Prosilec - Okrožno državno tožilstvo v Celju
+ -Številka: 090-241/2012/3
Kategorije: Ali gre za delovno področje organa
POVZETEK:
Prosilec je od organa zahteval Izjavo o varnosti z oceno tveganja, s prilogo pooblaščenega zdravnika, ter dokazila o uspešno opravljenih zdravniških pregledih za vse tožilke in tožilce. Organ je zahtevo v celoti zavrnil, saj je ocenil, da navedeni dokumenti ne sodijo v njegovo delovno področje, saj ne gre za dokumente, povezane z njegovim delovanjem na področju pregona storilcev kaznivih dejanj. Pooblaščenec je odločbo odpravil in zadevo vrnil organu v ponovno odločanje, saj tako teorija kot upravna in sodna praksa (upravnega in Vrhovnega sodišča) za informacije iz delovnega področja organa opredeljujejo vse dokumente, ki jih je organ pridobil oz. ustvaril v zvezi s svojim delom in v postopkih, za katere je pristojen v skladu s splošnimi predpisi. Zahtevani dokumenti nedvomno sodijo v delovno področje organa.
ODLOČBA:
Številka: 090-241/2012/3
Datum: 14. 1. 2013
Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Nataši Pirc Musar (v nadaljevanju Pooblaščenec) izdaja na podlagi 3. in 4. odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/2006 - UPB2, s sprem. in dop.; v nadaljevanju ZDIJZ), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/2005, s sprem. in dop.; v nadaljevanju ZInfP) in 3. odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/1999, s sprem. in dop.; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi ……… (v nadaljevanju prosilec) z dne 2. 11. 2012, zoper odločbo Okrožnega državnega tožilstva v Celju, Ljubljanska cesta 5, 3000 Celje (v nadaljevanju organ), št. Tu/30/2012-11 IŽ/fs z dne 25. 10. 2012 v zadevi dostopa do informacije javnega značaja naslednjo
O D L O Č B O:
1. Pritožbi prosilca z dne 2. 11. 2012 zoper odločbo organa št. Tu/30/2012-11 IŽ/fs z dne 25. 10. 2012 se ugodi in se zadeva vrne organu v ponovno odločanje. Organ je dolžan o zahtevi prosilca z dne 2. 10. 2012 odločiti brez odlašanja, najpozneje pa v 30 (tridesetih) dneh od prejema zadeve.
2. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.
O B R A Z L O Ž I T E V:
Prosilec je na organ vložil zahtevo z dne 2. 10. 2012, v kateri je organ prosil, da mu posreduje Izjavo o varnosti z oceno tveganja, s prilogo pooblaščenega zdravnika za sistematizirana delovna mesta, za obdobje od 2008 do 2012. Nadalje je prosilec za vse tožilke in tožilce prosil za dokazila o uspešno opravljenih zdravniških pregledih za isto obdobje.
Organ je izdal odločbo št. Tu/30/2012-11 IŽ/fs z dne 25. 10. 2012, s katero je v celoti zavrnil zahtevo prosilca. Organ je navedel, da je temeljna funkcija oz. področje dela tožilstva pregon storilcev kaznivih dejanj, zahtevani dokumenti pa po ugotovitvah organa niso informacije, ki izvirajo iz delovnega področja organa. Organ namreč meni, da zahtevanih dokumentov ne pridobiva pri svojem delu in v postopkih, za katere je pristojen v skladu s predpisi, ki opredeljujejo področje dela tožilstva.
Prosilec se je zoper navedeno odločitev organa pritožil z dopisom z dne 2. 11. 2012 ter navedel, da iz odločbe ni razvidno, v sklopu katerega ministrstva organ deluje, ali je samostojen organ, ali kaj tretjega. Prosilec meni, da ga zanima, ali so bile tožilke v navedenem obdobju zdravstveno sposobne opravljati funkcijo, ki jim jo je narod zaupal.
Organ je 12. 11. 2012 Pooblaščencu pritožbo prosilca odstopil v pristojno reševanje.
Pritožba je utemeljena.
Pooblaščenec uvodoma pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo pritožnik oziroma prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.
Na tem mestu se Pooblaščenec opredeljuje do pritožbene navedbe prosilca, da iz izpodbijane odločbe ni razvidno, v sklopu katerega ministrstva organ deluje, ali je samostojen organ, ali kaj tretjega. Pooblaščenec pojasnjuje, da je iz izpodbijane odločbe jasno razvidno, da jo je izdal stvarno pristojen organ in da gre za organ, ki v smislu ZDIJZ šteje za samostojen organ. Tudi 1. odstavek 10. člena Zakona o državnem tožilstvu (Ur.l. RS, št. 58/2011, s sprem. in dop.; v nadaljevanju ZDT-1) določa, da so državna tožilstva kot del pravosodja samostojni državni organi. Izpodbijano odločbo je sicer izdal vodja Okrožnega državnega tožilstva v Celju, ki v katalogu informacij javnega značaja Vrhovnega državnega tožilstva v Republiki Sloveniji sicer ni naveden kot uradna oseba za posredovanje informacij javnega značaja, vendar Pooblaščenec ugotavlja, da po določbi 21. člena ZDIJZ postopek z zahtevo za dostop do informacije javnega značaja v organu vodi in v njem odloča predstojnik ali uradna oseba za posredovanje informacij javnega značaja. 1. odstavek 110. člena ZDT-1 pa določa, da imajo vodje državnih tožilstev upravne in nadzorstvene pristojnosti v zvezi z delovanjem državnega tožilstva, pristojnosti, določene s tem ali drugim zakonom, in druge pristojnosti, ki gredo predstojniku državnega organa po splošnih predpisih. Tudi če bi bila po notranjih predpisih organa samo uradna oseba za posredovanje informacij javnega značaja pristojna za odločanje in ne vodja državnega tožilstva, pa slednje ne pomeni absolutne bistvene kršitve določb upravnega postopka v smislu 2. odstavka 237. člena ZUP, niti takšna kršitev po presoji Pooblaščenca v okoliščinah konkretnega primera ne bi sama po sebi vplivala na pravilnost izreka izpodbijane odločbe.
1. O delovnem področju organa
Po definiciji iz 1. odstavka 4. člena ZDIJZ je informacija javnega značaja tista informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali dokumentarnega gradiva, ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. Iz navedene definicije so razvidni trije osnovni pogoji, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, da lahko govorimo o obstoju informacije javnega značaja, in sicer:
1. informacija mora izvirati iz delovnega področja organa;
2. organ mora z njo razpolagati;
3. nahajati se mora v materializirani obliki.
V konkretnem primeru je poglavitno vprašanje, ki ga je treba rešiti, ali zahtevani dokumenti sodijo v delovno področje organa in izpolnjujejo ta kriterij za opredelitev informacije javnega značaja. Organ namreč trdi, da zahtevani dokumenti ne sodijo v delovno področje organa, saj zahtevanih dokumentov ne pridobiva pri svojem delu in v postopkih, za katere je pristojen v skladu s predpisi, ki opredeljujejo področje dela tožilstva, temeljna funkcija oz. področje dela tožilstva pa je pregon storilcev kaznivih dejanj.
V nadaljevanju Pooblaščenec pojasnjuje, da je takšno stališče napačno ter v nasprotju s prakso Pooblaščenca, upravnega in Vrhovnega sodišča, pravno teorijo in mnenjem MJU.
Pooblaščenec poudarja, da je pojem delovnega področja, kot izhaja iz 4. člena ZDIJZ, treba razlagati v smislu, da gre za vse dokumente, ki jih je organ pridobil oz. ustvaril v zvezi s svojim delom in v postopkih, za katere je pristojen v skladu s splošnimi predpisi, torej tudi v zvezi z zagotavljanjem pogojev za izvajanje dela, zagotavljanjem varnosti in zdravja ipd.. Iz Komentarja ZDIJZ izhaja, da je informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, informacija, ki je nastala v zvezi z izvajanjem javnopravnih nalog oziroma dejavnosti organa (Senko Pličanič, ur.: Komentar Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, Ljubljana 2005, str. 82). Termin delovnega področja organa se deloma naslanja na Uredbo o poslovanju organov javne uprave z dokumentarnim gradivom, iz katere izhaja, da gre pri informacijah iz delovnega področja organa za informacije, ki nastanejo pri delu organa (za več glej Urška Prepeluh: Pravica dostopa do informacij javnega značaja, Ljubljana 2004, str. 148). Podobno izhaja tudi iz Priporočila SE št. 2 (2002), ki pojem uradnega dokumenta razlaga kot vse informacije, ki so povezane s katerokoli javno ali upravno funkcijo organa. Široka opredelitev izhaja tudi iz Obrazložitvenega poročila Konvencije Sveta Evrope o dostopu do uradnih dokumentov (poročilo je dostopno na: http://conventions.coe.int/Treaty/EN/Reports/Html/205.htm), ki razlaga, da so uradni dokumenti vsi tisti, ki jih organi oziroma javni uslužbenci prejmejo (ali ustvarijo) v zvezi z opravljanjem svojih nalog. Opredelitve, ki se pojavljajo v teoriji, so torej zelo široke in ne izključujoče; opravljanje javnopravnih nalog oz. dejavnosti, delo organa, opravljanje nalog itd. so pojmi, ki jasno kažejo na to, da je delovno področje organa celokup (javnopravnih) aktivnosti, ki jih izvaja organ brez omejevanja zgolj na temeljna področja, zaradi katerih je bil organ ustanovljen, temveč z vključevanjem vseh področij, na katerih deluje organ.
