Prosilec - Okrožno sodišče v Ljubljani
+ -Številka: 090-224/2013/3
Kategorije: Ali gre za zlorabo pravice
POVZETEK:
Organ je zavrnil zahtevo prosilca za vpogled v konkreten stečajni spis, ker meni, da prosilec zlorablja pravico dostopa do informacij javnega značaja. Pooblaščenec je ugotovil, da je pritožba utemeljena, ker prosilec ni prekoračil pravne meje pravice dostopa do informacij javnega značaja, kar pomeni, da ni izvršil ravnanja, ki predstavlja zlorabo pravice. Organ se v izpodbijani odločbi ni konkretno opredelil do posameznih dokumentov, ki so predmet presoje. Takšne odločbe se ni dalo preizkusiti, zato je Pooblaščenec odločbo organa odpravil in zadevo vrnil organu v ponovno odločanje.
ODLOČBA:
Številka: 090-224/2013/3
Datum: 7. 1. 2014
Informacijski pooblaščenec po pooblaščenki Nataši Pirc Musar (v nadaljevanju Pooblaščenec) izdaja na podlagi tretjega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/2006 – uradno prečiščeno besedilo in 117/2006 – ZDavP-2; v nadaljevanju ZDIJZ), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, številka 113/2005 in 51/2007 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP) in prvega odstavka 248. člena ter prvega in drugega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, 105/2006 – ZUS-1, 126/2007- ZUP-E, 65/2008-ZUP-F in 8/2010-ZUP-G; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi … (v nadaljevanju prosilec), z dne 16. 10. 2013 zoper odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, Tavčarjeva 9, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), št. Su 1-9/2013-39, z dne 9. 10. 2013, v zadevi odobritve dostopa do informacije javnega značaja naslednjo
O D L O Č B O:
1. Pritožbi prosilca se ugodi in odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. Su 1-9/2013-39, z dne 9. 10. 2013, se odpravi ter se zadeva vrne organu v ponovno odločanje. Organ mora o zahtevi prosilca z dne 14. 6. 2013 odločiti brez odlašanja, najpozneje pa v tridesetih (30) dneh od prejema te odločbe.
2. V tem postopku posebni stroški niso nastali.
O b r a z l o ž i t e v :
Organ je dne 14. 6. 2013 prejel zahtevo prosilca, ki je želel vpogledati v stečajni spis, ki se pri organu vodi pod opr. št. St 162/2005. Prosilec je v zahtevi navedel, da je postopek nad dolžnikom končan, dolžnik je izbrisan iz registra in stečajni spis arhiviran. Prosilec je želel vpogledati v A-spis in po potrebi fotokopirati posamezne dokumente iz spisa.
Organ je zahtevo prosilca zavrnil z odločbo št. Su 1-9/2013-39, z dne 9. 10. 2013. V obrazložitvi odločbe se je organ najprej skliceval na izjemo od prostega dostopa iz 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ in navedel, da mora organ zahtevani spis predhodno v celoti pregledati in iz njega izločiti vse varovane podatke. Ker gre za zelo obsežen spis, je za pripravo spisa za vpogled zahtevano ogromno dodatnega dela. Po oceni organa bodo predvideni stroški priprave spisa za vpogled (porabljen čas) znesli minimalno 85,50 EUR. S tem, da je za polog upoštevana konservativna ocena časa, predvidenega za pregled in pripravo spisa. Organ pologa ni zaračunal za vpogled v spis (ni računal materialnih stroškov, ki bodo pri tem tudi nastali, saj je treba vse listine, iz katerih se izločijo varovani podatki, za vpogled kopirati), temveč zgolj za nesorazmerno delo, ki bo potrebno za pripravo spisa. Prosilec je organu sporočil, da stroškov ne bo plačal. V nadaljevanju odločbe je organ navedel, da prosilec na organ od novembra 2012 vseskozi naslavlja vloge za dostop do informacij javnega značaja, največkrat za vpogled v posamezne spise. Tako je prosilec naslovil že 9 zahtev, od tega 5 zahtev za vpogled v stečajne spise, kar po obsegu dela predstavlja največ dela organa v povezavi z dostopom do informacij javnega značaja. Zato gre že za zlorabo pravice dostopa do informacij javnega značaja. Prosilec zahteva vpoglede v spise v zadevah, kjer ne more izkazati opravičene koristi v skladu s področnimi procesnimi predpisi. Prosilec sam vpogled v spis opravi hitro in večinoma želi kopije le nekaj dokumentov posameznega spisa, kar po mnenju organa dokazuje, da prosilec nima pravega namena vpogledati v spise, temveč želi organu le naložiti dodatno prekomerno delo in naloge. Do sedaj so bili zahtevani spisi manjšega obsega (do 100 strani), ki niso zahtevali več časa za pripravo. Vendar pa imajo posamezni spisi tudi po več 1000 strani, zato bi priprava teh spisov za vpogled po mnenju organa povzročila nesorazmerno količino dela. To bi zahtevalo ogromno časa in povzročilo tudi motnje pri rednem delu organa. Vse navedeno izkazuje zlorabo pravice dostopa do informacij javnega značaja. Enako stališče je zavzel Pooblaščenec v odločbi št. 090-117/2012/3, z dne 20. 6. 2013.
