Prosilec - Ministrstvo za finance
+ -Številka: 090-21/2013/4
Kategorije: Ali dokument obstaja
POVZETEK:
Prosilec je zahteval dokumente v zvezi z upravljanjem premoženja njegovega pravnega prednika v tujini, ki bi naj po njegovi smrti prešlo v last bivše SFRJ, kasneje pa v last Republike Slovenije. Pooblaščenec je ugotovil, da organ z dokumenti ne razpolaga, kar pomeni, da ni izpolnjen prvi pogoj iz prvega odstavka 4. člena ZDIJZ, po katerem je informacija javnega značaja le tista informacija, s katero organ že razpolaga oz. jo ima v posesti. Pooblaščenec je tako pritožbo prosilca na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP zavrnil.
ODLOČBA:
Številka: 090-21/2013/4
Datum: 17. 4. 2013
Informacijski pooblaščenec po pooblaščenki Nataši Pirc Musar (v nadaljevanju Pooblaščenec) izdaja na podlagi tretjega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/2006 – uradno prečiščeno besedilo in 117/2006 – ZDavP-2; v nadaljevanju ZDIJZ), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, številka 113/2005 in 51/2007 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP) in prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, 105/2006 – ZUS-1, 126/2007- ZUP-E in 65/2008-ZUP-F; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi ……………………(v nadaljevanju prosilec) zoper odločbo Ministrstva za finance, Župančičeva 3, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), št. 090-18/2012/4, z dne 29. 11. 2012 v zadevi odobritve dostopa do informacije javnega značaja naslednjo
O D L O Č B O:
1. Pritožba prosilca zoper odločbo Ministrstva za finance, Župančičeva 3, 1000 Ljubljana, št. 090-18/2012/4, z dne 29. 11. 2012, se zavrne.
2. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.
O b r a z l o ž i t e v:
Vlada RS je dne 4. 9. 2012 prejela zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, v kateri je prosilec zahteval dokumente v zvezi z upravljanjem premoženja njegovega pravnega prednika ……., ki je bil na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Grosupljem št. N 55/2010 z dne 11. 11. 2011 razglašen za mrtvega (datum smrti …….. 1956, v kraju Pueblo Colorado, ZDA) v tujini. Dodaja še, da obstaja utemeljen sum, da je njegovo premoženje po njegovi smrti prešlo v last bivše SFRJ, kasneje pa v last Republike Slovenije. Kot njegov dedič ima izkazan tudi pravni interes.
Vlada RS je zahtevo prosilca že naslednji dan, na podlagi 20. člena ZDIJZ, odstopila v pristojno reševanje organu, ki je o zahtevi odločil z odločbo št. 090-18/2012/4, z dne 29. 11. 2012, v kateri je zahtevo prosilca v celoti zavrnil, iz razloga neobstoja informacij javnega značaja.
Prosilec se je zoper odločbo pravočasno pritožil. Pritožuje se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, in zaradi zmotne uporabe materialnega predpisa. Navaja, da organ zmotno zatrjuje, da bi naj prosilec domneval, da je premoženje pokojnega …………. prešlo v last bivše SFRJ in nato v last Republike Slovenije, ampak, da je zapuščina pokojnega namesto v last dedičev, prešla v last SFRJ in nato Republike Slovenije. Torej gre za dejstvo, da je bilo dedičem ………… to premoženje podržavljeno in ne njemu, saj je bil on takrat že mrtev. Nadalje navaja, da je dokumentirano gradivo o podržavljenju zapuščine pokojnega …………., ki ima pravno podlagi v določbah 4. člena ZDIJZ, organ pridobil od organov bivše SFRJ, gre pa za dokumentirano gradivo iz sedemdesetih let in je bilo pravna podlaga vsem kasnejšim dokumentom, ki jih je organ še izdal v sodelovanju z drugimi organi, predvsem v kasnejših denacionalizacijskih dokumentih. Republika Slovenija ima v kraju Pueblo Colorado v ZDA vseskozi odprto svoje konzularno predstavništvo, kar jasno izkazuje njen interes v tej vasi. V postopku razglasitve za mrtvega ………… je Okrajno sodišče v Grosupljem, veleposlaništvo Republike Slovenije v Clevelandu, zaprosilo za poizvedbo o pogrešanem, vendar odgovora nikoli ni prejelo, vse to pa kaže na to, da obstaja utemeljen sum prikrivanja dokumentiranega gradiva. Glede na navedeno prosilec predlaga, da se odločba organa razveljavi ter se jo nadomesti z novo odločbo, oz. da se postopa v skladu z določbo 39. člena ZDIJZ.
Organ po prejemu pritožbe prosilca odločbe ni nadomestil z novo odločbo, zato jo je, na podlagi 245. člena ZUP, z dopisom št. 090-18/2012/7 z dne 21. 1. 2013, odstopil v reševanje Pooblaščencu kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe.
