Prosilec - Občina Tišina
+ -Številka: 090-265/2013/2
Kategorije: Osebni podatek, Ponovna uporaba
POVZETEK:
Prosilec je za ponovno uporabo informacij javnega značaja zahteval posnetke (video) vseh sej občinskega sveta v mandatnem obdobju 2010 – 2014. Organ je zahtevo zavrnil. V pritožbenem postopku je Pooblaščenec ugotovil, da video posnetki v celoti vsebujejo osebne podatke prisotnih na sejah občinskega sveta in da gre za varovane osebne podatke. Namreč, podoba in glas posameznikov, prisotnih na sejah, četudi gre za javne funkcionarje, nista v povezavi z izvajanjem javnopravnih nalog javnih funkcionarjev, ki se pojavljajo na posnetkih. Prav tako ne obstaja pravna podlaga za obdelavo osebnih podatkov na posnetkih za namen ponovne uporabe, zato posnetki v celoti predstavljajo izjemo od prosto dostopnih informacij javnega značaja po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ in se zahteva za ponovno uporabo zavrne na podlagi 1. točke šestega odstavka 6. člena ZDIJZ.
ODLOČBA:
Številka: 090-265/2013/2
Datum: 27. 2. 2014
Informacijski pooblaščenec po pooblaščenki Nataši Pirc Musar (v nadaljevanju Pooblaščenec) izdaja na podlagi tretjega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/2006 – uradno prečiščeno besedilo in 117/2006 – ZDavP-2; v nadaljevanju ZDIJZ), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, številka 113/2005 in 51/2007 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP) in tretjega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, 105/2006 – ZUS-1, 126/2007- ZUP-E in 65/2008-ZUP-F; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi …………. (v nadaljevanju prosilec) zoper odločbo Občine Tišina, Tišina 4, 9251 Tišina (v nadaljevanju organ), št. 090-0004/2013-12, z dne 11. 11. 2013 v zadevi odobritve ponovne uporabe informacij javnega značaja naslednjo
O D L O Č B O:
1. Pritožba prosilca zoper odločbo Občine Tišina, št. 090-0004/2013-12, z dne 11. 11. 2013 se zavrne.
2. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.
O b r a z l o ž i t e v:
Organ je dne 19. 12. 2012 prejel zahtevo, s katero je prosilec prosil za dovoljenje za ponovno uporabo video posnetkov vseh sej občinskega sveta organa v mandatu od leta 2010 do leta 2014. Prosilec je navedel, da posnetke potrebuje v nepridobitne namene za namen informiranja občanov.
Organ je ugotovil, da bodo skupni stroški za pripravo in posredovanje informacij predvidoma znašali vsaj 5.242,94 EUR (z vključenim DDV), zato je od prosilca, z dopisom (računom) št. 090-0004/2013-6, z dne 5. 3. 2013, zahteval vnaprejšnji polog odmerjenega zneska.
Prosilec pologa ni plačal, zato je organ štel, da je odstopil od svoje zahteve in je postopek, v skladu s tretjim odstavkom 115. člena ZUP, s sklepom št. 090-0004/2013-7, z dne 15. 5. 2013, ustavil. Prosilec se je zoper sklep organa pravočasno pritožil, Pooblaščenec pa je v pritožbenem postopku pritožbi ugodil, izpodbijani sklep odpravil in zadevo vrnil organu v ponovno odločanje.
V ponovljenem postopku je organ izdal odločbo št. 090-0004/2013-12, z dne 11. 11. 2013, s katero je zahtevo prosilca v celoti zavrnil, na podlagi 4. točke šestega odstavka 6. člena ZDIJZ.
