Si.mobil d.d. - Javna agencija RS za varstvo konkurence
+ -Številka: 090-196/2013/8
Kategorije: Poslovna skrivnost
POVZETEK:
V obravnavani zadevi je organ prosilki zavrnil dostop do tožbe Telekoma Slovenije d.d. v postopku upravnega spora opr. št. G 9/2012, s katero Telekom Slovenije d.d. izpodbija odločbo AVK št. 306-14/2009-239 z dne 13.2.2012, zaradi poslovne skrivnosti in varstva sodnega postopka. V pritožbenem postopku je Pooblaščenec ugotovil, da je zahtevan dokument označen kot "poslovna skrivnost" in da so izpolnjeni vsi pogoji za obstoj izjeme iz 2. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Ob tem je poudaril, da je v postopku po ZDIJZ povsem irelevantno, kdo je stranka postopka in v kakšnem razmerju je prosilka z zahtevano informacijo, saj je organ dolžan na podlagi zahteve odločiti, ali zahtevana informacija predstavlja informacijo javnega značaja za vse (načelo erga omnes). Pooblaščenec je tudi ocenil, da v konkretnem primeru interes javnosti za razkritje zahtevanih podatkov ne prevlada nad interesi, ki terjajo omejitev dostopa do dokumenta iz razlogov, zaradi katerih so informacije zavarovane kot izjema po 2. točki 1. odst. 6. čl. ZDIJZ.
ODLOČBA:
Številka: 090-196/2013/8
Datum: 26. 11. 2013
Informacijski pooblaščenec po pooblaščenki Nataši Pirc Musar (v nadaljevanju Pooblaščenec), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05 in 51/07-ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), 3. in 4. odst. 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06- uradno prečiščeno besedilo in 117/06 – ZDavP2, v nadaljevanju ZDIJZ) in 1. odst. 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07- ZUP-E, 65/08-ZUP-F, v nadaljevanju ZUP), o pritožbi družbe Si.Mobil d.d., Šmartinska cesta 134/b, 1000 Ljubljana, ki jo zastopa z dne 30.8.2013 (v nadaljevanju prosilka), zoper odločbo z dne 14. 8. 2013, številka: 090-11/2013/6 Javne agencije RS za varstvo konkurence, Kotnikova 28, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), v zadevi odobritve dostopa do informacij javnega značaja naslednjo
O D L O Č B O:
1. Pritožba prosilke zoper odločbo Javne agencije za varstvo konkurence, št. 090-11/2013/6, z dne 14. 8. 2013, se zavrne.
2. Zahteva prosilke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.
3. Posebni stroški v tem postopku niso nastali.
OBRAZLOŽITEV:
Prosilka je dne 27. 6. 2013 vložila zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, in sicer je zahtevala, da ji organ posreduje tožbo Telekoma Slovenije d.d. v postopku upravnega spora opr. št. G 9/2012, s katero Telekom Slovenije d.d. izpodbija odločbo AVK št. 306-14/2009-239 z dne 13.2.2012.
O zahtevi prosilke je organ odločil z odločbo z dne14. 8. 2013, številka: 090-11/2013/6, s katero je zahtevo zavrnil. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedel, da z zahtevano informacijo razpolaga, saj jo je prejel od Vrhovnega sodišča Republike Slovenije kot pravni naslednik Urada Republike Slovenije za varstvo konkurence, Kotnikova 28 v Ljubljani (v nadaljevanju Urad), ki je tožena stranka v navedeni zadevi. Organ je na podlagi 43. člena ZUP v postopek pozval družbo Telekom Slovenije d.d., ki je z dopisom z dne 19. 7. 2013 odgovorila, da se vključuje v postopek kot stranski udeleženec in predlaga, da organ v celoti zavrne zahtevo prosilke za dostop do informacij javnega značaja, ker zahtevani podatki predstavljajo izjemo od informacij javnega značaja iz razlogov po 2., 7., 8. in 11. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ in po četrtem odstavku 13b. člena ZPOmK-1. Ob tem je poudarila, da tožba, do katere prosilka zahteva dostop, vsebuje podatke in informacije, ki so njena poslovna skrivnost in kot taki predstavljajo izjemo od prosto dostopnih informacij javnega značaja po 2. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Navaja tudi, da sodni postopek, ki poteka na podlagi njene tožbe, še ni zaključen. Razkritje vsebine tožbe tretji osebi, ki nima položaja stranke v sodnem postopku, ki je še v teku, bi lahko imelo škodljiv vpliv na nadaljevanja sodnega postopka, zato je zahtevo prosilke tudi iz tega razloga treba zavrniti. V konkretnem postopku po mnenju stranskega udeleženca tudi ne obstoji javni interes za razkritje vsebine zahtevnega dokumenta skladno z določbo drugega odstavka 6. člena ZDIJZ, saj interes javnosti glede razkritja ni močnejši od interesa stranskega udeleženca za omejitev dostopa do njenih poslovnih skrivnosti in posledično nastanka občutne gospodarske škode ter interesa nemotenega nadaljevanja sodnega postopka, ki še ni pravnomočno zaključen. V nadaljevanju je organ citiral 39. člen ZGD-1 in opozoril na četrti odstavek 13b. člena ZPOmK-1, ki določa, da Agencija prosilcu za dostop do informacij javnega značaja zavrne dostop do podatkov, ki se nanašajo na tajnost vira, in do podatkov, ki so poslovna skrivnost podjetij, ne glede na določbe ZDIJZ. V skladu s 17. točko tretjega člena ZPOmK-1 so poslovna skrivnost podatki, katerih razkritje bi pomenilo nastanek občutne škode in so znani omejenemu krogu oseb. Kadar so podatki, ki predstavljajo poslovno skrivnost, pridobljeni v okviru postopkov po ZPOmK-1, mora Agencija pri svoji odločitvi o zahtevi za dostop do informacije javnega značaja uporabiti določbe ZPOmK-1, ki v tem primeru velja kot lex specialis glede na ZDIJZ. Organ ugotavlja, kot je opredelil tudi stranski udeleženec, da navedbe v tožbi vsebujejo ali pa so ugotovitve v tožbi izvedene iz konkretnih poslovnih podatkov stranskega udeleženca oziroma njegovega pravnega prednika Mobitel d.d., ki so bili posredovani Uradu za potrebe upravnega postopka, in so bili kot taki označeni kot poslovna skrivnost. Podatki predstavljajo poslovno skrivnost, ker bi razkritje teh podatkov tretji osebi, zlasti pa konkurentom, stranskemu udeležencu lahko povzročilo znatno škodo in poslabšalo njegov konkurenčni položaj na trgu. Stranski udeleženec oz. njegov pravni prednik Mobitel d.d. je posredovanim podatkom v upravnem postopku pred Uradom priložil sklepe o določitvi poslovne skrivnosti, ki jih je zakoniti zastopnik sprejel skladno z določili ZGD-1 ter Statuta in Pravilnika o določitvi poslovne skrivnosti. Tožba vsebuje konkretne in občutljive poslovne podatke stranskega udeleženca, ki jih je v postopku pred Agencijo označil kot poslovno skrivnost in se torej kot taki obravnavajo ter so znani le omejenemu krogu Ijudi, razkritje teh podatkov tretji osebi, zlasti pa konkurentom, pa bi stranskemu udeležencu povzročilo znatno škodo in poslabšalo njegov konkurenčni položaj na trgu. Navedeni podatki predstavljajo poslovno skrivnost tako na podlagi določb prvega in drugega odstavka 39. člena ZGD-1, kot tudi določb ZPOmK-1. Organ meni, da bi razkritje podatkov, vsebovanih v tožbi, neupravičeni osebi lahko škodilo konkurenčnemu položaju stranskega udeleženca. Kot pojasnjuje tudi stranski udeleženec, gre namreč za konkretne podatke o cenah, strukturah cen, stroških, maržah ter vrstah in količinah storitev, ki jih je stranski udeleženec pripravil iz naslova izvajanja komercialnih pogodb, vključno s podrobnimi podatki o prodaji maloprodajnih paketov, kot tudi s podatki o opravljenih veleprodajnih storitvah. Gre za podatke, iz katerih je razvidna specifična struktura naročnikov oziroma končnih uporabnikov stranskega udeleženca, njihove potrošniške navade in obnašanje, s čimer je mogoče natančno identificirati ciljne skupine uporabnikov stranskega udeleženca. Ob razkritju teh podatkov javnosti in posledično tudi neposrednim konkurentom posameznih operaterjev bi lahko stranskemu udeležencu nastala občutna škoda. V skladu z navedenim je organ zaključil, da so v zahtevanem dokumentu podatki, ki so poslovna skrivnost družbe Telekoma Slovenije d.d. oziroma so podatki vsebovani v tožbi izvedeni iz podatkov, ki predstavlja poslovno skrivnost družbe, zato je organ prosilcu dostop zavrnil, na podlagi izjeme po 2. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, v zvezi s četrtim odstavkom 13b. člena ZPOmK-1. Organ tudi ugotavlja, da sodni postopek, ki poteka na podlagi tožbe stranskega udeleženca, še ni zaključen. Razkritje vsebine tožbe tretji osebi, ki nima položaja stranke v sodnem postopku, ki je še v teku, bi lahko imelo škodljiv vpliv na nadaljevanja sodnega postopka, zato je zahtevo prosilca tudi iz tega razloga potrebno zavrniti. Kot navaja stranski udeleženec, je v postopku sodnega varstva pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije opr. št. G 9/2012, v katerem stranski udeleženec izpodbija odločbo Urada št. 302-14/2009-239 z dne 13. 2. 