Prosilec je v pritožbi, ki jo je organ prejel dne 16. 10. 2013, navedel, da organ kljub odločbi Pooblaščenca št. 090-186/2013/2, z dne 4. 9. 2013 vztraja pri svojem zmotnem stališču. Prosilec ne dvomi, da so v zahtevanem spisu nekateri varovani osebni podatki, vendar poudarja, da je od organa zahteval le vpogled v A-spis in ne tudi v B-stečajni spis, v katerem se nahajajo prijave terjatev upnikov z varovanimi osebnimi podatki. V A-stečajnem spisu takšnih podatkov praviloma ni, saj navedba imen upnikov ne more biti varovan osebni podatek; njihovo javno objavo namreč predpisuje tudi ZFPPIPP. V nadaljevanju prosilec meni, da v konkretnem primeru ni podana podlaga za zatrjevanje zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja. Hkrati, ko organ prosilcu pripisuje težnjo po povzročanju škode oz. šikaniranju, priznava, da so bili s strani prosilca doslej zahtevani spisi manjšega obsega, ki niso zahtevali več časa za pripravo. Logično bi bilo, da bi nekdo, ki bi organu želel povzročati delo in stroške, izbiral obsežnejše spise. Iz dejstva, da prosilec vpogled v zahtevane spise opravi »hitro« in večinoma želi kopijo le nekaj dokumentov posameznega spisa, organ izpelje zaključek, da prosilec nima namena vpogledati v spise, temveč želi organu le naložiti dodatno prekomerno delo in naloge. Prosilec takšno stališče razume kot žaljivo in služi zgolj diskreditaciji prosilca ter onemogočanju njegove legitimne pravice dostopati do informacij javnega značaja. Po drugi strani vloge prosilca niso vsebovale žalitev in diskreditacij. Zahteve se tudi niso ponavljale. Različne oblike izmikanja oz. zaobida zakona na strani organa se dogajajo že 4 mesece in takšno ravnanje prosilec obsoja. Kljub temu, da organu ni dolžan izkazovati konkretnega (pravnega) interesa oz. namena svojih zahtevkov, je prosilec v pritožbi podrobno navedel, zakaj je zahteval dostop do informacij javnega značaja in pojasnil, da je na podlagi tako pridobljenih podatkov pristojnemu državnemu tožilstvu pošiljal utemeljene in z dokazi podkrepljene kazenske ovadbe. Vpogled v stečajne spise ni samemu sebi namen, niti ne gre za obliko šikaniranja ali oviranja organa, pač pa ima konkreten (tudi javnofinančni in družbeno koristni) namen, ki bi ga kazalo podpreti in ne obsojati in kriminalizirati. Na koncu pritožbe je prosilec poudaril, da svoje pravice po dostopu do informacij javnega značaja nikoli ni izvrševal v nasprotju z njenim ciljem oz. namenom, za izvrševanje te pravice pa v danih primerih ne obstaja še kakšna dodatna možnost. Vse svoje zahteve prosilec smatra kot utemeljene in tudi v konkretnem primeru meni, da je do vpogleda upravičen brez izpolnjevanja dodatnih pogojev, ki jih postavlja organ.
