Prosilec - Uprava RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin
+ -Številka: 090-13/2014/4
Kategorije: Kršitev materialnega prava
POVZETEK:
V obravnavani zadevi je organ prosilcu zavrnil dostop do podatkov iz evidence izdanih pravnomočnih plačilnih nalogov in odločb, ki jih je organ dolžan voditi po 203. členu ZP-1, izrečenim pravnim osebam, fizičnim osebam z dejavnostjo (samostojni podjetniki) in osebam, ki samostojno opravljajo dejavnost. V pritožbenem postopku je Pooblaščenec poudaril, da lahko organ v postopku po ZDIJZ zavrne dostop do zahtevanih informacij izključno zaradi obstoja katere izmed izjem iz 1. odstavka 6. člena ZDIJZ ali določbe v drugem specialnem zakonu, ki ureja vprašanje dostopa do informacij javnega značaja. Ker ZP-1, na katerega se je skliceval organ, ne vsebuje določbe, ki bi izključevala uporabo določb ZDIJZ, ni nobene pravne podlage, za odločitev, ki jo je sprejel organ, kar pomeni, da je organ zmotno uporabil določbe materialnega prava. Glede na to, da se je organ pri zavrnitvi zahteve skliceval na 204.a člen ZP-1, ki po vsebini varuje dostop do varovanih osebnih podatkov, kar ustreza izjeme iz 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, se je Pooblaščenec opredelil do vprašanja, ali zahtevane informacije vsebujejo varovane osebne podatke. Pooblaščenec je vpogledal v izpis iz prekrškovne evidence, ki ga je pripravil organ in ugotovil, da ne vsebuje varovanih osebnih podatkov. Prosilec namreč ni zahteval celotne evidence, ki jo je organ dolžan voditi na podlagi 203. člena ZP-1, temveč je zahteval zgolj podatke, ki se nanašajo na pravne osebe, fizične osebe z dejavnostjo (samostojni podjetniki) in za osebe, ki samostojno opravljajo dejavnost, kar pomeni, da ne gre za varovane osebne podatke v skladu z ZVOP-1 in torej ni podana izjema iz 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Pooblaščenec je tudi odločil, da zahteve prosilca ni mogoče obravnavati kot zahteve za ponovno uporabo informacij javnega značaja v skladu z ZDIJZ. Pooblaščenec je odločil, da je organ dolžan prosilcu posredovati zahtevane informacije.
ODLOČBA:
Številka: 090-13/2014/4
Datum: 7. 5. 2014
Informacijski pooblaščenec po pooblaščenki Nataši Pirc Musar (v nadaljevanju Pooblaščenec), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05 in 51/07-ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), 3. in 4. odst. 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06- uradno prečiščeno besedilo in 117/06 – ZDavP2, 23/14 – ZDIJZ-C, v nadaljevanju ZDIJZ) in 1. odst. 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07- ZUP-E, 65/08-ZUP-F, v nadaljevanju ZUP), o pritožbi z dne 21.1.2014 (v nadaljevanju prosilec), zoper odločbo z dne 31.12.2013, št. U090-1/2013/144, Republike Slovenije, Ministrstva za kmetijstvo in okolje, Uprava RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, Dunajska cesta 22, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), v zadevi odobritve dostopa do informacij javnega značaja naslednjo
O D L O Č B O:
1. Pritožbi prosilca se ugodi in se odločba organa z dne 31. 12. 2013, št. U090-1/2013/144 odpravi ter se odloči: Organ je dolžan prosilcu v roku enaintridesetih (31) dni od vročitve te odločbe po elektronski pošti posredovati izpis iz evidence pravnomočnih plačilnih nalogov in pravnomočnih odločb za pravne osebe, fizične osebe z dejavnostjo (samostojni podjetniki) in za osebe, ki samostojno opravljajo dejavnost, in sicer za obdobje od 20. 12. 2010 do 31. 12. 2012 pravnomočne plačilne naloge in odločbe VURS in za obdobje od 1. 1. 2013 do 20. 12. 2013 pravnomočne plačilne naloge in odločbe UVHVVR, ki vsebujejo naslednje informacije: datum pravnomočnosti, ime kršitelja, matična št/davčna št., številka zadeve, leto, datum storitve prekrška, datum izdaje plačilnega naloga/odločbe, čas storitve prekrška, kraj storitve prekrška, pravna podlaga in višina globe.
