Odvetniška družba Kavčič, Rogl in Bračun d.o.o. - Agencija RS za varstvo konkurence
+ -Številka: 090-63/2014/2
Kategorije: Ali gre za delovno področje organa, Kršitev postopka, Varstvo kazenskega postopka, Ostali sodni postopki
POVZETEK:
Prosilec je zahteval odločbe organa o prekrških, odločbe organa o naloženih denarnih kaznih zaradi oviranja preiskav organa in sodne odločbe v postopku sodnega varstva zoper navedene odločbe organa, vse od leta 2008 dalje. Organ je z delno odločbo zahtevo prosilca za posredovanje sodnih odločb zavrnil, saj sodne odločbe ne sodijo v njegovo delovno področje, prav tako je zavrnil dostop do ene izmed odločb o naloženi denarni kazni. Pooblaščenec je v postopku ugotovil, da organ ni ustrezno vodil postopka, stranskim udeležencem ni omogočil seznanitve s pritožbo, ni odločil o zahtevi prosilca v celoti, prav tako izrek odločbe ni bil določen, saj organ ni navedel, o katerih dokumentih je odločal. Ker odločbe ni bilo mogoče preizkusiti, je Pooblaščenec odločbo odpravil in zadevo vrnil organu prve stopnje v ponovno odločanje z navodili glede česa je potrebno postopek dopolniti.
ODLOČBA:
Številka: 090-63/2014/2
Datum: 6. 6. 2014
Informacijski pooblaščenec po pooblaščenki Nataši Pirc Musar (v nadaljevanju Pooblaščenec) izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/2005 in 51/2007-ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), 3. in 4. odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/2006- uradno prečiščeno besedilo, 117/2006 – ZDavP2 in 23/14, v nadaljevanju ZDIJZ) ter 1. in 3. odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07- ZUP-E, 65/08-ZUP-F in 8/2010-ZUP-G, v nadaljevanju ZUP) o pritožbi z dne 18. 3. 2014, Odvetniške družbe Kavčič, Rogl in Bračun, o.p., d.o.o., Trg Republike 3, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju prosilec), zoper delno odločbo Javne agencije Republike Slovenije za varstvo konkurence, Dunajska 58, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), št. 090-17/2013-114 z dne 3. 3. 2014, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja naslednjo
O D L O Č B O:
1. Pritožbi se ugodi, delna odločba št. 090-17/2013-114 z dne 3. 3. 2014 se odpravi in se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje. Organ prve stopnje mora o zahtevi odločiti najpozneje v 30 (tridesetih) dneh od prejema te odločbe.
2. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.
O b r a z l o ž i t e v:
Prosilec je dne 19. 11. 2013 na organ naslovil zahtevo za dostop do informacij javnega značaja za pridobitev fotokopij ali elektronskih kopij naslednji dokumentov:
1. vseh izdanih odločb o prekrških v postopkih pred organom od julija 2008 dalje,
2. vseh izdanih sodnih odločb v postopku sodnega varstva zoper odločbe organa, izdane v postopkih o prekrških od julija 2008 dalje in
3. vseh izdanih odločb organa o naloženih denarnih kaznih zaradi oviranja preiskav organa (zlasti zoper družbo Produkcija plus storitveno podjetje d.o.o. (v nadaljevanju Pro Plus d.o.o.)) in morebitnih sodnih odločb v postopku sodnega varstva zoper te odločbe, od leta 2008 dalje.
Organ je v zvezi z zahtevo dne 9. 12. 2013 izdal sklep, št. 090-17/2013/2, s katerim je rok za posredovanje zahtevanih informacij podaljšal za 30 delovnih dni.
Organ je v postopku vsem fizičnim in pravnim osebam, na katere se nanašajo zahtevani dokumenti, posredoval poziv za vstop v postopek obravnave zahtevka za posredovanje informacij javnega značaja, v katerem jih je pozval, da v odločbah, ki se nanašajo nanje, natančno označijo morebitne zaupne podatke, poslovne skrivnosti in osebne podatke, ki jih je treba iz dokumenta izločiti oziroma prekriti, tako da javnosti ne bodo dostopni. Prav tako jih je pozval, da obrazložijo, zakaj določen podatek za njih predstavlja poslovno skrivnost v skladu z Zakonom o gospodarskih družbah, ostalo zakonodajo in obstoječo sodno prakso ter prakso Informacijskega pooblaščenca ter o tem priložijo ustrezna dokazila in obrazložijo škodo, ki bi nastala z razkritjem zahtevanih informacij. V primeru sklicevanja na 8. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ pa tudi, kako bi razkritje zahtevanih podatkov škodovalo izvedbi sodnega postopka. V primeru, da prosilec ne bo posredoval odgovora ali ta ne bo ustrezno utemeljen, bo organ štel, da dokumenti ne vsebujejo poslovnih skrivnosti, osebnih podatkov in drugih izjem po 6. členu ZDIJZ.
Po preteku roka in po prejemu odgovorov na zgoraj naveden poziv, je organ izdal devet delnih odločb in eno končno dopolnilno odločbo. V osmih delnih odločbah je organ zahtevi prosilca delno ugodil in mu posredoval zahtevane dokumente, na katerih je izvedel delni dostop. Pooblaščenec že na tem mestu poudarja, da navedene odločbe niso del tega pritožbenega postopka, zaradi česar se do njih ne bo podrobneje opredeljeval.
Organ je dne 3. 3. 2014 izdal delno odločbo, št. 090-17/2013-114, s katero je 2. in 3. točko zahteve prosilca zavrnil. V obrazložitvi je organ, glede 2. točke zahteve prosilca, navedel, da se zahteva nanaša na pridobitev sodnih odločb v postopkih, v katerih je organ nastopal kot ena od strank v postopku, ki ga je vodilo pristojno sodišče in zato organ ne razpolaga s prečiščeno različico odločitev sodišč. Sodne odločbe v postopkih sodnega varstva zoper odločbe organa so bile izdane s strani pristojnih sodišč, zato ne izvirajo iz delovnega področja organa, zaradi česar je treba zahtevo prosilca v tem delu zavrniti.
