Odvetniška pisarna Leben, Miklič, Rozman d.o.o. - Elektro Gorenjska
+ -Številka: 090-222/2012/2
Kategorije: Kršitev postopka, Osebni podatek, Poslovna skrivnost
POVZETEK:
Prosilec je zahteval fotokopije izjav in soglasij lastnikov ter pogodb o ustanovitvi stvarne služnosti za potrebe izgradnje, uporabe in vzdrževanje električnega daljnovoda za naštetih 73 nepremičnin. Organ je v celoti zavrnil zahtevo zaradi varstva osebnih podatkov in domnevno zaradi varstva poslovne skrivnosti. Vendar je Pooblaščenec ugotovil, da je organ nepopolno ugotovil dejansko stanje in kršil pravila upravnega postopka, saj ni izkazal, da je dejansko preveril obstoj zahtevanih dokumentov, izjeme pa je uporabil zgolj pavšalno. Organ je tudi navedel, da bi ob prekritju osebnih podatkov ostali le tipski dokumenti, brez vsebinske vrednosti za prosilca. Pooblaščenec se s tem ni strinjal, saj je med drugim ugotovil, da zemljiškoknjižne oznake nepremičnin niso varovani osebni podatki in bi jih organ lahko posredoval prosilcu. Tako dokumenti ne bi bili le prazni, tipski dokumenti.
ODLOČBA:
Številka: 090-222/2012/2
Datum: 12. 12. 2012
Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Nataši Pirc Musar (v nadaljevanju Pooblaščenec) izdaja na podlagi 3. in 4. odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/2006 - UPB2, s sprem. in dop.; v nadaljevanju ZDIJZ), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/2005, s sprem. in dop.; v nadaljevanju ZInfP) in 3. odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/1999, s sprem. in dop.; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi Odvetniške pisarne LMR, d.o.o., Uroš Leben, Uroš Miklič in Valentin Rozman, Dunajska cesta 151, Ljubljana z dne 15. 10. 2012 (v nadaljevanju prosilec), zoper odločbo organa Elektro Ljubljana, podjetje za distribucijo električne energije, d.d., Slovenska cesta 58, Ljubljana (v nadaljevanju organ), št. 544/2012-AR/EH z dne 26. 9. 2012, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja naslednjo
O D L O Č B O:
1. Pritožbi prosilca z dne 15. 10. 2012 zoper odločbo organa št. 544/2012-AR/EH z dne 26. 9. 2012 se ugodi in se zadeva vrne organu v ponovno odločanje. Organ je dolžan o zahtevi prosilca z dne 21. 9. 2012 odločiti brez odlašanja, najpozneje pa v 30 (tridesetih) dneh od prejema te odločbe.
2. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.
O B R A Z L O Ž I T E V:
Prosilec je 21. 9. 2012 od organa zahteval, da mu na podlagi ZDIJZ posreduje fotokopije ali elektronski zapis naslednjih dokumentov:
1. izjave ali soglasja sedanjih ali prejšnjih lastnikov nepremičnin, ki jih je prosilec opredelil s podatkom o katastrski občini in parcelni številki, o izgradnji, uporabi in vzdrževanju električnega daljnovoda, ki poteka prek naštetih nepremičnin,
2. pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti za potrebe izgradnje, uporabe in vzdrževanje električnega daljnovoda za naštete nepremičnine.