2. Posebni stroški v tem postopku niso nastali.
OBRAZLOŽITEV:
Prosilec je dne 20. 12. 2014 na organ vložil zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, in sicer je zahteval, da mu organ po elektronski pošti posreduje kopije evidenc izdanih pravnomočnih plačilnih nalogov (PN) in odločb (ODL), ki jih je organ dolžan voditi po 203. členu Zakona o prekrških. (Uradni list RS št. 29/2011-UPB8, 43/2011Odl US U-l-166/10-8, 21/2013, 111/2013, v nadaljevanju ZP-1). Seznaniti se je želel z ukrepi, izrečenim pravnim osebam, fizičnim osebam z dejavnostjo (samostojni podjetniki) in osebam, ki samostojno opravljajo dejavnost, za obdobje preteklih treh let. Kar zadeva podatke pred 1.1. 2013, prosilec navaja, da naj mu organ, če evidenc ni združil, posreduje posamezne evidence vseh inšpekcijskih organov, ki so se združili v UVHVVR. Ukrepe, izrečene fizičnim osebam, lahko organ v skaldu z ZVOP-1 odstrani. Evidenca naj vsebuje: naziv zavezanca, matično številko zavezanca, številko zadeve, pod katero se je vodil inšpekcijski postopek, datum začetka postopka, datum zaključka postopka oz. izreka sankcij, časovno opredelitev prekrška, krajevno opredelitev prekrška, pravno podlago, višino izrečenih sankcij (tudi morebitnih stranskih sankcij). V primeru, da dokumenti vsebujejo izjeme po 6. členu ZDIJZ, bi se želel seznaniti z delno vsebino. Prosilec je želel, da ga organ predhodno obvesti o morebitnem plačilu stroškov. Opozoril je tudi na prakso Pooblaščenca v odločbi št. 090-90/2010/6, ki je dostopna na njegovi spletni strani.
O zahtevi prosilca je organ odločil z odločbo z dne 31. 12. 2013, št. U090-1/2013/144, s katero je zahtevo v celoti zavrnil. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je organ v uvodu povzel zahtevo prosilca, nato pa navedel, da v skladu s 3. odstavkom 17. člena ZDIJZ prosilcu ni treba pravno utemeljiti zahteve za dostop do informacij javnega značaja. Za informacije javnega značaja lahko zaprosi vsakdo z dejanskim interesom. Vendar pa dajanje podatkov iz evidenc o pravnomočnih odločbah o prekrških določa 204a. člen ZP-1. Do podatkov, ki so vpisani v evidence iz 203. člena ZP-1, so tako na podlagi pisne prošnje upravičeni le posamezniki, na katere se ti podatki nanašajo, če jih potrebujejo za uveljavljanje svojih pravic Drugim uporabnikom se podatki iz teh evidenc dajejo na podlagi obrazložene pisne zahteve, če imajo za uporabo teh podatkov upravičen, na zakonu utemeljen, interes. Organ je presojal, ali morda ZDIJZ daje prosilcu zakonsko utemeljen interes za uporabo podatkov iz prekrškovne evidence po 203 členu ZP-1. Pri tem je bilo odločujoče zlasti dejstvo, da je sprememba Zakona o prekrških, ki uvaja 204.a člen, začela veljati v letu 2006 (objava v Uradnem listu št 40/2006 z dne 14. 4. 2006), kar je tri leta po uveljavitvi ZDIJZ. Glede na to, da je sprememba ZP-1 časovno nastala po sprejetju ZDIJZ, je organ presodil, da ZDIJZ nikakor ne more dati prosilcu zahtevanega interesa iz 204 a člena ZP-1, saj je ZP-1 ravno z uvedeno spremembo omejil to splošno pravico pridobivanja podatkov po ZDIJZ. Nepomembno pri tem tudi ni dejstvo, da 17. člen ZDIJZ določa, da prosilcu ni treba izrecno označiti, da gre za zahtevo za dostop do informacij javnega značaja - v nasprotju z 204.a členom ZP-1, ki za posredovanje podatkov iz prekrškovne evidence zahteva sklicevanje na zakon. Zaradi opisanega je organ presodil, da je 204.a člen ZP-1 potrebno uporabiti kot lex specialis, ki utemeljuje odstop od splošnega pravila in hkrati kot lex posterior, ki zaradi kolizije določb med obema zakonoma daje prednost novejšemu. V nasprotnem primeru bi bila sprememba ZP-1 v letu 2006, z uvedbo 204.a člena, brezpredmetna oziroma nepotrebna, saj ZDIJZ vsakomur brez posebnega sklicevanja na ZDIJZ dovoljuje