Glede 3. točke zahteve prosilca je organ navedel, da se zahteva nanaša na odločbo organa o naloženi denarni kazni zaradi oviranja preiskave družbi Pro Plus d.o.o.. Organ je družbo, kot subjekt s pravnim interesom, pozval, da vstopi v predmetni postopek in v izdanem sklepu organa št. 306-90/2009-50 z dne 21. 2. 2012 označi zaupne podatke. Družba Pro Plus d.o.o. je dne 16. 1. 2014 organu predložila različico sklepa, v katerem je prekrila vse določene ali določljive osebne podatke. Organ je navedel še, da je dne 27. 12. 2013 prejel sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 2989/2013-I z dne 23. 12. 2013, s katerim je slednje, z začasno odredbo, organu prepovedalo vpogled, odpiranje, pregledovanje, kopiranje, izpisovanje, razkrivanje, širjenje, posredovanje tretjim osebam ali drugo dejanje ter kakršnokoli prihodnjo uporabo v zvezi z elektronskimi sporočili tožnikov (fizičnih oseb), ki se nahajajo v upravnem spisu št. 306-90/2009 in jih je organ pridobil med opravljanjem preiskave v družbi Pro Plus, d.o.o.. Sodišče je organ hkrati opozorilo, da mu bo v primeru, da ne bo ravnal v skladu z začasno odredbo, izreklo denarno kazen. Začasna odredba velja do pravnomočnega zaključka pravdnega postopka. Glede na navedeno organ do nadaljnjega, zaradi začasne odredbe sodišča, ne more posredovati prečiščene različice sklepa opr. št. 306-90/2009-50 z dne 21. 2. 2012.
Organ nadalje ugotavlja, da se zahteva prosilca v 3. točki nanaša tudi na dostop do morebitnih sodnih odločb v postopku sodnega varstva zoper sklepe organa o naloženih denarnih kaznih zaradi oviranja preiskav od leta 2008. Organ pojasnjuje, da je v postopkih sodnega varstva nastopal kot ena od strank v postopku, ki ga je vodilo pristojno sodišče in ne razpolaga s prečiščeno različico odločitev. Sodne odločbe izda za to pristojno sodišče, kar pomeni, da ne izvirajo iz delovnega področja organa, zato so zahtevo prosilca v tem delu zavrnili.
Prosilec je v pritožbi z dne 18. 3. 2014, zoper delno odločbo organa št. 090-17/2013-114 z dne 3. 3. 2014, navedel, da se pritožuje zoper zavrnilni del odločbe in uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 237. člena ZUP in predlaga, da pritožbeni organ njegovi pritožbi ugodi v celoti in sam odloči o posredovanju zahtevanih dokumentov, oziroma podredno, da pritožbi ugodi in zadevo vrne organu v ponovno odločanje. Prosilec meni, da je odločba v točkah 1. in 2. izreka v celoti nepravilna in nezakonita in da vse zahtevane informacije, glede katerih je organ v celoti zavrnil dostop, izvirajo iz delovnega področja organa. Organ je namreč na podlagi ZPOmK-1 pristojen za nadzor nad izvajanjem tega zakona ter 81. in 82. člena Pogodbe o Evropski skupnosti (sedaj 101. in 102. člen Pogodbe o delovanju Evropske unije). Sodne odločbe, ki se nanašajo na postopek sodnega varstva zoper odločbe organa, izdane v postopkih o prekrških in odločbe, izdane s strani organa o naloženih denarnih kaznih zaradi oviranja preiskav organa ter morebitne sodne odločbe v postopku sodnega varstva zoper te odločbe, so torej informacije, ki glede na pristojnosti organa izvirajo iz njegovega delovnega področja. Prosilec zato ugotavlja, da organ razpolaga z vsemi zahtevanimi informacijami oziroma dokumenti, v katerih se te informacije nahajajo. Organ z dokumenti razpolaga bodisi na podlagi dejstva, da jih je ustvaril sam v okviru svojih pristojnosti, bodisi jih je pridobil v okviru opravljanja svojih nalog. V obeh primerih gre za informacije, ki so nastale v zvezi z izvajanjem javnopravnih nalog oziroma dejavnosti organa in ki se tudi nahajajo pri organu v materializirani obliki, na kar je mogoče logično sklepati na podlagi narave zadevnih dokumentov (odločbe organa oz. sodne odločbe).
S trditvijo organa, da ne razpolaga s »prečiščeno različico odločitev« sodišča, kot razlogom za zavrnitev posredovanja sodnih odločb, se prosilec nikakor ne more strinjati. Organu so bile vse sodne odločbe, do katerih dostop zahteva prosilec, nedvomno vročene, saj organ tudi sam navaja, da je nastopal kot ena od strank v teh postopkih. Če po oceni organa predmetne sodbe vsebujejo določene informacije, ki predstavljajo izjemo po 6. členu ZDIJZ, bi moral organ prosilcu omogočiti vsaj delni dostop. Prosilec nadalje navaja, da sicer drži, da so bile odločbe izdane s strani pristojnih sodišč, vendar gre ne glede na to za informacije, ki se nanašajo na delovno področje organa, ki je skladno z določili ZPOmK-1 tudi prekrškovni organ. Iz tega sledi sklep, da zahtevane informacije predstavljajo informacije javnega značaja in je organ dolžan prosilcu omogočiti dostop do njih po pravilih ZDIJZ.
Glede odločitve organa, da sklepa organa št. 306-90/2009-50 z dne 21. 2. 2012 ne more posredovati zaradi začasne odredbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, prosilec navaja, da je sodišče organu prepovedalo vsakršno uporabo v zvezi z elektronskimi sporočili tožnikov v pravdnem postopku (fizičnih oseb), ki se nahajajo v upravnem spisu št. 306-90/2009 in jih je organ pridobil med opravljanjem preiskave v družbi Pro Plus d.o.o., prosilec pa ne zahteva informacij v povezavi s samimi elektronskimi sporočili tožnikov v pravdnem postopku, temveč zahteva odločbe. Če pa zahtevani dokumenti takšne informacije res vsebujejo, s čimer prosilec ni seznanjen, pa bi moral organ prosilcu omogočiti delni dostop in dokumente v delu, kjer je to utemeljeno, izločiti.
