Nenad Glucks, novinar Reporterja - Okrožno sodišče v Ljubljani
+ -Številka: 090-120/2012/4
Kategorije: Mediji, Tajni podatki, Osebni podatek, Javni uslužbenci in funkcionarji
POVZETEK:
Prosilec – novinar je ob pisanju članka na organ naslovil več vprašanj, organ pa mu je posredoval zavrnilni odgovor zaradi izjeme v ZDIJZ, ki določa, da se zavrne dostop do podatkov, ki so bili pridobljeni ali sestavljeni zaradi kazenskega pregona ali v zvezi z njim, ali postopka s prekrški in bi njihovo razkritje škodovalo izvedbi tega postopka. Pooblaščenec je ugotovil, da bi moral organ prosilcu posredovati podatek o tem, kateri sodnik vodi zadevo, o kateri sprašuje prosilec. V drugem delu pritožbe, ki se je nanašala na zavrnitev odgovora na vprašanje o tem, kdo je dokumente v spisu označil s stopnjami tajnosti, pa je Pooblaščenec ugotovil, da informacije ne obstajajo v materializirani obliki, saj organ ni originator dokumentov in ne razpolaga z oceno škodljivih posledic po ZTP. Zato je bilo treba v tem delu pritožbo prosilca, podano po določbah Zakona o medijih, zavreči.
ODLOČBA:
Številka: 090-120/2012/4
Datum: 21. 6. 2012
Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju Pooblaščenec) po informacijski pooblaščenki Nataši Pirc Musar izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/2005, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZInfP), 9. in 10. odstavka 45. člena Zakona o medijih (Ur. l. RS, št. 110/06-UPB1, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZMed), 3. odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/2006 - UPB2, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZDIJZ), 1. odstavka 252. člena in prvega odstavka 246. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 - UPB2, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZUP), o pritožbi Tednika Reporter, Dunajska cesta 5, 1000 Ljubljana, po novinarju Nenadu Glücksu (v nadaljevanju prosilec) z dne 9. 5. 2012, zoper zavrnilni odgovor Okrožnega sodišča v Ljubljani, Tavčarjeva 9, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), št. Su 1-9/2012-18 z dne 26. 4.2012, v zadevi odobritve dostopa do informacij za medije naslednjo
ODLOČBO:
1. Pritožbi prosilca z dne 9. 5. 2012 zoper zavrnilni odgovor Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Su 1-9/2012-18 z dne 24. 4. 2012 se delno ugodi, in sicer v delu, ki se nanaša na vprašanje, kateri sodnik vodi zadevo. Izpodbijani odgovor št. Su 1-9/2012-18 z dne 24. 4. 2012 se v tem delu odpravi. Organ je dolžan prosilcu v roku 5 delovnih dni od vročitve te odločbe iz vpisnika Kpr posredovati podatek o tem, kateri sodnik vodi zadevo pod opr. št. II Kpr 38943/2010.
2. V postopku reševanja te pritožbe posebni stroški niso nastali.
in
SKLEP
1. Pritožba prosilca se v delu, ki se nanaša na odgovor na vprašanje «Kdo je dokumente v spisu označil s stopnjami tajnosti, kdaj je to storil, na podlagi katerega predpisa in iz katerih razlogov?«, kot nedovoljena zavrže.
2. V postopku reševanja te pritožbe posebni stroški niso nastali.
O b r a z l o ž i t e v:
Pooblaščenec je dne 14. 5. 2012, z dopisom št. Su 1-9/2012-8, v reševanje prejel pritožbo prosilca zoper zavrnilni odgovor organa št. Su 1-9/2012-18 z dne 26. 4. 2012 (dalje zavrnilni odgovor).