2012, sodišče prejelo dve zahtevi za priznanje položaja stranke in je obe zahtevi zavrnilo. Sodišče je svojo odločitev o zavrnitvi zahtev za priznanje položaja stranke v predmetnem postopku utemeljilo na dejstvu, da je v postopku sodnega varstva po ZUS-1 praviloma zastopnik javnega interesa organ, ki pri svojem odločanju zasleduje pretežno javni interes, v konkretnem primeru pa je ta organ Agencija kot tožena stranka v postopku, ki je še v teku. Interes javnosti v predmetnem postopku tako zastopa tožena stranka (torej Agencija) in tretje osebe nimajo pravice do pridobivanja posameznih dokumentov tega postopka. Organ je, skladno z navedenim, prosilki zavrnil dostop tudi na podlagi izjeme po 8. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, saj gre v primeru zahteve prosilke za dokument, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi sodnega postopka in bi njegovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi. ZPOmK-1, kot lex specialis v razmerju do ZDIJZ, v 60. členu določa, da se za pregled dokumentov, ki se obravnavajo pred sodiščem, smiselno uporablja 18. člen ZPOmK-1. Ta določa, da imajo pravico do pregleda vsebine dokumentov v postopkih pred agencijo le stranke in izjemoma izvedenci, kadar podatke potrebujejo za pripravo izvida in mnenja ter ureja način uveljavljanja te pravice. Iz navedenega a contrario izhaja, da zakon ne dopušča možnosti pregledovanja dokumentov drugim subjektom, ki nimajo pravice biti stranka v postopku. Navedeno velja, vsaj dokler postopek pred Agencijo ni končan, kar glede na določbo ZPOmK-1 velja tudi za dokumente v sodnih postopkih. Kot izhaja tudi iz sodbe št. I U 2287/2011 z dne 9. 5. 2012 je v takem primeru po mnenju sodišča treba upoštevati določila procesne zakonodaje, ki samo določenim osebam dovoljujejo vpoglede v spise. Vendar bi to veljalo le pri postopkih, ki so še v teku. Vrhovno sodišče je v sodbi št. I Up 731/2005 zavzelo tudi stališče, da je treba glede dostopa do informacij, ki so vključene v sodbe kazenskega sodišča ali odločbe o prekršku, in razmerje med Zakonom o kazenskem postopku, Zakonom o prekrških ter ZDIJZ upoštevati, da gre za različne pravne temelje, na katerih se določeni podatki lahko posredujejo. To stališče pa si je po mnenju upravnega sodišča treba razlagati tako, da je v določenih primerih mogoč vpogled v sodni spis tudi na podlagi ZDIJZ, vendar le pod pogoji, da niso podane izjeme iz 6. člena ZDIJZ v povezavi s posameznimi procesnimi zakoni. Ker gre v zahtevi prosilke za dostop do dokumenta, ki je bil sestavljen za potrebe sodnega postopka in ta postopek še ni končan, in ker specialni zakon določa krog subjektov, katerim je dovoljeno pregledovanje, prepisovanje ali preslikavanje dokumentov v postopkih, je organ zaključil, da je treba zahtevo prosilca zavrniti tudi iz tega razloga. Glede na navedeno je mogoče zaključiti, da bi za sodni postopek nastala škoda, če bi bil dokument posredovan prosilki kot informacija javnega značaja, oziroma bi navedeno lahko vplivalo na položaj strank v postopku. Organ je mnenja, da v konkretnem postopku tudi ne obstoji javni interes za razkritje vsebine zahtevnega dokumenta skladno z določbo drugega odstavka 6. člena ZDIJZ, saj interes javnosti glede razkritja ni močnejši od interesa stranke z interesom za omejitev dostopa do njenih poslovnih skrivnosti in posledično nastanka občutne gospodarske škode ter interesa nemotenega nadaljevanja sodnega postopka, ki še ni pravnomočno zaključen. Dokument, katerega razkritje zahteva prosilka, predstavlja poslovno skrivnost stranskega udeleženca in po mnenju organa njegov interes prevlada pred interesom javnosti za razkritje teh informacij. Interesa prosilke ni mogoče enačiti z interesom javnosti, zato, dokler upravni in sodni postopek še nista pravnomočno zaključena, interes javnosti po razkritju podatkov ni močnejši od interesa zavarovanih poslovnih skrivnosti stranskega udeleženca kot tudi zavarovanja postopka, ki teče pred sodiščem, prav tako ni močnejši od zavarovanja interesa stranskega udeleženca pred tem, da ji lahko nastane občutna gospodarska škoda zaradi razkritja podatkov. Navedeno stališče je podal tudi stranski udeleženec. Omeniti velja tudi, da je bila prosilki z dopisom na podlagi njenega pisnega zahtevka že posredovana odločba organa št. 306-14/2009-239 z dne 13. 2. 2012, iz katere so bili predhodno izločeni podatki, ki so izjema po 6. členu ZDIJZ.