Prosilec nadalje ugotavlja, da je v zahtevi za dostop do informacij javnega značaja z dne 19. 11. 2013 zahteval vse izdane odločbe s strani organa o naloženih denarnih kaznih zaradi oviranja preiskav organa in morebitnih z njimi povezanih sodnih odločb. Organ se glede zahteve prosilca v tem delu sploh ni opredelil v celoti, saj ni obrazložil, zakaj prosilcu ni posredoval fotokopij ali elektronskih kopij vseh tovrstnih odločb, niti ni obrazložil, ali z ostalimi dokumenti razpolaga ali ne. Prav tako je organ napačno zaključil, da ne razpolaga s »prečiščeno različico odločitev« sodišč, kar že na podlagi logičnega sklepanja nikakor ne more držati, saj so bile sodne odločbe organu vročene. Organ se v izpodbijani odločbi tudi ni opredelil do možnosti delnega dostopa, niti ni presojal in utemeljil, kakšne motnje pri njegovem delu bi nastale, če bi bile zahtevane informacije posredovane prosilcu, iz izpodbijane odločbe pa tudi ne izhaja, da bi organ opravil test javnega interesa. Vse navedeno predstavlja pritožbeni razlog nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Poleg tega se izpodbijane odločbe zaradi pomanjkljive obrazložitve v tem delu dejansko sploh ne da preizkusiti, s čimer je organ zagrešil tudi bistveno kršitev pravil upravnega postopka.
Organ je pritožbo prosilca, z dopisom št. 090-17/2013-122 z dne 24. 3. 2014, na podlagi 245. člena ZUP, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo po upravičeni osebi, odstopil v reševanje Pooblaščencu. Organ meni, da je pritožba neutemeljena in predlaga, da jo Pooblaščenec v celoti zavrne. K odstopu pritožbe je organ priložil tudi vso dokumentacijo, ki se vodi pod opr. št. 090-17/2013.
Pritožba je utemeljena.
1. Meje preizkusa pritožbe s strani pritožbenega organa
Pooblaščenec ugotavlja, da je obravnavana pritožba pravočasna, dovoljena in vložena po upravičeni osebi. Nadalje Pooblaščenec pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo pritožnik oz. prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.
2. Pojem informacije javnega značaja
Ustavna pravica dostopa do informacij javnega značaja je opredeljena v drugem odstavku 39. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/1991, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju Ustava RS). Konkretizacijo te pravice predstavlja ZDIJZ, v katerem je urejen postopek, ki vsakomur omogoča prost dostop in ponovno uporabo informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo državni organi, organi lokalnih skupnosti, javne agencije, javni skladi in druge osebe javnega prava, nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb. Organ v konkretni zadevi kot javna agencija, že po izrecni določbi 1. člena ZDIJZ sodi znotraj kroga organov, ki so zavezanci po ZDIJZ. ZDIJZ posega v širok spekter delovanja javnega sektorja, in sicer ne le v delu, ko med zavezance zajema širok krog organov javnega sektorja, ki morajo na prvi stopnji slediti določilom zakona, temveč tudi v delu same definicije informacije javnega značaja. Oboje je v interesu zagotavljanja transparentnosti delovanja celotnega javnega sektorja. Namen ZDIJZ, ki izhaja iz 2. člena, je zagotoviti javnost in odprtost delovanja organov ter omogočiti uresničevanje pravice posameznikov in pravnih oseb, da pridobijo informacije, pri čemer si morajo organi za uresničitev tega namena prizadevati, da dosežejo čim večjo obveščenost javnosti o svojem delu.
Definicija informacije javnega značaja je določena v prvem odstavku 4. člena ZDIJZ, po katerem je informacija javnega značaja informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva (zakon za vse oblike uporablja izraz dokument, op. Pooblaščenca), ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. Iz navedene določbe izhajajo trije osnovni pogoji, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, da lahko govorimo o obstoju informacije javnega značaja, in sicer:
1. informacija mora izvirati iz delovnega področja organa,
2. organ mora z njo razpolagati in
3. nahajati se mora v materializirani obliki.
3. Procesni vidiki odločanja organa 1. stopnje
Pooblaščenec je po skrbnem pregledu zadeve ugotovil, da je organ zahtevo prosilca obravnaval na način, da je v postopek pozval vse osebe, na katere se nanašajo zahtevane odločbe, kot subjekte s pravnim interesom ter jih pozval, da na zahtevanih odločbah sami označijo izjeme iz prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Stranska udeležba je urejena v 43. členu ZUP, ki določa, da ima pravico udeleževati se postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek, zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec). Pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. 44. člen ZUP določa, da mora organ ves čas med postopkom po uradni dolžnosti skrbeti za to, da so v postopku udeleženi vsi, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločba. Pooblaščenec v zvezi z navedenim ugotavlja, da organ v postopku na prvi stopnji stranskih udeležencev ni seznanil z vsebino zahteve prosilca (razen izjemoma na izrecno zahtevo stranskega udeleženca), temveč jih je le zaprosil, da na odločbah, ki se nanašajo nanje, označijo podatke, za katere menijo, da ne predstavljajo informacij javnega značaja. Stranskim udeležencem je organ nato vročil odločbo, s katero je prosilcu zavrnil dostop do zahtevanih dokumentov, ni pa stranskih udeležencev seznanil s pritožbo prosilca ter jim omogočil zaščite svojih pravic in pravnih interesov v pritožbenem postopku. S tem organ ni upošteval prvega odstavka 241. člena ZUP, ki določa, da če organ, k je izdal odločbo, pritožbe ne zavrže po 240. členu tega zakona, jo pošlje morebitnim strankam z nasprotnimi interesi in jim določi rok, da se izrečejo o pritožbi in morebitnih novih dejstvih in dokazih. Rok ne sme biti krajši od osem dni in ne daljši od 15 dni.
Pooblaščenec ugotavlja tudi, da je organ del svojih zakonitih dolžnosti preložil na stranske udeležence, s tem, ko jih je pozval, da se sami opredelijo do tega, kateri deli predmetnih odločb zanje predstavljajo izjeme od prostega dostopa do informacij javnega značaja, z opozorilom, da v primeru, da delov odločb ne bodo ustrezno označili, bo organ podatke štel kot prosto dostopne po ZDIJZ. Pooblaščenec na tem mestu opozarja, da je ugotovitev obstoja izjem po ZDIJZ primarno dolžnost organa ter da ta svoje dolžnosti ne more prenesti na stranskega udeleženca. Dolžnost varstva osebnih podatkov posameznikov je zakonska dolžnost organa, ki izhaja iz Zakona o varstvu osebnih podatkov (Ur. l. RS, št. 94/2007-UPB1, v nadaljevanju ZVOP-1). Organi v javnem sektorju lahko obdelujejo osebne podatke, za katere to določa zakon, z zakonom pa se lahko določi, da se določeni podatki lahko obdelujejo le na podlagi osebne privolitve posameznika. Glede na dejstvo, da ZDIJZ za obdelavo osebnih podatkov ne predpisuje osebne privolitve posameznika, je dolžnost organa, da v dokumentih, ki so predmet obravnave, sam opravi delni dostop glede tistih osebnih podatkov, ki sodijo v skupino varovanih osebnih podatkov, pri čemer tega bremena ne more prenesti na druge osebe. Pooblaščenec meni, da sicer s pozivom stranskim udeležencem, naj označijo tudi svoje podatke, organ postopkovno ni storil kršitve, vendar mora biti končna odločitev o tem, do katerih osebnih podatkov bo omogočen dostop in do katerih ne, v rokah organa, saj lahko posamezniki označijo tudi podatke, ki predstavljajo prosto dostopne informacije javnega značaja, ali pozabijo označiti podatke, ki predstavljajo njihove varovane osebne podatke. Dolžnost organa je zato, da ne glede na navedbe oz. želje stranskih udeležencev, sam meritorno odloči, katere osebne podatke je potrebno prekriti in katerih ne. Bistveno podobno velja tudi glede označitve morebitnih drugih izjem po prvem odstavku 6. člena ZDIJZ.