Prosilec v pritožbi navaja, da za tednik Reporter piše članek o kazenskem postopku zoper……..,…….. Imenovani je osumljen zlorabe položaja v času……, med drugim je razlog za to obstoj nezakonitega t.i. črnega fonda na SOVI. Iz črnega fonda so se izvajala nezakonita in neupravičena plačila, kar je ugotovila vladna komisija v času prve Janševe vlade leta 2007. Vrhovno državno tožilstvo je na Okrožno sodišče v Ljubljani že avgusta 2007 vložilo neposredno obtožnico zaradi suma zlorabe položaja, o čemer so tudi poročali mediji. Sodišče je zaradi pomanjkanja dokazov ni sprejelo in zato tožilstvu naložilo, naj jo v treh dneh dopolni, sicer jo bo zavrglo. Vrhovno državno tožilstvo je nato oktobra 2007 v zvezi z navedenim sumom zlorabe položaja vložilo zahtevo za preiskavo. Od tu naprej je bila zgodba o tem (pred)kazenskem postopku neznana oziroma o njej mediji niso več poročali. Prosilec ob tem navaja, da je sredi aprila letos dobil informacijo, da naj bi se marca letos v tem zadevi začela glavna obravnava na Okrožnem sodišču v Ljubljani, zato je na sodišče 19. 4. 2012 naslovil prva vprašanja (v prilogi), kjer je spraševal, ali podatek o začetku glavne obravnave drži, katera kazniva dejanja se očitajo in v zvezi s čim, kateri sodnik vodi zadevo in ali se ta vodi prednostno. Navaja, da mu je organ prvič odgovoril, da »ker je zadeva v fazi preiskave in da ker gre za zadevo, označeno z visoko stopnjo tajnosti, več podatkov ni možno posredovati«. Ob tem prosilec pojasnjuje, da je po prvem objavljenem članku na organ poslal drugi sklop vprašanj (dne 24. 4. 2012). Zanimalo ga je, kdo je zadevo označil z visoko stopnjo tajnosti, kdaj je to storil, na podlagi katerega predpisa in iz katerih razlogov. Prosilec je vprašal tudi, kdaj je tožilstvo vložilo zahtevo za preiskavo, kdaj je sodišče izdalo sklep o njej in spet, ali se zadeva obravnava prednostno in kateri sodnik jo vodi. Organ mu je odgovoril bolj podrobno in pojasnil, da so bile na sodišče vložene kar štiri zahteve za preiskavo in to v obdobju od oktobra 2007 do zadnje zahteve februarja 2009. Organ je zapisal kronologijo od vložitve zahtev in da so dokumenti iz spisa označeni s stopnjami interno, tajno in zaupno. Dodaj je, da jih tako ni označilo sodišče, ampak drug organ. V skladu s sodnim redom organ ni navedel, kateri sodnik obravnava zadevo. Prosilec je organu nato poslal še tretji sklop vprašanj (25. 4. 2012). Med drugim ga je zanimalo, ali gre, glede na kar štiri vložene zahteve za preiskavo, za štiri različna kazniva dejanja, od katerih pač vsako izpolnjuje znake zlorabe položaja. Prosilca je zanimal razlog, zakaj je prišlo na sodišču do tako neverjetne zakasnitve reševanja zadev (na primer, prva preiskava še danes, po več kot treh letih od pravnomočnosti sklepa o njeni uvedbi, še ni zaključena, pri drugi in tretji preiskavi je bil sklep o uvedbi izdan šele leto in pol po zahtevi za preiskavo, do pravnomočnosti je minilo še eno leto, pri četrti preiskavi pa so minila kar tri leta in pol od vložitve zahteve za preiskavo do izdaje sklepa o njej). Tretji odgovor organa je bil, da prosilcu ne more odgovoriti vsebinsko, saj je zadeva v fazi preiskave. Po mnenju organa se zadeva rešuje v skladu s sodnim redom po pripadu zadev in kontinuirano. Organ prosilcu ni hotel razkriti, kdo je dokumente označil s stopnjami tajnosti, saj gre za dokumente drugega organa. Prosilec meni, da iz opisane kronologije izhaja, da v konkretni zadevi interesom kazenskega postopka najbolj škodi organ sam, z neverjetno in povsem nesprejemljivo počasnostjo reševanja. Prosilec ob tem meni, da gre za kršitev ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in kršitev pravice do sojenja v razumnem roku, ki izhaja iz evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Prosilec ob tem navaja, da čeprav mu na sodišču niso hoteli pojasniti razlogov za takšno nesprejemljivo zakasnitev reševanja zadeve, se zaradi tega ne more pritožiti, ker zavrnilni odgovor ne izhaja iz dokumenta, dosjeja…Nikakor pa ne drži, da mu organ na to vprašanje ne more odgovoriti, ker naj bi šlo za vsebinske stvari, ki jih ne morejo razkrivati zaradi interesa preiskave. Se pa prosilec izrecno pritožuje zoper odgovor organa, da mu ne more razkriti, kdo je dokumente v spisu označil s stopnjami tajnosti, saj gre za dokumente drugega organa. Prosilec meni, da to ni nikakršen utemeljen odgovor in zanj ni podlage v nobenem predpisu, navsezadnje prosilcu organ tega predpisa niti ni navedel. Prosilec še vedno zahteva odgovor, kateri organ je dokumente označil s stopnjami tajnosti, kdaj je to storil, na podlagi katerega predpisa in iz katerih razlogov. Vsaj na tisti del vprašanj, katerih odgovori izhajajo iz spisa ali s katerimi sodišče razpolaga, mu je organ, po mnenju prosilca, dolžan odgovoriti. Prav tako se prosilec pritožuje na zavrnitev odgovora na vprašanje, kateri sodnik vodi zadevo. Prosilec ve, da je v 10. členu Sodnega reda predpisano, da se v obvestilih ne posredujejo podatki o sodniku, ki zadevo obravnava ali jo je obravnaval, vendar meni, da Sodni red v tem delu ni v skladu z ZDIJZ. Prosilec navaja, da se kazenski postopek začne z izdajo sklepa o uvedbi preiskave. Glede na to, da je sodstvo tretja veja oblasti in so sodniki funkcionarji ima, po mnenju prosilca, javnost pravico spremljati tudi njihovo (ne)delo in ga na ta način tudi neformalno nadzorovati. Po mnenju prosilca pri tem nikakor ne gre za razkrivanje vsebine zadev ali za pritisk na delo posameznih sodnikov, pač pa za stvar transparentnosti sodnih postopkov in dela ljudi, ki jih vodijo. Če jih ne vodijo oziroma jih vodijo nerazumno dolgo in z nesprejemljivo zakasnitvijo, ima javnost pravico vedeti, kdo tako ravna in iz kakšnih razlogov. Na ta način se ne posega v sodstvo kot neodvisno vejo oblasti, ampak se s transparentnim delovanjem zaupanje lahko le krepi. Iz navedenih razlog se prosilec pritožuje zoper zavrnilni odgovor organa Su 1-9/2012-18 z dne 26. 2. 2012.
Iz izpodbijanega odgovora organa št. Su 1-9/2012-18 z dne 26. 2. 2012 izhaja, da je organ prosilcu odgovore na vprašanja zavrnil sklicujoč se na določbo 10. člena Sodnega reda in 6. točko prvega odstavka 6. čl. ZDIJZ, ki kot izjemo določa podatke, ki so bili pridobljeni ali sestavljeni zaradi kazenskega pregona ali v zvezi z njim, ali postopka s prekrški in bi njihovo razkritje škodovalo izvedbi tega postopka. Po mnenju organa se vprašanja prosilca z dne 25. 4. 2012 že vsebinsko nanašajo na samo zadevo, zato je posredovanje odgovorov zavrnil.