Organ po prejemu pritožbe prosilca odločbe ni nadomestil z novo, zato jo je na podlagi 245. člena ZUP, z dopisom št. Su 1-9/2013, z dne 24. 10. 2013, odstopil v reševanje Pooblaščencu, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe.
Pritožba je utemeljena.
Pooblaščenec uvodoma pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo pritožnik oziroma prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.
Organ je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevo prosilca, ker meni, da gre zlorabo pravice dostopa do informacij javnega značaja. Ker je prosilec takšni odločitvi nasprotoval, je Pooblaščenec v pritožbenem postopku presojal, ali je prosilec obravnavano zahtevo pri organu vložil z namenom, ki ga zasleduje ZDIJZ, ali pa je pri tem ravnanju prekoračil pravne meje navedene pravice.
Zloraba pravice nastane tedaj, ko subjekt prestopi meje pravno zavarovanega upravičenja tako, da s tem ogroža oz. posega v pravico drugega. Če hočemo določiti meje pravice tistemu, ki jo je prekoračil, moramo izhajati iz pojma pravice in njene vsebinske opredelitve. Pravna norma pogosto ne more dati določnega in jasnega odgovora na vprašanje, kakšen naj bo obseg pravice v konkretnem primeru. Odgovor nam da šele ustvarjalna interpretacija prava (Marijan Pavčnik, Zloraba pravice, Časopisni zavod Uradni list SR Slovenije, Ljubljana 1986, str. 5). Poudariti je treba, da je presoja obstoja zlorabe pravice institut, ki ga je treba uporabljati z veliko mero previdnosti in le tam, kjer je to nujno potrebno. Kriterije, ki opredeljujejo zlorabo pravice, je treba razlagati ozko in v vsakem primeru posebej. Utemeljitev obstoja zlorabe pravice mora vselej ostati skrajno sredstvo v postopkih odločanja o zahtevah za posredovanje informacij javnega značaja in se sme uporabiti le v primeru, če od organa objektivno ni mogoče pričakovati, da bo zahteve prosilca obravnaval v skladu z določbami ZDIJZ.
ZDIJZ ne navaja kriterijev, na podlagi katerih lahko organ zahtevo prosilca ocenjuje kot ravnanje, ki predstavlja zlorabo pravice, niti ni z ZDIJZ omejeno število vlog, ki jih lahko vloži posamezni prosilec. Upoštevati pa je treba, da so se za opredelitev zlorabe pravice v pravni teoriji in praksi razvili kriteriji, ki se lahko uporabijo tudi v zvezi s pravico dostopa do informacij javnega značaja. Dr. Andrej Berden v članku Zloraba pravice (Pravna praksa, št. 26/00; v nadaljevanju članek Zloraba pravice) navaja, da gre za uporabo oziroma izvrševanje pravice, če dejanje presojamo samo formalno, z vidika samo tistih pravnih norm, ki pravico neposredno določajo – in za zlorabo te formalne pravice oziroma dejansko za protipravno ravnanje, če ga presojamo v luči načela morale in javnega interesa, ki jih je pravo sprejelo kot svoje vrhovno vodilo, oziroma v luči samega načela zlorabe pravic. Pod tem pojmom torej ne moremo razumeti samo zavestne, namerne zlorabe, ampak ga moramo jemati objektivno. Zlorabo pravice je treba označiti kot nedopustno ravnanje, ki nima značaja klasičnega deliktnega dejanskega stanu. Pravica dostopa do informacij javnega značaja je konkretizirana v ZDIJZ, iz katerega izhaja splošno načelo, da so vse informacije vseh zavezancev dostopne vsakomur. Ker pa je treba na pravo gledati kot na celoto, pravice ni dopustno izvrševati v nasprotju z njenim ciljem oziroma namenom. Vsebino