Ministrstvo za javno upravo je v mnenju št. 090-118/2011/2 z dne 15. 11. 2011 interpretiralo informacije z delovnega področja organa tako, da je navedlo, da so informacije javnega značaja praviloma vsi dokumenti, s katerimi razpolaga organ. MJU je v citiranem mnenju poudarilo, da se lahko informacija nanaša na kakršnokoli vsebino na vseh področjih delovanja zavezanega subjekta ter je lahko povezana z njegovo politiko, aktivnostjo ali odločitvami, ki spadajo v delokrog oz. sfero odgovornosti posameznega organa. Informacije javnega značaja so torej, po mnenju MJU, vsi dokumenti, ki so kakorkoli povezani s programi delovanja, posameznimi postopki, ki jih vodi organ, notranjimi predpisi, katerim so podvrženi delavci organa in organ, dokumenti, ki izkazujejo finančno poslovanje itd.
Tudi Upravno sodišče RS je v zadevi pod opr. št. U 1900/2009-12 zavrnilo navedbe Vrhovnega državnega tožilstva RS kot tožeče stranke, da Pravilnik o postopkih o ukrepih in postopkih o zavarovanju osebnih podatkih ne sodi v delovno področje organa, saj naj ne bi sodil v okvir javnih nalog tožilstva, ker gre za interni akt v zvezi z notranjo organizacijo tožilstva. Upravno sodišče RS je poudarilo, da je Pravilnik notranji akt tožnika, s katerim se zagotavljajo pogoji za redno, pravilno, vestno in učinkovito delo tožnika na področju zavarovanja osebnih podatkov. Takšen akt je po presoji sodišča potrebno opredeliti kot informacijo javnega značaja, ker obravnava okoliščine, ki vplivajo ali bi lahko vplivale na izvrševanje tožnikovih javnih nalog.
Tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča RS (glej npr. sodbo št. I Up 122/2006-3 z dne 25. 4. 2007) poudarja, da je mogoče govoriti o delovnem področju organov v smislu ZDIJZ tedaj, ko je izvajanje določenih nalog ali dejavnosti urejeno s predpisi javnega prava, ki določajo obveznost organov glede izvajanja teh nalog v okviru upravne ali druge javnopravne funkcije ter morebitne pravice, obveznosti ali pravne koristi posameznikov, ki iz tega posebnega javnopravnega režima izhajajo. Zagotavljanje varnosti in zdravja na tožilstvu in vse v zvezi s tem je, v skladu z Zakonom o varnosti in zdravju pri delu, naloga organa, ki se izvaja v javnem interesu, informacije, ki nastanejo pri izvajanju te naloge, pa so nedvomno informacije javnega značaja.
Tudi Pooblaščenec je v številnih primerih že odločal o vprašanju tolmačenja pojma "delovno področje organa". V primeru, ki je neposredno primerljiv s trenutno obravnavanim, je Pooblaščenec z odločbo št. 021-82/2008/5 z dne 15. 1. 2009 celo ugotovil, da izdelava dokumentov s področja varnosti in zdravja pri delu predstavlja z zakonom določeno obveznost organa, kar pomeni, da je tovrstna dokumentacija, torej tudi Izjava o varnosti z oceno tveganja, povezana z uradnim delom organa in jo je ta pridobil v okviru svojih pristojnosti, torej sodi v delovno področje organa.