Z namenom razjasnitve dejanskega stanja je Pooblaščenec v prostorih organa dne 8. 6. 2012 opravil in camera ogled na podlagi 11. člena ZInfP. In camera ogled brez prisotnosti javnosti in strank, po teoretičnih izvajanjih pomeni izpeljavo odločanja de novo. To pomeni, da Pooblaščenec kot pritožbeni organ, sam oceni in presodi dejstva, ki se nanašajo na razkritje zahtevanih podatkov. Pooblaščenec mora namreč kot pritožbeni organ imeti polna pooblastila za preiskovanje vseh pritožb, kot tudi to, da od prvostopenjskega organa zahteva vse informacije oziroma vse relevantne dokumente na vpogled. Takšno delovanje pa Pooblaščencu nalaga tudi spoštovanje načela materialne resnice (8. člen ZUP), ki določa, da je treba v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo.
Pooblaščenec je na ogledu ugotovil, da se vprašanja prosilca nanašajo na kazensko zadevo, ki se pri organu vodi v spisu pod opr. št. II Kpr 38943/2010. Pooblaščenec je vpogledal v predmetni spis in ugotovil, da se v spisu nahaja večje število različnih dokumentov, ki imajo oznake stopenj tajnosti od INTERNO do TAJNO. Gre za dokumente, katerih originator ni organ, v spisu pa se nahajajo v obliki kopij. Dokumenti so vidno označeni z različnimi stopnjami tajnosti (od INTERNO do TAJNO), pisnih ocen škodljivih posledic k dokumentom pa spis ne hrani. Organ ob navedenem Pooblaščencu še pojasni, da je podatek o tem, kateri sodnik vodi zadevo, razviden iz vpisnika Kpr, ki se vodi v preiskovalni pisarni.
Pritožba je delno utemeljena.
Pooblaščenec pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti zavrnilni odgovor organa v delu, v katerem ga pritožnik oziroma prosilec izpodbija. Pooblaščenec odgovor prvostopenjskega organa preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon. Ker se prosilec pritožuje zoper odgovor organa št. Su 1-9/2012-18 z dne 26. 2. 2012 samo v delu, ki se nanaša na posredovanje odgovora na vprašanji »kdo je dokumente označil s stopnjami tajnosti, kdaj je to storil, na podlagi katerega predpisa in iz katerih razlogov?« ter »kateri sodnik vodi zadevo?« je predmet presoje Pooblaščenca v pritožbenem postopku samo ta del zavrnilnega odgovora.
Ker je prosilec zahteval informacije kot medij, se je Pooblaščenec primarno ukvarjal z vprašanjem, ali so izpolnjene procesne predpostavke za vložitev pritožbe po določbah ZMed. Po določbi 9. odstavka 45. člena ZMed je namreč pritožba zoper zavrnilni odgovor oziroma zoper fiktivno zavrnilno odločbo, ki je lahko sestavljena zgolj v obliki dopisa, dovoljena le, če zavrnilni ali delno zavrnilni odgovor na vprašanje izhaja iz dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva. Iz navedene določbe nedvoumno izhaja, da pritožba ni dovoljena v vseh primerih, ko je medij nezadovoljen s prejetim odgovorom, temveč le v primeru, ko odgovor na vprašanje izhaja iz določenega materializiranega, že ustvarjenega dokumenta in posledično zgolj takrat, ko so zahtevane informacije izvzete iz prostega dostopa po zakonu, ki ureja dostop do informacij javnega značaja.
Na podlagi vsega navedenega je pritožbeni postopek po določbi 45. člena ZMed pred Pooblaščencem omejen, in sicer na naslednji zaporedni fazi:
- na formalni preizkus, ali odgovor na vprašanje izhaja iz dokumenta v smislu prvega odstavka 4. člena ZDIJZ in
- na vsebinski preizkus, ali je ta dokument prosto dostopen ali predmet izjem iz prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.
V obravnavanem primeru se za zavrnilno odločbo šteje odgovor organa prosilcu št. Su 1-9/2012-18 z dne 26. 2. 2012.