Zoper odločbo iz prejšnjega odstavka je prosilka dne 2. 9. 2013 pri organu vložila pritožbo, v kateri je povzela odločitev organa, nato pa navedla, da v kolikor izjeme po ZDIJZ ne predstavlja odločba organa št. 306-14/2009-239 z dne 13. 2. 2012, slednje ne more predstavljati niti zahtevana tožba. Vsebina obeh dokumentov je namreč identična. Trditve in navedbe v obeh dokumentih so si na las podobne, zaradi česar bi moral biti po ZDIJZ omogočen dostop do obeh dokumentov. Prosilka se sicer strinja, da bi posamični podatki v tožbi lahko predstavljali poslovno skrivnost Telekoma Slovenije d.d. in kot taki bi bili lahko zakriti/počrnjeni/nedostopni javnosti. Nikakor pa ne more poslovne skrivnosti predstavljati celotno besedilo tožbe. Organ bi moral pri odločanju o zahtevi prosilke z dne 27. 6. 2013 ravnati enako, kot je ravnal pri posredovanju odločbe št. 306-14/2009-239. Odločba je bila posredovana z zakritimi posamičnimi podatki (poslovna skrivnost Telekoma Slovenije). Enako bi moral ravnati v predmetni zadevi in iz tožbe Telekoma Slovenije d.d. izbrisati zgolj posamične podatke, ki dejansko predstavljajo poslovno skrivnost, preostali del tožbe, ki predstavljaj vsebinsko izpodbijanje predmetne odločbe, pa omogočiti za dostop javnosti oz. prosilki. Prosilka navaja, da organ v izpodbijani odločbi ni navedel, da naj bi celotno besedilo tožbe predstavljalo poslovno skrivnost, ampak navede zgolj, da naj bi bili »v zahtevanem dokumentu podatki, ki so poslovna skrivnost družbe Telekom Slovenija d.d. oziroma so podatki vsebovani v tožbi izvedeni iz podatkov, ki predstavljajo poslovno skrivnost«. Navedeno ni dovolj, da bi organ v celoti zavrnil predmetno zahtevo. Organ niti ne ugotovi, da naj bi celotna vsebina tožbe predstavljala poslovno skrivnost družbe Telekom Slovenija d.d. (ampak so to zgolj posamični podatki), zaradi česar je izpodbijana odločba nezakonita. Prosilka nadalje opozarja, da gre pri predmetnih podatkih (ki bi utegnili predstavljati poslovno skrivnost Telekoma Slovenije) za podatke iz let 2008 do 2010. Ti podatki predstavljajo stare podatke o cenah, stroških, maržah, ipd., ki so zaradi poteka časa po vsej verjetnosti povsem irelevantni. Tudi če bi bili znani, ti podatki nimajo oz. ne morejo imeti nobenega vpliva na ravnanja tretjih oseb. Podatki ponujajo zgolj vpogled v preteklo stanje, ki je za bodoča ravnanja irelevantno. Posredovanje takih zastarelih podatkov ne bi moglo imeti nobenih škodljivih posledic za Telekom Slovenije, saj so ti z vidika nastopanja na trgu v današnjem času neuporabni, torej irelevantni. Podatki so lahko uporabni in relevantni samo z vidika uveljavljanja povračila škode prosilki. Iz tega razloga ni zakonsko utemeljene podlage za zavrnitev dostopa do zahtevanega dokumenta. Organ bi moral omogočiti dostop do dokumenta in pri tem poskrbeti, da bi bil tak dokument brez poslovnih skrivnosti. Kriteriji organa pri odločanju v zvezi z odločbo 306-14/2009-239 in tožbo Telekoma Slovenije pri dostopu do teh dokumentov po ZDIJZ so (bili) popolnoma drugačni oz. različni. Takšno ravnanje organa je nezakonito in predstavlja med drugim tudi kršitev načela predvidljivosti zakonskih predpisov oz. načela pravne države iz 2. člena Ustave RS. Organ namreč pri oceni obstoja izjeme po 6. členu ZDIJZ v posamičnih primerih uporablja popolnoma neprimerljive kriterije pri odločanju o dostopu do enega dokumenta v primerjavi z drugim dokumentom, čeprav se oba dokumenta nanašata na isto vsebino, identične (oz. najmanj enake) podatke ter predstavljata zaporedna dokumenta ene in iste zadeve. Takšna različna uporaba določbe 6. člena ZDIJZ je nezakonita. Glede sklicevanja organa na izjemo iz 8. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ prosilka navaja, da organ ne vodi sodnih postopkov, zaradi česar njegova presoja, ali bi razkritje določenega zahtevanega podatka po ZDIJZ, v konkretnem primeru dostop do tožbe Telekoma Slovenije d.d. zoper odločbo Agencije št. 306- 14/2009-239, povzročilo škodo postopku, presega pristojnost organa. Organ s tem posega v sodno vejo oblasti in ocenjuje, kakšne učinke na sodni postopek bi imelo določeno ravnanje upravnega organa. Navedeno predstavlja kršitev načela delitve oblasti iz 2. odstavka 3. člena Ustave RS. Organ je s tem protiustavno posegel v sodno vejo oblasti in ocenjeval, kakšen učinek na sodni postopek bi imela ugoditev zahtevi prosilke. Te ocene skladno z Ustavo RS in določbami ZDIJZ organ ne more izvesti, saj lahko v okviru svoje pristojnosti ocenjuje zgolj učinek oz. vpliv dostopa do določenih podatkov na (lasten) upravni postopek. Oceno učinkov na sodni postopek, skladno z načelom delitve oblasti in določbami ZDIJZ, lahko izvrši samo sodišče, v konkretnem primeru Vrhovno sodišče RS. Ob tem navaja, da je za ta postopek popolnoma irelevantno, ali je prosilka v upravnem sporu opr. št. G 9/2012 pred Vrhovnim sodiščem RS, ki ga vodi Telekom Slovenije d.d., zoper odločbo Agencije št. 306-14/2009- 239, zahtevala stransko udeležbo, kolikokrat in ali je bilo tej zahtevi ugodeno. Navedeno dejstvo ni v nobeni povezavi z zahtevo prosilke v tem postopku, niti to dejstvo ni v nobeni povezavi z vsebino odločanja organa po določbah ZDIJZ. Organ to dejstvo neutemeljeno navaja kot okoliščino, da naj bi predložitev zahtevanega dokumenta imela škodljiv vpliv na sodni postopek. Organ je očitno spregledal, da je Vrhovno sodišče stransko udeležbo prosilke v upravnem sporu opr. št. G 9/2012 zavrnilo zgolj zaradi formalnega razloga, ker prosilka ni bila stranka - stranski udeleženec upravnega postopka št. 306-14/2009 pred organom, kar izhaja iz priloženih sklepov Vrhovnega sodišča RS št. G 25/2011 z dne 27. 9. 2011 in št. G 39/2011 z dne 27. 9. 2011. Sodišče ni ugotovilo, da naj bi imela udeležba prosilke v sodnem postopku kakšne škodljive učinke, prav tako ni bilo razlog zavrnitve udeležbe dejstvo, da je zastopnik javnega interesa v upravnem sporu upravni organ, v konkretnem primeru Agencija. Agencija mora nujno biti tožena stranka sodnega postopka, saj se v upravnem sporu izpodbija njena odločba, konkretno določba št. 306-14/2009-239 z dne 13. 2. 2012. Vse ta dejstva oz. okoliščine so za odločanje organa v zvezi z zahtevo prosilke za dostop do dokumenta z dne 27. 6. 2013 popolnoma irelevantne, saj z zahtevo nimajo nobene zveze. Dodatno je treba opozoriti, da organ predstavlja toženo stranko v sodnem postopku pred Vrhovnim sodišče opr. št. G 9/2012, v katerem se aktivno bori, da bi se njegova odločba št. 306-14/2009- 239 obdržala v veljavi. Iz tega razloga je organ nujno pristranski pri odločanju v konkretni zadevi. Prosilka nadalje navaja, da se organ napačno sklicuje na določbo 60. člena ZPOmK-1, v povezavi z 18. členom ZPOmK-1 ter 8. točko 1. odstavka 6. člena ZDIJZ. Določba 60. člena ZPOmK-1 ureja in določa pravico do pregledovanja dokumentov sodnega spisa strankam upravnega spora pred Agencijo pod enakimi pogoji, kot to velja za upravni postopek po določbi 18. člena ZPOmK-1. Ta prav tako ureja pravico strank upravnega postopka do pregleda dokumentov zadeve. Navedeno določilo ZPOmK-1 v ničemer ne ureja, dopušča ali omejuje dostopa tretjih oseb do podatkov, odločb in dokumentov pri Agenciji po ZDIJZ. Dostop tretjih oseb do dokumentov Agencije ureja zgolj ZDIJZ. Določba 60. člena, v povezavi z 18. členom ZPOmK-1, ne predstavlja lex specialis določbe vsebini ZDIJZ, saj ureja razmerja drugih oseb do dokumentov upravnega in sodnega spisa oz. drugo vsebino. Stališče organa je napačno. Če bi veljala razlaga, kot jo ponuja organ, potem na podlagi določbe 18. člena ZPOmK-1 nobena tretja oseba v nobenem primeru ne bi mogla zahtevati dostopa do kateregakoli dokumenta iz pristojnosti organa. Če organ meni, da je določilo 18. člena ZPOmK-1 lex specialis od določb ZDIJZ, potem je mogoče na podlagi določbe 18. člena ZPOmK-1 zavrniti katerokoli zahtevo (tretjega) subjekta za dostop do podatkov ali dokumentov organa po ZDIJZ. ZPOmK-1 po (napačni) razlagi organa dopušča pregledovanje dokumentov samo strankam (še to v določeni meri omejeno) ter izvedencev. ZPOmK-1 ne daje možnosti dostopa do katerihkoli dokumentov upravnih postopkov organa tretjim osebam. Bogata praksa organa, Informacijskega pooblaščenca ter Upravnega sodišča RS jasno dokazuje, da je takšno stališče napačno. Tretje osebe imajo na podlagi določb ZDIJZ pravico dostopa do dokumentov organa. Ne nazadnje je organ tudi prosilki že predložil odločbo organa v predmetni vsebinski zadevi št. 306-14/2009-239 z dne 13. 