Glede varstva poslovne skrivnosti Zakon o preprečevanju omejevanja konkurence (Ur. l. RS, št. 36/08, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPOmK-1), v četrtem odstavku 13.b člena določa, da organ ne glede na določbe zakona, ki ureja dostop do informacij javnega značaja, prosilcu zavrne dostop do podatkov, ki se nanašajo na tajnost vira in do podatkov, ki so poslovna skrivnost podjetij. ZPOmK-1 pa ne določa natančneje, katere informacije podjetij se štejejo kot poslovna skrivnost. Vendar pa v šestem odstavku 18. člena ZPOmK-1 glede omejevanja vpogleda v listine spisa strankam v postopku iz naslova poslovne skrivnosti določa, da dokazno breme o obstoju poslovne skrivnosti nosi podjetje, ki to zatrjuje. Na zahtevo organa mu mora podjetje predložiti različico dokumenta, ki ne vsebuje podatkov, katerih razkritje je dopustno. Pooblaščenec torej meni, da je organ v delu, ki se nanaša na poziv stranskim udeležencem, da se opredelijo glede izjeme poslovne skrivnosti, ravnal ustrezno.
4. O pritožbi zoper delno odločbo organa št. 090-17/2013-114 z dne 3. 3. 2014
I.
Pooblaščenec ugotavlja, da je organ v delni odločbi št. 090-17/2013-114 z dne 3. 3. 2014 odločal o 2. in 3. točki zahteve prosilca ter zahtevo prosilca v tem delu zavrnil.
V obrazložitvi je navedel, da zahteva prosilca iz 2. točke, v kateri prosilec zahteva sodne odločbe v postopku sodnega varstva zoper odločbe organa, izdane v postopkih o prekrških od julija 2008 dalje, ne sodi v delovno področje organa, saj so bile sodne odločbe izdane s strani pristojnih sodišč v postopkih, v katerih je bil organ le stranka. Prav tako je organ navedel, da ne razpolaga s prečiščeno različico odločitev sodišča.
V zvezi s 3. točko zahteve prosilca, ki se nanaša na dostop do odločb organa o naloženih denarnih kaznih zaradi oviranja preiskav organa (zlasti zoper družbo Pro Plus d.o.o.) in morebitnih sodnih odločb v postopku sodnega varstva zoper te odločbe od leta 2008 dalje, je organ navedel, da je v postopek pozval družbo Pro Plus d.o.o., ki je tekom postopka organu predložila različico sklepa, v katerem je prekrila vse določene ali določljive osebne podatke. Prav tako je organ dne 27. 12. 2013 prejel sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 2989/2013-I z dne 23. 12. 2013, s katerim je slednje z začasno odredbo prepovedalo organu obdelavo elektronskih sporočil tožnikov (fizičnih oseb), ki se nahajajo v upravnem spisu št. 306-90/2009 in jih je organ pridobil med opravljanem preiskave v družbi Pro Plus d.o.o.. Glede na začasno odredbo organ prosilcu ne more posredovati prečiščene različice sklepa opr. št. 306-90/2009-50 z dne 21. 2. 2012. Glede morebitnih sodnih odločb v postopku sodnega varstva je organ navedel, da dokumenti ne izvirajo iz delovnega področja organa, saj so bile sodne odločbe izdane s strani pristojnih sodišč v postopkih, v katerih je bil organ le stranka. Prav tako organ ne razpolaga s prečiščeno različico odločitev.
Pooblaščenec ugotavlja, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, ker iz nje ni razvidno, kateri določno opredeljeni dokumenti (sodne odločbe) so bili predmet presoje. Organ namreč v odločbi ni določno navedel dokumentov, na katere se nanaša zavrnilni del izreka odločbe, temveč je le povzel besedilo zahteve prosilca in ni pojasnil, o dostopu do katerih dokumentov je odločal.
Pooblaščenec pojasnjuje, da šesti odstavek 213. člena ZUP določa, da mora biti izrek kratek in določen; če je treba, se lahko razdeli tudi na več točk. Vendar kratkost ne sme iti na račun nedvoumnosti. Izrek se kljub načelni kratkosti ne sme sklicevati na prepis zahteve prosilca, temveč mora predstavljati samostojno podlago za izvršbo. Iz izreka v izpodbijanih odločbah ni določno razvidno, kateri konkretni dokumenti so bili predmet presoje, saj jih je organ označil le na način, da je dobesedno povzel zahtevo prosilca, pri čemer sam ni natančneje opredelil, kateri dokumenti konkretno predstavljajo tiste dokumente, s katerimi organ razpolaga v zvezi z zahtevo prosilca. Pooblaščenec je ugotovil, da tak izrek izpodbijanih odločb ni določen, saj navedba brez konkretne opredelitve posameznih dokumentov ne omogoča določljivosti, ki jo zahteva zakon. Ker postane izvršljiv, pravnomočen oziroma dokončen le izrek upravne odločbe, mora biti ta jasen, razumljiv in določen. V obravnavanem primeru pa izrek izpodbijanih odločb ni takšen, kar ni v skladu s šestim odstavkom 213. člena ZUP, s čimer je organ storil bistveno kršitev pravil upravnega postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), zaradi česar izpodbijana odločba ni zakonita.
