Prosilka - Dom starejših občanov Ljubljana Bežigrad
+ -Številka: 090-102/2013/2
Kategorije: Ali dokument obstaja, Osebni podatek
POVZETEK:
Pooblaščenec je o podobnem primeru že odločal, in sicer v odločbah št. v odločbi št. 090-59/2009 z dne 13. 7. 2009 ali pod opr. št. 090-179/2010 z dne 1. 12. 2010. Postavil se je na stališče, da elektronski in "navadni" naslovi članov sveta javnega zavoda niso v zvezi z izvajanjem javne funkcije in da gre za varovane osebne podatke, zato se dostop zavrne.
ODLOČBA:
Številka: 090-102/2013/2
Datum: 6. 6. 2013
Informacijski pooblaščenec po pooblaščenki Nataši Pirc Musar (v nadaljevanju Pooblaščenec) izdaja na podlagi 3. in 4. odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/2006-UPB2, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZDIJZ), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/2005, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZInfP) in 1. odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/2006-UPB2, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi ………(v nadaljevanju prosilka), zoper odločbo Doma starejših občanov Ljubljana Bežigrad, Komanova 1, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), št. 090-2-4/2013 z dne 15. 4. 2013, v zadevi odobritve dostopa do informacije javnega značaja naslednjo
O D L O Č B O:
1. Pritožba prosilke se zavrne.
2. V tem postopku niso nastali posebni stroški.
O B R A Z L O Ž I T E V:
Prosilka je dne 5. 3. 2013 pri organu vložila zahtevo za posredovanje fotokopij:
1. Seznama članov Sveta Doma starejših občanov Ljubljana Bežigrad, z njihovimi službenimi poštnimi naslovi in službenimi naslovi za elektronsko pošto;
2. Ime in priimek predsednika/ce Sveta Doma starejših občanov Ljubljana Bežigrad;
3. Poslovnik Sveta Doma starejših občanov Ljubljana Bežigrad;
4. Spričevalo o strokovni usposobljenosti direktorice Doma starejših občanov Ljubljana Bežigrad.
Organ je prosilko dne 8. 3. 2013 pozval k dopolnitvi zahteve po tč. 4 in prosilka je dne 14. 3. 2013 organu sporočila, da želi spričevalo o strokovni usposobljenosti direktorice, ki izkazuje izobrazbo, zahtevano v javnem razpisu oz. javni objavi delovnega mesta.
Organ je dne 15. 4. 2013 izdal odločbo št. 090-2-4/2013, (dalje izpodbijana odločba), s katero je zahtevo prosilke delno zavrnil. Posredoval ji je podatke o imenih članov sveta Doma starejših občanov Ljubljana Bežigrad, podatek o predsednici sveta, fotokopijo poslovnika sveta Doma starejših občanov Ljubljana Bežigrad ter fotokopijo diplome za direktorico zavoda, pri čemer je na posredovani listini prekril varovane osebne podatke (datum in kraj rojstva, št. in datum diplomiranja). Organ je v celoti zavrnil zahtevo prosilke za posredovanje službenih poštnih in elektronskih naslovov članov sveta zavoda. V obrazložitvi izpodbijane odločbe organ pojasnjuje, da so ti podatki varovani osebni podatki, čeprav člani sveta zavoda opravljajo javno funkcijo. Komuniciranje z njimi namreč ne predstavlja obveznosti iz delovnega razmerja javnih uslužbencev, nekateri člani sveta pri organu sploh niso zaposleni (predstavniki uporabnikov), vsi člani sveta pa bi morali k posredovanju teh podatkov podati izrecno soglasje. Skratka, v primeru posredovanja teh podatkov, če bi jih organ sploh imel, bi posegel v njihovo pravico do zasebnosti na delovnem mestu. Organ se ob tem sklicuje tudi na Direktivo 2002/58/ES in 109. člen Zakona o elektronskih komunikacijah (Uradni list RS, št. 1372007). Nadalje organ navaja, da tako glede službenih kot elektronskih naslovov poudarja, da z njimi ne razpolaga in da jih ni dolžan zbirati za namen zahtevanega dostopa. Ob tem organ še dodaja, da ima prosilka možnost komunicirati s člani sveta zavoda preko uradnega naslova organa, preko telefona ali preko elektronskega naslova info@dsolj-bezigrad.si, kar je vse objavljeno na spletni strani organa. Glede delnega dostopa pri fotokopiji diplome za direktorico organ obširno pojasnjuje, da gre pri podatkih, ki jih je prekril, za osebne podatke, ki niso v zvezi z delovnim razmerjem imenovane, zato so varovani. Glede navedenih podatkov določba 3. odst. 6. čl. ZDIJZ namreč ne pride v poštev, zato ni pravne podlage, da bi te podatke posredovali javnosti.
