Prosilec - Ministrstvo za notranje zadeve
+ -Številka: 090-59/2014/4
Kategorije: Ali dokument obstaja
POVZETEK:Prosilec je zahteval podatke o tem, kdo in kdaj je podal naročilo za nakup mobilne opreme za prisluškovanje elektronskim telekomunikacijam državljanov, kdo je to naročilo uradno odobril, ali je bil opravljen javni razpis ter s katerimi sredstvi je bilo plačano naročilo. Organ je zahtevo zavrnil, ker s temi informacijami ne razpolaga. V pritožbenem postopku je bilo na ogledu in camera ugotovljeno, da organ ne razpolaga z mobilno opremo za prisluškovanje elektronskim komunikacijam, zato tudi nima dokumentov o naročilu takšne opreme. Ker zahtevana informacija javnega značaja ne obstaja, je Pooblaščenec pritožbo zavrnil. ODLOČBA:Številka: 090-59/2014/4
Datum: 13. 6. 2014
Informacijski pooblaščenec po pooblaščenki Nataši Pirc Musar (v nadaljevanju Pooblaščenec) izdaja na podlagi tretjega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo in 117/06 – ZDavP-2; v nadaljevanju ZDIJZ), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in 51-07 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP) in prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, 105/2006 – ZUS-1, 126/2007- ZUP-E, 65/2008-ZUP-F, 8/2010-ZUP-G in 82/2013-ZUP-H; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi … (v nadaljevanju prosilec) z dne 18. 3. 2014 zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve, Štefanova ulica 2, 1501 Ljubljana, (v nadaljevanju organ) št. 090-19/2014/8 (155-11), z dne 28. 2. 2014 v zadevi odobritve dostopa do informacije javnega značaja naslednjo
O D L O Č B O:
1. Pritožba prosilca z dne 18. 3. 2014 zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 090-19/2014/8 (155-11), z dne 28. 2. 2014 se zavrne.
2. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.
O b r a z l o ž i t e v :
Organ je dne 7. 2. 2014 od prosilca prejel zahtevo, ki mu jo je v reševanje odstopila Policija, njen pa jo je odstopil v reševanje Kabinet predsednika Vlade. Prosilec je zahteval podatke o tem, kdo in kdaj je podal naročilo za nakup mobilne opreme za prisluškovanje elektronskim telekomunikacijam državljanov, kdo je to naročilo uradno odobril, ali je bil opravljen javni razpis ter s katerimi sredstvi je bilo plačano naročilo.
Organ je zahtevo prosilca zavrnil z odločbo št. 090-19/2014/8 (155-11), z dne 28. 2. 2014. V obrazložitvi odločbe je navedel, da postopke nabav in javnih naročil vodi Urad za finančne zadeve in nabavo, ki je na podlagi zaprosila uradne osebe organa odgovoril, da iz podatkov o predmetu naročila ne more razbrati, za katero naročilo gre, niti, ali je bil izveden kakršenkoli nabavni postopek. Zato je uradna oseba zaprosila strokovni službi v Generalni policijski upravi, in sicer Urad za informatiko in telekomunikacije in Upravo kriminalistične policije, da sporočita, ali sta podala predloge za nakup opreme, ki jo prosilec označuje kot »mobilna oprema za prisluškovanje elektronskim komunikacijam državljanov« in naslov javnega naročila. Uprava kriminalistične policije je sporočila, da ni nikoli kupila ali podala predloga za nakup mobilne opreme za prisluškovanje elektronskim komunikacijam državljanov, Urad za informatiko in telekomunikacije pa je sporočil, da teh podatkov nima. Glede na navedeno je organ ugotovil, da nima informacij, ki jih prosilec zahteva, in jih zato ne more posredovati. Zato je organ zahtevo zavrnil.