Obrazložitev avtoritativne odločitve je eno poglavitnih pravil upravnega (procesnega) prava v smislu omejevanja oblasti in njene zlorabe. Obrazložitev ni nujna samo zaradi največkrat navedenega razloga, da stranka lahko uveljavi pravna sredstva in da pritožbeni oziroma pristojni organ lahko preveri zakonitost in pravilnost izpodbijane rešitve. Nadaljnji razlogi so tudi:
1. dejstvo, da je vsak upravni akt najprej in pred ostalim namenjen stranki, ki ima pravico seznaniti se z odločitvijo in njenimi razlogi (gre za t.i. dialog s stranko),
2. obrazložitev daje podlago, iz katere je razvidna nepristranskost odločanja in objektivnost odločite,
3. obveznost obrazložitve zavezuje organ, da se (bolj kot bi se sicer) poglobi v ugotavljanje in dokazovanje dejanskega stanja ter pogoje materialnega zakona. Šele obrazložitev odgovori, zakaj je organ odločil, kot sledi iz izreka (več Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, uredila prof. dr. Tone Jerovšek in prof. dr. Gorazd Trpin, 2004, komentar k 214. členu).
V skladu s prvim odstavkom 214. člena ZUP mora vsebina obrazložitve odločbe obsegati:
1. razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih,
2. ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je to oprto,
3. razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov,
4. navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba,
5. razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo in
6. razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank.
Pooblaščenec je v obravnavanem primeru ugotovil, da tudi v obrazložitvi izpodbijanih odločb niso določno navedeni dokumenti, ki so bili predmet presoje organa, saj jih je organ navedel le na način, da je povzel zahtevo prosilca, ki pa je nedoločna in pavšalna (vse izdane sodne odločbe v postopku sodnega varstva zoper odločbe organa oz. morebitne sodne odločbe v postopku sodnega varstva zoper odločbe organa o naloženih denarnih kaznih), kar pomeni, da organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni navedel ugotovljenega dejanskega stanja in dokazov, na katere je to oprto. Organ je dolžan zahtevo prosilca obravnavati na način, da najprej ugotovi, kateri dokumenti ustrezajo prosilčevi zahtevi, jih navesti, in šele nato, za vsak posamezni dokument ugotavljati, ali morda obstaja razlog, zaradi katerega je treba dostop (za ta konkretni dokument) zavrniti ter obrazložiti konkretne razloge, zaradi katerih je bilo treba zavrniti dostop do konkretnega dokumenta.
II.
Glede navedb organa, da sodne odločitve ne sodijo v njegovo delovno področje, Pooblaščenec ugotavlja, da se organ ni opredelil do tega, na katere sodne odločbe se zahteva prosilca nanaša, zato se Pooblaščenec ne more nedvomno in dokončno opredeliti do tega, ali navedeni dokumenti sodijo v delovno področje organa ali ne. Ne glede na to pa Pooblaščenec kljub temu pojasnjuje, da iz Komentarja ZDIJZ izhaja, da je informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, informacija, ki je nastala v zvezi z izvajanjem javnopravnih nalog oziroma dejavnosti organa (Senko Pličanič, ur.: Komentar Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, Ljubljana 2005, str. 82). Pogoj, da informacija izvira iz delovnega področja organa, pomeni v prvi vrsti, da gre za informacijo, ki jo je organ izdelal pri svojem delu in v postopkih, za katere je pristojen v skladu s splošnimi predpisi. Vendar je možno tudi, da informacije organ ni izdelal sam, ampak v sodelovanju s kakšnim drugim organom, oz. da organ sploh ni sodeloval pri nastanku določene informacije, ampak zadostuje, da je informacijo pridobil od drugih oseb. To zlasti velja, kadar organ dokumente pridobi po uradni dolžnosti od drugih organov. Za zadostitev temu pogoju je torej pomembno le, da je informacija povezana z uradnim delom organa in jo je ta pridobil v okviru svojih javnopravnih pristojnosti.
Pooblaščenec poudarja, da je pojem delovnega področja, kot izhaja iz 4. člena ZDIJZ, treba razlagati v smislu, da gre za vse dokumente, ki jih je organ pridobil oz. ustvaril v zvezi s svojim delom in v postopkih, za katere je pristojen v skladu s splošnimi predpisi. Dokumenti, ki spadajo v delovno področje organa, so tudi tisti dokumenti, ki jih je organ pridobil od drugih organov v zvezi s svojim delom. Termin delovnega področja organa se deloma naslanja na Uredbo o poslovanju organov javne uprave z dokumentarnim gradivom, iz katere izhaja, da gre pri informacijah iz delovnega področja organa za informacije, ki nastanejo pri delu organa (za več glej Urška Prepeluh: Pravica dostopa do informacij javnega značaja, Ljubljana 2004, str. 148). Podobno izhaja tudi iz Priporočila SE št. 2 (2002), ki pojem uradnega dokumenta razlaga kot vse informacije, ki so povezane s katerokoli javno ali upravno funkcijo organa. Široka opredelitev izhaja tudi iz Obrazložitvenega poročila Konvencije Sveta Evrope o dostopu do uradnih dokumentov (poročilo je dostopno na: conventions.coe.int/Treaty/EN/Reports/Html/205.htm), ki razlaga, da so uradni dokumenti vsi tisti, ki jih organi oziroma javni uslužbenci prejmejo (ali ustvarijo) v zvezi z opravljanjem svojih nalog. Opredelitve, ki se pojavljajo v teoriji, so torej zelo široke in ne izključujoče; opravljanje javnopravnih nalog oz. dejavnosti, delo organa, opravljanje nalog, itd., so pojmi, ki jasno kažejo na to, da je delovno področje organa celokup (javnopravnih) aktivnosti, ki jih izvaja organ brez omejevanja zgolj na temeljna področja, zaradi katerih je bil organ ustanovljen, temveč z vključevanjem vseh področij, na katerih deluje organ.
Ministrstvo za javno upravo je v mnenju št. 090-118/2011/2 z dne 15. 11. 2011 interpretiralo informacije z delovnega področja organa tako, da je navedlo, da so informacije javnega značaja praviloma vsi dokumenti, s katerimi razpolaga organ. MJU je v citiranem mnenju poudarilo, da se lahko informacija nanaša na kakršnokoli vsebino na vseh področjih delovanja zavezanega subjekta ter je lahko povezana z njegovo politiko, aktivnostjo ali odločitvami, ki spadajo v delokrog oz. sfero odgovornosti posameznega organa. Informacije javnega značaja so torej, po mnenju MJU, vsi dokumenti, ki so kakorkoli povezani s programi delovanja, posameznimi postopki, ki jih vodi organ, notranjimi predpisi, katerim so podvrženi delavci organa in organ, dokumenti, ki izkazujejo finančno poslovanje, itd.
Tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča RS (glej npr. sodbo št. I Up 122/2006-3 z dne 25. 4. 2007) poudarja, da je mogoče govoriti o delovnem področju organov v smislu ZDIJZ tedaj, ko je izvajanje določenih nalog ali dejavnosti urejeno s predpisi javnega prava, ki določajo obveznost organov glede izvajanja teh nalog v okviru upravne ali druge javnopravne funkcije ter morebitne pravice, obveznosti ali pravne koristi posameznikov, ki iz tega posebnega javnopravnega režima izhajajo. Organ, ki izda odločbo na podlagi izvrševanja svojih zakonitih pristojnosti, je v postopku sodnega varstva zoper takšno odločbo udeležen kot stranka postopka, torej gre za nadaljnje izvajanje nalog organa, ki sledijo izdaji odločbe. Informacije, ki jih organ pridobi ali ustvari v postopku sodnega varstva, so po mnenju Pooblaščenca praviloma informacije javnega značaja, ki sodijo v okvir delovnega področja organa, saj jih organ ni ustvaril za zasebne namene, prav tako pa so neposredno povezane z opravljanjem javnopravnih nalog organa.
Pravna teorija in praksa (odločbe Pooblaščenca, sodbe Upravnega sodišča RS in celo praksa Vrhovnega sodišča) torej učinkujejo v smeri širokega tolmačenja delovnega področja organa, saj ravno to omogoča izvrševanje demokratične in nadzorne funkcije ZDIJZ. To je še posebej pomembno v primerih, ko bi se pri organih odkrilo morebitno nezakonito delovanje, za katerega bi imela javnost pravico izvedeti, saj organi ne bi mogli trditi, da navedeno ne sodi v njegovo delovno področje. Tudi če se ne zahteva dokumentov, ki jih je izdal organ, temveč gre za dokumente, ki jih je izdal drug organ in jih je organ pridobil zaradi sodelovanja v postopku drugega organa, to ne pomeni, da ti dokumenti ne sodijo v delovno področje organa. Kot rečeno, je obveznost organa tudi sodelovanje v drugih postopkih; dokumenti, ki se navezujejo na druge postopke (v konkretnem primeru na sodni postopek) in s katerimi organ razpolaga, praviloma predstavljajo informacijo javnega značaja, ki sodi v delovno področje organa.
Za odločitev o tem, ali določen dokument sodi v delovno področje organa, je pomembna tudi ugotovitev, ali gre pri zahtevanih informacijah za informacije, ki bi bile zasebnopravne narave. Da so iz dometa informacij javnega značaja izvzete samo tiste informacije, ki se nahajajo v posesti organa, pa so zasebnopravne narave, izhaja tudi iz stališča pravne teorije: "Povedano drugače, informacije javnega značaja so vse tiste informacije, ki so v posesti javnopravnih oblasti oziroma javnopravnih subjektov in tistih zasebnikov, ki zanjo izvajajo kakšne javne funkcije. Zavezanec lahko to domnevo izpodbija, če dokaže, da je v njegovi posesti informacija, ki je povsem zasebnopravne narave." (za več glej: Prepeluh, str. 147). Tudi Obrazložitveno poročilo Konvencije SE o dostopu do uradnih dokumentov navaja, da v pojem uradnih dokumentov ne sodijo le tisti dokumenti, ki jih prejmejo (ali ustvarijo) javni uslužbenci kot "zasebne osebe" in ki niso povezani z opravljanjem njihovih nalog. Zahtevanih dokumentov Pooblaščenec ni presojal, praviloma pa sodne odločitve vezane na izdane odločbe organa, ne morejo predstavljati dokumentov, ki so jih ustvarili ali pridobili zaposleni pri organu v zasebni kapaciteti, torej ti dokumenti praviloma nikoli niso zasebnopravne narave.
Pooblaščenec nadalje ugotavlja, da organ navaja, da ne razpolaga s »prečiščeno različico odločitev« sodišča, pri čemer ni pojasnil, kaj »prečiščena različica odločitve sodišča« pomeni ter s kakšno različico odločitve sodišča organ pravzaprav razpolaga. Organ je, kot sam trdi, v sodnem postopku nastopal kot stranka, torej mu je bila odločitev sodišča vročena kot stranki, zatorej bi moral razpolagati s končno odločitvijo sodišča v zvezi z zadevo, ki jo je vodil v okviru svojih zakonitih pristojnosti. Pooblaščencu niso poznani razlogi za to, da bi organ razpolagal z neprečiščenimi različicami odločitev sodišča, saj sodišče praviloma strankam ne vroča svojih osnutkov ali neprečiščenih odločitev, saj so na končno odločitev sodišča vezane tudi procesne posledice, torej mora stranka postopka prejeti tako odločitev sodišča, ki velja za končno in zanjo zavezujočo.
Glede na navedeno Pooblaščenec meni, da organ ni zadostno obrazložil razlogov, zaradi katerih sodnih odločb, ki so predmet zahteve prosilca v 2. in 3. točki zahteve, ne bi obravnaval kot informacij javnega značaja, ki izvirajo iz njegovega delovnega področja in s katerimi razpolaga v materializirani obliki. Organ se bo v ponovljenem postopku moral določno opredeliti do tega, katere sodne odločbe ustrezajo zahtevi prosilca ter v vsaki posamezni odločbi ugotoviti obstoj morebitnih izjem od prostega dostopa in nato preveriti, ali je prosilcu možno omogočiti vsaj delni dostop do zahtevanih dokumentov (v skladu s 7. členom ZDIJZ).
III.