Prav v zvezi z vprašanjem opredelitve delovnega področja organa, ki se navezuje na izjavo o varnosti in povezane informacije, je Pooblaščenec v preteklosti že zapisal, da je dolžnost vsakega delodajalca, da izdela in sprejme izjavo o varnosti, s katero določi način in ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu ter jo dopolnjuje ob vsaki novi nevarnosti in spremembi ravni tveganja. Ta dolžnosti izhaja iz 14. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Uradni list RS, št. 56/1999 in 64/2001, v nadaljevanju ZVZD). Organ kot delodajalec se lahko odloči, da bo izjavo o varnosti z oceno tveganja izdelal v sodelovanju z gospodarsko družbo, ki ima za takšno dejavnost ustrezno dovoljenje, skladno s Pravilnikom o pogojih za pridobitev dovoljenja za delo za opravljanje strokovnih nalog varnosti pri delu (Uradni list RS, št. 42/2003). Priprava izjave o varnosti je torej zakonska obveznost delodajalca in nedvomno je, da informacije v zvezi s tem sodijo v delovno področje organa, saj nastanejo pri opravljanju nalog organa.
Kot že pojasnjeno, pravna teorija ter praksa (odločbe Pooblaščenca, sodbe Upravnega sodišča RS in celo praksa Vrhovnega sodišča) učinkujejo v smeri širokega tolmačenja delovnega področja organa, saj ravno to omogoča izvrševanje demokratične in nadzorne funkcije ZDIJZ. To je še posebej pomembno v primerih, ko bi se pri organih odkrilo morebitno nezakonito delovanje, za katerega bi imela javnost pravico izvedeti, saj organi ne bi mogli trditi, da navedeno ne sodi v njegovo delovno področje. Tudi če se ne zahteva dokumentov, ki izhajajo iz izvrševanja ožjih pristojnosti organov iz področnih zakonov (npr. Zakonom o državnem tožilstvu; ZDT-1), to ne pomeni, da ne sodijo v delovno področje organa. Kot rečeno, je obveznost organa tudi izvrševanje drugih pristojnosti, denimo na delovnopravnem področju, na področju varstva upravnih pravic posameznikov, avtorskopravnem področju, okoljevarstvenem področju, področju zagotavljanja splošne varnosti, finančnih in proračunskih obveznostih itd. Tudi urejanje potrebnih dokumentov v zvezi z varstvom in zdravjem pri delu je delovno področje organa, čeprav so tozadevne obveznosti organa opredeljene v drugih zakonih in ne v zakonih na področju pregona storilcev kaznivih dejanj.
V konkretnem primeru pa je pomembna tudi ugotovitev, da pri zahtevanih informacijah ne gre za informacije, ki bi bile zasebnopravne narave. Da so iz dometa informacij javnega značaja izvzete samo tiste informacije, ki se nahajajo v posesti organa, pa so zasebnopravne narave, izhaja tudi iz stališča pravne teorije: "Povedano drugače, informacije javnega značaja so vse tiste informacije, ki so v posesti javnopravnih oblasti oziroma javnopravnih subjektov in tistih zasebnikov, ki zanjo izvajajo kakšne javne funkcije. Zavezanec lahko to domnevo izpodbija, če dokaže, da je v njegovi posesti informacija, ki je povsem zasebnopravne narave." (za več glej: Prepeluh, str. 147). Tudi Obrazložitveno poročilo Konvencije SE o dostopu do uradnih dokumentov navaja, da v pojem uradnih dokumentov ne sodijo le tisti dokumenti, ki jih prejmejo (ali ustvarijo) javni uslužbenci kot "zasebne osebe" in ki niso povezani z opravljanjem njihovih nalog. Zahtevanih dokumentov vsekakor niso ustvarili ali pridobili zaposleni na tožilstvu v zasebni kapaciteti, torej ti dokumenti vsekakor niso zasebnopravne narave.
Po presoji Pooblaščenca vse zahtevane informacije torej nedvomno sodijo v delovno področje organa.
2. Izjeme od prostega dostopa do informacij javnega značaja
Pooblaščenec je torej ugotovil, da zahtevane informacije sodijo v delovno področje organa, organ pa tudi ne zanika, da bi z zahtevanimi dokumenti razpolagal v materializirani obliki. Glede na to Pooblaščenec ugotavlja, da prosilec zahteva dokumente, ki so opredeljeni kot informacije javnega značaja skladno s 1. odstavkom 4. člena ZDIJZ.