Prosilec je v pritožbi, ki jo je organ prejel dne 18. 3. 2014, navedel, da niso bili opravljeni vsi zakonsko predpisani ukrepi za preverjanje dejanskega stanja, ker se je le poizvedovalo po tretji osebi brez neposrednega preverjanja in strokovnega izvedenca za specifično stroko iz področja visoko razvite elektronske tehnologije. V nadaljevanju je prosilec opisal osebno izkušnjo z najmodernejšo elektroniko in obširno pojasnil, zakaj meni, da slovenski kriminalisti izvajajo prisluhe. Prosilec meni, da je izjava organa, da ne poseduje zahtevanih informacij, lažna, in zatrjuje, da slovenski kriminalisti določeno frekvenčno območje nadzirajo že več let, kar naj bi potrdile tuje obveščevalne službe. Slovenska policija je po mnenju prosilca ilegalno prisluškovala tudi v zadevi SCT, Primorje, na kar naj bi po prosilčevih navedbah opozorila Pooblaščenka in tehniki Pro Plus TV. Prosilec je predstavil še nekaj svojih mnenj v zvezi z izvajanjem prisluhov in drugimi družbeno političnimi temami. Prosilca zanima, kdo so tisti, ki se v vrstah policije nezakonito, tudi mimo vednosti lastnega ministrstva, ukvarjajo z nedovoljenimi prisluhi sodržavljanom. Prosilec se ne strinja z ugotovitvijo organa, ker se dejansko nadzira skoraj vsakega, predvsem vodilne funkcije in položaje, da se pravočasno zazna nevarnost, da je mafija razkrita in da se mora takšno osebo z interno intrigo odstraniti iz položaja ali z obremenilnimi, tajnimi prisluhi prisiliti k sodelovanju. Opreme za špionažo ne delajo zastonj, torej je pridobljena s črnimi fondi kriminalistične policije. Prosilec organu predlaga, da se pregledajo poročila Pooblaščenca in naredi poizvedba v redakciji Pro Plus.
Organ po prejemu pritožbe prosilca izpodbijane odločbe ni nadomestil z novo, zato jo je na podlagi 245. člena ZUP, z dopisom št. 090-19/2014/10 (155-11), z dne 20. 3. 2014, odstopil v reševanje Pooblaščencu kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe.
Pooblaščenec je z namenom razjasnitve dejanskega stanja dne 1. 4. 2014 pri organu opravil ogled in camera na podlagi 11. člena ZInfP. Na ogledu in camera je organ pojasnil, da prosilec ne sprašuje o obstoju t.i. IMSI catherja, ampak o obstoju mobilne opreme za prisluškovanje elektronskim komunikacijam. To je mobilna oprema, ki bi omogočala prisluškovanje mimo zakonskih podlag in protokolov, ki veljajo za prisluškovanje, ker bi omogočala prisluškovanje vsebini elektronskih komunikacij. Organ vztraja, da takšne mobilne opreme nima in je ne namerava kupiti. Prosilec je očitno dovolj tehnično podkovan, da ve, kaj sprašuje, zato ni dvoma, da ga zanima ta mobilna naprava in ne tiste, na podlagi katerih policija zakonito izvaja prisluškovanje. Organ je še pripomnil, da je v pripravi novela ZKP-M, ki izrecno prepoveduje nakup takšne mobilne opreme, ki bi omogočala spremljanje vsebine elektronskih komunikacij. Organ vztraja pri odločitvi v izpodbijani odločbi.
Pritožba ni utemeljena.
Pooblaščenec je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo pritožnik oziroma prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.
Prosilec je zahteval dostop do podatkov o tem, kdo in kdaj je podal naročilo za nakup mobilne opreme za prisluškovanje elektronskim telekomunikacijam državljanov, kdo je to naročilo uradno odobril, ali je bil opravljen javni razpis, ter s katerimi sredstvi je bilo plačano naročilo. V izpodbijani odločbi je organ navedel, da z zahtevanimi podatki ne razpolaga, prosilec pa o tem dvomi, zato je Pooblaščenec ugotavljal, ali zahtevana informacija javnega značaja sploh obstaja. Iz definicije informacije javnega značaja je (prvi odstavek 4. člena ZDIJZ) izhajajo trije osnovni pogoji, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno, da lahko govorimo o obstoju informacije javnega značaja, in sicer:
1. informacija mora izvirati iz delovnega področja organa,
2. organ mora z njo razpolagati in
3. nahajati se mora v materializirani obliki.