dostop do informacij ne glede na pravni interes. Sklicevanje prosilca na navedeno odločbo Informacijske pooblaščenke ni pravilno. Tudi, če bi organ presojal o prosilčevi zahtevi po ZDIJZ kot lex specialis, obrazložitev Informacijskega pooblaščenca ne bi mogla smiselno veljati za 204.a člen ZP-1. Institut vpogleda v spis iz 102 člena ZP-1 se namreč razlikuje od dostopanja do informacij po 204.a členu. Namen vzpostavitve evidence o pravnomočno izdanih odločbah jasno določa zakon ZP-1 v 203. členu. Prekrškovni organi jo morajo voditi zaradi zagotavljanja izvrševanja pravnih posledic odločb o prekršku, za ugotavljanje prej izrečenih sankcij za prekrške in za izdajanje potrdil o podatkih iz te evidence. Dostop do informacij iz te evidence bi tako predstavljal izjemo po 6. členu ZDIJZ (6 odstavek, 4. točka), ki govori, da organ prosilcu zavrne zahtevo za ponovno uporabo, če se zahteva nanaša na podatek, za katerega drug zakon določa, da je dostopen samo upravičenim osebam. Ponovna uporaba je namreč vsaka uporaba informacij razen za prvotni namen v okviru javne naloge, zaradi katerega je bila izdelana. Prosilec se v svoji zahtevi sicer ni izrecno opredelil, da gre za ponovno uporabo, vendar organ na podlagi navedenega to lahko ugotovi sam. Ugotovitev podpira tudi dejstvo, da prosilec upravlja s spletno stranjo Pod črto, kjer iz pridobljenih podatkov objavlja analize, mnenja, komentarje, itd., kar je organ ugotovil z vnosom imena prosilca v spletni iskalnik Google. Organ še pojasnjuje, da Uprava RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin deluje od 1. 1. 2013 dalje, ko je prišlo do združitve Veterinarske uprave RS, Fitosanitarne uprave RS, Direktorata MKO za varno hrano in dela Inšpektorata za kmetijstvo in okolje v ta organ. Evidence inšpekcijskih organov niso združene. UVHVVR hrani evidence Veterinarske uprave RS, ki je v celoti prešla v nov organ in ne obstaja več. Inšpektorat za kmetijstvo in okolje, kot organ v sestavi MKO, pa še obstaja in deluje in kot tak vodi in hrani svoje evidence. Fitosanitarna uprava RS in Direktorat za varno hrano nista bila inšpekcijska organa.
Zoper odločbo iz prejšnjega odstavka je prosilec dne 21. 1. 2013 pri organu vložil pritožbo, v kateri je navedel, da je organ njegovo zahtevo presojal na podlagi Zakona o prekrških in ne na podlagi ZDIJZ. Informacijski pooblaščenec je že v odločbi 090-90/2010/6 presodil, da mora inšpektorat v primeru zaprosil za informacije o inšpekcijskih postopkih presojati po ZDIJZ in ne po ZP-1. Prosilec zato meni, da je organ zahtevo presojal na napačni pravni podlagi in da bi mu moral, ob upoštevanju določil ZDIJZ, zahtevane informacije posredovati.
Organ je pritožbo prosilca kot neutemeljeno, vendar dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe, z dopisom z dne 22. 1. 2014, št. U090-1/2013/149, s prilogami, poslal v odločanje Pooblaščencu.
Pritožba je utemeljena.
Pooblaščenec uvodoma pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. čl. ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo pritožnik oz. prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.
V obravnavanem primeru so predmet zahteve informacije, ki jih je organ dolžan voditi na podlagi 203. člena ZP-1, kar pomeni, da nedvomno sodijo v delovno področje organa. Ker je organ v izpodbijani odločbi izpostavil, da deluje od 1. 1. 2013 dalje, ko je prišlo do združitve Veterinarske uprave RS (VURS), Fitosanitarne uprave RS, Direktorata MKO za varno hrano in dela Inšpektorata za kmetijstvo in okolje, je Pooblaščenec primarno ugotavljal, ali je pri zahtevanih informacijah izpolnjen tudi tretji kriterij za opredelitev informacije javnega značaja po ZDIJZ, t.i. kriterij materializirane oblike, da zahtevani dokumenti obstajajo in da organ z njimi razpolaga.