Navedeno pa ne pomeni, da so informacije javnega značaja avtomatično prosto dostopne oziroma da jih mora organ brez nadaljnje presoje posredovati prosilcu. Upoštevati je namreč treba tudi druge določbe ZDIJZ, in sicer predvsem 6. člen tega zakona. 1. odstavek 6. člena ZDIJZ namreč določa izjeme od prostega dostopa do informacij javnega značaja in tako denimo v 3. točki določa, da organ zavrne dostop do informacije, če se zahteva nanaša na osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov. Navedena določba ZDIJZ torej napotuje organ na uporabo Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 94/2007 - UBP1; v nadaljevanju ZVOP-1). Ta zakon pa v 1. odstavku 9. členu določa, da se v javnem sektorju, kamor nedvomno sodi tudi organ, lahko osebni podatki obdelujejo, če obdelavo osebnih podatkov in osebne podatke, ki se obdelujejo, določa zakon. Z zakonom se lahko določi, da se določeni osebni podatki obdelujejo le na podlagi osebne privolitve posameznika.
Glede na naravo določenih zahtevanih dokumentov, predvsem dokazil o opravljenem zdravniškem pregledu za posamezne tožilce in tožilke, Pooblaščenec ugotavlja, da se v teh dokumentih nahajajo osebni podatki posameznikov. Zaradi določb ZDIJZ in določbe 1. odstavka 9. člena ZVOP-1 se je treba vprašati, ali so ti osebni podatki varovani z izjemo varstva osebnih podatkov, ali pa za njihovo posredovanje v postopku po ZDIJZ obstaja ustrezna pravna podlaga. Na tem mestu je potrebno poudariti, da sam ZDIJZ daje podlago za posredovanje določenih osebnih podatkov, in sicer tistih, ki se tičejo podatkov, povezanih z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca (3. odstavek 6. člena ZDIJZ). Javni uslužbenci in funkcionarji (med katere sodijo tudi tožilci) se morajo torej zaradi zagotavljanja transparentnosti delovanja javne oblasti delu svoje zasebnosti odpovedati, in sicer tistemu delu, ki je povezan z opravljanjem javne funkcije oziroma delovnega razmerja. Pooblaščenec je tako že večkrat odločil o tem, da je javna plača javnih uslužbencev in funkcionarjev, zagotovljena pa je tudi javnost dokumentov, ki izkazujejo pogoje za opravljanje javne funkcije oziroma delovnega razmerja javnega uslužbenca (najpogosteje podatek o izobrazbi, lahko tudi podatek o nekaznovanosti, delovni dobi, opravljenem pravniškem državnem izpitu itd.). Pogoj za opravljanje funkcije državnega tožilca je zdravstvena sposobnost posameznika, zato je potrebno ugotoviti, da ima javnost pravico vedeti, ali državni tožilec izpolnjuje zdravstvene zahteve za opravljanje svojega dela oziroma funkcije. Pri tem pa je treba poudariti, da je treba določbo 3. odstavka 6. člena ZDIJZ razlagati restriktivno. Gre namreč za t.i. izjemo od izjeme, ki je predvsem zaradi enega temeljnih načel varstva osebnih podatkov, načela sorazmernosti iz 3. člena ZVOP-1, ni dopustno širiti izven okvirov njenega namena. Namen določbe 3. odstavka 6. člena ZDIJZ je torej omogočiti transparentnost tistih podatkov, ki so povezani z opravljanjem javne funkcije, ne pa tudi drugih podatkov, ki niso povezani z opravljanjem takšne funkcije.
V postopku po ZDIJZ mora organ presoditi vsak zahtevani dokument posebej in tudi za vsako informacijo na takšnem dokumentu mora preveriti, ali je prosto dostopna informacija ali obstajajo izjeme, ki preprečujejo njeno razkritje. Tako Pooblaščenec opozarja, da mora organ v ponovljenem postopku natančno presoditi, kateri osebni podatki tožilcev so povezani z opravljanjem njihove javne funkcije (denimo kot pogoj za opravljanje tožilske funkcije) in kateri podatki izvirajo iz njihove zasebne sfere in so varovani z izjemo varstva osebnih podatkov. Takšni podatki so tipično: naslov stalnega prebivališča, datum in kraj rojstva, EMŠO, konkretno zdravstveno stanje oz. okoliščine, povezane z zdravstvenim stanjem, ipd. Podatek, ki je neposredno povezan z opravljanjem javne funkcije v tem kontekstu, je namreč le informacija, ali je posamezen tožilec zdravstveno sposoben za opravljanje funkcije ali ne, ne pa tudi morebitne ostale okoliščine, navedene na takšnem potrdilu.
