Igor Selan, novinar ČZP Večer - Marprom, mestni potniški promet Maribor
+ -Številka: 090-124/2012/9
Kategorije: Mediji, Osebni podatek, Javni uslužbenci in funkcionarji
POVZETEK:
Novinar je od organa zahteval odgovore na vprašanja v zvezi z zaposlovanjem in plačami zaposlenih v javnem zavodu Marprom, mestni potniški promet Maribor. Organ je prosilcu nekaj odgovorov posredoval, ostale informacije pa je zavrnil zaradi varstva osebnih podatkov. Vendar je Pooblaščenec ugotovil, da bi moral organ posredovati tudi seznam plač zaposlenih (iz katerega izhaja priimek in ime, bruto plača, plačilni razred, naziv delovnega mesta itd.), podatek o bruto plači direktorja zavoda ter podatek o mesečnem bruto strošku za pravno svetovanje, izplačanem samostojni podjetnici posameznici. Kljub temu, da javni gospodarski zavod po ZVOP-1 sodi med upravljavce osebnih podatkov v zasebnem sektorju, pa so zaposleni v javnem gospodarskem zavodu javni uslužbenci in za posredovanje osebnih podatkov, povezanih z njihovim delovnim razmerjem, obstaja pravna podlaga. Podatek o strošku za pravno svetovanje pa je podatek o porabi javnih sredstev, ki je po določbah ZDIJZ tudi javen.
ODLOČBA:
Številka: 090-124/2012/9
Datum: 5. 7. 2012
Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju Pooblaščenec) po informacijski pooblaščenki Nataši Pirc Musar izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/2005, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZInfP), 9. in 10. odstavka 45. člena Zakona o medijih (Ur. l. RS, št. 110/06-UPB1, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZMed), 3. odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/2006 - UPB2, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZDIJZ) in 1. odstavka 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 - UPB2, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZUP), o pritožbi ČZP Večer, Ulica slovenske osamosvojitve 2, 2504 Maribor, po novinarju Igorju Selanu (v nadaljevanju prosilec) z dne 21. 5. 2012, zoper odločbo Marprom javni gospodarski zavod za mestni potniški promet, Ulica heroja Staneta 1, 2000 Maribor (v nadaljevanju organ), z dne 8. 5. 2012, brez številke, v zadevi odobritve dostopa do informacij za medije naslednjo
ODLOČBO:
1. Pritožbi prosilca z dne 21. 5. 2012 zoper odločbo Marprom javnega gospodarskega zavoda za mestni potniški promet, brez številke, z dne 8. 5. 2012, se ugodi in se izpodbijana odločba odpravi. Organ je dolžan prosilcu v roku 5 delovnih dni od vročitve te odločbe posredovati:
- seznam plač zaposlenih na dan 1.5.2012, iz katerega izhaja priimek in ime, osnovna bruto plača, bruto plača brez minulega dela in nadur, plačilni razred, naziv delovnega mesta,
- podatek o bruto plači direktorja zavoda,
- podatek o mesečnem bruto strošku za pravno svetovanje, izplačanem samostojni podjetnici posameznici.
2. V postopku reševanja te pritožbe posebni stroški niso nastali.
O b r a z l o ž i t e v:
Prosilec je na organ dne 30. 3. 2012 naslovil vprašanja:
- Koliko je zaposlenih v Marpromu?
- Koliko ste jih zaposlili letos in na katera delovna mesta?
- Prosim za seznam plač vseh redno in honorarno zaposlenih v Marpromu oziroma vseh, ki so na plačilni listi Marproma (na katera delovna mesta so razporejeni, kakšno izobrazbo imajo, plačni razred, višina bruto plače, vsi dodatki).
Organ je prosilcu 10. 4. 2012 posredoval odgovore, pri čemer mu je na tretje vprašanje posredoval seznam, ki vsebuje skupno število zaposlenih, število zaposlenih na posameznem delovnem mestu, naziv delovnega mesta, osnovna bruto plača, tarifni razred in zahtevana stopnja izobrazbe, ni pa mu posredoval seznama z imeni in priimki zaposlenih, skupaj z zahtevanimi podatki. Organ je prosilcu dne 11. 4. 2012 posredoval dodaten odgovor, v katerem je posredovanje zahtevanih informacij izrecno zavrnil, in sicer s sklicevanjem na varstvo osebnih podatkov.