slednjega je treba ugotavljati upoštevaje socialno funkcijo pravice, ki združuje demokratično funkcijo in funkcijo nadzora ter meje, ki jih titularju pravice postavljata morala in javni interes. Demokratična funkcija služi večji udeležbi državljanov v politiki in izhaja iz teorij participativne in deliberativne demokracije, ki poudarjajo, da odprtost delovanja javne oblasti ne more biti omejena le na različne oblike parlamentarnega odločanja, temveč mora vključevati tudi različne oblike neposrednega sodelovanja državljanov pri sprejemanju predpisov in političnih odločitev (več v Komentarju Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, Senko Pličanič et al., Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti, Ljubljana, 2005, str. 72). Funkcija nadzora pa omogoča državljanom nadzor nad delom javne uprave, nadzor nad pravilnostjo dela javnih oblasti ter nadzor nad porabo proračunskega denarja, kar preprečuje slabo upravljanje, zlorabo oblasti in korupcijo. Ta pravica omogoča splošni nadzor javnosti nad delom javne uprave, kamor sodi tudi organ, in s tem pospešuje zavedanje odgovornosti vseh, ki upravljajo z javnim denarjem in izvajajo pooblastila, ki jim jih je podelila država. Javnost lahko le s pomočjo načel, ki jih pozna pravo dostopa do javnih informacij, preverja pravilnost odločitev organov ter spoštovanje pravnih in drugih pravil. Zato je delo oblastnih organov oziroma državne uprave ali uprave lokalne skupnosti bolj učinkovito (razlog nadzora in učinkovitejšega delovanja), obenem pa se zaradi komunikacije in tesnejšega razmerja med javnim sektorjem in posameznikom krepi tudi zaupanje vanje.
Zloraba pravice je torej prekoračitev pravne meje, zaradi česar pride do kolizije dveh pravic, ki se med seboj ne izključujeta. Takšno stališče izhaja tudi iz omenjenega članka z naslovom Zloraba pravice, v katerem avtor ugotavlja, da je konflikt pravic treba razlagati široko, ni pa vsak poseg v pravico drugega tudi zloraba pravice. Pravi in resnični obseg pravice lahko odkrijemo le, če ugotavljamo njen ekonomski in socialni cilj in primerjamo njen značaj z vrednostnim značajem interesa, ki ga z njenim izvrševanjem prizadenemo. Kot navaja avtor navedenega članka, je zloraba izvrševanje pravice v nasprotju z njenim ekonomskim in socialnim namenom. Vsaka pravica je z njenega socialnega vidika relativna. Prizna se torej spremenljivost vsebine in s tem relativnost pravic. Sodnik določi konkretno vsebino, upoštevajoč generalna načela pravnega reda in zakonsko vsebino pravice v enem od pravnih postopkov. Glede na konkretne okoliščine določi meje in obseg njihovega izvrševanja. Avtor navedenega članka nadaljuje, da ni nujno, da predstavlja zlorabo pravice vedno le posamezno upravičenje, ki iz nje izvira in ki je v nasprotju s kakšnimi »močnejšimi« interesi, temveč lahko predstavlja zlorabo tudi način njenega izvrševanja. Ni dovolj, da je izvrševalec pravice (njen upravičenec) sposoben in da ima pravica pravno veljaven temelj, temveč mora biti njeno izvrševanje v skladu s temeljnimi pravili pravnega reda in pravne politike, ki izhajajo večinoma iz same narave stvari in interesne pogojenosti prava. Način izvrševanja pomeni zlorabo pravice takrat, ko za izvrševanje obstaja več možnosti, upravičenec pa pravico izvršuje na način, ki škoduje drugemu ali pa mu »otežuje njegov položaj«.