Glede odločitve organa v delu, ki se nanaša na vse izdane odločbe s strani organa o naloženih denarnih kaznih zaradi oviranja preiskav organa (zlasti zoper družbo Pro Plus d.o.o.), Pooblaščenec najprej ugotavlja, da je organ zahtevo prosilca interpretiral preozko, saj iz zahteve prosilca izhaja, da je zahteval vse izdane odločbe s strani organa o naloženih denarnih kaznih zaradi oviranja preiskav organa, in ne zgolj tiste, ki se navezuje na družbo Pro Plus d.o.o., ne glede na to, da je prosilec izrazil večji interes po slednji. Organ je v izpodbijani odločbi odločal zgolj o dostopu do odločbe (sklepa), ki se nanaša na družbo Pro Plus d.o.o., pri čemer ni razvidno, ali je bila ta edina odločba, ki jo je organ izdal v zvezi z naloženimi denarnimi kaznimi zaradi oviranja preiskav organa. V primeru, da je organ izdal tudi druge odločbe o naloženih denarnih kaznih zaradi oviranja preiskav postopka, Pooblaščenec ugotavlja, da organ ni v celoti odločil po zahtevi prosilca ter da bo v ponovljenem postopku moral odločati tudi o vseh morebitnih preostalih odločbah organa o naloženih denarnih kaznih zaradi oviranja preiskav organa. Glede na to, da se organ do preostalih odločb ni opredelil, tudi ni odločal o možnosti delnega dostopa, niti ni opravil testa javnega interesa, kar bo moral storiti v ponovljenem postopku.
V zvezi z zavrnitvijo dostopa do sklepa št. 306-90/2009-50, z dne 21. 2. 2012, organ zatrjuje, da ga ne more posredovati zaradi prejema začasne odredbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, s katero je sodišče organu prepovedalo vsakršno uporabo v povezavi z elektronskimi sporočili tožnikov v pravdnem postopku. Po proučitvi začasne odredbe Pooblaščenec ugotavlja, da se začasna odredba nanaša na vsakršno obdelavo v zvezi z elektronskimi sporočili tožečih strank, kot so navedene v izreku začasne odredbe, ki se nahaja v upravnem spisu pri organu št. 306-90/2009 ali v kateremkoli drugem spisu pri organu, ki jih je organ pridobil tekom preiskave pri podjetju Pro Plus d.o.o. na osebnih računalnikih oz. elektronskih napravah tožečih strank. Iz začasne odredbe ni razvidno, da bi se prepoved nanašala na vse dokumente v zadevi št. 306-90/2009, temveč se nanaša zgolj na elektronska sporočila tožečih strank, medtem ko se zahteva prosilca nanaša na sklep organa, ki ga je tekom predmetnega postopka izdal organ, in ne na elektronska sporočila, ki jih je organ pridobil med opravljanjem preiskave v družbi Pro Plus d.o.o.. Organ tudi ni pojasnil, ali se v navedenem sklepu morda nahajajo podatki, ki izhajajo iz zaseženih elektronskih sporočil, niti se ni opredelil glede tega, ali je prosilcu možno omogočiti delni dostop na način, da se varovane informacije iz sklepa izločijo.
V primeru, da je organ v dvomu, ali se začasna odredba nanaša tudi na njegov sklep, Pooblaščenec predlaga, da organ na pristojno sodišče naslovi zaprosilo za tolmačenje začasne odredbe, v katerem naj se sodišče opredeli do vprašanja, na katere vse dokumente se začasna odredba razteza in, ali se v primeru, da sklep vsebuje podatke iz zaseženih elektronskih sporočil, začasna odredba razteza tudi na sam sklep.
Glede na navedeno, je možno ugotoviti, da je organ napačno uporabil prvi odstavek 4. člena ZDIJZ, ki opredeljuje pojem informacije javnega značaja, to pomeni, da je napačno uporabil materialno pravo. Organ prav tako ni ustrezno obrazložil svoje odločitve, zaradi pomanjkljive obrazložitve pa se odločbe ne da preizkusiti, s čimer je organ storil bistveno kršitev pravil upravnega postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.
5. Navodilo organu prve stopnje, glede česa je treba dopolniti postopek
Na podlagi vsega navedenega Pooblaščenec ugotavlja, da je organ storil bistvene kršitve pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Organ je kršil tudi procesno določbo prvega odstavka 138. člena ZUP v zvezi z ugotavljanjem izjem iz 6. člena ZDIJZ, kar je imelo za posledico nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.
ZUP v prvem odstavku 251. člena določa, da če organ druge stopnje ugotovi, da je v postopku prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka, dopolni postopek in odpravi omenjene pomanjkljivosti bodisi sam bodisi po organu prve stopnje ali po zaprošenem organu. Pooblaščenec je v izvedenem postopku ugotovil, da je v postopku odločanja na prvi stopnji prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka in da je organ nepopolno ugotovil dejstva, zato je bilo treba na podlagi tretjega odstavka 251. člena ZUP, skladno z razlogi, navedenimi v prejšnjih odstavkih obrazložitve te odločbe, izpodbijano odločbo odpraviti in zadevo vrniti prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Vrnitev zadeve v ponovno odločanje Pooblaščenec utemeljuje z razlogi ekonomičnosti postopka. Poseben vidik načela ekonomičnosti iz 14. člena ZUP je tudi načelo učinkovitosti, ki od organov zahteva, da si preskrbi vse, kar je potrebno za pravilno ugotovitev dejanskega stanja in za zavarovanje pravic strank ter javnih koristi. To pa bo najlažje dosegel prav prvostopenjski organ, ker se zahteva prosilca nanaša na dokumente, ki so del dokumentacije organa, zato organ najverjetneje razpolaga z vso dokumentacijo, ki je z zahtevanimi dokumenti povezana. Hkrati pa organ pozna širši vidik zadeve, povezane z zahtevanimi dokumenti, zato bo najlažje ugotovil, kakšne bi lahko bile posledice seznanitve javnosti z zahtevanim dokumentom. Organ, pred katerim teče konkretni postopek, namreč najbolje ve, kaj lahko izvedbi postopka škodi in kaj ne oz. kateri dokazi so zanj relevantni in kateri ne.
V skladu s tretjim odstavkom 251. člena ZUP mora organ druge stopnje, kadar odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje, s svojo odločbo opozoriti organ prve stopnje, glede česa je treba dopolniti postopek. V ponovljenem postopku mora organ prve stopnje po uradni osebi, določeni za posredovanje informacij javnega značaja, najprej odpraviti procesne napake, in sicer mora stranskim udeležencem vročiti pritožbo prosilca in jim dati možnost, da se o njej izrečejo, prav tako jih mora seznaniti z zahtevo prosilca, v primeru, da tega še ni storil. V nadaljevanju mora organ popolno ugotoviti dejansko stanje in se opredeliti do naslednjih vprašanj, preden odloči o tem, ali gre pri informacijah, ki jih je zahteval prosilec, za prosto dostopne informacije javnega značaja:
1. Kateri konkretno določeni posamezni dokumenti (sodne odločbe, odločbe organa) predstavljajo zahtevane informacije javnega značaja. Organ mora identificirati posamezne dokumente in posamično ter z vidika učinka »erga omnes« presojati, ali zahtevana informacija izpolnjuje merila za informacijo javnega značaja, nadalje pa še, ali so izpolnjeni pogoji za obstoj katere izmed izjem od prostega dostopa po 1. odstavku 6. člena ZDIJZ. Organ je dolžan odločati o zahtevi tudi v delu morebitnih preostalih odločb organa o izrečeni denarni kazni zaradi oviranja preiskav organa, o čemer organ v izpodbijani odločbi ni odločal.