Prosilec se je zoper odločbo pravočasno pritožil in navedel, da se organ pri izdaji zavrnitvenega sklepa št. 090-0004/2013-7 in odločbe št. 090-0004/2013-12, obnaša dvolično. Pri izdaji sklepa je ugotovil, da zahtevi za ponovno uporabo informacij javnega značaja ne more ugoditi zaradi neplačanih stroškov za pripravo in posredovanje informacije javnega značaja, pri izdaji odločbe pa, da gre za informacije, ki so po Zakonu o varstvu osebnih podatkov dostopne samo upravičenim osebam. Iz navedenega sledi, da organ prilagaja izdajo odločb ali sklepov trenutni situaciji, ki je ustreznejša zanj in onemogoča ponovno uporabo informacij javnega značaja. Nadalje navaja, da je organ v izpodbijani odločbi le delno sledil odločbi Pooblaščenca. V skladu ZUP bi moral organ po uradni dolžnosti preskusiti vse štiri točke, ki so navedene pod točko »Obveznosti organa v ponovljenem postopku v primeru zavrnitve ponovne uporabe informacij javnega značaja«. Organ je pri izdaji kot razlog zavrnitve ocenil, da gre za podatek, za katerega drug zakon določa, da je dostopen samo upravičenim osebam (Zakon o varstvu osebnih podatkov). Organ se pri izdaji odločbe sklicuje le na »neko pravno mnenje«, ki pa ga v postopku izdaje odločbe ni preskusil, saj ob tem ni upošteval tudi Zakona o lokalni samoupravi, Statuta občine Tišina in Poslovnika občinskega sveta. Vsi trije akti določajo pravice, dolžnosti in pogoje delovanja občinskih organov in občinske uprave. Prosilec se sklicuje na člene 53. - 57. Poslovnika občinskega sveta občine Tišina, ki določajo, da se o vsaki seji piše zapisnik. Glede na to, da so zapisniki sej občinskega sveta javno objavljeni z vsemi osebnimi podatki (imena in priimki članov občinskega sveta, imena in priimki razpravljavcev, imena in priimki vabljenih, ...) je v tem primeru sklicevanje organa na varovanje osebnih podatkov neupravičeno, nesmiselno in v nasprotju z zakonodajo, ki določa delovanje organov lokalne skupnosti. Člani občinskega sveta in župan so izvoljeni s strani občanov, zato gre za javne osebe in so njihovi osebni podatki javno objavljeni na spletni strani občine. Prav tako so javno objavljeni v Uradnem listu ob uradni objavi razpisa volitev in uradni objavi rezultatov volitev. Glede na to, da so seje občinskega sveta javne, na katerih nastopajo svetniki, ki zastopajo občane in imajo s tem javno funkcijo s pooblastili, ki so določena v Zakonu o lokalni samoupravi, Statutu občine Tišina, Poslovniku občinskega sveta, gre za javne osebe in zato ne moremo govoriti o osebah in njihovih osebnih podatkih, po katerih jih ne bi smeli natančno in nedvoumno določiti. Nadalje prosilec izpostavlja namen snemanja, ki je izključno obveščanje javnosti, javnost pa je množica oseb, zato trdi, da so posnetki, glede na namen in upravičenost, namenjeni med vsemi drugimi osebami, tudi njemu in še dvema prosilcema. Trdi, da je organ odločil v nasprotju s svojo izjavo o upravičenih osebah in namenom snemanja. Organ se v nadaljevanju odločbe izreka, da se osebni podatki lahko zbirajo le za določene zakonite namene ter se ne smejo nadalje obdelovati tako, da bi bila njihova obdelava v neskladju s temi nameni, če zakon ne določa drugače. Organ tega dejstva ni preizkusil pri izreku odločbe. Organ ni preveril prosilčevega namena ponovne uporabe informacije javnega značaja, čeprav je bil v okviru postopka jasno izražen. Vsi trije prosilci so v svojih zahtevah izrazili namen, da so posnetki namenjeni izrecno obveščanju javnosti, torej za isti namen, kot so posnetki nastali. Organ se je pri izreku odločbe že postavil v vlogo »prekrškovnega« organa in na podlagi subjektivne ocene, brez dokazov, presodil, da prosilčevi nameni niso v skladu z določenimi in zakonitimi nameni. Organ je v tem primeru odločal v nasprotju z ZUP, saj je posredno odločal na osnovi dejstev, ki niso v njegovi pristojnosti. Organ pa v odločbi tudi ni obrazložil, zakaj prosilčev namen ponovne uporabe ni v skladu z istim namenom nastanka posnetkov s strani organa. Glede na jasno izražen namen nastanka posnetkov s strani organa, bi morali biti posnetki sej že objavljeni na spletni strani organa. Iz pojasnila organa pa je razvidno, da organ favorizira samo en medij (lokalno televizijo) za namene obveščanja samo določenega dela občanov Občine Tišina. Vsi občani namreč nimajo možnosti spremljanja kanala lokalne televizije. Občina tako celo onemogoča obveščanje določenega deleža občanov, ki nimajo možnosti spremljanja kanala lokalne televizije in jih tako postavlja v neenakovreden položaj. Vsled navedenega prosilec pričakuje, da bo Pooblaščenec odločbo organa razveljavil in mu pod določenimi pogoji (prepoved objave osebnih podatkov) dovolil ponovno uporabo in objavo delov sej občinskega sveta občine Tišina v mandatnem obdobju 2010-2014.