Zoper zavrnilni odgovor organa z dne 11. 4. 2012 (ta mu namreč ni posredoval seznama z imeni in priimki zaposlenih) se je prosilec dne 20. 4. 2012 pritožil k Pooblaščencu. Ta je njegovo pritožbo, na podlagi 1. odstavka 239. čl. ZUP, dne 23. 4. 2012, z dopisom št. 092-90/2012, posredoval organu in ga pozval, naj opravi preizkus pritožbe ter postopa v skladu z 245. čl. ZUP.
Organ je Pooblaščenca dne 18. 5. 2012 obvestil, da je v skladu z 243. čl. ZUP v naslovni zadevi dne 8. 5. 2012 izdal nadomestno odločbo in da, če se bo stranka zoper njo pritožila, bo postopal v skladu z 245. čl. ZUP.
Pooblaščenec je dne 5. 6. 2012 s strani organa prejel odstop pritožbe prosilca z dne 21. 5. 2012 zoper t.i. nadomestno odločbo organa z dne 8. 5. 2012 (dalje izpodbijana odločba). Iz izreka predmetne odločbe izhaja, da je organ prosilcu zavrnil posredovanje poimenskega seznama plač in honorarjev vseh zaposlenih na Marprom, javni gospodarski zavod. Organ v izpodbijani odločbi med drugim pojasnjuje, da je bila predmetna odločba izdana na podlagi 243. čl. ZUP, ki določa, da če organ ob reševanju pritožbe spozna, da je bil izvedeni postopek nepopoln in da je to utegnilo vplivati na odločitev o zadevi, dopolni postopek. Ker v tem postopku odločba s sestavinami po ZUP sploh ni bila izdana – 45. člen Zmed namreč vzpostavlja le fikcijo, da je bila izdana zavrnilna odločba v primerih, ko organ zahtevi medija ne ugodi ali v primeru molka organa – postopek ni bil popoln, kar je organu narekovalo postopanje po 243. čl. ZUP in ustrezno dopolnitev postopka ter izdajo (nadomestne) odločbe z vsemi predpisanimi sestavinami (uvodom, izrekom, obrazložitvijo in pravnim poukom). Vlagatelj zahteva dostop do informacij, ki po vsebini predstavljajo osebne podatke njegovih zaposlenih. Obdelava teh podatkov je subjektom zasebnega sektorja (po mnenju organa se kot javni gospodarski zavod po 23. točki 6. člena ZVOP-1 šteje kot del zasebnega sektorja) dovoljena le, če tako določa zakon ali je če podana osebna privolitev posameznika. Ob ugotovitvi, da organ ne razpolaga z osebnimi privolitvami posameznikov, pomeni 3. odstavek 6. člena ZDIJZ edino pravno podlago za razkritje zahtevanih podatkov, zaradi česar je organ v nadaljevanju presojal, ali se lahko opre na navedeno določbo. Ob tem organ navaja, da je za presojo navedene določbe odločilno, ali je zaposlene pri Marprom treba šteti za javne uslužbence. Po mnenju organa se drugi odstavek 2. člena ZJU nanaša le na tiste javne gospodarske zavode, ki so sočasno tudi neposredni ali posredni proračunski uporabniki. Taka razlaga je po navajanju organa edino logična in smiselna, če upoštevamo tudi tretjo alinejo drugega odstavka 2. člena ZJU, ki veljavnost razteza na »druge neposredne in posredne proračunske uporabnike in tretji odstavek 2. člena ZJU, ki izrecno določa, da se ZJU ne uporablja za javna podjetja in druge gospodarske družbe v večinski lasti (ki prva tako niso neposredni ali posredni proračunski uporabniki). ZJU po mnenju organa torej