Pooblaščenec je z dopisom št. 090-13/2014/2 z dne 12. 2. 2014 organ pozval, naj mu posreduje dokumentacijo, ki je predmet pritožbe oziroma zahteve prosilca.
Dne 24. 2. 2014 je organ Pooblaščencu, z dopisom z dne 20. 2. 2014, št.: U090-1/2013/151, posredoval zahtevano dokumentacijo. Ob tem je pojasnil, da prekrškovno evidenco vodijo v aplikaciji ISPO (informacijski sistem prekrškovnih organov). V aplikaciji ločeno vodijo evidenco vseh izdanih prekrškovnih plačilnih nalogov in vseh izdanih prekrškovnih odločb. S pomočjo prednastavljenih poročil v aplikaciji ISPO, ki so jih združili glede na zahtevane kriterije, so pridobili več poročil. Skreirana pridobljena poročila so nato izvozili v program excel. Vsako posamično poročilo je vsebovalo le del zahtevanih podatkov, zato je bilo potrebno sestavljanje, filtriranje in urejanje podatkov. Prav tako nekaterih filtrov ni bilo možno samodejno nastaviti in so morali podatke obdelati ročno. Za pripravo evidence pravnomočnih plačilnih nalogov in pravnomočnih odločb za obdobje od 20. 12. 2010 do 20. 12. 2013 sta dve uslužbenki skupaj porabili 8 ur. Uprava RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR) deluje od 1. 1. 2013 dalje, ko je prišlo do združitve Veterinarske uprave RS (VURS), Fitosanitarne uprave RS, Direktorata MKO za varno hrano in dela Inšpektorata za kmetijstvo in okolje. Evidence organov niso združene. UVHVVR hrani evidence VURS, ki je v celoti prešla v nov organ in ne obstaja več. Inšpektorat za kmetijstvo in okolje, kot organ v sestavi MKO, pa še obstaja in deluje in kot tak vodi in hrani svoje evidence. Fitosanitarna uprava RS in Direktorat za varno hrano nista bila prekrškovna organa. Priložena evidenca zato vsebuje, za obdobje od 20.12.2010 do 31.12.2012, pravnomočne plačilne naloge in odločbe VURS in za obdobje od 1.1.2013 do 20.12.2013 pravnomočne plačilne naloge in odločbe UVHVVR ter vsebuje podatke po kolonah, kot jih je zahteval prosilec: datum pravnomočnosti, ime kršitelja, matična št/davčna št., številka zadeve, leto, datum storitve prekrška, datum izdaje plačilnega naloga/odločbe, čas storitve prekrška, kraj storitve prekrška, pravna podlaga in višina globe.
Glede na navedeno Pooblaščenec ugotavlja, da organ razpolaga z zgoraj navedenimi informacijami, ki izpolnjujejo vse pogoje za obstoj informacije javnega značaja po določilu 1. odst. 4. čl. ZDIJZ. Glede navedb organa, da so pri pripravi zahtevanih informacij morali podatke sestavljati, filtrirati in urejati, poleg tega pa nekaterih filtrov ni bilo možno samodejno nastaviti in so morali podatke obdelati ročno, za kar so potrebovali osem ur, Pooblaščenec pojasnjuje, da omenjenih navedb ne more obravnavati v smislu, da je organ ustvarjal nove informacije, česar po ZDIJZ ni dolžan. Prosilec je zahteval dostop do informacij, s katerimi organ nedvomno razpolaga. Organ ni dolžan pripravljati informacije po kriterijih, ki jih postavi prosilec, temveč je dolžan, če oceni, da gre za prosto dostopne informacije, le te posredovati prosilcu v obliki, s katero razpolaga. Bistveno je, da je iz teh informacij mogoče razbrati informacije, ki so predmet zahteve. Glede na navedeno sama priprava zahtevanih informacij, izvedbe delnega dostopa in količina dela ne morejo biti razlog za zavrnitev dostopa do zahtevanih informacij.
Pooblaščenec v nadaljevanju poudarja, da lahko organ zavrne dostop do zahtevane informacije, če je podana katera izmed zakonsko določenih izjem, opredeljenih v 1. odstavku 6. člena ZDIJZ. Organ se v izpodbijani odločbi ni skliceval na nobeno od izjem po ZDIJZ, temveč je zahtevo zavrnil s sklicevanjem na 204.a člen ZP-1, ki je po oceni organa lex specialis in lex posterior v razmerju do ZDIJZ.