Organ po prejemu pritožbe odločbe ni nadomestil z novo, zato jo je, na podlagi 245. člena ZUP, odstopil v reševanje Pooblaščencu kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe.
Pritožba ni utemeljena.
Pooblaščenec uvodoma pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo pritožnik oziroma prosilec izpodbija. Pooblaščenec prvostopenjsko odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.
Uvodoma se je Pooblaščenec opredelil do pritožbenih navedb, kjer prosilec navaja, da je iz postopka in izdanega sklepa št. 090-0004/2013-7 razvidno, da so trije prosilci vložili zahtevo za ponovno uporabo enakih informacij javnega značaja in da iz dopisa (računa) organa št. 090-0004/2013-6, z dne 5. 3. 2013 izhaja, da bo omogočena ponovna uporaba informacij javnega značaja pod pogojem, da se poravnajo predvideni nastali stroški, zato se dopis (račun) šteje za uradni zaznamek iz prvega odstavka 22. člena ZDIJZ. V tem primeru so nastali trije identični uradni zaznamki, zato mora organ zahtevane informacije javnega značaja, v skladu s 6. alinejo 10. člena ZDIJZ, objaviti na svoji spletni strani.
Pooblaščenec pojasnjuje, da dopisa (računa) oz. zahtevka za polog št. 090-0004/2013-6, z dne 5. 3. 2013 ni mogoče šteti kot končne odločitve organa, torej kot uradnega zaznamka v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZDIJZ. Kot je bilo pojasnjeno že v odločbi Pooblaščenca št. 090-145/2013/7 z dne 22. 10. 2013, je organ s tem, ko je izdal zahtevek za polog stroškov, ravnal postopkovno napačno, saj bi v skladu s tretjim odstavkom 22. člena ZDIJZ v povezavi s 26. členom Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 76/2005, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju Uredba) moral najprej izdati odločbo, v kateri bi se opredelil do morebitnih izjem iz šestega odstavka 6. člena ZDIJZ ter pogojev in cene ponovne uporabe. Izhajajoč iz navedenega je organ o zahtevi za ponovno uporabo odločil šele z odločbo, ki se izpodbija v tem pritožbenem postopku. Vsled navedenega so tudi navedbe glede proaktivne objave informacij javnega značaja v svetovni splet neutemeljene. Pooblaščenec pojasnjuje, da zakonsko določilo 6. točke prvega odstavka 10. člena ZDIJZ predpisuje objavo tistih podatkov, glede katerih je organ vsaj trem prosilcem po ZDIJZ ugodil. Namreč, varstvo morebitnih pravic tretjih tudi terja, da se podatki lahko objavijo šele potem, ko je takšna odločba o dovolitvi dostopa ali ponovne uporabe že postala dokončna oz. pravnomočna.
Nadalje je Pooblaščenec ugotovil, da so pritožbene navedbe, da sta dva od prosilcev svetnika, ki želita o dogajanju še dodatno obveščati javnost in da imajo svetniki celo pravico zahtevati dobesedni prepis seje, ki lahko obsega neskončno osebnih podatkov, irelevantne za konkreten pritožbeni postopek. Namreč, v tem delu gre za vprašanje s področja delovanja občinskega sveta in za postopek, kako kot občinski svetnik zahtevati določene informacije, kar ne spada v pristojnost Pooblaščenca. V postopku dostopa do informacij javnega značaja se namreč presoja, ali je določena informacija prosto dostopna vsem, ne le osebam, ki imajo poseben položaj zaradi narave svojega dela (npr. občinski svetniki).
Iz zahteve prosilca izhaja, da je zahtevo vložil kot zahtevo za ponovno uporabo. Zahtevo je namreč vložil na pripravljenem obrazcu Pooblaščenca za ponovno uporabo. Kot namen uporabe je opredelil nepridobiten namen, kot predviden način ponovne uporabe pa določil »objava določenih delov seje v svetovni splet in informiranje občanov«. Prosilec je dne 22. 10. 2013 dodatno pojasnil, da bodo posnetki, ki jih bo posredoval organ, uporabljeni v obliki, kot jo bo posredoval organ. Prosilec bo iz posredovanega gradiva črpal samo potrebne segmente.
