno. Zoper vse obdolžene v postopku, ki ga je Okrožno državno tožilstvo vodilo pod opr. št. Kt 3449/2008, je bil namreč postopek na podlagi odstopa okrožnega državnega tožilca od pregona ustavljen, kar pomeni, da ovir za seznanitev s podatki, ki so del teh spisov, za posameznike, na katere se ti podatki nanašajo, ni več. S tem pa podlage za omejitev dostopa do informacij javnega značaja ne more predstavljati 5.a člen ZDIJZ, ki je že veljal v času odločanja organa na prvi stopnji.
6. O izjemi iz 3. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ glede osebnih podatkih, ki so del tožilskega spisa Kt 3449/2008
Pooblaščenec je vpogledal v zahtevani zapisnik in ugotovil, da vsebuje osebne podatke dveh obdolžencev, zoper katera je okrožno državno tožilstvo vodilo postopek Kt 3449/2008, in sicer poleg njunega imena in priimka, tudi podatke o tem, katerih kaznivih dejanj sta bila obdolžena oziroma obtožena ter podatke o načinu storitve očitanih kaznivih dejanj. Zapisnik pa v 1. odstavku na 3. strani vsebuje vsebuje tudi osebne podatke ene izmed prič postopka. Navedeni podatki nedvomno predstavljajo osebne podatke, na podlagi katerih so osebe določljive in izpolnjujejo kriterije za izjemo od prostega dostopa po 3. točki 1. odstavka 6. člena ZDIJZ. Gre namreč za posameznike, ki ne sodijo med javne uslužbence oziroma funkcionarje, glede katerih je stopnja varstva osebnih podatkov presežena v delu, ki se nanaša na podatke, povezane z njihovim delovnim razmerjem oziroma funkcijo. V konkretnem primeru pa navedenih informacij tudi področna zakonodaja ne opredeljuje kot javnih. Ker tako niti 3. odstavek 6. člena ZDIJZ, niti določba drugega področnega zakona ne predstavlja podlage za obdelavo osebnih podatkov, kot to zahteva 8. člena ZVOP-1, tako podatki o kazenski zadevi, na podlagi katerih bi bilo mogoče posameznike določiti, predstavljajo izjemo iz 3. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ.
Ker pa se je prosilka v pritožbi sklicevala na interes javnosti, ki je v tem, da se seznani z razlogi, zaradi katerih je bil kazenski postopek zoper znanega lokalnega funkcionarja ustavljen, je v nadaljevanju Pooblaščenec ugotavljal, ali je za razkritje osebnih podatkov, ki se nanašajo na posameznike in so del spisa Kt 3449/2008, podan javni interes. Pooblaščenec je tako v nadaljevanju izvedel test interesa javnosti, na podlagi 2. odstavka 6. člena ZDIJZ. Ta določa, da se, ne glede na določbe prejšnjega odstavka (kjer so navedene izjeme od prostega dostopa do informacij javnega značaja, op. Pooblaščenca), dostop do zahtevane informacije dovoli, če je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevane informacije, razen v izrecno določenih primerih (med katerimi pa ni izjeme varstva osebnih podatkov). Test javnega interesa zato pomeni izjemo od izjem, ki se uporablja zelo premišljeno in zgolj takrat, ko bi s pomočjo tega testa odkrili nekaj, kar bi pripomoglo k širši razpravi in razumevanju nečesa pomembnega za širšo javnost. Pri testu javnega interesa gre za tehtanje, s katerim mora organ pretehtati, kdaj prevlada pravica javnosti vedeti nad kakšno drugo pravico oziroma izjemo iz ZDIJZ – konkretno varovanimi osebnimi podatki. Pri uporabi testa prevladujočega javnega interesa je potrebno presoditi, ali je interes javnosti za razkritje informacije javnega značaja lahko močnejši od potencialno storjene škode, ki bi nastala z razkritjem informacije.