smiselno predpostavlja, da so javni gospodarski zavodi tudi proračunski uporabniki. Ta pogoj pa v konkretnem primeru ni izpolnjen. Po mnenju organa do enakega zaključka pridemo tudi ob upoštevanju besedne razlage 2. člena ZJU, ki loči med zaposlenimi v javnih gospodarskih zavodih in javnih podjetjih (ti niso javni uslužbenci), čeprav gre za enakovredni obliki zagotavljanja gospodarskih javnih služb, ki bi ju bilo, po mnenju organa, treba obravnavati enako. Prav njuna različna obravnava potrjuje namen zakonodajalca v ZJU urediti enotna zaposlovalna pravila za vse proračunske uporabnike, ki pa nasprotno ne veljajo za tiste, ki to niso. Določbo, da javni sektor sestavljajo tudi javni gospodarski zavodi, je po mnenju organa tako nujno treba razlagati ob omejitvi (dodatnem pogoju), da gre pri teh zavodih tudi za neposredne oz. posredne proračunske uporabnike. V nasprotnem primeru – ko torej gre za zavod, ki ni niti neposredni niti posredni proračunski uporabnik, pa ni mogoče trditi, da bi šlo za subjekt, ki sodi v javni sektor. Čeprav je Marprom organiziran kot javni gospodarski zavod, pa po mnenju organa zato, ker ni niti posredni niti neposredni proračunski uporabnik, ni del javnega sektorja v smislu ZJU, njegovi zaposleni pa niso javni uslužbenci. Po mnenju organa iz tega sledi, da za Marprom ni mogoče uporabiti izjeme 3. odstavka 6. čl. ZDIJZ, zahtevo prosilca pa je treba presojati po splošnih pravilih, ki veljajo za dostop do informacij javnega značaja. Po mnenju organa so podatki o plačilih zaposlenim izraziti podatki, ki kažejo na premoženjsko razmerje posameznika, njihovo razkritje v nasprotju z zakonom, pa bi pomenilo protipraven poseg v pravico posameznikov do njihovega varstva. Po določbi 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ lahko organ tako zahtevo zavrne, če bi razkritje pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov. Ob ugotovitvi, da gre pri podatkih, ki jih zahteva vlagatelj, za osebne podatke zaposlenih v smislu prve točke prvega odstavka 6. čl. ZVOP-1 in da Marprom zato, ker ni del javnega sektorja v smislu ZJU in ZVOP-1, nima zakonite podlage za njihovo razkritje, saj zanj ni mogoče uporabiti izjeme iz tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, izjem pa ni niti v drugih zakonih, je treba zahtevo prosilca zavrniti.
Organ je Pooblaščencu dne 4. 7. 2012 posredoval še dodatno dokumentacijo, in sicer dopis Uprave Republike Slovenije za javna plačila z dne 8. 6. 2011, iz katerega izhaja, da organ ni posredni uporabnik državnega ali občinskega proračuna in Sklep o subjektih, za katere velja zakon o sistemu plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 115/2002), objavljen v Uradnem listu RS dne 27. 12. 2002.
Pritožba je utemeljena.
Pooblaščenec pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti zavrnilni odgovor organa v delu, v katerem ga pritožnik oziroma prosilec izpodbija. Pooblaščenec odgovor prvostopenjskega organa preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.