Glede na navedeno je Pooblaščenec ugotovil, da gre za zahtevo za ponovno uporabo, saj prosilec ves čas postopka trdi, da gre za ponovno uporabo, organ pa temu ne oporeka, saj je zahtevo obravnaval kot zahtevo za ponovno uporabo.
Pojem ponovne uporabe informacije javnega značaja določa tretji odstavek 4. člena ZDIJZ. Ponovna uporaba informacij javnega značaja po tej določbi pomeni uporabo s strani fizičnih oseb ali pravnih oseb za pridobitne ali nepridobitne namene, razen za prvotni namen v okviru javne naloge, zaradi katerega so bili dokumenti izdelani. Ključno za ponovno uporabo informacij je, da organi javnega sektorja informacije primarno zbirajo za izvrševanje svojih javnih nalog, že zbrane informacije pa lahko posredujejo prosilcem za nadaljnjo uporabo v pridobitne ali nepridobitne namene. Razlikovanje med pridobitnim in nepridobitnim namenom ne vpliva na to, ali je šteti posamezno uporabo informacije javnega značaja za ponovno uporabo. Ta razlika dobi pomen samo ob vprašanju, ali sme organ zaračunati ceno za ponovno uporabo. Po prvem odstavku 34.a člena ZDIJZ lahko organ za ponovno uporabo informacij v pridobitne namene zaračuna ceno, razen v primeru uporabe z namenom informiranja, zagotavljanja svobode izražanja, kulture in umetnosti in uporabe informacij s strani medijev.
Predmet zahteve za ponovno uporabo informacij in predmet tega pritožbenega postopka so video posnetki vseh sej občinskega sveta Občine Tišina v mandatnem obdobju 2010 – 2014 (v nadaljevanju posnetki).
Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je organ zahtevo prosilca za ponovno uporabo zavrnil na podlagi 4. točke šestega odstavka 6. člena ZDIJZ, pri čemer kot drug zakon, ki določa, da so podatki dostopni samo upravičenim osebam, navaja ZVOP-1.
Šesti odstavek 6. člena ZDIJZ določa, da lahko organ prosilcu zavrne zahtevo za ponovno uporabo zahtevane informacije,če se zahteva nanaša na:
1. podatek iz prvega odstavka tega člena (taksativno določene izjeme do prostega dostopa do informacij javnega značaja) ali
2. podatek, zavarovan s pravicami intelektualne lastnine tretjih oseb, ali
3. podatek, s katerim razpolagajo izvajalci javne službe javne radiotelevizije ali izvajalci javne službe na področju raziskovalne ali kulturne dejavnosti ali
4. podatek, za katerega drug zakon določa, da je dostopen samo upravičenim osebam.
Navedene štiri točke so edina pravna podlaga, na podlagi katere je prosilčeva zahteva za ponovno uporabo dejansko lahko zavrnjena.
Na ogledu in camera dne 24. 9. 2013 je organ povedal, da so seje občinskega sveta praviloma javne. Če je javnost izključena, se seje ne snemajo, in torej glede zaprtih sej posnetki ne obstajajo. Javne seje pa se snemajo na način, da zvočno snemanje izvaja organ, slikovno pa pogodbenik, nato pa slednji posnetka združi. Namen snemanja je izključno obveščanje javnosti, zato se seje tudi predvajajo na lokalni televiziji. Pooblaščenec je ugotovil, da se posnetki predvajajo na lokalni televiziji v originalu, kar pomeni, da za takšno predvajanje organ ni izvedel posebnega delnega dostopa. Organ torej razpolaga izključno z originalnimi posnetki.
Pooblaščenec dejstvo, da so seje občinskega sveta odprte za javnost, razume v smislu, da se jih ima javnost pravico udeležiti in pod pogoji, iz npr. poslovnika občine, tudi sodelovati v razpravi. Javnosti sej pa po mnenju Pooblaščenca ni mogoče razumeti tako široko, da bi bilo dopustno seje brez soglasja snemati (zvočno in slikovno) ter posnetke hraniti, nadalje obdelovati in objaviti povsem neodvisno od volje posameznikov, katerih osebni podatki so na posnetku, in ne da bi bili ti posamezniki vnaprej seznanjeni z nameni obdelave osebnih podatkov (zvočnih in slikovnih posnetkov). V konkretnem primeru organ snema seje občinskega sveta izključno za namen obveščanja javnosti na lokalni televiziji in sestavo zapisnika. Pooblaščenec navaja, da samo dejstvo, da so seje že bile javno objavljene na lokalni televiziji, ne pomeni nujno, da so posnetki sej v celoti informacija javnega značaja.