Pooblaščenec takšni razlagi ni mogel slediti, saj 204.a člen ZP-1 in ZDIJZ ne urejata iste pravice, zato nista v razmerju lex specialis derogat legi generali. Določba 204. a člena ZP-1 se nanaša na pravico dajanja podatkov iz evidenc o pravnomočnih odločbah o prekrških, ZDIJZ pa ureja pravico vsakogar, da dostopa do različnih dokumentov - informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo organi zavezanci. Gre za različni pravni podlagi in za urejanje dveh različnih pravic – na eni strani za pravico dostopa do informacij javnega značaja, ki izhaja iz 2. odstavka 39. člena Ustave RS, na drugi strani za pravico do uporabe podatkov na podlagi določb v ZP-1. To pomeni, da je treba v postopku dostopa do informacij javnega značaja, uporabljate določbe ZDIJZ, v skladu s 15. čl. ZDIJZ pa je za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, potrebno uporabljati določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, ne pa določbe posameznega področnega zakona, v tem primeru ZP-1. V postopku po ZDIJZ bi bila organ in Pooblaščenec zavezana k uporabi področnih zakonov, če bi slednji izrecno urejali področje dostopa do informacij javnega značaja drugače kot je to v ZDIJZ (kot npr. 22. člen ZJN, 45.a člen ZZZ-1).
Pooblaščenec bi ob tem opozoril tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. X Ips 252/2009 z dne 27. 8.2 009, ki je v smiselno podobni zadevi navedel: »da se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da določbe ZJU in ZDIJZ ne urejajo istih pravic. Zato v postopku, ki se vodi na podlagi ZDIJZ, ni mogoče uporabiti določb ZJU, če je to v nasprotju z ZDIJZ. …. ZJU v prvem odstavku 46. člena določa, da se za izvajanje politike upravljanja s kadrovskimi viri v organih državne uprave, za obračun plač in izvajanje drugih obveznosti delodajalca ter za odločanje o pravicah in obveznostih iz delovnih razmerij vodi centralna kadrovska evidenca državne uprave. Po določbi prvega odstavka 50. člena ZJU pa za namene iz prvega odstavka 46. člena ZJU lahko podatke centralne kadrovske evidence pridobijo predstojniki, vodje kadrovskega poslovanja, druge osebe, ki odločajo o pravicah in obveznostih javnih uslužbencev, javni uslužbenci, ki opravljajo naloge organizacijsko-kadrovskega in finančnega poslovanja, vezanega na obračun plač, ter inšpektorji. V zadevah, ko informacijski pooblaščenec odloča o pravici do dostopa informacij javnega značaja, pa dejansko odloča kot državni organ tudi o pravicah in dolžnostih zavezanca, v tem primeru tožeče stranke. V 6. členu ZDIJZ so sicer določene izjeme, ko organi, navedeni v prvem odstavku 1. člena ZDIJZ, lahko zavrnejo prosilcu dostop do zahtevane informacije. Ena izmed takšnih izjem je določena v 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, in sicer, ko gre za osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov. To po vsebini uveljavlja tožeča stranka. Razkritje osebnega podatka pa je lahko pod določenimi pogoji dopustno tudi v okviru izvrševanja pravice do dostopa do informacij javnega značaja (3. odstavek 6. člena ZDIJZ)…. Ker pa v obravnavani zadevi gre za podatke iz inšpekcijskega zapisnika, povezane z opravljanjem delovnega razmerja javnih uslužbencev, zaposlenih pri tožeči stranki, in s tem posredno za podatke o uporabi javnih sredstev, ter ne gre za izjeme iz 6. člena ZDIJZ, se Vrhovno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je bil v obravnavani zadevi ZDIJZ pravilno uporabljen in da bi morala tožeča stranka podatke posredovati tako, kot ji je bilo naloženo z odločbo informacijskega pooblaščenca. Le v primeru, če bi se zahteva prosilca nanašala na podatke, ki v skladu s 6. členom ZDIJZ pomenijo izjeme od prosto dostopnih informacij, bi moral organ prosilcu zavrniti dostop do zahtevane informacije. Ker pa v obravnavani zadevi ne gre za takšen primer, je tožena stranka pravilno odločila na podlagi citiranih določb ZDIJZ in ne na podlagi ZJU, to pa je pravilno presodilo tudi sodišče prve stopnje.«
Glede na navedeno Pooblaščenec ugotavlja, da lahko organ v postopku po ZDIJZ zavrne dostop do zahtevanih informacij izključno zaradi obstoja katere izmed izjem iz 1. odstavka 6. člena ZDIJZ ali določbe v drugem specialnem zakonu, ki ureja vprašanje dostopa do informacij javnega značaja. Ker ZP-1 ne vsebuje določbe, ki bi izključevala uporabo določb ZDIJZ, ni nobene pravne podlage, za odločitev, ki jo je sprejel organ, kar pomeni, da je organ zmotno uporabil določbe materialnega prava.