Pooblaščenec ugotavlja, da se zapisnik nanaša na nadzor dela tožilcev v kazenski zadevi, katere predmet je bila preiskava in pregon domnevnih storilcev kaznivega dejanja, storjenega na škodo družbe Mercator d.d.. Posel, ki je bil podlaga za uvedbo kazenskega postopka in je bil leta 2004 sklenjen med članom uprave Mercatorja d.d., ter direktorjem družbe v zasebni lasti, naj bi bil fiktiven. Ker je na podlagi slednjega, družba Mercator d.d. zasebni družbi nakazala denarna sredstva, naj bi s tem poslom prišlo do oškodovanja družbe Mercator d.d., v kateri je bila država v letu 2004, kot izhaja iz Povzetka revidiranega letnega poročila družbe Poslovni sistem Mercator, d.d., in Skupine Mercator za leto 2004 , kapitalsko udeležena preko Kapitalske družbe pokojninskega in invalidskega zavarovanja, d.d. ter Slovenske odškodninske družbe, d.d.. Kazenske ovadbe zoper vodilna posameznika navedenih podjetij so bile, kot izhaja iz nekaterih člankov, dostopnih na spletnih povezavah:
http://www.dnevnik.si/slovenija/1042264463
http://www.zurnal24.si/preiskava-primera-sas-group-koncana-clanek-61124
http://www.finance.si/246046/Zoran-Jankovi%C4%87-Avans-za-SAS-Group-ni-ni%C4%8D-posebnega
http://www.finance.si/246266/SAS-je-Mercatorju-denar-vrnil-junija-2007
http://www.reporter.si/node/1301
http://www.24ur.com/novice/slovenija/pogodba-ni-niti-fiktivna-niti-skodljiva.html
http://www.reporter.si/node/3281,
v letu 2009 in 2010 predmet širše javne diskusije. Obravnavani dokument se tako nanaša na pravilnost, strokovno ustreznost ter zakonitost ravnanja državnega tožilstva pri preiskovanju in nadaljnjem pregonu ravnanj, s katerimi naj bi domnevno prišlo do oškodovanja državnega premoženja. Navedeno pomeni, da je predmet obravnavne zahteve dokument, v katerem se prepletajo podatki o zakonitosti poslovanja vodstvenega kadra v podjetju, v katerem je bila Republika Slovenija kapitalsko udeležena, s podatki o pravilnosti in strokovni utemeljenosti odločitev državnih tožilcev v zvezi z izvrševanjem z zakonom podeljenih pooblastil in pristojnosti. Gre torej za vprašanje gospodarnega ravnanja z državnim premoženjem na eni strani ter vprašanjem strokovnega dela državnih organov pri pregonu storilcev kaznivih dejanj, storjenih na škodo Republike Slovenije, na drugi.
Cilj, h kateremu bi moral strmeti vodstveni kader v podjetjih, v katerih je država kapitalsko udeležena, je zagotavljanje čim boljših poslovnih rezultatov družbe ter posledično povečanje premoženja RS. Poslovna praksa, ki postavlja pod vprašaj uresničevanje navedenega cilja, še posebej, kadar obstaja sum, da izpolnjuje tudi zakonske znake kaznivega dejanja, vsekakor zadeva širšo javnost, ki se ima pravico seznaniti z dejstvi, ki se na to prakso nanašajo. To še toliko bolj velja, če je podpisnik pogodbe, ki naj bi bila fiktivna, kasneje v javnosti nastopal tudi kot občinski funkcionar. Prav tako pa širšo javnost zadeva vprašanje pravilnosti dela državnih tožilcev, ki so skladno s 3. odstavkom 7. člena ZDT-1 dolžni državnotožilsko službo opravljati zakonito, strokovno pravilno in pravočasno ter pri tem varovati njen ugled. Kot predstavniki represivne dejavnosti države, ki predstavlja izvršilno vejo oblasti, izvajajo pregon storilcev kaznivih dejanj v imenu države in v javnem interesu. Pri pregonu kaznivih dejanj namreč državno tožilstvo deluje v javnem interesu, zato je nadzor javnosti na pravilnostjo ter strokovnostjo dela državnih tožilcev povsem legitimen in celo nujen za zagotavljanje demokratične družbe, ki lahko družbeno relevantno mnenje oblikuje le, kolikor ji to dopušča poznavanje informacij. Legitimnost nadzora nad delom državnih tožilcev je še toliko večja v primerih, ko je predmet pregona dejanje, s katerim naj bi bila posredno oškodovana država, postopek pa se je zaključil z odstopom državnega tožilca od pregona.
Iz predhodno navedenih člankov izhaja obširna medijska obravnava spornosti posla, sklenjenega med članom uprave Mercatorja d.d. ter direktorjem družbe SAS GROUP. Glede na navedeno Pooblaščenec ocenjuje, da nekateri podatki, ki jih zahtevani zapisnik vsebuje glede obdolženih v kazenski zadevi Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani Kt 3449/2008 niso informacije, ki posegajo v zasebno življenje posameznika. V javnosti že objavljeni članki o spornosti posla ter vlogi, ki sta jo pri sklenitvi posla imela A.Č. in B.S., v slovenski javnosti navedenima posameznikoma podeljujejo status javnih osebnosti. Glede opredelitve pojma javne osebnosti se Pooblaščenec sklicuje na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), ki je v zadevi Van Hannover v. Nemčija, med drugim določilo 3 kategorije javnih osebnosti, ki so upravičene pričakovati različen obseg varstva zasebnosti:
- javne osebnosti "par excellence" (najbolj znane in izpostavljene osebe) – najožji krog varstva zasebnosti;
- relativne javne osebnosti (manj znane, a »javne« osebe);
- ostali posamezniki – najširši krog varstva zasebnosti (ostali posamezniki).