Kot izhaja iz določbe prvega odstavka 4. člena ZDIJZ in tudi določbe prvega odstavka 1. člena ZDIJZ, informacijo javnega značaja predstavlja samo dokument, ki že obstaja, je že ustvarjen, oziroma dokument, ki ga je organ v okviru svojega delovnega področja že izdelal oziroma pridobil. Organi, ki so zavezanci po ZDIJZ, so namreč dolžni omogočiti dostop le do že obstoječih informacij in niso dolžni ustvariti novega dokumenta ali pridobiti oziroma vzpostaviti dokumenta, ki ga v času zahteve nimajo.
Prosilec je predlagal, naj se pregleda poročila Pooblaščenca. Pooblaščenec v zvezi z napravami, ki naj bi jih uporabljala Policija, ni izdelal dokumentov, ki bi bili označeni kot »poročilo«, obstaja pa odločba Pooblaščenca št. 090-61/2012/3, z dne 25. 4. 2012, s katero je bilo odločeno o zahtevi za dostop do nekaterih podatkov o napravi »Mobilna bazna postaja« (IMSI catcher oz. IMSI lovilec) in mnenje Pooblaščenca v zvezi s predlogom sprememb in dopolnitev zakona o kazenskem postopku (ZKP-M), ki se v določenem delu prav tako nanaša na IMSI lovilec. Izjave Pooblaščenca o napravi IMSI lovilec so v obdobju, ko je bila ta tema aktualna za medije, povzemali tudi različni mediji. Pooblaščenec je ugotovil, da se vsa ta dokumentacija nanaša na napravo IMSI lovilec in ne na napravo, na katero se nanaša zahteva prosilca. IMSI lovilec služi za pridobitev osumljenčeve telefonske številke oz. za lociranje osumljenčevega komunikacijskega sredstva. Prosilec pa ne sprašuje o obstoju t.i. IMSI lovilca, ampak o obstoju mobilne opreme za prisluškovanje elektronskim komunikacijam. Kot izhaja iz navedb organa na ogledu in camera, je to mobilna oprema, ki bi omogočala prisluškovanje mimo zakonskih podlag in protokolov, ki veljajo za prisluškovanje, ker bi omogočala prisluškovanje vsebini elektronskih komunikacij. V konkretnem primeru je ključnega pomena pojasnilo Uprave kriminalistične policije, iz katerega izhaja, da ni nikoli kupila ali podala predloga za nakup mobilne opreme za prisluškovanje elektronskim komunikacijam državljanov. Pooblaščenec zato ne vidi razlogov, zaradi katerih bi podvomil v trditev organa, da mobilne opreme za prisluškovanje elektronskim komunikacijam nima in je tudi ne namerava kupiti. To ugotovitev še dodatno potrjuje dejstvo, da je v pripravi novela ZKP-M, ki izrecno prepoveduje nakup takšne mobilne opreme, ki bi omogočala spremljanje vsebine elektronskih komunikacij. Iz ugotovitve, da organ ne razpolaga z mobilno opremo za prisluškovanje elektronskim komunikacijam, niti ni v fazi postopka nabave takšne opreme, izhaja logičen sklep, da organ ne razpolaga z dokumentacijo v zvezi z nakupom takšne opreme. Navedeno pomeni, da organ ne razpolaga s podatki, ki jih zahteva prosilec, tj. s podatki o tem, kdo in kdaj je podal naročilo za nakup mobilne opreme za prisluškovanje elektronskim telekomunikacijam državljanov, kdo je to naročilo uradno odobril, ali je bil opravljen javni razpis, ter s katerimi sredstvi je bilo plačano naročilo.