Organ navaja, da je prosilec od novembra 2012 na organ naslovil že 9 zahtev, od tega 5 zahtev za vpogled v stečajne spise. Vendar pa je treba poudariti, da niso vse te vloge predmet tega pritožbenega postopka, saj se slednji nanaša samo na 1 vlogo z dne 14. 6. 2013. O vseh ostalih vlogah je organ odločal v drugih postopkih in jih zato ni mogoče upoštevati v tem pritožbenem postopku. Zato se nadaljnje ugotovitve Pooblaščenca nanašajo le na vlogo prosilca z dne 14. 6. 2013. Pooblaščenec je najprej presojal, ali je v zvezi s to vlogo izpolnjen osnovni predpogoj, da lahko govorimo o zlorabi pravice, in sicer, ali je v konkretnem primeru prišlo do konflikta dveh neizključujočih se pravic.
Pooblaščenec poudarja, da pravica dostopa do informacij javnega značaja ni priznana izključno v interesu prosilca, temveč tudi v interesu družbe, ki je v tem, da se v čim večji meri omogoči izvrševanje demokratične funkcije in funkcije nadzora obravnavane pravice, vendar nikakor ne na način, ki prekomerno ovira celotno delo organa. Ta interes družbe predstavlja socialno funkcijo pravice dostopa do informacij javnega značaja. Pri tem se je treba postaviti na stališče (ki izhaja tudi iz zgoraj omenjenega članka z naslovom Zloraba pravice), da ima v primeru kolizije med pravico prosilca in interesom družbe prevlado slednji. Pooblaščenec je po preučitvi celotne zadeve ugotovil (in v nadaljevanju pojasnil), da pravica prosilca zahtevati informacije javnega značaja v konkretnem primeru ni prišla v konflikt z nobeno pravico organa ali tretjih oseb. Pri tem je Pooblaščenec, upoštevaje navedbe organa v izpodbijani odločbi, presojal odnos med pravico prosilca dostopati do informacij javnega značaja in dolžnostjo ter pravico organa, da opravlja svoje delo samostojno v okviru in na podlagi ustave in zakonov, ter posledično pravicami tretjih oseb, ki so udeležene v drugih postopkih, ki jih vodi organ. Organ je dolžan opravljati svoje delo samostojno v okviru in na podlagi ustave in zakonov (120. člen Ustave RS). Organ v konkretnem primeru odloča v upravni zadevi. Pri tem ga, poleg pravil ZDIJZ, zavezujejo tudi splošna pravila upravnega postopka, ki so zbrana v ZUP. Eden temeljnih ciljev splošnega upravnega postopka je zavarovati šibkejšo stranko, to je tistega, ki v tem postopku uveljavlja svojo pravico ali varuje svojo pravno korist oziroma se mu nalaga določena obveznost. Upravni postopek je večino svojih procesnih institutov razvil s tem namenom, zato ga tudi uvrščamo v enega od temeljev sistema varstva pravic posameznikov v razmerju do uprave (več Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, urednika prof. dr. Tone Jerovšek in prof. dr. Gorazd Trpin, 2004, komentar k 1. členu). Organ, na katerem je dokazno breme, v obravnavanem primeru ni v zadostni meri izkazal dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče utemeljiti, da zaradi vloge prosilca z dne 14. 6. 2013 ne bi mogel ustrezno zavarovati pravic strank v drugih postopkih. Ni namreč mogoče objektivno predvideti, da vloga prosilca z dne 14. 6. 2013 do te mere ovirala delo organa, da svojih preostalih nalog ne bi mogel več izvajati in zato pravic strank v drugih postopkih ne bi mogel ustrezno zavarovati. V konkretnem primeru torej ni prišlo do konflikta dveh neizključujočih se pravic, kar pomeni, da predpogoj za opredelitev zlorabe pravice ni izpolnjen.