Organ je izdal odločbo št. 544/2012-AR/EH z dne 26. 9. 2012, s katero je v celoti zavrnil zahtevo prosilca. Glede 1. točke zahteve prosilca je organ navedel, da zahtevane izjave in soglasja lastnikov zemljišč, ki jih Elektro Ljubljana d.d. pridobiva za izgradnjo elektroenergetske infrastrukture, vsebujejo predvsem osebne podatke lastnikov zemljišč, to so imena in priimki, naslovi, lastnoročni podpisi in označbe nepremičnin. Praviloma je sicer takšne dokumente dovoljeno posredovati prosilcem, če se prekrijejo ali izbrišejo osebni podatki, vendar pa so izjave in soglasja brez teh podatkov le prazen tipski dokumenti, ki se ne morejo šteti za informacijo javnega značaja. Zaradi izjeme varstva osebnih podatkov iz 3. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ je organ torej zavrnil ta del prosilčeve zahteve. Tudi 2. točko prosilčeve zahteve je organ zavrnil s sklicevanjem na izjemo varstva osebnih podatkov, pri čemer je po navedbah organa takšne dokumente sicer praviloma dovoljeno posredovati, če se prekrijejo ali izbrišejo osebni podatki, vendar so služnostne pogodbe brez teh podatkov le prazen tipski dokument, ki se ne more šteti za informacijo javnega značaja. Obenem pa je organ navedel tudi, da morebitne posebne določbe pogodb, ki so individualno dogovorjene s pogodbenimi partnerji, predstavljajo izjeme v skladu z 2. točko 1. odstavka 6. člena ZDIJZ (izjema poslovne skrivnosti). Vsak tak primer bi bilo potrebno obravnavati individualno, prekritje podatkov pa bi prav tako v celoti spremenilo naravo informacije. Organ je priložil vzorec pogodbe o ustanovitvi služnosti.
Prosilec je 15. 10. 2012 vložil pritožbo zoper izpodbijano odločbo organa, v kateri je navedel, da je stališče organa napačno. Prosilec namreč ni zahteval informacije, ki se nanaša na osebni podatek, temveč je zahteval izročitev kopij soglasij, izjav oziroma pogodb v zvezi z izgradnjo, uporabo in vzdrževanjem električnega daljnovoda, kolikor ta potega preko navedenih nepremičnin. Zahtevane listine po mnenju prosilca ne predstavljajo osebne informacije, sploh pa tega organ sploh ne zatrjuje, ampak navaja le, da navedeni dokument vsebuje osebne podatke. Zato bi moral organ, po mnenju prosilca, ravnati skladno s 7. členom ZDIJZ in prosilcu omogočiti delni dostop, tako, da bi prekril osebne podatke fizičnih oseb, npr. ime in priimek, datum rojstva, EMŠO, ipd. ter anonimizirane kopije posredoval prosilcu. Za konec je prosilec še izpostavil, da se je Informacijski pooblaščenec že v več odločbah postavil na stališče, da podatki, ki se nanašajo na posamezno nepremičnino (parcelna številka, katastrska občina, velikost parcele,…) niso varovani osebni podatki, zato bi jih moral organ prosilcu posredovati.
Pooblaščenec je 18. 10. 2012 prejel od organa odstopljeno pritožbo prosilca, v kateri je ponovil argumente iz izpodbijane odločbe, da zahtevani dokumenti brez osebnih podatkov ne vsebujejo informacij javnega značaja ter navedel še, da splošne, tipske narave dokumenta ne spremeni niti dejstvo, če bi vanj vnesli zemljiškoknjižne oznake nepremičnin. Pogodba brez osebnih podatkov lastnikov in njihovih podpisov ne bi nudila nobenih informacij, ki prosilca v bistvu zanimajo – kdo in kdaj je sklenil dogovore, pogodbe in podelil soglasja.
Pritožba je utemeljena.
Pooblaščenec uvodoma pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo pritožnik oziroma prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.
1. člen ZDIJZ določa, da ta zakon ureja postopek, ki vsakomur omogoča prost dostop in ponovno uporabo informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo državni organi, organi lokalnih skupnosti, javne agencije, javni skladi in druge osebe javnega prava, nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb. V konkretnem primeru ni sporno, da je Elektro Ljubljana zavezanec po ZDIJZ.