Pooblaščenec najprej ugotavlja, da organ sploh ni imel podlage za izdajo t.i. nadomestne odločbe v skladu z 243. čl. ZUP. Upoštevaje osmi odstavek 45. člena ZDIJZ se kot zavrnilna odločba šteje zavrnilni odgovor organa z dne 11. 4. 2012, Zmed pa izrecno predvideva pritožbo zoper tako odločbo (deveti odstavek 45. člena Zmed) in določa, da o njej odloči organ, pristojen za odločanje o pritožbi po določbah zakona, ki ureja dostop do informacij javnega značaja (to pa je Informacijski pooblaščenec). Povedano drugače, Zmed, kot specialen predpis, ki ureja posredovanje informacij za medije, ne predvideva, da organ izda odločbo z vsemi predpisanimi sestavinami (uvodom, izrekom, obrazložitvijo in pravnim poukom), na kar se sklicuje organ v izpodbijani odločbi. Organ tako ni imel podlage, da bi zgolj iz razlogov, ki jih navaja v odločbi z dne 8. 5. 2012 (da je bilo treba dopolniti postopek in izdati odločbo z vsemi sestavinami) ponovno odločal o zahtevi prosilca. Tudi v kolikor bi sledili argumentaciji organa, da je bilo v konkretnem primeru treba dopolniti postopek in uporabiti 243. člen ZUP, organ ni postopal po tem členu, saj ni jasno, kako je dopolnil postopek in predvsem, kako je dopolnjen postopek vplival na odločitev o stvari. Določa 243. člena ZUP namreč pravi, da če organ, ki je izdal odločbo, ob reševanju pritožbe spozna, da je bil izvedeni postopek nepopoln in da je to utegnilo vplivati na odločitev o zadevi, dopolni postopek. Iz zadnjega odstavka navedenega člena obenem izhaja, da organ z nadomestno odločbo v mejah zahtevkov zadevo drugače reši in z novo odločbo nadomesti odločbo, ki se izpodbija s pritožbo. Organ s t.i. nadomestno odločbo z dne 8. 5. 2012 zadeve ni rešil drugače (zahtevo prosilca je ponovno zavrnil, kot že pred tem v zavrnilnem odgovoru z dne 11. 4. 2012), prav tako pa iz izpodbijane odločbe ni razvidno, v čem je organ dopolnil postopek in kako naj bi ta dopolnjen postopek vplival na odločitev organa (argumenti za zavrnitev zahteve prosilca so namreč v obeh zavrnilnih odločbah – tisti z dne 11. 4. 2012 in z dne 8. 5. 2012, enaki (organ se v obeh primerih sklicuje na varstvo osebnih podatkov). Izhajajoč iz vsega navedenega Pooblaščenec ocenjuje, da je organ v postopku izdaje t.i. nadomestne odločbe z dne 9. 5. 2012 kršil pravila postopka, vendar pa kršitve, upoštevaje 237. člen ZUP, niso bile bistvene. Je pa Pooblaščenec, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, v postopku ugotovil, da je organ napačno uporabil pravni predpis, na podlagi katerega je bilo odločeno o zadevi. Pooblaščenec je zato pritožbi prosilca, v skladu s prvim odstavkom 252. člena ZUP, v celoti ugodil in izpodbijano odločbo z dne 8. 5. 2012 odpravil ter sam odločil o zahtevi prosilca.
Ker je prosilec zahteval informacije kot medij, se je Pooblaščenec najprej opredelil do vprašanja, ali so izpolnjene procesne predpostavke za vložitev pritožbe po določbah ZMed. Po določbi 9. odstavka 45. člena ZMed je namreč pritožba zoper zavrnilni odgovor oziroma zoper fiktivno zavrnilno odločbo, ki je lahko sestavljena zgolj v obliki dopisa, dovoljena le, če zavrnilni ali delno zavrnilni odgovor na vprašanje izhaja iz dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva. Iz navedene določbe nedvoumno izhaja, da pritožba ni dovoljena v vseh primerih, ko je medij nezadovoljen s prejetim odgovorom, temveč le v primeru, ko odgovor na vprašanje izhaja iz določenega materializiranega, že ustvarjenega dokumenta in posledično zgolj takrat, ko so zahtevane informacije izvzete iz prostega dostopa po zakonu, ki ureja dostop do informacij javnega značaja.
Na podlagi vsega navedenega je pritožbeni postopek po določbi 45. člena ZMed pred Pooblaščencem omejen, in sicer na naslednji zaporedni fazi:
- na formalni preizkus, ali odgovor na vprašanje izhaja iz dokumenta v smislu prvega odstavka 4. člena ZDIJZ in
- na vsebinski preizkus, ali je ta dokument prosto dostopen ali predmet izjem iz prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.