Organ se je pri zavrnitvi zahteve za ponovno uporabo posnetkov skliceval na izjemo varstva osebnih podatkov (1. točka šestega odstavka 6. člena ZDIJZ), čeprav je zahtevo zavrnil na podlagi 4. točke šestega odstavka 6. člena ZDIJZ. ZDIJZ v 3. točki prvega odstavka 6. člena določa, da organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov. ZDIJZ torej glede izjeme varstva osebnih podatkov napoti na ZVOP-1.
V skladu s 6. členom ZVOP-1 je osebni podatek katerikoli podatek, ki se nanaša na posameznika, ne glede na obliko, v kateri je izražen. Posameznik pa mora biti določena ali določljiva fizična oseba, na katero se nanaša osebni podatek, pri čemer je oseba določljiva, če se jo lahko neposredno ali posredno identificira, predvsem s sklicevanjem na identifikacijsko številko, enega ali več dejavnikov, ki so značilni za njeno fizično, fiziološko, duševno, ekonomsko, kulturno ali družbeno identiteto, pri čemer način identifikacije ne povzroča velikih stroškov, nesorazmerno velikega napora ali ne zahteva veliko časa.
Ker razkritje osebnih podatkov, kamor glede na zgoraj ugotovljeno spadajo tudi zahtevani posnetki, skladno s 3. točko 6. člena ZVOP-1, predstavlja obdelavo osebnih podatkov, je za presojo dopustnosti razkritja treba upoštevati splošne podlage za obdelavo osebnih podatkov, opredeljene v 8. in 9. členu (javni sektor) ZVOP-1. Iz navedenih členov kot splošno pravilo izhaja, da je obdelava osebnih podatkov dopustna, če tako določa zakon ali če je za to podana privolitev posameznika.
Iz določbe 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ obenem izhaja, da nimajo vsi osebni podatki hkrati statusa t.i. varovanih osebnih podatkov, kar pomeni, da je razkritje osebnih podatkov v določenih primerih lahko dopustno. Razkritje osebnega podatka je tako lahko, pod določenimi pogoji, dopustno tudi v okviru izvrševanja pravice do ponovne uporabe informacij javnega značaja. 1. alineja tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ določa, da se, ne glede na podano izjemo po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, dostop do zahtevane informacije dovoli, če gre za podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca, razen v primerih iz 1. in 5. do 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ ter v primerih, ko zakon, ki ureja javne finance ali zakon, ki ureja javna naročila, določata drugače. Sprejeto je stališče, da konkretni javni funkcionar oz. javni uslužbenec ni upravičen pričakovati zasebnosti glede svojega imena, naziva, položaja, plače, službenega naslova in vseh ostalih podatkov, ki so povezani z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca.
Kot že rečeno, so predmet tega pritožbenega postopka posnetki sej občinskega sveta. Same seje občinskega sveta in sodelovanje/prisostvovanje občinskih svetnikov in župana na sejah je nedvomno v zvezi z opravljanjem javne funkcije občinskih svetnikov in župana, medtem ko pa obdelava osebnih podatkov občinskih svetnikov in župana s snemanjem sej občinskega sveta ni več namenjena izvajanju oblastnih nalog občine. Iz tega razloga je treba, v zvezi z vprašanjem, katere podatke v zvezi z opravljanjem javne funkcije župana in članov občinskega sveta je dopustno razkriti na podlagi 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, izhajati iz dejstva, da navedena določba predstavlja izjemo od izjem in jo je treba razlagati v skladu z namenom, ki ga zasleduje ZDIJZ. Namen ZDIJZ, ki izhaja iz 2. člena, je zagotoviti javnost in odprtost delovanja organov ter omogočiti uresničevanje pravice posameznikov in pravnih oseb, da pridobijo informacije javnega značaja, pri čemer si morajo organi za uresničitev tega namena prizadevati, da dosežejo čim večjo obveščenost javnosti o svojem delu. Tako je treba razlikovati med tistimi osebnimi podatki, ki so neposredno povezani z opravljanjem javnopravnih nalog in porabo javnih sredstev župana in članov občinskega sveta kot javnih funkcionarjev in celoto vseh ostalih osebnih podatkov, ki jih organ vodi o njih. Javni funkcionarji se s tem, ker opravljajo funkcijo v javnem sektorju, namreč ne odpovedo v celoti zasebnosti na delovnem mestu oz. položaju. Pri tem Pooblaščenec opozarja na vidik varstva pravic zasebnosti in osebnostnih pravic iz 35. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/1991 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju Ustava RS) ter v tem okviru na pravico do lastne podobe in pravico na glasu.