1. Razlogi za odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev v ponovno odločanje
Pooblaščenec je ugotovil, da se organ v izpodbijani odločbi ni opredelil glede obstoja konkretno zahtevanih dokumentov oziroma to iz izpodbijane odločbe ne izhaja eksplicitno. Iz odločbe organa ni nedvoumno razvidno, da je izjeme od prostega dostopa apliciral na konkretno obstoječe dokumente in da je možnost delnega dostopa dejansko preveril na konkretnih dokumentih. Po presoji Pooblaščenca je organ le pavšalno zavrnil dostop do celotnega sklopa dokumentov, pri čemer je navedel, da zahtevani dokumenti "vsebujejo predvsem osebne podatke". Nadalje je organ navedel tudi, da "morebitne posebne določbe pogodb, ki so individualno dogovorjene s pogodbenimi partnerji, predstavljajo izjeme v skladu z 2. točko 1. odstavka 6. člena ZDIJZ (izjema poslovne skrivnosti)", organ pa je sam navedel, da bi bilo potrebno vsak tak primer obravnavati individualno. Iz navedenega sledi, da je organ nepopolno ugotovil dejansko stanje, saj iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni jasno razvidno, ali (vsi) konkretni zahtevani dokumenti sploh obstajajo ali ne in ali je organ svoj sklep glede obstoja izjem varstva osebnih podatkov in poslovnih skrivnosti ter nemožnosti delnega dostopa črpal iz konkretne presoje vsakega posameznega zahtevanega dokumenta. V postopku po ZDIJZ, kjer je prosilec nedvoumno navedel, s katerimi dokumente se želi seznaniti in v kakšni obliki in torej ni dvoma, kateri dokumenti so predmet obravnave organa, bi moral organ izkazati, da je preveril obstoj vseh zahtevanih dokumentov in da je izjeme od prostega dostopa apliciral na konkretne dokumente.
Organ je tako zgolj splošno navedel, da zahtevani dokumenti vsebujejo predvsem osebne podatke, delni dostop pa ni možen, ker bi bile izjave, soglasja in pogodbe brez prekritih osebnih podatkov le prazni tipski dokumenti. Kasneje (v odstopu pritožbe Pooblaščencu v pritožbeno obravnavo) pa je organ še pojasnil, da takšne (tipske) narave dokumentov ne bi spremenilo niti dejstvo, če bi vanje vnesli zemljiškoknjižne oznake nepremičnin, saj takšni dokumenti ne bi nudili nobenih informacij, ki prosilca v bistvu zanimajo – kdo in kdaj je sklenil dogovore, pogodbe in podelil soglasja. Po presoji Pooblaščenca soglasja, izjave in pogodbe brez varovanih osebnih podatkov ne bi predstavljale zgolj tipskih dokumentov brez vsakršne vsebine. Nenazadnje bi se lahko prosilec, če bi mu organ posredoval zahtevane dokumente z izbrisanimi varovanimi in celo nevarovanimi osebnimi podatki, seznanil z informacijo o tem, v koliko primerih od navedenih 73 so bila soglasja ali izjave podane oziroma pogodbe sklenjene. Organ je v spremnem dopisu ob odstopu odločbe neupravičeno sklepal, da prosilca zanima le, kdo in kdaj je sklenil dogovore, pogodbe in podelil soglasja, saj iz prosilčeve zahteve to ne izhaja. Prosilec je zahteval dostop do konkretnih dokumentov, presojo njihove vsebine oziroma uporabnosti pa je treba prepustiti prosilcu samemu. Posebej pa ne bi zahtevani dokumenti predstavljali zgolj tipskih dokumentov, če bi organ (kot bo pojasnjeno v nadaljevanju) pravilno uporabil materialno pravo in ne prekril zemljiškoknjižnih oznak nepremičnin.
Po presoji Pooblaščenca, ki bo utemeljena v nadaljevanju, je organ torej napačno uporabil tudi materialno pravo (3. točko 1. odstavka 6. člena ZDIJZ v povezavi s 7. členom ZDIJZ) glede zemljiškoknjižnih oznak nepremičnin, takšno sklepanje organa pa je organ vodilo v nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, saj iz izpodbijane odločbe izhaja, da je organ zgolj na splošno in ne na podlagi konkretne presoje zavrnil dostop do celotnih sklopov zahtevanih dokumentov.