V obravnavanem primeru se za izpodbijano odločbo šteje odločba organa z dne 8. 5. 2012. Ker je bila odločba organa z dne 8. 5. 2012 izdana na podlagi 243. člena ZUP gre po smislu namreč za t.i. nadomestno odločbo, zato se lahko s pritožbo izpodbija samo ta odločba, ki nadomešča zavrnilni odgovor organa z dne 11. 4. 2012. V konkretnem primeru je predmet presoje Pooblaščenca tako odločba organa z dne 8. 5. 2012.
Pooblaščenec je ugotovil, da organ v obravnavanem primeru brez dvoma razpolaga z zahtevano informacijo. Organ je namreč Pooblaščencu, skupaj z odstopom pritožbe dne 5. 6. 2012, posredoval tudi seznam plač zaposlenih na dan 1.5.2012, iz katerega izhaja priimek in ime, osnovna bruto plača, bruto brez minulega dela in nadur, plačilni razred, naziv delovnega mesta, poleg tega pa je na seznamu tudi podatek o bruto plači direktorja zavoda ter podatek o bruto znesku za pravno svetovanje, izplačanem samostojni podjetnici posameznici. Odgovor na vprašanje, ki je predmet tega pritožbenega postopka, tako nedvomno izhaja iz dokumenta v smislu 4. člena ZDIJZ. V nadaljevanju se je Pooblaščenec tako ukvarjal z vprašanjem, ali gre v tem delu za prosto dostopno informacijo javnega značaja, ali pa je podana katera izmed izjem, zaradi katerih se dostop lahko zavrne.
Pooblaščenec lahko pritrdi razlogovanju organa, da gre pri podatkih o plačah posameznikov za osebne podatke v smislu prve točke prvega odstavka 6. čl. ZVOP-1. Prav tako lahko pritrdi, da se organ, upoštevaje 23. točko 6. člena ZVOP-1, kot javni gospodarski zavod uvršča med upravljavce osebnih podatkov v zasebnem sektorju. V zvezi z navedenim pa je treba ugotoviti, ali za obdelavo osebnih podatkov, ki jih zahteva prosilec, obstaja pravna podlaga v smislu 10. člena ZVOP-1, ki določa, da se osebni podatki v zasebnem sektorju lahko obdelujejo, če obdelavo osebnih podatkov in osebne podatke, ki se obdelujejo, določa zakon ali če je za obdelavo določenih osebnih podatkov podana osebna privolitev posameznika. Iz navedb organa v izpodbijani odločbi izhaja, da osebna privolitev posameznikov, na katere se nanašajo zahtevani podatki, ni podana, obenem pa Pooblaščenec ne more slediti navedbam organa, da v konkretnem primeru tudi ni podana zakonska podlaga za obdelavo osebnih podatkov in za njihovo posredovanje prosilcu. Zmotno je namreč stališče organa, da zaposleni pri organu niso javni uslužbenci. Iz 1. člena Zakona o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 56/2002, s spremembami in dopolnitvami, dalje ZJU) namreč izrecno izhaja, da so javni gospodarski zavodi del javnega sektorja po tem zakonu, zaposleni pri teh subjektih pa so javni uslužbenci. Organ drugačno razlago opira na smiselno uporabo 1. člena ZJU, za katero pa v materialni določbi tega člena ni nobene podlage. Ni namreč mogoče slediti navedbi organa, da so uvrščeni v javni sektor po ZJU samo tisti javni gospodarski zavodi, ki so posredni ali neposredni proračunski uporabniki. Iz druge alineje 2. odstavka 1. člena ZJU namreč izhaja, da so del javnega sektorja po tem zakonu javne agencije, javni skladi, javni zavodi in javni gospodarski zavodi, pogoj, da so (ne)posredni uporabniki državnega proračuna ali proračuna lokalne skupnosti, pa je zakonodajalec zapisal samo pri drugih osebah javnega prava, ki pa so urejene v tretji alineji 2. odstavka 1. člena ZJU. Ta pogoj se torej na javne gospodarske zavode na nanaša. Povedano drugače, zakonodajalec je v ZJU javne gospodarske zavode uvrstil v isto kategorijo kot javne agencije, javne sklade in javne zavode, zato je brezpredmetno tudi sklicevanje organa, da ima kot izvajalec javne službe dejansko podoben položaj kot javna podjetja, ki pa so iz sistema ZJU izrecno izključena. V kolikor bi bil namen zakonodajalca, da javne gospodarske zavode, ki niso niti neposredni niti posredni proračunski uporabniki, obravnava drugače oziroma, da jih izrecno izključi iz sistema po ZJU, bi moral ta kriterij nedvomno zapisati v zakon, česar pa ni storil. Za navedbe organa tudi ni najti argumentov v zgodovinski razlagi predmetne določbe (besedilo predloga ZJU iz poročevalca namreč argumentov organa ne podpira), Pooblaščenec pa ne more slediti široki teleološki razlagi organa, ki v sami določbi druge alineje 2. odstavka 1. člena ZJU nima neposredne podlage.