Pritožba ni utemeljena.
Pooblaščenec uvodoma pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo pritožnik oziroma prosilec izpodbija. Pooblaščenec prvostopenjsko odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.
1. Načelo prostega dostopa
V prvem in drugem odstavku 5. člena ZDIJZ (načelo prostega dostopa) določa, da so informacije javnega značaja prosto dostopne prosilcem, ki imajo na svojo zahtevo pravico pridobiti od organa informacijo javnega značaja na vpogled, ali pridobiti njen prepis, fotokopijo ali elektronski zapis. ZDIJZ torej kot pravilo postavlja enako in enotno uporabo določb zakona za vse, kar pomeni, da med prosilci ne dela nobenih razlik glede na njihov status oz. položaj in torej ne uvaja nobene kategorije privilegiranih prosilcev. Povsem irelevantno je, kdo informacijo zahteva, pomembno je le, ali gre za informacijo javnega značaja, ki jo je dopustno razkriti javnosti. Navedeno načelo pa obenem pomeni tudi, da so vsakomur dostopne vse informacije javnega značaja vseh zavezancev. Podrobneje je to načelo izraženo v določbi tretjega odstavka 17. člena ZDIJZ, po kateri prosilcu ni treba pravno utemeljiti zahteve, ali izrecno označiti, da gre za zahtevo za dostop do informacije javnega značaja. Če namreč iz narave zahteve izhaja, da gre za zahtevo za dostop do informacije javnega značaja po ZDIJZ, organ obravnava zahtevo po ZDIJZ. Prosilčev namen, ki ga s pridobitvijo zahtevanih informacij zasleduje, za rešitev njegove zahteve in pritožbe ni pravno relevanten. Organ zavezanec na prvi stopnji in Pooblaščenec, kot pritožbeni organ, sta v skladu z ZDIJZ dolžna vsebinsko presoditi le, ali zahtevana informacija izpolnjuje merila za informacijo javnega značaja in je zaradi tega prosto dostopna vsem, lat. erga omnes, ne le prosilcu. Prosilčev interes in pravne koristi za to presojo niso pomembni. Rezultat presoje oziroma odločitev mora biti enaka za vse. ZDIJZ torej kot pravilo postavlja enako in enotno uporabo določb zakona za vse.
Glede na navedeno Pooblaščenec ugotavlja, da so navedbe prosilca, da ima kot dedič izkazan pravni interes za postopek po ZDIJZ povsem irelevantne. Organ je torej ravnal v skladu z ZDIJZ in zahtevo prosilca obravnaval kot pravico dostopa do informacij javnega značaja, ki je dovoljena vsakomur.
2. Informacije javnega značaja, ki so predmet obravnavane zahteve
Definicija informacije javnega značaja je določena v prvem odstavku 4. člena ZDIJZ, po katerem je informacija javnega značaja informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva (zakon za vse oblike uporablja izraz dokument, op. Pooblaščenca), ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. Iz navedene določbe izhajajo trije osnovni pogoji, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, da lahko govorimo o obstoju informacije javnega značaja, in sicer:
1. informacija mora izvirati iz delovnega področja organa,
2. organ mora z njo razpolagati in
3. nahajati se mora v materializirani obliki.
Ker je organ v izpodbijani odločbi trdil, da z zahtevano informacijo ne razpolaga in mu tudi ni znano, kateri organ bi lahko z njo razpolagal, je Pooblaščenec primarno ugotavljal, ali so pri zahtevani informaciji izpolnjeni kriteriji za opredelitev informacije javnega značaja po 4. členu ZDIJZ. Kot izhaja iz prvega odstavka 4. člena ZDIJZ in tudi iz prvega odstavka 1. člena ZDIJZ, informacijo javnega značaja predstavlja samo dokument, ki že obstaja, je že ustvarjen, oziroma dokument, ki ga je organ v okviru svojega delovnega področja že izdelal oz. pridobil. Organi, ki so zavezanci po ZDIJZ, so namreč dolžni omogočiti dostop le do že obstoječih informacij in niso dolžni ustvariti novega dokumenta ali pridobiti oziroma vzpostaviti dokumenta, ki ga v času zahteve nimajo.