Zoper odločbo organa št. št. 090-2-4/2013 z dne 15. 4. 2013 je prosilka dne 22. 4. 2013 pri Pooblaščencu vložila pritožbo. Ta je pritožbo, na podlagi 239. člena ZUP, dne 23. 4. 2013, posredoval organu, ki mu jo je dne 6. 5. 2013, kot pravočasno, dovoljeno in vloženo po upravičeni osebi, odstopil v reševanje.
Prosilka v pritožbi navaja, da se pritožuje, ker je organ o njeni zahtevi odločil po preteku zakonsko določenega roka in ker je njeno zahtevo delno zavrnil. Meni, da bi naslovi članov sveta morali biti javno dostopni. Po njenem mnenju je svet doma organ upravljanja, ki mu je direktor podrejen. Prosilka se sprašuje, kako naj stranka komunicira s svetom doma, morda ravno zaradi kakšnega ravnanja direktorja, če direktor ne sporoči naslovov članov sveta. Od skupno 11 članov sveta je več kot polovica imenovanih s strani ustanovitelja in so torej javni uslužbenci. Kot takšni v svojstvu članov sveta opravljajo javno funkcijo. Po mnenju prosilke organ tudi nima podlage, da bi sam odločal o njeni zahtevi za dostop do naslovov članov sveta, ampak bi se moral odločiti vsak član sam. Po mnenju prosilke torej direktorica nima podlage, da bi sploh odločala o njeni zahtevi za dostop do informacij javnega značaja, ker je organ upravljanja svet doma in mu je vsakokratni direktor podrejen in kot tak ne more in ne sme odločati v njihovem imenu. Prosilka ob tem navaja, da bi direktorica mora člane sveta doma v dvomu seznaniti s tem, da je prispela takšna vloga, da bi se potem oni opredelili do posredovanja teh podatkov. Prav tako prosilka navaja, da je neutemeljena odločitev organa, da se na posredovani fotokopiji diplome direktorice prekrijejo določeni podatki. Meni, da številka in datum izdaje diplome nista varovana osebna podatka. Gre za podatka, ki sta po naravi stvari podatka ad rem, sploh pa ne osebna podatka in zato ne moreta biti varovana. Brez teh podatkov ni moč preveriti avtentičnosti fotokopije diplome glede na izvirnik.
Prosilka je dne 24. 4. 2013 k Pooblaščencu vložila še dopolnitev pritožbe. Navaja, da je organ nepravilno uporabil pravila postopka in je o njeni zahtevi odločil po preteku zakonsko določenega roka. Organ ji je namreč poslal poziv za dopolnitev zahteve, ker naj zahteva ne bi bila popolna. Po mnenju prosilke pa je bila že njena zahteva z dne 4. 3. 2013 povsem razumljiva, popolna, enoznačna in nedvoumna. Zahtevala je namreč spričevalo o strokovni usposobljenosti za delovno mesto direktorja, prav tako pa je bila njena zahteva strukturirana v 4 točke in bi organ lahko, pravočasno, odločil vsaj o preostalem delu zahteve.
Pritožba ni utemeljena.
Pooblaščenec pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti izpodbijano odločbo v delu, v katerem jo pritožnik oziroma prosilec izpodbija. Pooblaščenec prvostopenjsko odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.