Iz ugotovitev na ogledu in camera je Pooblaščenec zaključil, da ni izpolnjen kriterij materializirane oblike glede dokumentov, iz katerih bi izhajal odgovor na vprašanje prosilca »kdo je dokumente označil s stopnjami tajnosti, kdaj je to storil in iz katerih razlogov?«. Pooblaščenec je na ogledu namreč z vpogledom v spis zadeve ugotovil, da se v njem nahajajo dokumenti, ki imajo stopnje tajnosti določene na podlagi Zakona o tajnih podatkih (Uradni list RS, št. 87/2001, s spremembami in dopolnitvami, dalje ZTP). Na dokumentih so namreč vidne oznake različnih stopenj (od INTERNO do TAJNO), kar ustreza stopnjam tajnosti po 13. členu ZTP, iz dokumentov samih pa ni razvidno, kdo (katera pooblaščena oseba) je določil stopnjo tajnosti, kdaj in iz katerih razlogov. V spisu se dokumenti nahajajo v obliki kopij (kar je vidno označeno na posameznih dokumentih), originali dokumentov pa se hranijo pri originatorju. Dokumentov za tajne ni določil organ oz. pri njem zaposlena oseba, ampak pooblaščena oseba drugega organa. Pooblaščenec ob tem pojasnjuje, da ZTP podrobno predpisuje način in postopek določanja tajnosti, katerega bistvo je tudi v izdelavi vnaprejšnje pisne ocene o možnih škodljivih posledicah, ki bi nastale z razkritjem tajnega podatka (11. čl. ZTP). Iz te pisne ocene mora biti razvidna ocena možnih škodljivih posledic za varnost države ali za njene politične ali gospodarske koristi, če bi bil podatek razkrit nepoklicani osebi (torej razlogi, zakaj se informacija določa za tajno). Na podlagi te ocene se podatku določi stopnja tajnosti in način prenehanja, nato pa se ga označi z oznakami, predpisanimi v 13. členu ZTP. Stopnjo tajnosti določi pooblaščena oseba (kdo je pooblaščena oseba izhaja iz 10. člena ZTP) ob nastanku podatka oziroma ob začetku izvajanja naloge organa, katere rezultat bo tajen podatek. Pooblaščenec je z vpogledom v spis zadeve ugotovil, da spis št. II Kpr 38943/2010 pisnih ocen škodljivih posledic za tajne podatke, ki se nahajajo v spisu, ne vsebuje, kar pa po mnenju Pooblaščenca ni nič nenavadnega. Iz dosedanji izkušenj Pooblaščenca pri obravnavi tajnih podatkov namreč izhaja, da se pisne ocene škodljivih posledic običajno hranijo skupaj z originali tajnih dokumentov pri organu, ki je določil stopnjo tajnosti in se torej ne pošiljajo skupaj s kopijami tajnih podatkov. Tudi zato Pooblaščenec ne more dvomiti v navedbe organa, da s pisnimi ocenami škodljivih posledic za dokumente v spisu pod opr. št. II Kpr 38943/2010 organ ne razpolaga, o tem pa se je prepričal Pooblaščenec tudi sam, z vpogledom v predmetni spis. Tudi iz določb ZTP (17. člen) izhaja, da se mora podatek obravnavati kot tajen tudi, če je označen le s stopnjo tajnosti (torej tudi če pisna ocena škodljivih posledic ni priložena). Način varovanja tajnih podatkov je Vlada RS podrobneje uredila z Uredbo o varovanju tajnih podatkov (Uradni list RS, št. 74/05, s spremembami in dopolnitvami). Iz navedene uredbe izrecno izhaja (5. člen), da se pisna ocena škodljivih posledic za tajne podatke hrani kot priloga dokumenta pri organu, ki je določil stopnjo tajnosti, 8. člen uredbe pa nadalje določa, da mora biti kopija tajnega podatka izrecno označena kot taka. Kot že pojasnjeno, so v obravnavani zadevi ti pogoji izpolnjeni, saj so vsi dokumenti – tajni podatki tudi ustrezno označeni kot kopije. Tudi zato Pooblaščenec nima razloga, da bi dvomil v pojasnilo organa, da sam ni originator teh dokumentov in da pisnih ocen škodljivih posledic iz tega razloga v spisu ne hrani. Ker je odgovor na vprašanje prosilca »kdo je dokumente označil s stopnjami tajnosti, kdaj je to storil in iz katerih razlogov?« razviden ravno iz pisnih ocen škodljivih posledic (s katerimi pa organ ne razpolaga, ker se hranijo pri originatorju) Pooblaščenec zaključuje, da v tem delu organ ne razpolaga z dokumenti, iz katerih bi izhajali odgovori na vprašanje prosilca. V tem delu pritožba prosilca tako ni dovoljena. Na tej podlagi je Pooblaščenec v tem delu, v skladu z devetim odstavkom 45. člena ZMed in v povezavi s prvim odstavkom 246. člena ZUP, pritožbo prosilca zavrgel s sklepom zavrgel.