Pooblaščenec je na podlagi 2. odstavka 247. člena ZUP, ki mu ob odločanju o pritožbi po uradni dolžnosti izpodbijane odločbe med drugim nalaga preizkus, ali je bil prekršen materialni zakon, moral ugotoviti, ali zahtevani podatki predstavljajo katero izmed izjem, zaradi katerih je treba dostop do zahtevanih informacij zavrniti.
Kot izhaja iz 203. člena ZP-1 morajo prekrškovni organi voditi evidenco o pravnomočnih odločbah o prekrških zaradi zagotavljanja izvrševanja pravnih posledic odločb o prekršku, za ugotavljanje prej izrečenih sankcij za prekrške in za izdajanje potrdil o podatkih iz te evidence. Da je varovanje dostopa do podatkov iz omenjene evidence namenjeno varovanju osebnih podatkov, izhaja iz sistematične in jezikovne razlage določbe 204.a člena ZP-1, saj je v prvem odstavku omenjenega člena navedeno, da se podatki, ki so vpisani v evidence iz 203. in 204. člena tega zakona, lahko dajejo samo na podlagi pisne prošnje posameznika, na katerega se ti podatki nanašajo, če jih potrebuje za uveljavljanje svojih pravic. V drugem odstavku istega člena pa je določeno, da se podatki, ki so vpisani v evidence iz prejšnjega odstavka, lahko dajejo pisno ali z uporabo informacijske tehnologije tako, da je zagotovljeno njihovo varovanje v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov. Glede na to, da se je organ pri zavrnitvi zahteve skliceval na 204.a člen ZP-1, ki po vsebini varuje dostop do varovanih osebnih podatkov, kar ustreza izjeme iz 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, se je Pooblaščenec opredelil do vprašanja, ali zahtevane informacije vsebujejo varovane osebne podatke.
Pooblaščenec je vpogledal v izpis iz prekrškovne evidence, ki ga je pripravil organ in ugotavlja, da ne vsebuje varovanih osebnih podatkov. Prosilec namreč ni zahteval celotne evidence, ki jo je organ dolžan voditi na podlagi 203. člena ZP-1, temveč je zahteval zgolj podatke, ki se nanašajo na pravne osebe, fizične osebe z dejavnostjo (samostojni podjetniki) in za osebe, ki samostojno opravljajo dejavnost, kar pomeni, da ne gre za varovane osebne podatke v skladu z ZVOP-1. Po določilu 1. točke 1. odstavka 6. člena ZVOP-1 je namreč osebni podatek katerikoli podatek, ki se nanaša na posameznika, ne glede na obliko, v kateri je izražen. Posameznik pa mora biti določena ali določljiva fizična oseba, na katero se nanaša osebni podatek, pri čemer je oseba določljiva, če se jo lahko neposredno ali posredno identificira, predvsem s sklicevanjem na identifikacijsko številko, enega ali več dejavnikov, ki so značilni za njeno fizično, fiziološko, duševno, ekonomsko, kulturno ali družbeno identiteto, pri čemer način identifikacije ne povzroča velikih stroškov, nesorazmerno velikega napora ali ne zahteva veliko časa. V obravnavanem primeru se zahtevane informacije ne nanašajo na posameznike, zato ne gre za varovane osebne podatke in torej ni podana izjema iz 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.
Pooblaščenec je po uradni dolžnosti ugotavljal, ali je podana katera izmed drugih izjem iz 1. odstavka 6. člena ZDIJZ in ugotovil, da slednje niso podane. Informacije, ki so predmet zahteve, se namreč nanašajo na pravnomočno zaključene postopke, zato že iz tega razloga ne more biti podana niti izjema iz 6. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, za katero je pogoj, da postopek še teče.