V zvezi z navedbami prosilke, da je organ kršil postopkovne določbe, ker jo je pozval na dopolnitev zahteve, kljub temu, da je bila ta jasna in nedvoumna, posledično pa organ o njeni zahtevi ni odločil v roku, Pooblaščenec ugotavlja, da je organ v celoti postopal skladno z 18. členom ZDIJZ. Ta določa, da če je zahteva nepopolna in je organ zaradi tega ne more obravnavati, mora pozvati prosilca, da jo dopolni. Iz zahteve prosilke z dne 5. 3. 2013 dejansko ne izhaja, katero potrdilo o strokovni usposobljenosti za delovno mesto direktorice je zahtevala. Zgolj iz dikcije »Spričevalo o strokovni usposobljenosti direktorice Doma starejših občanov Ljubljana Bežigrad« organ namreč ni mogel nedvoumno sklepati, da želi prosilka potrdilo o strokovni izobrazbi, ki se zahteva za to delovno mesto. Poleg zahtevane stopnje in smeri izobrazbe, so kot pogoji za delovno mesto direktorja namreč lahko določena tudi druga strokovna znanja (strokovni izpit, znanje tujega jezika,…), ki dokazujejo strokovno usposobljenost, njihovo izpolnjevanje pa se prav tako izkazuje z različnimi listinami oz. spričevali. Po mnenju Pooblaščenca organ tako v tem delu ni kršil pravil postopka. Prav tako ne držijo navedbe prosilke, da bi, v zvezi z dostopom do naslovov članov sveta zavoda, organ moral v postopek pozvati osebe, na katere se zahteva nanaša oz. da v postopku ni odločala uradna oseba, ki je bila za to pristojna. Prosilka je zahtevo za dostop do informacij javnega značaja naslovila na organ, ki je, kot javni zavod, nedvomno zavezanec za dostop do informacij javnega značaja, direktor zavoda pa je, kot poslovodni organ in predstojnik organa, pristojen tudi za posredovanje informacij javnega značaja. Tako izhaja iz 1. odstavka 28. člena ZUP, ki se v postopkih dostopa do informacij javnega značaja, upoštevaje 15. člen ZDIJZ, uporablja subsidiarno. V tem delu so pritožbene navedbe prosilke tako v celoti neutemeljene.
Organ se je pri delni zavrnitvi zahteve prosilke sicer primarno skliceval na varstvo osebnih podatkov, iz izpodbijane odločbe pa obenem izhaja, da z zahtevanimi naslovi članov sveta doma organ sploh ne razpolaga. V zvezi s tem Pooblaščenec pojasnjuje, da je informacija javnega značaja po določilu 1. odstavka 4. člena ZDIJZ informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali dokumentarnega gradiva (v nadaljevanju dokument), ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom ali pridobil od drugih oseb. Iz citiranega 1. odstavka 4. člena ZDIJZ izhaja, da je informacija javnega značaja opredeljena s tremi osnovnimi kriteriji:
• da gre za informacijo, ki izvira iz delovnega področja organa (informacija je povezana z delom organa in jo je le-ta pridobil v okviru svojih javnopravnih pristojnosti),
• da organ z njo razpolaga,
• da se informacija nahaja v materializirani obliki.
V obravnavanem primeru organ z zahtevanimi podatki ne razpolaga in jih za potrebe prosilke po ZDIJZ tudi ni dolžan ustvariti.
Pooblaščenec izrecno pripominja, da je treba smisel dostopa do informacij javnega značaja iskati v javnem in odprtem delovanju zavezanca, preko katerega se lahko preizkusita tudi pravilnost in zakonitost delovanja. Ob tem je treba upoštevati, da se lahko zagotovi prost dostop zgolj do informacij, ki dejansko že obstajajo. Pritožbeni postopek ne more biti namenjen prisili ustvarjanja informacij ali ugotovitvi, da bi določene informacije morale obstajati. Pooblaščenec je namreč organ, ki je, na podlagi prvega odstavka 2. člena ZInfP, pristojen za odločanje o pritožbi zoper odločbo, s katero je organ zavrgel ali zavrnil zahtevo ali drugače kršil pravico do dostopa ali ponovne uporabe informacije javnega značaja ter v okviru postopka na drugi stopnji tudi za nadzor nad izvajanjem zakona, ki ureja dostop do informacij javnega značaja, in na njegovi podlagi izdanih predpisov. Zato Pooblaščenec, skladno z načelom zakonitosti, organu ne more naložiti, naj prosilcu posreduje dokumentacijo, s katero ne razpolaga. Organi, ki so zavezani po ZDIJZ, so dolžni omogočiti dostop le do že obstoječih informacij in niso dolžni ustvariti novega dokumenta, zbirati informacij, opravljati raziskav, ali analizirati podatkov, da bi zadostili zahtevi prosilca. Izjema od napisanega so le informacije, ki se nahajajo v računalniških bazah, nastalih v zvezi z dejavnostjo organa. Dolžnost posredovanja informacij se namreč nanaša le na tako imenovane »surove« informacije (več: Komentar Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, doc. dr. Senko Pličanič s soavtorji, Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, 2005, str. 83). Upoštevaje navedeno Pooblaščenec nima pravne podlage, da bi v konkretni zadevi odločal o nujnosti oziroma obveznosti organa, da ustvari oz. pridobi zahtevane dokumente.