Obenem je Pooblaščenec ugotovil, da odgovor na vprašanje »Kateri sodnik vodi zadevo?« izhaja iz materializiranega dokumenta. Organ je Pooblaščencu namreč pojasnil, da je ta podatek razviden iz vpisnika Kpr, ki se vodi v preiskovalni pisarni. V nadaljevanju se je Pooblaščenec tako ukvarjal z vprašanjem, ali gre v tem delu za prosto dostopno informacijo javnega značaja, ali pa je podana katera izmed izjem, zaradi katerih se dostop lahko zavrne.
Organ se je pri zavrnitvi posredovanja odgovora na navedeno vprašanje skliceval na določbo 10. člena Sodnega reda in 6. točko prvega odstavka 6. čl. ZDIJZ, ki kot izjemo določa podatke, ki so bili pridobljeni ali sestavljeni zaradi kazenskega pregona ali v zvezi z njim, ali postopka s prekrški in bi njihovo razkritje škodovalo izvedbi tega postopka. Pooblaščenec se z razlogovanjem organa ne more strinjati. Organ namreč v zavrnilnem odgovoru ni konkretno pojasnil, kakšna škoda bi nastala izvedbi postopka, če bi se javnost seznanila z informacijo, kateri sodnik vodi zadevo. Tudi ob najširšem možnem razmisleku Pooblaščenec namreč ne vidi možnosti, da bi samo dejstvo, kateri sodnik vodi postopek, lahko vplivalo na izvedbo konkretnega kazenskega postopka in mu povzročilo kakršnokoli škodo, te škode pa organ Pooblaščencu tudi na ogledu in camera ni znal pojasniti. Navedena informacija po mnenju Pooblaščenca tako ne predstavlja izjeme iz 6. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ. Pooblaščenec v zvezi z navedenim še dodaja, da tudi sklicevanje organa na 10. člen Sodnega reda (Uradni list RS, št. 1771995, s spremembami in dopolnitvami, dalje Sodni red) ni utemeljeno. Navedeni člen je namreč umeščen v poglavje o zagotavljanju javnosti dela in določa, na kakšen način sodišča sama obveščajo javnost o svojem delu (sodni red določa, da preko publikacij in drugih medijev, na tiskovnih konferencah ali na drug primeren način), na posega pa v izjeme, ki jih določa ZDIJZ oz. v pravico medija, da skladno s 45. členom Zmed od organov zavezancev zahteva odgovore na vprašanja oz. posredovanje dokumentov. Povedano drugače, Sodni red, kot podzakonski predpis, ne določa novih izjem od prosto dostopnih informacij javnega značaja v postopku z zahtevo po ZDIJZ ali Zmed, saj tega postopka sploh ne ureja. 10. člen Sodnega reda ureja t.i. proaktivno posredovanje informacij s strani sodišča javnosti, kar je sicer, na splošni ravni, urejeno v 10. členu ZDIJZ. Določbe zadnjega odstavka 10. člena Sodnega reda, ki pravi, da se v obvestilih, ki jih sodišče posreduje v kazenskih zadevah javnosti, ne posredujejo podatki o sodniku, ki zadevo obravnava, tako ni mogoče razlagati v smislu, da ta določba preprečuje tudi pridobitev podatka o konkretnem sodniku, ki vodi zadevo, na zahtevo posameznega prosilca (v konkretnem primeru medija). Sklicevanje organa na 10. člen Sodnega reda tako v konkretnem primeru ni utemeljeno.