Videoposnetek je skupek dokaj popolnih in natančnih osebnih lastnosti posameznika, saj gre za nosilec, ki je nekakšna tehnična preslikava lastnosti posameznika na določen medij. Posnetek vsebuje tolikšno množico osebnih podatkov, da se da posameznika z njimi natančno in nedvoumno določiti. Posnetek tako vsebuje tudi npr. podatke o tem, kakšen je bil zunanji videz posameznika v trenutku, ko je bil posnetek napravljen, kako je bil posameznik v tem trenutku oblečen, ali je bil urejen ali ne, kakšne so bile njegove kretnje, skratka, zajema njegovo celotno osebno podobo. Razkritje te podobe v zahtevanih posnetkih v konkretnem primeru ne bi z ničimer prispevalo k uresničitvi namena, ki ga zasleduje tretji odstavek 6. člena ZDIJZ, obenem pa bi prekomerno poseglo v zasebnost snemanih na seji občinskega sveta. Nadalje, posnetek vsebuje tudi glas posameznika kot osebno lastnost posameznika. Ta pravica ne zajema samo, kaj je posameznik rekel, temveč tudi, kako je to izjavil (npr. nepremišljena ali impulzivna izjava, ton glasu,…). Pravica človeka do lastnega glasu oz. pravica na glasu vsakomur zagotavlja, da posameznik sam odloči o podobi svoje osebnosti v komunikaciji z drugimi. V človekovi besedi se namreč izraža njegova osebnost. Vsak ima pravico, da lahko govori prosto, brez zadrege in v normalnih okoliščinah, ki jih izraža krilatica »verba volant, litterae scriptae manent«. K tej temeljni pravici sodi tudi to, da se človek sam odloči o tem, kdo bo slišal vsebino komunikacije – le sogovornik, določena zaključena skupina ljudi ali javnost. Odločitev o sebi in o svoji besedi zajema torej tudi določitev kroga oseb, ki naj slišijo vsebino pogovora. Svojo vsebino najde ta pravica v upravičenju vsakega človeka o tem, ali bo njegov glas posnet in s tem preko nosilca zvoka morda posredovan tretjim osebam, s čimer se beseda in glas od njega ločita in osamosvojita. Zapis daje oblast nad tujo osebo, tujo osebno dobrino, ker omogoča ponovitev in tako posega v izključno pravico osebe, da razpolaga s tem, kar je govorila, da sama odloča, kdo naj to sliši ali kdo lahko to sliši.
Pooblaščenec je ugotovil, da posnetki v celoti vsebujejo osebne podatke prisotnih na sejah občinskega sveta in da gre za varovane osebne podatke. Namreč, podoba in glas posameznikov, prisotnih na sejah, četudi gre za javne funkcionarje, nista v povezavi z izvajanjem javnopravnih nalog javnih funkcionarjev, ki se pojavljajo na posnetkih, obenem pa iz njih tudi ni mogoče sklepati na (ne)racionalno porabo javnih sredstev, na delo organa kot celote ali na (ne)pravilnost določenih postopkov pri organu. Edino, kar je v povezavi z izvajanjem javnopravnih nalog, je vsebina govora, ker pa je na posnetkih govorjena, izraža tudi glas govorečega, ki pa je v konkretnem primeru varovan osebni podatek. Ravno iz tega razloga posnetki sej služijo za pripravo magnetograma ali zapisnika, ki praviloma je prosto dostopna informacija javnega značaja. Glede na navedeno je pritožbena navedba, da so zapisniki sej občinskega sveta z vsemi osebnimi podatki javno objavljeni in da je v tem primeru sklicevanje na varovanje osebnih podatkov neupravičeno, nesmiselno in v nasprotju z zakonodajo, ki določa delovanje organov lokalne skupnosti, neutemeljena.