Pri presoji prosilčeve zahteve za informacije javnega značaja je potrebno upoštevati tudi 7. člen ZDIJZ o delnem dostopu. Navedeni člen namreč določa, da če dokument ali njegov del le delno vsebuje informacije iz 6. člena in jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njihovo zaupnost, pooblaščena oseba organa izloči te informacije iz dokumenta ter seznani prosilca z vsebino preostalega dela dokumenta. Če torej organ v ponovljenem postopku ugotovi, da je potrebno nekatere informacije pred posredovanjem dokumentov prosilcu prekriti, z drugimi informacijami pa se prosilec lahko oziroma mora seznaniti, mora organ ravnati skladno s 7. členom ZDIJZ ter podrejenim 21. členom Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 76/2005 in 119/2007).
3. Odločitev Pooblaščenca in napotki za odločanje v ponovljenem postopku
Pooblaščenec je ugotovil, da je organ zaradi napačne uporabe materialnega prava (predvsem 1. odstavka 4. člena ZDIJZ glede delovnega področja organa) tudi nepopolno ugotovil dejansko stanje. Iz izpodbijane odločbe namreč sploh ne izhaja, da je organ dejansko stanje sploh ugotavljal, saj je na splošno ugotovil, da zahtevane informacije ne izvirajo iz njegovega delovnega področja. Tako se organ ni opredelil do tega, ali zahtevane informacije sploh obstajajo in v kakšnem obsegu, zato ni mogoče preizkusiti, kateri konkretno opredeljeni dokumenti so bili predmet presoje organa, saj je v celoti zavrnil dostop do neopredeljenih informacij.
ZUP v 1. odstavku 251. člena določa, da če organ druge stopnje ugotovi, da so bila v postopku na prvi stopnji nepopolno ali zmotno ugotovljena dejstva, dopolni postopek in odpravi omenjene pomanjkljivosti bodisi sam bodisi po organu prve stopnje ali po zaprošenem organu. 3. odstavek 251. člena ZUP pa določa, da če organ druge stopnje spozna, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil organ prve stopnje, odpravi odločbo prve stopnje s svojo odločbo in vrne zadevo organu prve stopnje v ponovni postopek.
Vrnitev zadeve v ponovno odločanje Pooblaščenec utemeljuje z razlogi ekonomičnosti postopka. Poseben vidik načela ekonomičnosti iz 14. člena ZUP je tudi načelo učinkovitosti, ki od organov zahteva, da se preskrbi vse, kar je potrebno za pravilno ugotovitev dejanskega stanja in za zavarovanje pravic strank ter javnih koristi. To pa bo najlažje dosegel prav prvostopenjski organ, ker se zahteva prosilca nanaša na dokumente, ki so del dokumentarnega gradiva organa, zato organ razpolaga z vso dokumentacijo, ki je z zahtevanimi dokumenti povezana, hkrati pa tudi, glede na to, da organ pozna širši vidik zadeve, povezane z zahtevanimi dokumenti, najlažje ugotovi, kateri dokumenti so predmet zahteve in v katerem delu predstavljajo prosto dostopne informacije javnega značaja.
V ponovljenem postopku bo moral organ natančno ugotoviti, kateri konkretni dokumenti so predmet prosilčeve zahteve in ugotoviti, ali predstavljajo prosto dostopne informacije javnega značaja oziroma, če je v zahtevanih dokumentih kakšen z izjemami iz 1. odstavka 6. člena ZDIJZ varovan podatek, ki ga je možno izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njihovo zaupnost, ali je možna uporaba instituta delnega dostopa iz 7. člena ZDIJZ. Pri tem bo moral organ upoštevati interpretacijo Pooblaščenca glede delovnega področja organa ter 3. odstavek 6. člena ZDIJZ glede informacij, povezanih z opravljanjem javne funkcije.
Organ mora o zahtevi prosilca odločiti brez odlašanja, najpozneje pa v roku 30 (tridesetih) dneh od prejema te odločbe, v ponovljenem odločanju pa mora upoštevati napotke Pooblaščenca iz te odločbe.
V tem postopku posebni stroški niso nastali.
Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 8/2000, s sprem. in dop.) oproščena plačila upravne takse.
POUK O PRAVNEM SREDSTVU:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, niti upravni spor.
Postopek vodila:
Polona Tepina, univ.dipl.prav.,
svetovalka Pooblaščenca
Informacijski pooblaščenec:
Nataša Pirc Musar, univ.dipl.prav.,
pooblaščenka