V obravnavanem primeru po oceni Pooblaščenca navedena posameznika nedvomno sodita med relativne javne osebnosti, kar pomeni, da lahko utemeljeno pričakujeta, da bo njuna zasebnost zmanjšana v delu, ki je povezan z obravnavanjem pogodbe o poslovnem sodelovanju, ki sta jo sklenila v letu 2004.
Vendar je pri presoji vprašanja, ali je podan javni interes za razkritje podatkov, ki predstavljajo izjeme od dostopa po ZDIJZ, treba upoštevati tudi samo relevantnost informacije za oblikovanje mnenja javnosti o družbeno relevantnih temah. Javni interes za razkrivanje informacij bo namreč podan le v primeru, če bi javnost z razkritjem pridobila več informacij, ki bi bile hkrati tudi relevantne za to, da si javnost sama ustvari mnenje ter razvije konstruktivno javno diskusijo. Zapisnik je sestavljen iz treh delov: dokumentiranja poteka dela na zadevi, ugotovitev v zvezi z delom na zadevi ter zaključka. Pri tem Pooblaščenec ugotavlja, da bo zahtevi po transparentnosti delovanja organa zadoščeno, če bosta javnosti razkriti poglavji naslovljeni kot »Potek dela na zadevi« ter »Zaključek«. Gre za dele zapisnika, v katerih je evidentiran kronološki potek in delo posameznih državnih tožilcev na zadevi ter ugotovitve, v zvezi s pravilnostjo in strokovnostjo odločitev državnih tožilcev. Z razkritjem teh informacij bo namreč javnost dobila tako informacije o tem, kako je potekal kazenski postopek in kako se je končal, prav tako pa je javnosti s tem omogočena seznanitev z ugotovitvami nadzora, to je z odgovorom na vprašanje, ali je bila odločitev državnih tožilcev, ki je vodila do ustavitve kazenskega postopka, strokovno pravilna in utemeljena. Drugi del zapisnika, naslovljen kot »Ugotovitve v zvezi z delom«, pa po oceni Pooblaščenca ne vsebuje nobenih informacij, s katerimi bi se povečala informiranost javnosti, ki bi doprinesla k oblikovanju mnenja o (ne)pravilnosti ravnanja državnega tožilca ter (ne)zakonitosti posla, s katerim je bila država posredno oškodovana. Ta del zapisnika namreč vsebuje podrobne podatke o vsebini kazenske zadeve, o dejstvih, ugotovljenih v predkazenskem in kazenskem postopku ter utemeljitev vrhovne državne tožilke zakaj ocenjuje, da odločitev državne tožilke ni bila pravilna. Pooblaščenec ocenjuje, da bo javnost že z objavljenimi ugotovitvami iz prvega in zadnjega dela zapisnika pridobila dovolj informacij, da si o zadevi ustvari mnenje, pri čemer dodatno razkritje podatkov o sami kazenski zadevi ter analiza vrhovne državne tožilke, s katero utemeljuje svoje ugotovitve o pravilnosti odločitev državnih tožilcev, ne bi bistveno in kvalitativno pripomoglo k javni razpravi o tej zadevi. Javnost namreč z razkritjem drugega dela zapisnika ne bi pridobila informacij, glede katerih bi bil podan javni interes, pač pa informacije, ki bi bile za javnost interesantne. Slednje pa ne predstavljajo izjeme od izjem, pač pa bi njihovo razkritje predstavljalo prekomeren in s tem nedopusten poseg v zasebnost obdolžencev v kazenskem postopku.
Izhajajoč iz vsega navedenega je Pooblaščenec odločil, da je treba pritožbi prosilke delno ugoditi. Pooblaščenec je, na podlagi 1. odstavka 252. člena ZUP, odločbo organa delno odpravil in v tem delu sam rešil zadevo, v preostalem delu, to je v delu, ki se nanaša na varovane osebne podatke, pa je pritožbo prosilke, na podlagi 1. odstavka 248. člena ZUP, zavrnil. Organ je prosilki v roku 31 (enaintridesetih) dni od prejema te odločbe dolžan posredovati zahtevani dokument, pri čemer bo moral skladno s 7. členom ZDIJZ v njem prikriti varovane osebne podatke, kot to izhaja iz izreka te odločbe.
Posebni stroški v tem postopku niso nastali.
Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/2010 – UPB5) oproščena plačila upravne takse.
Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, temveč se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.
Postopek vodila:
Katarina Medved, univ. dipl. prav.,
državna nadzornica
za varstvo osebnih podatkov
Informacijski pooblaščenec:
Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,
pooblaščenka