V zvezi z navedenim Pooblaščenec tudi pojasnjuje, da ni relevantno sklicevanje organa na dejstvo, da ni ne posredni ne neposredni proračunski uporabnik, prav tako pa ni relevanten Sklep o subjektih, za katere velja zakon o sistemu plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 115/2002). Navedeni sklep je bil namreč sprejet v letu 2002, organ pa je bil ustanovljen šele leta 2011. Predmetni sklep se torej na organ že po naravi stvari ne more nanašati, kar pa seveda ne pomeni, da zakonodajalec subjektov kot je organ, ni vključil v sistem plač v javnem sektorju. Tudi iz 1. točke 2. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 56/2002, s spremembami in dopolnitvami, dalje ZSPJS) izhaja, da javni gospodarski zavodi spadajo v javni sektor po tem zakonu. Definicija javnega sektorja po ZSPJS namreč v celoti sovpada z definicijo javnega sektorja po ZJU. Tudi ZSPJS pa ne daje podlage za razlago, da javni gospodarski zavodi, ki niso ne neposredni ne posredni proračunski uporabniki, niso del javnega sektorja po tem zakonu. Druga alineja 1. tč. 2. člena ZSPJS namreč javne gospodarske zavode uvršča v javni sektor, in sicer v isto kategorijo kot javne agencije, javne sklade in javne zavode.
Na podlagi ugotovljenega Pooblaščenec tako zaključuje, da se za organ uporablja tako ZJU kot tudi ZSPJS. V skladu s tem pa ni mogoče spregledati dejstva, da so zaposleni pri organu javni uslužbenci in da torej za podatke v povezavi z njihovim delovnim razmerjem (kar plače zagotovo so) velja določba tretjega odstavka 6. čl. ZDIJZ, ki v konkretnem primeru predstavlja pravno podlago za obdelavo osebnih podatkov in za njihovo posredovanje prosilcu. Navedena določba namreč pravi, da se ne glede na obstoj morebitnih izjem (tudi v tem primeru izjeme varstva osebnih podatkov) dovoli dostop do informacij, če gre za podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca. Povedano drugače, plače javnih uslužbencev so prosto dostopne informacije javnega značaja, ker na podlagi zgoraj navedene določbe, niso varovani osebni podatki. Da plače javnih uslužbencev niso varovani osebni podatki, izhaja iz obsežne dosedanje prakse Pooblaščenca, pa tudi iz prakse Upravnega sodišča RS, ki je o tem vprašanju že večkrat odločalo (glej npr. sodbo Upravnega sodišča pod opr. št. IU 1410/2010-13 z dne 25. 5. 2011 ali sodbo Upravnega sodišča pod opr. št. IU 1003/2010-43 z dne 30. 3. 2011), takšno stališče pa je potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi pod opr. št. X Ips 187/2011 in v sodbi pod opr. št. Ips 252/2009.