Pooblaščenec na tem mestu pojasnjuje, da velika količina vlog in velik obseg zahtevanih dokumentov, ki imata za posledico upočasnitev dela organa, sama po sebi še ne pomenita zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja. Posredovanje informacij javnega značaja je namreč ena izmed zakonsko določenih nalog organa, zato je organ dolžan zagotoviti tudi ustrezna sredstva in kader, ki bi takšne zahteve reševal. V primeru, če organ potrebuje več časa za posredovanje zahtevane informacije zaradi obsežnosti zahtevane dokumentacije, je v 24. členu ZDIJZ predvidena le možnost, da organ podaljša rok za odločitev o zahtevi za največ 30 delovnih dni, ne pa tudi možnost, da organ zahtevo prosilca zavrne. Tudi iz sodne prakse Sodišča Evropskih skupnosti izhaja, da organ lahko le v posebnih primerih, v katerih bi konkreten in posamičen preizkus dokumentov povzročil nesorazmerno količino upravnega dela, izjemoma tehta na eni strani interes dostopa javnosti do dokumentov in na drugi strani nastalo delovno obremenitev, da bi v teh posebnih primerih ohranil interes dobrega upravljanja. Sodišče Evropskih skupnosti je na primer v sodbi v zadevi T-2/03, Verein fűr Konsumenteninformation proti Evropska komisija, glede obravnave obsežnih zahtevkov pojasnilo, da glede na ustaljeno sodno prakso, ki določa potrebo po izvedbi konkretne in posamične presoje dokumentov, samo dejstvo, da zahtevek za dostop zadeva veliko število dokumentov, še ne pomeni, da instituciji ni treba izvesti konkretne proučitve dokumentov. Odstopanje od obveznosti proučitve dokumentov je dovoljeno le v izjemnih primerih, kadar upravno breme, ki ga prinaša konkretna in individualna proučitev dokumentov, presega tisto, kar je razumsko potrebno. Vendar pa morajo institucije proučiti vse druge možnosti in tako omejiti svojo delovno obremenitev, obenem pa odobriti vsaj del zahtevka prosilca. V navedeni sodbi je Sodišče Evropskih skupnosti med drugim opozorilo, da količina dela, potrebna za preučitev prošnje, ni odvisna samo od števila dokumentov, navedenih v prošnji, ali njihovega obsega, ampak tudi od njihove narave. Zato potreba, da se opravi konkreten in posamičen preizkus zelo velikega števila dokumentov, ne pove ničesar o količini dela, potrebni za obravnavo prošnje za dostop, ker je navedena količina dela odvisna tudi od zahtevane temeljitosti tega preizkusa.
14. člen ZUP določa, da je treba upravne postopke voditi hitro, s čim manjšimi stroški in čim manjšo zamudo za stranke. To pa ni le obveznost organa, temveč tudi ustavna pravica stranke. V skladu z določbo 23. člena Ustave RS ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Ustava omenja na tem mestu le dolžnosti pred sodiščem, seveda pa to ne pomeni, da nima enake dolžnosti uprava. V prid temu govori 22. člen Ustave RS, ki vsakomur zagotavlja enako varstvo pravic oziroma med sodstvom in upravo primerljivo varstvo (več Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, urednika prof. dr. Tone Jerovšek in prof. dr. Gorazd Trpin, 2004, komentar k 14. členu (ekonomičnost postopka)). Pooblaščenec meni, da v danem primeru ravnanje prosilca ni ovira, ki bi organu onemogočala ravnanje v skladu z načelom ekonomičnosti. Organ, ki nosi dokazno breme, ni izkazal, da je obseg v konkretnem primeru zahtevanih informacij tako velik, da bi bilo možno objektivno predvideti, da zaradi tega nastajajo zamude tudi pri drugih postopkih, ki jih vodi organ. Organ, ki podrobno pozna svoje postopke, namreč ni z ničemer konkretiziral, kateri so ti postopki in kakšne zamude nastajajo. Edini, vendar po mnenju Pooblaščenca premalo konkreten poskus opredelitve posledic prosilčevih zahtev, je povsem splošna navedba organa, da imajo posamezni spisi tudi po več 1000 strani, zato bi priprava teh spisov za vpogled po mnenju organa povzročila nesorazmerno količino dela, kar bi zahtevalo ogromno časa in povzročilo tudi motnje pri rednem delu organa. Takšen argument je pomanjkljiv, saj iz njega ni mogoče razbrati konkretnih podatkov o tem, kakšne motnje in na katerih področjih dela organa bi povzročilo obravnavanje konkretne zahteve prosilca. Kot je pravilno opozoril že prosilec, je organ v izpodbijani odločbi celo navedel, da so bili do sedaj zahtevani spisi manjšega obsega, ki niso zahtevali več časa za pripravo. Pooblaščenec zato nima razloga, da bi sledil navedbam, s katerimi organ zatrjuje, da način vložitve zahteve v konkretnem primeru predstavlja oviro za učinkovito delo organa. Pooblaščenec še pripominja, se je odločba št. 090-117/2012/3, z dne 20. 6. 2013, na katero se sklicuje organ v izpodbijani odločbi, opirala na bistveno drugačno dejansko stanje glede načina vlaganja zahtev, zato v konkretnem primeru ni mogoče priti do enakega zaključka glede obstoja zlorabe pravice.