Dejstvo, da organ izjeme od prostega dostopa do zahtevanih informacij ni apliciral na konkretne dokumente, pa potrjuje tudi ugotovitev, da organ v 2. točki obrazložitve govori tudi o "pogodbenih partnerjih" in izjemi poslovne skrivnosti. Iz teh navedb bi lahko namreč sledilo, da se v zahtevanih dokumentih ne pojavljajo le fizične osebe z varovanimi osebnimi podatki, temveč tudi pravne osebe, ki seveda ne uživajo varstva osebnih podatkov. Po drugi strani pa iz obrazložitve ne izhaja, ali morda organ ščiti svoje poslovne skrivnosti, ali pa s "pogodbenimi partnerji" misli na fizične osebe, katerih dokumenti pa že po definiciji ne morejo biti označeni kot poslovne skrivnosti.
Zaradi navedenih pomanjkljivosti izpodbijane odločbe tudi z vidika obrazložitve ni mogoče preizkusiti, saj je obrazložitev ostala zgolj na deklaratorni ravni, ki ne omogoča preizkusa (7. točka 2. odstavka 237. člena ZUP), kar predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka in jo je zato treba odpraviti.
Prav tako je ostala zgolj na deklaratorni ravni navedba organa v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da "morebitne posebne določbe pogodb, ki so dogovorjene s pogodbenimi partnerji" predstavljajo izjeme v skladu z 2. točko 1. odstavka 6. člena ZDIJZ. Te navedbe organ ni konkretiziral in ni navedel, v katerih dokumentih se nahajajo takšne informacije, kakšne so te informacije ter ali so pogodbe označene kot poslovne skrivnosti po subjektivnem kriteriju (1. odstavek 39. člena Zakona o gospodarskih družbah, Ur.l. RS, št. 42/2006, s sprem. in dop.; v nadaljevanju ZGD-1) ali pa organ šteje, da bi gospodarskim družbam (in katerim) nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba, torej, ali je podana poslovna skrivnost po objektivnem kriteriju (2. odstavek 39. člena ZGD-1). Organ sam je navedel, da bi bilo potrebno vsak tak primer obravnavati individualno, vendar tega ni storil in zavrnitve dostopa do informacij na tem temelju ni utemeljil na konkretnih dokumentih in konkretnih primerih domnevnih poslovnih skrivnosti. Iz tega izhaja, da je organ nepopolno ugotovil dejansko stanje, obrazložitev odločbe v tem delu pa ne vsebuje konkretnih razlogov za zavrnitev dostopa do informacij javnega značaja, kar onemogoča preizkus izreka upravne odločbe, s čimer je podana bistvena kršitev določb postopka.
ZUP v 1. odstavku 251. člena določa, da če organ druge stopnje ugotovi, da so bila v postopku na prvi stopnji nepopolno ali zmotno ugotovljena dejstva ali da je v postopku prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka, dopolni postopek in odpravi omenjene pomanjkljivosti bodisi sam bodisi po organu prve stopnje ali po zaprošenem organu. Pooblaščenec je v izvedenem postopku ugotovil, da je v postopku odločanja na prvi stopnji prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka in da je organ nepopolno ugotovil dejstva, zato je bilo treba na podlagi 3. odstavka 251. člena ZUP, skladno z razlogi, navedenimi v prejšnjih odstavkih obrazložitve te odločbe, izpodbijano odločbo odpraviti in zadevo vrniti prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.
Vrnitev zadeve v ponovno odločanje Pooblaščenec utemeljuje z razlogi ekonomičnosti postopka. Poseben vidik načela ekonomičnosti iz 14. člena ZUP je tudi načelo učinkovitosti, ki od organov zahteva, da se preskrbi vse, kar je potrebno za pravilno ugotovitev dejanskega stanja in za zavarovanje pravic strank ter javnih koristi. To pa bo najlažje dosegel prav prvostopenjski organ, ker se zahteva prosilca nanaša na dokumente, ki so del dokumentarnega gradiva organa, in bo potrebno zahtevane dokumente za navedenih 73 nepremičnin šele poiskati oziroma odbrati, kar bo gotovo hitreje opravil organ sam.