Ob navedenem velja opozoriti tudi na določbo 38. člena ZSPJS (ki jo je organ povsem spregledal) in po kateri so plače v javnem sektorju javne, javnosti pa so po postopku, ki ga ureja ZDIJZ, dostopni individualni podatki o znesku celotne bruto plače vsakega javnega uslužbenca in vsakega funkcionarja brez zmanjšanja za morebitne odbitke iz naslova izvršbe, kreditov ali drugih osebnih obveznosti. Tudi navedena določba v konkretnem primeru predstavlja pravno podlago za obdelavo osebnih podatkov (podatkov o plačah zaposlenih pri organu) in za njihovo posredovanje prosilcu. Pri podatkih o plačah zaposlenih pri organu torej ne gre za varovane osebne podatke in izjema iz 3. tč. prvega odstavka 6. čl. ZDIJZ tako ni podana.
Glede podatka o znesku mesečnega izplačila za pravno svetovanje samostojni podjetnici posameznici Pooblaščenec ugotavlja, da se do tega vprašanja organ ni posebej opredeljeval in je štel, da gre za varovane osebne podatke, čeprav ta podatek sploh ne predstavlja osebnega podatka. Samostojni podjetnik posameznik (s.p.) je glede na veljavno statusno pravno ureditev gospodarskih subjektov namreč fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost kot svojo izključno dejavnost. S.p. torej ni pravna oseba in tudi ni gospodarska družba, je pa nosilec gospodarskega podjema, »imetnik« podjetja in zato enakovreden gospodarski subjekt nasproti npr. gospodarskim družbam. Na podlagi povedanega lahko zaključimo, da samostojni podjetnik uživa varstvo po določbah ZVOP-1 in specialnih zakonov s področja varstva osebnih podatkov samo, kadar nastopa kot fizična oseba v smislu posameznika po ZVOP-1, torej kot ne-gospodarski subjekt. Takšno stališče je že zavzelo tudi Ustavno sodišče RS v odločbah št. U-I-84/03 in št. U-I-298/04. Podatki posameznice – s.p., ki je opravila storitev za organ in ki se nanašajo nanjo kot na poslovni subjekt, se torej ne štejejo kot njeni osebni podatki v smislu zavarovanja po ZVOP-1. Pooblaščenec ob tem ugotavlja, da tudi v kolikor bi šteli, da gre za varovane podatke, je podatek o mesečnem bruto strošku za pravno svetovanje, izplačanem samostojni podjetnici posameznici, nedvomno podatek o porabi javnih sredstev, zato ga je treba razkriti na podlagi tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ.
Pooblaščenec je po uradni dolžnosti preizkusil, ali je glede zahtevanih podatkov podana katera od drugih izjem iz 1. odstavka 6. čl. ZDIJZ in ugotovil, da izjeme niso podane. Na podlagi ugotovljenega je Pooblaščenec zaključil, da gre za prosto dostopne informacije, ki jih je organ dolžan posredovati prosilcu. Organ je v postopku na prvi stopnji napačno presodil obstoj izjem od prosto dostopnih informacij in s tem napačno uporabil materialno pravo, zato je Pooblaščenec pritožbi prosilca ugodil ter na podlagi prvega odstavka 252. člena ZUP izpodbijano odločbo organa odpravil in sam rešil zadevo, kot izhaja iz 1. tč. izreka te odločbe. Organ je dolžan prosilcu zahtevano informacijo posredovati v 5 delovnih dneh od vročitve te odločbe, kot določa 10. odstavek 45. člena Zmed, ki pravi, da mora organ odločbo, izdano na podlagi pritožbe, izvršiti nemudoma, najpozneje pa v petih delovnih dnevih od vročitve odločbe.
V postopku izdaje te odločbe in sklepa posebni stroški niso nastali.
Ta odločba in sklep sta v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Ur. l. RS, št. 42/2007-UPB3, s spremembami in dopolnitvami; ZUT) oproščena plačila upravne takse.
Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče RS, Fajfarjeva 33, 1000 Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno, po pošti ali neposredno pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi ta sklep v izvirniku ali prepisu.
Postopek vodila:
Kristina Kotnik Šumah, univ. dipl. prav.,
namestnica pooblaščenke
Informacijski pooblaščenec:
Nataša Pirc Musar, univ. dipl. prav.,
pooblaščenka