2. 2012. Nadalje prosilka navaja, da organ ni upošteval specifičnega statusa prosilke v razmerju do Telekoma Slovenije d.d. in posledično ni pravilno ugotovil dejanskega stanja. Prosilka predstavlja največjega konkurenta družbi Telekom Slovenije d.d. na (veleprodajnih in maloprodajnih) mobilnih telekomunikacijskih trgih v Republiki Sloveniji. Vsa protipravna ravnanja Telekoma Slovenije d.d. v največji meri negativno učinkujejo ravno na prosilko. Prosilka je tista, ki je tarča vseh protikonkurenčnih ravnanj Telekoma Slovenije d.d. na področju mobilnih telekomunikacij. Telekom Slovenije d.d. največjo škodo povzroča prosilki, kadar na trgu nastopa s protikonkurenčnimi ravnanji. Eno takih ravnanj (ponujanje maloprodajnega paketa Itak Džabest na maloprodajnem trgu mobilnih telekomunikacij) je bilo predmet upravnega postopka pred Agencijo, ki se je končal z izdajo odločbe št. 306-14/2009-239. Agencija je z izdajo odločbe zaključila, da so bila ravnanja Telekoma Slovenije s ponujanjem omenjenega maloprodajnega naročniškega paketa protipravna in so predstavljala ravnanje zlorabe prevladujočega položaja Telekoma Slovenije d.d. na trgu. Ker je zaradi ugotovljenih protipravnih ravnanja s strani Telekoma Slovenije nastala škoda pritožniku, ta povrnitev povzročene škode uveljavlja v pravdi opr.št. IV Pg 4883/2011 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Skladno z določbami ZPP je na pritožniku dokaz, da mu je zaradi ravnanj Telekoma Slovenije (ki so predmet in vsebina odločbe Agencije št. 306-14/2009-239) nastala vtoževana škoda. Ker slovensko pravo ne pozna dokaznih pravil, ima prosilka pravico, možnost in obveznost dokazati nastanek škode in njeno višino s kakršnimkoli dokazom. Eden izmed dokazov, s katerim želi (oz. poskuša) prosilka dokazati nastanek, obstoj in višino škode, je tudi vsebina v tem postopku zahtevanega dokumenta. V nadaljevanju je prosilka podrobno pojasnjevala usmeritve Evropske komisije pri zagotavljanju povračila negativnih posledic protikonkurenčnih ravnanj podjetij na trgu in predlog Direktive Evropskega Parlamenta in Sveta, objavljen dne 11. 6. 2013.
Organ je pritožbo prosilke kot neutemeljeno, vendar dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe, z dopisom z dne 5. 9. 2013, št. 090-11/2013-8, s prilogami, poslal v odločanje Pooblaščencu. Z dopisom z dne 17. 9. 2013, št. 090-11/2013-10, je organ Pooblaščencu posredoval še dokument, ki je predmet presoje v tem pritožbenem postopku.
Pooblaščenec je z dopisom z dne 13. 11. 2013, v skladu s 4. odstavkom 246. čl. ZUP, posredoval pritožbo stranskemu udeležencu družbi Telekom Slovenija d.d., v morebiten odgovor, da se izreče o pritožbi in morebitnih novih dejstvih in dokazih.
Pritožba ni utemeljena.
Pooblaščenec uvodoma pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. čl. ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo pritožnik oz. prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.
Glede na obširne navedbe v pritožbi, da organ ni upošteval specifičnosti statusa prosilke v razmerju do Telekoma Slovenije d.d. in posledično ni pravilno ugotovil dejanskega stanja, Pooblaščenec primarno poudarja, da je v postopku po ZDIJZ povsem irelevantno, kdo je stranka postopka in v kakšnem razmerju je prosilka z zahtevano informacijo, saj je organ dolžan na podlagi zahteve odločiti, ali zahtevana informacija predstavlja informacijo javnega značaja za vse (načelo erga omnes). Zato so zaradi načela prostega dostopa povsem irelevantne navedbe pritožbene prosilke v delu, da gre za informacije, s katerimi bi prosilka dokazala obstoj in višino škode. V postopku po ZDIJZ prosilka ni dolžna izkazovati pravnega interesa. Povedano drugače, prosilka v postopku po ZDIJZ ni nič bolj ali manj upravičena do zahtevane informacije kot kdor koli drug.
Pooblaščenec ugotavlja, da zahtevana informacija izpolnjujejo vse zakonske kriterije iz prvega odstavka 4. člena ZDIJZ, saj organ z dokumentom razpolaga v materializirani obliki in izvira iz delovnega področja oziroma pristojnosti organa.