Organ je v izpodbijani odločbi podredno zatrjeval, da bi bilo treba zahtevo zavrniti tudi na podlagi 4. točke 6. odstavka 6. člena ZDIJZ v povezavi z 204.a členom ZP-1, saj je ocenil, da gre v danem primeru za ponovno uporabo, kar podpira z dejstvom, da je prosilec imetnik spletne strani »Pod črto«.
Po mnenju Pooblaščenca organ ni imel pravne podlage za takšno interpretacijo zahteve prosilca. Prosilec namreč ni zahteval ponovne uporabe informacij javnega značaja, ampak je izrecno napisal, da vlaga zahtevo za dostop do informacij javnega značaja. Zahteva prosilca niti ni opredeljena kot zahteva za ponovno uporabo informacij javnega značaja, prav tako pa zahteva ne vsebuje vseh sestavin, ki jih v tem primeru zahteva zakon. Iz četrtega odstavka 17. člena ZDIJZ namreč izhaja, da mora prosilec v zahtevi za ponovno uporabo informacij javnega značaja opredeliti naslednje sestavine: 1. informacijo, ki jo želi ponovno uporabiti; 2. na kakšen način želi prevzeti vsebino zahtevane informacije (klasičen ali elektronski zapis ter praviloma tudi oblika in nosilec zapisa); 3. za kakšen namen želi informacijo ponovno uporabiti (pridobitni oziroma nepridobitni namen). V dvomu, ko iz zahteve prosilca ne izhaja, da gre za zahtevo po ponovni uporabi, pa mora organ zahtevo obravnavati kot zahtevo za dostop do informacij. To izhaja iz tretjega odstavka 17. člena ZDIJZ, po katerem prosilcu ni treba pravno utemeljiti zahteve, ali izrecno označiti, da gre za zahtevo za dostop do informacije javnega značaja. Če iz narave zahteve izhaja, da gre za zahtevo za dostop do informacije javnega značaja po tem zakonu, organ obravnava zahtevo po tem zakonu. Tretji odstavek 17. člena ZDIJZ se obenem nanaša samo na dostop do informacij, ne pa tudi na ponovno uporabo. Ponovna uporaba informacij namreč obvezno vsebuje dostop do informacij (brez tega, da se prosilec z zahtevanimi informacijami seznani oz. da do njih dostopa, ponovna uporaba namreč sploh ni mogoča), pomeni pa neke vrste nadgradnjo informacij, rezultat, katerega dodana vrednost je večja uporabnost informacij za končne uporabnike. Glede na določbo tretjega odstavka 4. člena ZDIJZ ponovna uporaba informacij javnega značaja pomeni uporabo s strani fizičnih oseb ali pravnih oseb za pridobitne ali nepridobitne namene razen za prvotni namen v okviru javne naloge. Kljub pomanjkljivi definiciji - jasen ločevalni kriterij med dostopom in ponovno uporabo v ZDIJZ namreč ni neposredno razviden - ni dvoma, da je prosilec v konkretnem primeru podal »klasično« zahtevo za dostop do informacije javnega značaja v smislu prvega in drugega odstavka 5. člena ZDIJZ in ne zahteve za ponovno uporabo informacij javnega značaja. Pri vprašanju, ali gre za ponovno uporabo, je namreč treba upoštevati tudi določbe Direktive 2003/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. novembra 2003 o ponovni uporabi informacij javnega sektorja (dalje direktiva). Iz drugega odstavka 1. čl. ZDIJZ namreč izhaja, da institut ponovne uporabe temelji na navedeni direktivi oz. da se ta v slovenski pravni red implementira ravno z ZDIJZ. Iz 5. točke uvodnih določbe direktive izhaja, da je namen ponovne uporabe vezan na enega poglavitnih ciljev EU, to je vzpostavitev notranjega trga in ustvarjanje pogojev, ki bodo prispevali k razvoju storitev na ravni EU. Iz navedene točke direktive obenem izhaja, da so »informacije javnega sektorja pomemben primarni material za proizvode in storitve z digitalno vsebino in bodo z razvojem brezžičnih vsebinskih storitev postale še bolj pomemben vir vsebin. V tem smislu bo bistvena široka čezmejna geografska pokritost. Večje možnosti ponovne uporabe informacij javnega sektorja bi, med drugim, evropskim družbam omogočile, da izkoriščajo potencial teh informacij in prispevajo h gospodarski rasti in ustvarjanju novih delovnih mest.