2. Napotki za odločanje v ponovljenem postopku
V ponovljenem postopku bo moral organ natančno ugotoviti obstoj konkretnih zahtevanih dokumentov in nato pri vsakem dokumentu glede na usmeritve, ki jih podaja Pooblaščenec v tej odločbi, ponovno ugotoviti, katere izjeme od prostega dostopa iz 1. odstavka 6. člena ZDIJZ so podane ter kako je glede na ugotovitve Pooblaščenca v tej odločbi in glede na novo ugotovljeno dejansko stanje in materialno pravo mogoče izvesti delni dostop iz 7. člena ZDIJZ.
Organ bo moral v ponovljenem postopku upoštevati, da zemljiškoknjižne oznake nepremičnin ne predstavljajo varovanih osebnih podatkov v smislu 3. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ. Pooblaščenec je že v odločbi št. 090-88/2012/2 z dne 13. 6. 2012 zapisal, da že iz definicij pojmov, kot izhajajo iz 4. in 5. točke 1. odstavka 3. člena Zakona o zemljiški knjigi (Ur. l. RS, št. 58/2003, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZZK-1) izhaja, da identifikacijski podatki parcele identificirajo zemljiško parcelo, in ne lastnika parcele. Ker se lahko lastninska pravica poljubno prenaša med različnimi pravnimi subjekti, podatek o parcelni številki in katastrski občini ne omogoča identifikacije točno določenega posameznika, temveč zgolj vsakokratnega lastnika parcele. Potrebno je namreč upoštevati dejstvo, da so vsi podatki, vpisani v glavno knjigo zemljiške knjige, javni in jih sme vsakdo pregledovati, prepisovati ali zahtevati, da mu zemljiškoknjižno sodišče izda overjeni izpisek iz zemljiške knjige ZZK-1. Zemljiškoknjižni podatki torej omogočajo vpogled v tok lastništva posamezne nepremičnine, ki ga lahko v vsakem trenutku preveri vsak posameznik, ki razpolaga s podatkom o katastrski občini ter o parcelni številki posamezne nepremičnine (te podatke lahko posameznik pridobi npr. tudi z vpogledom v zemljiški kataster). Na podlagi navedenega lahko ugotovimo, da identifikacija vsakokratnega lastnika določene nepremičnine ni obdelava podatkov, ki bi bila v nasprotju z določbami ZVOP-1, saj takšno obdelavo izrecno dovoljuje ZZK-1. Identifikacijski podatki nepremičnine v soglasjih, izjavah ali pogodbah sami po sebi torej ne predstavljajo osebnega podatka v smislu ZVOP-1, če poleg njih ni naveden še kakšen drug osebni podatek (npr. osebno ime posameznika), ki povsem natančno in nedvoumno identificira posameznika, na katerega se podatek nanaša. V kolikor se torej iz zahtevanih dokumentov v celoti izloči osebne podatke posameznikov, tudi identifikacijski podatki o nepremičnini nimajo narave osebnih podatkov, saj nas preko vpogleda v javne knjige lahko pripeljejo zgolj do podatkov o toku lastništva nepremičnine in do vsakokratnih lastnikov nepremičnine, med katerimi so tako pravne kot fizične osebe, lahko pa tudi osebe, ki so v konkretnem primeru podali soglasje ali izjavo o izgradnji, uporabi in vzdrževanju električnega daljnovoda oziroma sklenili pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti za potrebe izgradnje, uporabe in vzdrževanje električnega daljnovoda. Že iz same zahteve prosilca in narave zahtevanih dokumentov izhaja, da so lahko vsakokratni lastniki naštetih nepremičnin tiste osebe, ki so podale soglasje, ni pa to nujno. Iz podatkov, ki bi jih prosilec oziroma javnost pridobila z vpogledom v zemljiško knjigo, ne bi bilo mogoče nedvoumno ugotoviti, kateri določljivi posamezniki so podali soglasje ali izjavo oziroma sklenili pogodbo. S prekritjem imen, priimkov, naslovov in podpisov posameznikov bi se torej izgubila določljivost posameznika, ki je podal soglasje ali izjavo oziroma sklenil pogodbo. Kot že navedeno, navedba organa, da bi šlo za splošen, tipski dokument tudi če bi organ pustil oznako nepremičnine na vsakem dokumentu, ni pravilna.