Ob tem Pooblaščenec še dodaja, da je podatek o tem, kateri sodnik vodi konkreten postopek, nedvomno osebni podatki, ki pa ni varovan. Informacija o tem, kateri sodnik vodi zadevo, je namreč nedvomno povezana z opravljanjem javne funkcije, zato je prosto dostopna na podlagi tretjega odstavka 6. čl. ZDIJZ, ki določa, da se ne glede na obstoj morebitnih izjem (tudi v tem primeru izjeme varstva osebnih podatkov) dovoli dostop do informacij, če gre za podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca. Takšno stališče je Pooblaščenec že večkrat zavzel v podobnih primerih, npr. v odločbi pod 090-127/2011/5 z dne 10. 10. 2011, v odločbi pod št. 090-66/2011 z dne 30. 5. 2011 in v odločbi št. 090-217/2010/6 z dne 7. 1. 2011. Pooblaščenec ob tem nima razumnega razloga, da bi v konkretnem primeru odstopil od svoje ustaljene prakse, razlog za zavrnitev dostopa do podatka o tem, kateri sodnik vodi zadevo, bi sicer lahko bila izjema iz 6. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ, ki pa, kot pojasnjeno zgoraj, v konkretnem primeru ni podana. Potencialna škoda in možnost, da bi ta škoda sploh lahko nastala, s strani organa, namreč nista bili konkretno izkazani, Pooblaščenec pa tega tudi po uradni dolžnosti v postopku ne ugotovil.
Pooblaščenec je po uradni dolžnosti presojal, ali lahko informacija, kateri sodnik vodi zadevo, predstavlja katero izmed drugih izjem iz prvega dostavka 6. čl. ZDIJZ in ugotovil, da tudi nobena druga izjema od prosto dostopnih informacij ni podana. Pooblaščenec je tako zaključil, da je podatek o tem, kateri sodnik vodi zadevo pod opr. št. II Kpr 38943/2010 prosto dostopna informacija javnega značaja.
Organ je v postopku na prvi stopnji napačno presodil obstoj izjem od prosto dostopnih informacij in s tem napačno uporabil materialno pravo, zato je Pooblaščenec pritožbi prosilca delno (glede dostopa do podatkov o sodniku, ki vodi zadevo) ugodil ter na podlagi prvega odstavka 252. člena ZUP izpodbijani odgovor organa v tem delu odpravil in sam rešil zadevo, kot izhaja iz 1. tč. izreka te odločbe. Organ je dolžan prosilcu zahtevano informacijo posredovati v 5 delovnih dneh od vročitve te odločbe, kot določa 10. odstavek 45. člena Zmed, ki pravi, da mora organ odločbo, izdano na podlagi pritožbe, izvršiti nemudoma, najpozneje pa v petih delovnih dnevih od vročitve odločbe.
V delu, v katerem je Pooblaščenec ugotovil, da organ ne razpolaga z dokumenti, iz katerih bi izhajali odgovori na vprašanja prosilca, je njegovo pritožbo s sklepom kot nedovoljeno zavrgel.
V postopku izdaje te odločbe in sklepa posebni stroški niso nastali.
Ta odločba in sklep sta v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Ur. l. RS, št. 42/2007-UPB3, s spremembami in dopolnitvami; ZUT) oproščena plačila upravne takse.
Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo in zoper ta sklep ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče RS, Fajfarjeva 33, 1000 Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno, po pošti ali neposredno pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi ta sklep v izvirniku ali prepisu.
Informacijski pooblaščenec:
Nataša Pirc Musar, univ. dipl. prav.,
pooblaščenka