« Ponovna uporaba informacij javnega značaja torej pomeni pridobivanje, običajno večje količine informacij, z namenom ustvarjanja dodane vrednosti (oplemenitenja informacij) za uporabnike storitev, ki jih, običajno na odplačen način (čeprav to ni pogoj), nudi prosilec. To pomeni, da surove informacije javnega značaja lahko vsebujejo latentno vrednost v smislu širše uporabnosti, pogosto v kombinaciji z ekonomsko vrednostjo. Koncept ponovne uporabe se torej kaže kot način, da zasebni sektor na podlagi pridobljenih informacij ponudi uporabnikom na trgu nekaj več kot javni sektor, ki z informacijami razpolaga zgolj za prvotni namen, tj. za izvrševanje svojih pristojnosti oziroma za opravljanje javnih nalog. Cilj ponovne uporabe je torej dodana vrednost informaciji javnega značaja, zasebni sektor (prosilec) pa naj bi ponudil več ali nekaj drugega, kot ponuja organ v okviru izvajanja svojih javnih nalog. Smisel nadaljnje uporabe ali izkoriščanja informacij javnega značaja je zagotavljanje nadgradnje teh informacij s strani prosilca in s tem izpolnjevanje gospodarske funkcije pravice dostopa do informacij javnega značaja. Pri gospodarski funkciji pride do izraza njen pomen za gospodarstvo, saj s ponovno uporabo informacij nastane trg z informacijami javnega sektorja kot eden ključnih trgov pri širjenju komunikacijske tehnologije. Predvsem komercialni uporabniki tako pridobljene informacije nato obdelajo, naredijo oziroma izdelajo neko dodano vrednost in nato obogateno informacijo ponudijo nazaj na trg, pri čemer Pooblaščenec posebej poudarja, da komercialne uporabnike k obogatitvi informacij zavezuje le trg in nikakor ne sam zakon. Namen posebne ureditve ponovne uporabe je prav v zagotavljanju enakosti pri obravnavanju prosilcev, ki želijo informacijo ponovno uporabiti. Ponovna uporaba mora biti dostopna vsem, pod enakimi pogoji. Javni sektor namreč zbira, proizvaja, reproducira in razširja širok nabor informacij na številnih področjih dejavnosti, kot so informacije s področja sociale, gospodarstva, geografije, vremena, turizma, podjetništva, patentiranja in izobraževanja, ki so zanimive za ponovno uporabo različnih prosilcev. Izhajajoč iz zgoraj navedene definicije in funkcije ponovne uporabe informacij javnega značaja Pooblaščenec ugotavlja, da zahteve prosilca ni mogoče obravnavati kot zahteve za ponovno uporabo informacij javnega značaja v skladu z ZDIJZ.
Pooblaščenec ob tem tudi poudarja, da gre za informacije, ki izkazujejo pravnomočno ugotovljene kršitve zakonov, ki so jih v okviru opravljanja javnopravnih nalog ugotovili prekrškovni organi, katerih cilj je spoštovanje predpisov in v tem smislu vzpostavitev zakonitega stanja, ki je v javnem interesu. Namen ZDIJZ pa je ravno v tem, da se zagotovitvi javnost in odprtost delovanja organov, ki se izraža z dostopom do informacij, ki izkazujejo izvajanje javnopravnih nalog organa, v konkretnem primeru so to informacije v zvezi s pravnomočnimi prekrškovnimi postopki, ki se nanašajo na pravne osebe, fizične osebe z dejavnostjo (samostojni podjetniki) in za osebe, ki samostojno opravljajo dejavnost.
Izhajajoč iz vsega navedenega je Pooblaščenec odločil, da je treba pritožbi prosilca ugoditi. Pooblaščenec je, na podlagi 1. odstavka 251. člena ZUP, odločbo organa odpravil in organu naložil, da je prosilcu dolžan posredovati informacije javnega značaja, na način, kot je določeno v prvi točki izreka te odločbe.
Posebni stroški v tem postopku niso nastali.Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Ur. l. RS, št. 42/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami in dopolnitvami) oproščena plačila upravne takse.
Pouk o pravnem sredstvu:.
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve odločbe na Upravno sodišče RS, Fajfarjeva 33, 1000 Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali neposredno pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.
Postopek vodila:
Alenka Žaucer, univ. dipl. prav.
svetovalka Pooblaščenca
Informacijski Pooblaščenec:
Nataša Pirc Musar, univ. dipl. prav.,
pooblaščenka