Ne glede na to, da organ z informacijami, o službenih poštnih naslovih in službenih naslovih za elektronsko pošto članov sveta doma, ne razpolaga, pa Pooblaščenec ugotavlja, da je v izpodbijani odločbi pravilno odločil, da tudi v kolikor bi z njimi razpolagal, jih ne bi bil dolžan posredovati, ker gre za varovane osebne podatke. O podobnem vprašanju je Pooblaščenec namreč že večkrat odločal, npr. v odločbi št. 090-59/2009 z dne 13. 7. 2009 ali pod opr. št. 090-179/2010 z dne 1. 12. 2010. Predmetne odločbe so tudi javno dostopne preko iskalnika, na spletni strani Pooblaščenca: https://www.ip-rs.si/informacije-javnega-znacaja/iskalnik-po-odlocbah/odlocbe-informacije-javnega-znacaja/.
3. točka 1. odstavka 6. člena ZDIJZ kot izjemo od prosto dostopnih informacij javnega značaja določa osebne podatke, katerih razkritje bi bilo v nasprotju za zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov. ZDIJZ v tej točki napoti na uporabo ZVOP-1, ki v 1. točki 1. odstavka 6. člena določa, da je osebni podatek katerikoli podatek, ki se nanaša na posameznika, ne glede na obliko, v kateri je izražen. Posameznik pa mora biti določena ali določljiva fizična oseba, na katero se nanaša osebni podatek, pri čemer je oseba določljiva, če se jo lahko neposredno ali posredno identificira, predvsem s sklicevanjem na identifikacijsko številko, enega ali več dejavnikov, ki so značilni za njeno fizično, fiziološko, duševno, ekonomsko, kulturno ali družbeno identiteto, pri čemer način identifikacije ne povzroča velikih stroškov, nesorazmerno velikega napora ali ne zahteva veliko časa.
Pooblaščenec na tem mestu ugotavlja, da informacije o službenih poštnih naslovih in službenih naslovih za elektronsko pošto nedvomno predstavljajo osebne podatke članov sveta doma.
Ker razkritje osebnega podatka predstavlja vrsto obdelave osebnih podatkov, je za presojo dopustnosti razkritja potrebno upoštevati splošne podlage za obdelavo osebnih podatkov, opredeljene v 8. in 9. členu ZVOP-1. Po ZVOP-1 je namreč obdelava osebnih podatkov dopustna le v dveh primerih (ki pa se razlikujeta glede na to, ali upravljavec osebnih podatkov iz javnega ali zasebnega sektorja): na podlagi osebne privolitve ali na podlagi zakona. Če ne obstoji ustrezna pravna podlaga za obdelavo osebnih podatkov (ki pomeni, kot že rečeno tudi razkritje podatkov), je ta nedovoljena in v nasprotju z določbami ZVOP-1. Glede na to, da je organ zavezanec organ javnega sektorja, je razkritje podatkov z njegove strani dopustno le v primeru, kadar za takšno razkritje obstaja izrecna zakonska podlaga. Pri tem je pomembno poudariti še, da ustrezne pravne podlage v javnem sektorju ne more predstavljati noben drug podzakonski akt, niti osebno soglasje, zato v konkretnem primeru niso relevantne prosilkine pritožbene navedbe, da bi organ o razkritju zahtevanih podatkov moral povprašati člane sveta doma in pridobiti njihovo soglasje.
Iz določbe 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ obenem izhaja, da nima vsak osebni podatek hkrati statusa t.i. varovanega osebnega podatka, kar pomeni, da je razkritje osebnega podatka v določenih primerih lahko dopustno. Razkritje osebnega podatka je tako lahko, pod določenimi pogoji, dopustno tudi v okviru izvrševanja pravice do dostopa do informacij javnega značaja. Prva alineja tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ določa, da se, ne glede na podano izjemo po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, dostop do zahtevane informacije dovoli, če gre za podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca, razen v primerih iz 1. in 5. do 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ ter v primerih, ko zakon, ki ureja javne finance ali zakon, ki ureja javna naročila, določata drugače. S sprejetjem te določbe se je slovenska ureditev približala razvitim pravnim sistemom, ki že dlje časa razlikujejo med dvema elementoma: pričakovanjem zasebnosti in upravičenostjo pričakovanja. Sprejeto je stališče, da konkretni javni funkcionar oziroma javni uslužbenec ni upravičen pričakovati zasebnosti glede svojega imena, naziva, položaja, plače in vseh ostalih podatkov, ki so povezani z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca.