V zadevnem primeru je Pooblaščenec ugotovil, da organ z zahtevano informacijo ne razpolaga. Organ je Pooblaščencu namreč pojasnil, da z zahtevano informacijo ne razpolaga in da je to prvi primer, kjer se zahtevajo takšne informacije. Organ je še pojasnil, da je zahteva prosilca dokaj nejasna, saj se ne ve, za katero premoženje pokojnega išče informacije, torej ali za premičnine ali nepremičnine, ali za premoženje v ZDA ali v bivši SFRJ, vendar jo je organ obravnaval široko in zajel vse možnosti. Ker je organ želel prosilcu pomagati, se je z zahtevo prosilca obrnil tudi na Visokega predstavnika za vprašanja nasledstva Republike Slovenije, g. Rudolfa Gabrovca, da bi prosilca lahko napotili na pristojen organ oz. organ, ki z zahtevanimi informacijami razpolaga. Pri tem so prišli do zaključka, da organ z informacijo ne razpolaga, in da tudi ne vedo, kateri organ bi sploh lahko razpolagal z zahtevano informacijo. Organ domneva, da bi mogoče Arhiv RS lahko imel kakšne informacije.
Pooblaščenec pojasnjuje, da ob reševanju pritožbe ni mogel posumiti, da organ prve stopnje razpolaga z informacijami, ki jih zahteva prosilec, vendar jih prosilcu ne želi posredovati. Pooblaščenec se je v pritožbenem postopku prepričal, da organ zahtevanih informacij nima, prav tako pa ni zasledil pravne podlage, da bi organ te informacije moral imeti. Da organ ničesar ne prikriva, kaže tudi dejstvo, da je organ poizvedoval, kdo bi sploh lahko razpolagal z zahtevano informacijo in s tem pomagal prosilca napotiti na pravi organ. S tem je izkazal voljo pomagati prosilcu in je preko dolžnosti, ki mu jih nalaga ZDIJZ, poizvedoval o zahtevanih informacijah. Kajti organi, ki so zavezani po ZDIJZ, so dolžni omogočiti dostop le do že obstoječih informacij in niso dolžni ustvariti novega dokumenta, zbirati informacij, opravljati raziskav, ali analizirati podatkov, da bi zadostili zahtevi prosilca. Upoštevaje navedeno Pooblaščenec nima nikakršnega razloga, da ne bi sledil navedbam organa, da dokumenti pri organu ne obstajajo.
Prosilčeva navedba, da obstaja utemeljen sum prikrivanja dokumentiranega gradiva, in da naj Pooblaščenec ukrepa v skladu z 39. členom ZDIJZ, ki ureja prekrške, je neutemeljena. Kot že navedeno, se je Pooblaščenec v pritožbenem postopku tudi sam, z razpoložljivimi dokaznimi sredstvi, prepričal, da organ zahtevanih informacij nima, prosilec sam pa tudi ni predlagal nobenih drugih dokaznih sredstev oz. ni navedel nobenih okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da zahtevane informacije dejansko obstajajo in kje se te nahajajo. Zgolj pavšalna navedba, da bi zahtevani dokumenti morali obstajati, brez konkretnih okoliščin, iz katerih izhaja, da dejansko obstajajo, pa Pooblaščenca tudi ni mogla voditi do drugačne ugotovitve v tem postopku. Upoštevaje navedeno Pooblaščenec nima nikakršnega razloga, da ne bi sledil navedbam organa, da informacije pri organu ne obstajajo, poleg tega Pooblaščenec tudi ob reševanju te pritožbe ni mogel posumiti, da organ z informacijami razpolaga, vendar jih v celoti ne posreduje oz. ne želi posredovati (drugi odstavek 10. člena ZInfP). Zato je Pooblaščenec ugotovil, da zahtevi prosilca ni mogoče ugoditi, ker mu organ dokumentov, s katerim ne razpolaga, ne more posredovati.
V obravnavanem primeru tako ni izpolnjen prvi pogoj iz prvega odstavka 4. člena ZDIJZ, po katerem je informacija javnega značaja le tista informacija, s katero organ že razpolaga oz. jo ima v posesti. Ker z zahtevanimi dokumenti organ ne razpolaga, zavezanci pa so v skladu z ZDIJZ dolžni omogočiti dostop samo do že obstoječih informacij ter niso dolžni ustvariti novega dokumenta v smislu odgovora na vprašanje, zbirati ali pridobiti informacij, opravljati raziskav ali analizirati podatkov, da bi zadostili zahtevi prosilca, Pooblaščenec zaključuje, da pritožbi prosilca ni mogoče ugoditi in jo je potrebno, na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP, zavrniti.
V tem postopku posebni stroški niso nastali.
Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 42/2007-UPB3, s spremembami in dopolnitvami; ZUT) oproščena plačila upravne takse.
Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor zoper odločbo Ministrstva za finance, Župančičeva 3, 1000 Ljubljana, št. 090-18/2012/4, z dne 29. 11. 2012. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.
Postopek vodila:
Monika Voga, univ.dipl.prav.,
Svetovalka pri Informacijskem
pooblaščencu
Informacijski pooblaščenec:
Nataša Pirc Musar, univ. dipl. prav.,
pooblaščenka