Prosilec je predlagal izvedbo dokazov s »strokovnim izvedencem za specifično stroko iz področja visoko razvite elektronske tehnologije«, pri čemer ni z ničemer pojasnil, katera dejstva naj bi se dokazovala s tem dokaznim sredstvom. Pooblaščenec je ocenil, da predlagano dokazno sredstvo ne bi v ničemer pripomoglo k razjasnitvi dejanskega stanja, zato tega dokaza ni izvedel. Prav tako Pooblaščenec ni naredil poizvedbe v redakciji Pro Plus, ki jo je predlagal prosilec, ker je ocenil, da je dejansko stanje že v zadostni meri razjasnjeno.
Smisel dostopa do informacij javnega značaja je treba iskati v javnem in odprtem delovanju zavezanca, preko katerega se lahko preizkusi tudi pravilnost in zakonitost delovanja. Da se organ v konkretnem primeru trudi, da ravna čim bolj transparentno, in da ničesar ne prikriva, kaže dejstvo, da je organ opravil poizvedbo glede obstoja zahtevane dokumentacije celo pri Policiji (pri Generalni policijski upravi), ki je organ v sestavi ministrstva. Organ je bil torej pripravljen zahtevano dokumentacijo iskati tudi pri drugih organih. Pooblaščenec zato ni videl razumnih razlogov, zakaj bi organ na takšen način prikrival obstoj dokumentov in je sledil navedbam organa in Generalne policijske uprave oz. njenih notranjih enot.
Upoštevati je treba, da se lahko zagotovi prost dostop zgolj do informacij, ki dejansko že obstajajo. Pritožbeni postopek ne more biti namenjen prisili ustvarjanja ali pridobivanja informacij ali ugotovitvi, da bi določene informacije pri organu morale obstajati. Pooblaščenec je namreč organ, ki je, na podlagi prvega odstavka 2. člena ZInfP, pristojen za odločanje o pritožbi zoper odločbo, s katero je organ zavrgel ali zavrnil zahtevo ali drugače kršil pravico do dostopa ali ponovne uporabe informacije javnega značaja ter v okviru postopka na drugi stopnji tudi za nadzor nad izvajanjem zakona, ki ureja dostop do informacij javnega značaja, in na njegovi podlagi izdanih predpisov. Zato Pooblaščenec, skladno z načelom zakonitosti, organu ne more naložiti, naj prosilcu posreduje dokumentacijo, s katero ne razpolaga. Pooblaščenec poudarja, da v pritožbenem postopku glede dostopa do informacij javnega značaja tudi nima pristojnosti, da bi se spuščal v presojo zakonitosti in smotrnosti ravnanja organa ter v vprašanje, ali organ ravna pravilno, ker ne razpolaga z zahtevanimi dokumenti.
Po preučitvi celotne zadeve je Pooblaščenec zaključil, da dokumenti, ki so predmet obravnavane pritožbe, pri organu ne obstajajo, kar pomeni, da v zvezi z zahtevanimi dokumenti ni izpolnjen eden izmed pogojev iz prvega odstavka 1. člena ZDIJZ v povezavi s prvim odstavkom 4. člena ZDIJZ, ki morajo biti podani kumulativno, da lahko potrdimo obstoj informacije javnega značaja. Pooblaščenec je zato pritožbo prosilca zoper odločbo organa št. 090-19/2014/8 (155-11), z dne 28. 2. 2014 zavrnil na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP in potrdil izpodbijano odločbo organa prve stopnje.
Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/2010-UPB5) oproščena plačila upravne takse.
Posebni stroški v tem postopku niso nastali.
Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor, in sicer zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 090-19/2014/8 (155-11), z dne 28. 2. 2014. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu in odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 090-19/2014/8 (155-11), z dne 28. 2. 2014.
Postopek vodila :
Jasna Duralija, univ. dipl. prav.,
svetovalka Pooblaščenca
Informacijski pooblaščenec
Nataša Pirc Musar, univ. dipl. prav.,
pooblaščenka