V konkretnem pritožbenem postopku je bilo tako bistveno vprašanje, ali zahtevani podatki predstavljajo osebne podatke, ki so povezani z opravljanjem javne funkcije članov sveta zavoda in ali jih je dopustno razkriti v postopku dostopa do informacije javnega značaja.
V zvezi z vprašanjem, katere podatke v zvezi z opravljanjem javne funkcije je dopustno razkriti na podlagi prve alineje tretjega odstavka 6. čl. ZDIJZ, Pooblaščenec najprej poudarja, da navedena določba predstavlja izjemo od izjem in jo je treba razlagati ozko in v skladu z namenom, ki ga zasleduje ZDIJZ. Namen ZDIJZ, ki izhaja iz 2. čl., je zagotoviti javnost in odprtost delovanja organov ter omogočiti uresničevanje pravice posameznikov in pravnih oseb, da pridobijo informacije javnega značaja, pri čemer si morajo organi za uresničitev tega namena prizadevati, da dosežejo čim večjo obveščenost javnosti o svojem delu. Tako je treba razlikovati med tistimi osebnimi podatki, ki so neposredno povezani z opravljanjem javnopravnih nalog in porabo javnih sredstev osebe, ki izvaja javno funkcijo in celoto vseh ostalih osebnih podatkov, ki jih organ lahko vodi o teh posameznikih. V obravnavanem primeru Pooblaščenec meni, da zahtevani podatki niso neposredno v zvezi z izvajanjem javne funkcije. Posamezniki, ki so člani sveta zavoda, se namreč s tem, ko nastopijo to vlogo, ne odpovedo v celoti zasebnosti na delovnem mestu, pri čemer je treba upoštevati, da nekateri izmed njih sploh niso zaposleni v javnem sektorju. Tudi ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da bi morali biti člani sveta doma ves čas dosegljivi za neposredno komunikacijo s prosilko. Člani sveta zavoda namreč, v okviru izvajanja javnopravnih nalog, niso dolžni uporabljati elektronske ali druge komunikacije, z njimi pa je mogoče stopiti v stik preko uradnega naslova organa. Bistveno je, da je javnosti omogočen način, da stopijo v stik z njimi, kar pa je po ugotovitvah Pooblaščenca v konkretnem primeru izpolnjeno.
Pooblaščenec obenem ugotavlja, da je namen določbe prve alineje 3. odstavka 6. člena ZDIJZ v tem, da so prosto dostopni tisti podatki iz delovnega razmerja javnega uslužbenca oz. v zvezi z opravljanjem javne funkcije, ki vplivajo na izvajanje javnopravnih nalog, na porabo javnih sredstev, na delo organa kot celote ali kažejo na (ne)pravilnost določenih postopkov pri organu, kar pa ne vključuje navadnih oz. elektronskih naslovov oseb, ki izvajajo javnopravne naloge. Tako kaže tudi praksa Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je v primeru Halford proti Združenemu kraljestvu (25. 6. 1997, Reports 1997-III) uveljavilo t.i. doktrino pričakovane zasebnosti. Po tej teoriji je potrebno tehtati dva elementa: pričakovanje zasebnosti in upravičenost pričakovanja. Nedvomno velja, da javni uslužbenec oz. javni funkcionar ni upravičen pričakovati zasebnosti glede svojega imena, naziva, položaja, plače in tistih delov iz uspešne prijave na delovno mesto, ki izkazujejo kvalifikacije osebe, potrebne za določeno delovno mesto. Navedeno pa ne pomeni, da javni uslužbenec oz. javni funkcionar na delovnem mestu nima pravice do nobene zasebnosti. Sodišče je tako v zgoraj navedenem primeru ugotovilo, da telefonski klici iz poslovnih prostorov prima facie predstavljajo del zasebnega življenja in dopisovanja. Temu je sledila tudi odločitev v primeru Copland proti Združenem kraljestvu (3. 4. 2007, Appl. No. 62617/00), v katerem je sodišče reklo, da enako velja za elektronsko pošto in informacije, ki izvirajo iz nadzora uporabe interneta. Kot je lahko tožnica v primeru Halford, ki ni bila opozorjena, da bodo njene telefonske klice nadzorovali, glede teh klicev razumno pričakovala zasebnost, je lahko tudi tožnica v primeru Copland pričakovala, da njena uporaba elektronske pošte ne bo nadzorovana, če na to ne bo opozorjena. Doktrini pričakovane zasebnosti je v odločbi št. U-I-25/95 sledilo tudi naše Ustavno sodišče.