Nadalje je Pooblaščenec ugotovil, da sta dopustna namena obdelave posnetkov sej občinskega sveta priprava zapisnika ali/in magnetograma ter obveščanje javnosti. V konkretnem primeru je ta namen dosežen s pripravo zapisnika in z objavo posnetkov na lokalni televiziji (dva krat) zaradi informiranja občanov. Kot že omenjeno, Pooblaščenec ni zasledil pravne podlage za obdelavo posnetkov sej občinskega sveta za namen ponovne uporabe, četudi posredno zajema obveščanje javnosti. 38. člen Ustave RS namreč določa, da je prepovedana uporaba osebnih podatkov v nasprotju z namenom njihovega zbiranja. Torej, v primeru ponovne uporabe posnetkov bi šlo za drug namen obdelave osebnih podatkov prisotnih na seji občinskega sveta, kot pa je bil prvotni namen obdelave osebnih podatkov, zasledovan s snemanjem. Četudi je prosilec kot namen ponovne uporabe navedel obveščanje javnosti, je takšno obveščanje javnosti drugačno in zasleduje tudi drug namen, kot pa je namen obveščanja javnosti, ki ga zasleduje organ. V primeru ponovne uporabe bi posnetki bili dosegljivi na spletu svetovni javnosti in ne samo ožji skupini (npr. na lokalni ravni), hkrati pa bi bili dosegljivi ves čas (neomejeno) in ne samo 2 -krat, kot je bil prvotni namen.
Na tem mestu Pooblaščenec ob smiselni razlagi glede namena obdelave osebnih podatkov primeroma navaja sodbo Sodišča Evropske unije (v združenih zadevah C-92/09 in C-93/09 Volker und Markus Schecke GbR in Hartmut Eifert vs. Land Hessen, ob udeležbi Bundesanstalt für Landwirtschaft und Ernährung, z dne 9. 11. 2010), ki je v zvezi s proaktivno objavo podatkov s strani organov na spletu odločilo, da objava poimenskih podatkov, ki se nanašajo na prejemnike sredstev in na natančne zneske, ki so jih upravičenci prejeli iz Evropskega kmetijskega jamstvenega sklada in Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja, pomeni kršitev pravic, ki ju imajo navedeni upravičenci na podlagi členov 7 in 8 člena Listine EU o temeljnih pravicah (pravica do varstva osebnih podatkov, pravica do zasebnega življenja). Na podlagi navedene sodbe se osebni podatki fizičnih oseb ne smejo objaviti na spletu, podatki o prejemnikih pa še vedno ostajajo dostopni na podlagi zahtev po določbah ZDIJZ. V skladu z navedenim je pri obvezni objavi informacij na spletu, ki vsebujejo osebne podatke fizičnih oseb, v skladu z načelom sorazmernosti, poleg pravice vsakogar do dostopa do informacij javnega značaja, treba dosledno upoštevati pravico do zasebnega življenja.
Izhajajoč iz navedenega je Pooblaščenec zaključil, da zahtevani posnetki sej občinskega sveta niso neposredno v zvezi z opravljanjem javne funkcije, ker vsebujejo varovane osebne podatke (podobo in glas posameznikov), in da ne obstaja pravna podlaga za njihovo obdelavo za namen ponovne uporabe, zato predstavljajo izjemo od prosto dostopnih informacij javnega značaja po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Ker je podana izjema varstva osebnih podatkov, se zahteva za ponovno uporabo zavrne na podlagi 1. točke šestega odstavka 6. člena ZDIJZ.
Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je organ pravilno odločil, da se zahteva prosilca za ponovno uporabo zavrne, vendar obrazložil z napačnimi razlogi. Zahtevo je namreč zavrnil na podlagi 4. točke šestega odstavka 6. člena ZDIJZ in ne na podlagi 1. točke šestega odstavka 6. člena ZDIJZ, kot je ugotovil Pooblaščenec. Glede na navedeno se pritožba na podlagi tretjega odstavka 248. člena ZUP zavrne.
V tem postopku posebni stroški niso nastali.
Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 42/2007-UPB3, s spremembami in dopolnitvami; ZUT) oproščena plačila upravne takse.
Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor zoper odločbo Občine Tišina, Tišina 4, 9251 Tišina, št. 090-0004/2013-12, z dne 11. 11. 2013. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.
Postopek vodila:
Monika Voga, univ.dipl.prav.,
Svetovalka pri Informacijskem
pooblaščencu
Informacijski pooblaščenec
Nataša Pirc Musar, univ. dipl. prav.,
pooblaščenka