Organ lahko zavrne dostop do zahtevane informacije, če je podana katera izmed zakonsko določenih izjem, opredeljenih v 1. odstavku 6. člena ZDIJZ. Organ se je v izpodbijani odločbi opiral na izjemi po 2. in 8. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, zato se je Pooblaščenec v nadaljevanju ukvarjal z vprašanjem, ali zahtevana informacija dejansko predstavlja zatrjevani izjemi.
Izjema iz 2. točke 1. odst. 6. čl. ZDIJZ določa, da je izjema od prosto dostopnih informacij podatek, ki je opredeljen kot poslovna skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe. Stranski udeleženec in organ sta glede zahtevane informacije zatrjevala obstoj poslovne skrivnosti po subjektivnem kriteriju. Stranski udeleženec je zlasti opozoril, da zahtevana informacija vsebuje podatke, ki so varovani s sklepom o varovanju poslovne skrivnosti z dne 15. 3. 2012 in izkazujejo konkretne informacije o cenah, strukturah cen, stroških, maržah ter podatkih o veleprodajnih in maloprodajnih storitvah, ki razkrivajo ciljne skupine uporabnikov njihovih storitev. Z razkritjem teh informacij bi stranskemu udeležencu nastala občutna škoda. Stranski udeleženec je tudi v odgovoru na pritožbo z dne 21. 11. 2013 poudaril, da vztraja pri svojih navedbah in dodal, da zahtevana tožba v celoti predstavlja poslovno skrivnost, saj ugotovitve izvaja iz konkretnih poslovnih podatkov družbe. Poleg tega pa je opozoril, da bi razkritje lahko škodovalo teku sodnega postopka.
Pooblaščenec je vpogledal v zahtevano informacijo in ugotavlja, da je na prvi strani navedeno »tožba in priloge vsebujejo poslovne skrivnosti«, prav tako je na poslovno skrivnost stranski udeleženec opozoril v prvi točki tožbe in se pri tem skliceval na sklep o določitvi poslovne skrivnosti z dne 15. 3. 2013. Vse navedeno ustreza zakonski določbi po 1. odst. 39. čl. ZGD-1. Določitev poslovne skrivnosti po 1. odst. 39. čl. ZGD-1, pomeni, da se v danem primeru ni mogoče spuščati v presojo o sami pomembnosti tako označenih podatkov (npr. ali gre res za zastarele podatke, kar izpostavlja prosilka), niti v vprašanje, ali bi z razkritjem zahtevanih podatkov nastala občutna škoda. To pomeni, da ni mogoče ugotavljati oz. družbi ni treba dokazovati, da bi z razkritjem podatkov družbi nastala natančno določena in obrazložena škoda v smislu konkurenčne prednosti. ZGD-1 je namreč v prvem odst. 39. čl. omogočil družbi, da ta sama, s svojim aktom in s svojo voljo, kot poslovno skrivnost označi katerekoli podatke in na takšen način poskrbi za njihovo varnost. Edina izjema so informacije oziroma podatki, ki so javni že na podlagi zakona in ki po 3. odst. 39. člena ZGD-1, ne morejo predstavljati poslovne skrivnosti. V zadnjem odstavku torej ZGD-1 napotuje na področne zakone, ki izrecno določajo, kateri podatki morajo biti javni, vendar Pooblaščenec ugotavlja, da v konkretnem primeru ne gre za takšne podatke. V obravnavanem primeru se zadeva vsebinsko nanaša na poslovanje stranskega udeleženca glede ugotavljanja zlorabe prevladujočega položaja na trgu po ZPOmK-1. To pomeni, da organ z zahtevano informacijo razpolaga zaradi vodenja postopka po uradni dolžnosti, v katerem tudi področna zakonodaja določa, da ne glede na določbe zakona, ki ureja dostop do informacij javnega značaja, agencija prosilcu za dostop do informacij javnega značaja zavrne dostop do podatkov, ki so poslovna skrivnost podjetij (13.b člen ZPOmK-1). Stranski udeleženec, kot družba, ki deluje na trgu, je informacije, za katere je navedel, da predstavljajo poslovno skrivnost, posredoval sodišču oziroma organu zaradi konkretnega postopka, kar pomeni, da je glede na področno zakonodajo utemeljeno pričakoval, da bo organ posredovane informacije varoval in jih uporabil izključno v ta namen. Obstoju poslovne skrivnosti pa načeloma ne oporeka niti prosilka, sej izrecno navaja, da bi posamični podatki v tožbi lahko predstavljali poslovno skrivnost, vendar ne vsi, zato bi moral organ prosilki omogočiti delni dostop. Kot je bilo navedeno zgoraj, lahko družba sama določi, katere informacije bo štela za poslovno skrivnost, edina izjema so informacije, ki so javne po zakonu. S tožbo, ki je predmet presoje, stranski udeleženec izpodbija odločbo organa, kar pomeni, da zajema informacije, za katere je stranski udeleženec ocenil, da jih za uspeh v sodnem postopku mora navesti in torej ne gre za informacije, ki bi bile javne po zakonu, zato jih ima v skladu s prvim odstavkom 39. člena ZGD v povezavi s 13.b členom ZPOmK-1 možnost v celoti označiti za poslovno skrivnost. Zato ni mogoče slediti navedbam prosilke, da je treba tožbo obravnavati na enak način kot odločbo organa in izvesti delni dostop, ker naj bi vsebovala enake informacije. Pooblaščenec poudarja, da gre za dva povsem različna dokumenta, ki sta nastala v različnih vlogah in z različnim namenom, ne glede na vsebino. Organ je izdal odločbo v okviru opravljanja svojih javnopravnih nalog, kar je nedvomno podvrženo transparentnemu delovanju, medtem ko so navedbe v tožbi usmerjene v varovanje zasebnih interesov gospodarske družbe. Tudi Vrhovno sodišče RS, ki je na poziv Pooblaščenca z dne 18. 