Ne glede na to, da za dostop do informacij javnega značaja velja načelo prostega dostopa, po katerem prosilcu ni treba izkazati pravnega interesa oz. navesti, zakaj določeno informacijo potrebuje, Pooblaščenec, ker se je nanjo skliceval tudi organ, opozarja tudi na določila Direktive 2002/58/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. julija 2002 o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti na področju elektronskih komunikacij (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah). Navedena direktiva v 13. členu določa, da morajo države članice sprejeti primerne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da brezplačna nepovabljena sporočila pri neposrednem trženju, razen v primerih iz odstavkov 1 in 2, niso dovoljena bodisi brez privolitve zadevnih naročnikov bodisi za naročnike, ki ne želijo prejemati teh sporočil, pri čemer se izbira med temi možnostmi določi z nacionalno zakonodajo. Navedena direktiva je bila v slovenski pravni red prenesena z Zakonom o elektronskih komunikacijah (Ur. l. RS, št. 13/07, v nadaljevanju ZEKom -UPB1). Ta neželene komunikacije ureja v 109. členu, ki med drugim pravi, da je uporaba elektronskih komunikacij za neposredno trženje, praviloma dovoljena samo na podlagi naročnikovega predhodnega soglasja. Tudi iz navedenega razloga mora organ elektronske naslove zaposlenih in drugih oseb, tudi članov sveta zavoda, še posebej skrbno varovati. V postopku dostopa do informacij javnega značaja se odloča erga omnes, kar med drugim pomeni, da ko je določena informacija javnega značaja prosto dostopna, je takšna za vse in ne samo za prosilko. To bi v konkretnem primeru pomenilo, da bi zahtevani elektronski naslovi v celoti postali dostopen javnosti, tudi tistim, ki bi ga želeli uporabiti za neposredno trženje. Navedeno pa mora organ, v skladu z določbami Direktive 2002/58/ES in ZEKom -UPB1, preprečiti.
Ker pri poštnih naslovih in naslovih za elektronsko pošto ne gre za podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca, prav tako pa za obdelavo zahtevanih osebnih podatkov in njihovo posredovanje javnosti v področni zakonodaji ne obstaja druga ustrezna pravna podlaga v smislu 9. člena ZVOP-1, je treba zaključiti, da zahtevani podatki v konkretnem primeru predstavljajo izjemo od prostega dostopa do informacij javnega značaja po 3. točki 1. odstavka 6. člena ZDIJZ. Odločitev organa v izpodbijani odločbi je tako pravilna, pritožba prosilke pa neutemeljena.
Pooblaščenec tudi ne more slediti navedbi prosilke, da je organ na posredovani fotokopiji diplome neupravičeno prekril številko in datum izdaje diplome ter da to nista varovana osebna podatka. Oba podatka se namreč nanašata na točno določeno posameznico in kot taka ustrezata definiciji osebnih podatkov iz 1. točki 1. odstavka 6. člena ZVOP-1. Pooblaščenec tudi ni našel ustrezne zakonske podlage za njuno razkritje (ta dva podatka namreč nista v zvezi z delovnim razmerjem javne uslužbenke), zato je stališče organa v izpodbijani odločbi, da gre za varovana osebna podatka, pravilno. ZVOP-1 namreč ne pozna podatkov, ki bi bili javni po naravi stvari oz. ad rem, kot navaja prosilka.
Na podlagi vsega navedenega je Pooblaščenec pritožbo prosilke, v skladu s 1. odstavkom 248. člena ZUP, v celoti zavrnil, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.
Posebni stroški v tem postopku niso nastali. Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Ur. l. RS, št. 42/2007-UPB3, s spremembami in dopolnitvami; ZUT) oproščena plačila upravne takse.
Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče Republike Slovenije, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.
Postopek vodila:
Kristina Kotnik Šumah, univ. dipl. prav.,
namestnica pooblaščenke
Informacijski pooblaščenec:
Nataša Pirc Musar, univ. dipl. prav.,
pooblaščenka