2. Ali gre za prosto dostopne informacije oziroma ali so izpolnjeni pogoji za obstoj posameznih izjem od prostega dostopa po 6. členu ZDIJZ. Ob sklicevanju na obstoj izjem po prvem odstavku 6. člena ZDIJZ pa Pooblaščenec organ opozarja, da mora organ pri tem v celoti upoštevati pogoje, ki morajo biti za posamezno izjemo izpolnjeni. Organ mora v dokumentih presojati tudi obstoj morebitnih drugih izjem, ki jih v izpodbijani odločbi.
3. Če so izpolnjeni pogoji za obstoj izjeme od prostega dostopa, ali je mogoče uporabiti institut delnega dostopa po 7. členu ZDIJZ.
5.1. Delni dostop
Če bo organ ugotovil, da dokumentacija vsebuje informacije, ki pomenijo katero od izjem od prostega dostopa po 6. členu ZDIJZ, mora nadalje presojati, ali je mogoče uporabiti institut delnega dostopa in prosilcu omogočiti delni dostop do zahtevanih dokumentov. Določba 7. člena ZDIJZ določa, da če dokument ali njegov del le delno vsebuje varovane informacije (izjeme po 6. členu ZDIJZ) in jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njegovo zaupnost, pooblaščena oseba organa izloči te informacije iz dokumenta ter seznani prosilca z vsebino oziroma mu omogoči ponovno uporabo preostalega dela dokumenta. To v povezavi z načelom odprtosti delovanja javnih organov, ki je opredeljen v 2. členu ZDIJZ, pomeni, da je dolžnost organa, da institut delnega dostopa uporabi vedno, razen če to po kriterijih 21. člena Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 76/2005 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: Uredba) ne bi bilo izvedljivo, oziroma ko (in če), delno razkritje ne bi ogrozilo zaupnosti varovanih informacij. Določba 21. člena Uredbe namreč določa, da če dokument ali njegov del le delno vsebuje informacije iz 6. člena ZDIJZ, se šteje, da jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njegovo zaupnost, če jih je mogoče fizično odstraniti, prečrtati, trajno prekriti ali drugače napraviti nedostopne, če gre za dokument v fizični obliki; zbrisati kodirati, blokirati, omejiti oziroma drugače napraviti nedostopne, če gre za dokument v elektronski obliki (prvi odstavek). Ne glede na zapisano se šteje, da informacije iz dokumenta ni mogoče izločiti, če bi bilo tako izločeno informacijo mogoče razbrati iz drugih informacij v dokumentu (drugi odstavek).
5.2. Test interesa javnosti
Pooblaščenec ob koncu še opozarja, da se je prosilec v pritožbi skliceval tudi na javni interes, kar bo moral ob ponovnem obravnavanju zadeve upoštevati tudi prvostopenjski organ. Določba drugega odstavka 6. člena ZDIJZ namreč določa, da se ne glede na izjeme iz prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, dostop do zahtevane informacije dovoli, če je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevane informacije, razen v naslednjih primerih, ko gre:
- za podatke, ki so v skladu z zakonom, ki ureja tajne podatke, označeni z najvišjima dvema stopnjama tajnosti,
- za podatke, ki vsebujejo ali so pripravljeni na podlagi tajnih podatkov tuje države ali mednarodne organizacije, s katero ima Republika Slovenija sklenjeno mednarodno pogodbo v zvezi z izmenjavo ali posredovanjem tajnih podatkov,
- za podatke, ki vsebujejo ali so pripravljeni na podlagi davčnih podatkov, ki jih organom v Republiki Sloveniji posreduje organ tuje države,
- za podatke iz 4. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ,
- za podatke iz 5. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.
Pri uporabi testa prevladujočega interesa javnosti je treba presoditi, ali je interes javnosti za razkritje informacije javnega značaja lahko močnejši od potencialno storjene škode, ki bi nastala z razkritjem informacije. V teoriji se poudarja, da je test interesa javnosti treba uporabljati z veliko mero previdnosti in skrbnosti, saj zahteva bistveno večjo kakovost odločanja v obliki tehtanja posameznih nasprotujočih si pravic oziroma interesov. Test interesa javnosti zato pomeni izjemo od izjem, ki se mora uporabljati zelo premišljeno in zgolj takrat, ko bi s pomočjo tega testa odkrili nekaj, kar bi pripomoglo k širši razpravi in razumevanju nečesa pomembnega za širšo javnost.
Pooblaščenec pri tem še poudarja, da ni nujno, da celoten dokument prestane test javnega interesa, povsem možna in smiselna je namreč ugotovitev, da je razkritje določenih delov dokumenta v javnem interesu (ne glede na ugotovljene izjeme od prostega dostopa), medtem, ko razkritje drugih delov dokumenta ni v javnem interesu.
6. Zaključek
Na podlagi vsega navedenega Pooblaščenec zaključuje, da je pritožba utemeljena, saj je organ na prvi stopnji nepopolno ugotovil dejansko stanje in napačno uporabil materialni predpis, zato se odločbe ne da preizkusiti, s čimer je bistveno kršil pravila postopka, zato je bilo treba na podlagi 1. in 3. odstavka 251. člena ZUP, skladno z razlogi, navedenimi v obrazložitvi te odločbe, izpodbijano odločbo odpraviti in zadevo vrniti v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu. Organ mora o zahtevi prosilca odločiti nemudoma, najpozneje pa v roku tridesetih (30) dni od prejema te odločbe, pri čemer mora upoštevati napotke Pooblaščenca, ki so podani v tej odločbi.
Stroški v tem postopku niso nastali.
Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/2010 – UPB5) oproščena plačila upravne takse.
Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, niti upravni spor.
Postopek vodila:
Vanja Zrimšek, univ. dipl. prav.,
svetovalka Pooblaščenca
Informacijski pooblaščenec:
Nataša Pirc Musar, univ. dipl. prav.,
pooblaščenka