Iz 7. člena ZUP (varstvo pravic strank in varstvo javnih koristi) izhaja, da je organ dolžan svoje delo organizirati na način, ki omogoča vsem strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice, pri čemer lahko izvaja ukrepe in sprejema odločitve, s katerimi zagotovi, da stranke ne uveljavljajo svojih pravic v škodo pravic drugih in ne v nasprotju z javno koristjo, določeno z zakonom ali z drugim predpisom. Tudi to načelo služi interesu družbe, da se zagotovi nemoten potek upravnih postopkov in nasploh dela upravnih organov. Da bi se ta cilj dosegel, so tudi pravice strank omejene. Tako 11. člen ZUP določa, da morajo stranke pred organom govoriti resnico in pošteno uporabljati pravice, ki so jim priznane s tem in drugimi zakoni, ki urejajo upravni postopek. Pooblaščenec ocenjuje, da načina vlaganja zahtev za posredovanje informacij javnega značaja v obravnavanem primeru ni moč opisati kot ravnanje, ki ne predstavlja poštene uporabe pravic. Argument, s katerim organ zatrjuje, da način, kako konkretni prosilec izvede vpogled, dokazuje, da prosilec nima pravega namena vpogledati v spise, temveč želi organu le naložiti dodatno prekomerno delo in naloge, ni pravni argument, ki bi Pooblaščenca vodil do zaključka, da prosilec pravice ne uporablja pošteno. Dejstvo, da nekdo vpogled opravi hitro in da organa ne obremenjuje z fotokopiranjem vseh zahtevanih dokumentov, namreč dokazuje ravno nasprotno, in sicer da skuša prosilec svojo pravico izvrševati v čim krajšem času in s čim manjšimi stroški za organ, torej tako, da ne otežuje položaja organa.
Pooblaščenec po preučitvi celotne zadeve zaključuje, da prosilec v primeru vložitve obravnavane vloge z dne 14. 6. 2013 ni prekoračil pravne meje pravice dostopa do informacij javnega značaja in ni ravnal v nasprotju s socialno funkcijo pravice dostopa do informacij javnega značaja in tako ni izvršil ravnanja, ki bi predstavljalo zlorabo pravice.
Organ je v izpodbijani odločbi zahtevo prosilca zavrnil, ne da bi se spustil v njeno vsebinsko obravnavanje, saj se ni konkretno opredelil do posameznih dokumentov, ki so predmet njegove presoje. Prosilec je želel vpogledati v stečajni spis, ki se pri organu vodi pod opr. št. St 162/2005, organ pa se je v izpodbijani odločbi osredotočil na zatrjevanje zlorabe pravice, ne da bi navedel, kateri oz. koliko določno opredeljenih dokumentov je predmet presoje in te dokumente natančno proučil z vidika izjem od prostega dostopa (v izpodbijani odločbi je organ zgolj na splošno omenil izjemo iz 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ). Če organ v obrazložitvi odločbe ne pojasni, kateri dokumenti so bili predmet njegove presoje, odločba ne more biti preizkušena, saj zgolj s povzemanjem zahteve prosilca, obrazložitev ni popolna. Namen določbe 214. člena ZUP, ki določa, kaj mora obsegati obrazložitev odločbe, je med drugim omogočiti preizkus odločbe v pritožbenem postopku. Ker je obrazložitev izpodbijane odločbe pomanjkljiva in se je ne da preizkusiti, je podana bistvena kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, zato je treba izpodbijano odločbo odpraviti.