11. 2013 odgovorilo z dopisom z dne 21. 11. 2013, je poudarilo, da tožba Telekoma Slovenije d.d. v postopku upravnega spora opr. št. G 9/2012, s katero Telekom Slovenije d.d. izpodbija odločbo AVK št. 306-14/2009-239 z dne 13.2.2012, vsebuje poslovne skrivnosti, zato se za vpogled v spis (tožbo) pred Vrhovnim sodiščem RS uporablja 60. člen v zvezi z 18. členom ZPOmk-1. Do poziva Pooblaščenca, ali bi z razkritjem zahtevane tožbe nastale škodne posledice za izvedbo sodnega postopka, pa se Vrhovno sodišče RS ni opredelilo.
Glede na zgoraj navedeno je Pooblaščenec odločil, da zahtevana informacija predstavlja poslovno skrivnost in s tem izjemo iz 2. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ.
Ker že obstoj ene izjeme iz prvega odstavka 6. člena ZDIJZ onemogoči dostop do zahtevane informacije, nadaljnja argumentacija ni potrebna, zato se Pooblaščenec ni posebej opredeljeval do izjeme varstva sodnega postopka po 8. točki 1. odstavka 6. člena ZDIJZ.
Glede interesa javnosti Pooblaščenec ugotavlja, da zahtevana informacija ni v povezavi s porabo javnih sredstev, prav tako se ne navezuje na javno varnost, javno zdravje, odgovornost in transparentnost odločanja, ki sprožijo javno ali parlamentarno razpravo ipd., kjer je običajno javni interes najbolj močan. Prav tako ne gre za vsebino, ki bi bila deležna javne razprave ali polemike, temveč gre za informacije, ki so povezane z delovanjem gospodarske družbe na trgu, kar je morebiti interesantno za javnost, nikakor pa ni v interesu javnosti, saj mora vsaka država, ki želi biti demokratična, sicer zagotavljati pravico do prostega dostopa do informacij javnega značaja, vendar pa mora hkrati vse državljane varovati pred zlorabo te pravice na njihovo škodo, kar vsekakor velja tudi za konkretni primer, ko bi bila z razkritjem informacije lahko ogrožena poslovna skrivnost gospodarske družbe, ki deluje na trgu.
Javni interes je namreč prav v tem, da država spodbuja tržno gospodarsko in da ustvarja spodbudno poslovno okolje, zato bi z razkrivanjem poslovne skrivnosti dosegli ravno nasproten učinek od želenega. Pooblaščenec tako ocenjuje, da v konkretnem primeru interes javnosti za razkritje zahtevanih podatkov ne prevlada nad interesi, ki terjajo omejitev dostopa do dokumenta iz razlogov, zaradi katerih so informacije zavarovane kot izjema po 2. točki 1. odst. 6. čl. ZDIJZ.
Na podlagi navedenega je Pooblaščenec zaključil, da se pritožba prosilke, na podlagi 1. odstavka 248. člena ZUP, zavrne kot neutemeljena.
Glede navedb prosilke, da je organ dolžan povrniti vse pritožbene stroške, Pooblaščenec ugotavlja, da je zahteva prosilke za povrnitev stroškov neutemeljena. Določba 113. člena ZUP namreč v 1. odstavku določa, da stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka (potni stroški uradnih oseb, izdatki za priče, izvedence, tolmače, ogled, pravno zastopanje, oglase, prihod, izgubo dohodka, strokovno pomoč, odškodnina za škodo, ki nastane pri ogledu ipd.), gredo v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Konkretni postopek dostopa do informacij javnega značaja in nadalje pritožbeni postopek se je začel na zahtevo prosilke, zato je Pooblaščenec odločil, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.
Posebni stroški v tem postopku niso nastali.
Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Ur. l. RS, št. 42/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami in dopolnitvami) oproščena plačila upravne takse.
Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve odločbe na Upravno sodišče RS, Fajfarjeva 33, 1000 Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali neposredno pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.
Postopek vodila:
Alenka Žaucer, univ. dipl. prav.
svetovalka Pooblaščenca
Informacijski Pooblaščenec:
Nataša Pirc Musar, univ. dipl. prav.,
pooblaščenka