Imena, priimki, naslovi in lastnoročni podpisi fizičnih oseb (ter morebitni drugi osebni podatki, ki se nahajajo na konkretnih dokumentih) seveda lahko predstavljajo varovane osebne podatke, kar bo moral organ v ponovnem postopku upoštevati, ko bo presojal, katere podatke v dokumentu prekriti skladno z določbo 1. odstavka 6. člena ZDIJZ v povezavi s 7. členom ZDIJZ. Varstva osebnih podatkov pa, kot je bilo že pojasnjeno, ne uživajo pravne osebe.
Nadalje se bo moral organ konkretno opredeliti tudi do morebitnega obstoja izjeme poslovne skrivnosti v vsakem posameznem dokumentu. Pri tem bo moral organ najprej upoštevati določbo 1. odstavka 143. člena ZUP, ki določa, da mora organ pred začetkom ugotovitvenega postopka povabiti k udeležbi v postopku osebe, za katere ugotovi, da imajo pravni interes za udeležbo v postopku. Če organ ugotovi, da obstaja možnost obstoja izjeme poslovne skrivnosti, mora v postopek pritegniti osebe, katerih poslovne skrivnosti se varujejo (bodisi po subjektivnem bodisi po objektivnem kriteriju). V nadaljevanju bo moral organ za vsak primer morebitne izjeme poslovne skrivnosti utemeljiti njen obstoj in pri tem upoštevati določbo 39. člena ZGD-1. Pri tem Pooblaščenec opozarja na določbo 3. odstavka 39. člena ZGD-1, ki določa, da se za poslovno skrivnost ne morejo določiti podatki, ki so po zakonu javni ali podatki o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih običajev. Iz izpodbijane odločbe pa ni jasno, ali organ z navajanjem izjeme poslovne skrivnosti nemara ščiti svoje poslovne skrivnosti. Glede na to, da gre v konkretnem primeru za podatke v zvezi z izgradnjo, uporabo in vzdrževanjem električnega daljnovoda, torej v zvezi z aktivnostmi, ki jih organ opravlja kot javno službo (gl. Energetski zakon, Ur.l. RS, št. 27/2007-UPB2, s sprem. in dop.), se poraja vprašanje, ali bi takšne informacije sploh lahko predstavljale poslovno skrivnost. Iz smisla določb o poslovni skrivnosti iz 39. člena ZGD-1 namreč izhaja, da se ščiti informacije, katerih razkritje bi lahko škodilo poslovnim subjektom pri delovanju na trgu oziroma ki predstavljajo konkurenčno prednost poslovnega subjekta. Pooblaščenec se je že večkrat postavil na stališče, da so lahko dokumenti označeni kot poslovne skrivnosti le, če se nanašajo na delovanje pravne osebe na trgu.
3. Sklepno
Na podlagi vsega navedenega Pooblaščenec torej zaključuje, da je pritožba prosilca utemeljena. Organ je v postopku odločanja na prvi stopnji nepopolno ugotovil dejansko stanje, bistveno kršil pravila postopka in napačno uporabil določbe materialnega prava, zato je bilo potrebno na podlagi 3. odstavka 251. člena ZUP izpodbijano odločbo odpraviti in zadevo vrniti v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu. Organ mora o zahtevi prosilca odločiti brez odlašanja najpozneje v roku 30 (tridesetih) dneh od prejema te odločbe, v ponovljenem odločanju pa mora upoštevati napotke Pooblaščenca iz te odločbe.
V tem postopku posebni stroški niso nastali.
Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 8/2000, s sprem. in dop.) oproščena plačila upravne takse.
POUK O PRAVNEM SREDSTVU:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, niti upravni spor.
Postopek vodila:
Polona Tepina, univ.dipl.prav.,
svetovalka Pooblaščenca
Informacijski pooblaščenec:
Nataša Pirc Musar, univ.dipl.prav.,
pooblaščenka