Ker je Pooblaščenec kot drugostopenjski organ, enako kot organ prve stopnje, dolžan spoštovati temeljna načela upravnega postopka, je dolžan upoštevati tudi načelo ekonomičnosti postopka iz 14. člena ZUP. Postopek je torej treba voditi hitro, kar pomeni tudi s čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence v postopku, vendar tako, da se preskrbi vse, kar je potrebno, da se lahko ugotovi dejansko stanje, zavarujejo pravice in pravne koristi stranke ter izda zakonita in pravilna odločba. Pooblaščenec je ocenil, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil sam organ prve stopnje, pri katerem se zahtevana dokumentacija nahaja, in ki podrobno pozna vsa relevantna dejstva v zvezi s to dokumentacijo.
V ponovljenem postopku je organ dolžan jasno opredeliti, kateri dokumenti, ki jih zahteva prosilec, so predmet presoje, torej konkretno za vsak dokument iz spisa, ki ga zahteva prosilec. Če bo organ ugotovil, da zahtevana dokumentacija vsebujejo kakšno od izjem iz 6. člena ZDIJZ, mora natančno in določno opredeliti, v katerem delu se posamezni dokumenti prekrijejo in na podlagi katere izjeme. Na podlagi tako izvedenega ugotovitvenega postopka bo organ lahko določno opredelil izrek odločbe. V izreku odločbe mora biti namreč jasno naveden dokument, ki je predmet presoje in v katerem delu se prekrije informacije, ki predstavljajo izjemo od dostopa po ZDIJZ (npr. prvi odstavek ali od prve do tretje vrstice ipd.). Takšen izrek omogoča določljivost in izvršljivost, ki zadosti zakonskim normam in pravni varnosti, do katere je prosilec upravičen. Glede na to, da iz izpodbijane odločbe izhaja, da ima organ namen prosilcu zaračunati za vpogled v zahtevano dokumentacijo, Pooblaščenec na tem mestu opozarja, da prvi odstavek 34. člena ZDIJZ določa, da je vpogled v zahtevano informacijo brezplačen. Tudi Uredba o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 76/2005, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju Uredba) v drugem odstavku 18. člena določa, da organ ne zaračuna stroškov za vpogled v dokumente. Iz citiranih določb izhaja, da je organ prosilcu nedvomno dolžan omogočiti brezplačen vpogled v informacije javnega značaja, ki jih je ta zahteval. Čeprav mora organ, preden prosilcu omogoči vpogled v zahtevano informacijo, zaradi zagotovitve delnega dostopa po 21. členu Uredbe, izdelati fotokopijo dokumenta, niti ZDIJZ niti Uredba ne dajeta organu pravne podlage, ki bi mu omogočala, da materialni strošek za fotokopiranje v takšnem primeru zaračuna prosilcu, še manj pa, da prosilcu zaračuna strošek dela zaposlenih, ki je bilo potrebno za pripravo delnega dostopa. Organ v ponovljenem postopku torej posredovanja zahtevanih informacij ne sme pogojevati s plačilom stroškov, saj za takšno ravnanje nima ustrezne pravne podlage.
Na podlagi navedenega Pooblaščenec zaključuje, da je pritožba utemeljena in da je organ na prvi stopnji storil bistveno kršitev pravil postopka, zato je Pooblaščenec pritožbi prosilca ugodil in na podlagi tretjega odstavka 251. člena ZUP izpodbijano odločbo v celoti odpravil ter zadevo vrnil organu prve stopnje v ponovno odločanje. Organ mora o zahtevi prosilca odločiti najpozneje v roku 30 (tridesetih) dneh od prejema te odločbe.
Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/2010- uradno prečiščeno besedilo; ZUT) oproščena plačila upravne takse.
Posebni stroški v tem postopku niso nastali.
Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.
Postopek vodila :
Jasna Duralija, univ. dipl. prav.,
svetovalka Pooblaščenca
Informacijski pooblaščenec
Nataša Pirc Musar, univ. dipl. prav.,
pooblaščenka