Prosilec - Ustavno sodišče RS
+ -Številka: 090-242/2011/2
Kategorije: Ali dokument obstaja
POVZETEK
Organ je zavrnil zahtevo prosilca za posredovanje dokumentov, v katerih se nahajajo podatki, da je bila ureditev Socialistične federativne republike Jugoslavije komunistični režim, totalitarni režim in da to ni bila pravna država. Pooblaščenec je pritožbo prosilca zavrnil, ker je ugotovil, da je bila takšna odločitev organa pravilna, ker organ ne razpolaga z zahtevanimi podatki. Organ bi do zahtevanih podatkov lahko prišel le z zbiranjem in analiziranjem informacij ter posledično z ustvarjanjem novih dokumentov, kar predstavlja ravnanje organa, ki je zunaj dometa temeljne funkcije pravice dostopa do informacij javnega značaja in ga ni mogoče zahtevati na podlagi določb ZDIJZ.
ODLOČBA
Številka: 090-242/2011/2
Datum: 7. 12. 2011
Informacijski pooblaščenec po pooblaščenki Nataši Pirc Musar (v nadaljevanju Pooblaščenec) izdaja na podlagi tretjega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/2006 – uradno prečiščeno besedilo in 117/2006 – ZDavP-2; v nadaljevanju ZDIJZ), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, številka 113/2005 in 51/2007 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), in drugega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, 105/2006 – ZUS-1, 126/2007- ZUP-E, 65/2008-ZUP-F in 8/2010-ZUP-G; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi … (v nadaljevanju prosilec), z dne 16. 11. 2011, zoper odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, Beethovnova ulica 10, 1001 Ljubljana (v nadaljevanju organ) št. Su-XIV-1/11-8, z dne 8. 11. 2011, v zadevi odobritve dostopa do informacije javnega značaja naslednjo
O D L O Č B O:
1. Pritožba prosilca zoper odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. Su-XIV-1/11-8, z dne 8. 11. 2011 se zavrne.
2. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.
O b r a z l o ž i t e v:
Organ je dne 13. 10. 2011 prejel zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, v kateri je prosilec prosil, naj ga organ seznani z dokumenti, v katerih se nahajajo podatki:
1. da je bila ureditev Socialistične federativne republike Jugoslavije komunistični režim;
2. da je bila ureditev Socialistične federativne republike Jugoslavije totalitarni režim;
3. da Socialistična federativna republika Jugoslavija ni bila pravna država.
Prosilec je pojasnil, da zadostuje, da ga organ najprej seznani s seznami dokumentov, v katerih se ti podatki nahajajo, naknadno pa bo zaprosil za vpogled v posamezen dokument, za fotokopijo ali elektronski zapis.
Organ je zahtevo prosilca zavrnil z odločbo št. Su-XIV-1/11-8 R-122/11-2, z dne 8. 11. 2011. V obrazložitvi je pojasnil, da nima vzpostavljenih seznamov dokumentov, iz katerih bi izhajale zahtevane informacije. Informacija javnega značaja pa je le tista informacija, s katero organ že razpolaga. Navedeno pomeni, da mora organ omogočiti dostop samo do že obstoječih informacij, ni pa dolžan zbirati dodatnih informacij, niti vlagati dodatnega dela ali truda, da bi zadostil zahtevi prosilca.
Organ je dne 16. 11. 2011 prejel pritožbo zoper navedeno odločbo organa, v kateri je prosilec navedel, da je bil njegov zahtevek nepravilno razumljen in zato napačno obravnavan. Njegov zahtevek je bil razumljen kot, da je zahteval seznanitev z nekimi že izdelanimi seznami oziroma evidencami dokumentov. To pa ne drži. V zahtevku je bil le predlagan način, kako naj se ga z zahtevanimi dokumenti seznani. Takšen način dostopa do zahtevanih informacij se je prosilcu zdel razumen, saj je sklepal in pričakoval, da gre za večje število dokumentov. Prosilec se pritožuje tudi, ker meni, da organ razpolaga z dokumenti, v katerih se skupaj in vsaka zase nahajajo vse tri zahtevane informacije javnega značaja. Domnevo o obstoju teh informacij potrjuje dokument, ki ga je ustvaril prav organ, in sicer odločba opr. št. U-I-109/10, z dne 26. 9. 2011. Po mnenju prosilca se v navedeni odločbi nahajajo kar vse tri zahtevane informacije javnega značaja. V obrazložitvi odločbe opr. št. U-I-109/10 je namreč večkrat ponovljeno, da je bila ureditev nekdanje države tako komunistični režim, kot tudi totalitarni režim ter tudi, da nekdanja Jugoslavija ni bila pravna država. Organ v isti odločbi navaja, da je bila nasprotnici komunističnega režima leta 2000 izdana odločba necitiranega organa, s katero je bil tej gospe kot žrtvi totalitarnega režima priznan status bivše politične zapornice (točka 1., dela A. obrazložitve odločbe št. U-I-109/10). Prosilec domneva, da obstaja vsaj še ta dokument, s katerim organ razpolaga in v katerem se po njegovem mnenju nahaja zahtevana informacija. Ker prosilec meni, da organ razpolaga z zahtevano informacijo javnega značaja, se z izpodbijano odločbo ne more strinjati in podaja pritožbo ter vztraja pri podanem zahtevku za dostop do vseh treh informacij javnega značaja.
Organ odločbe po prejemu pritožbe ni nadomestil z novo odločbo, zato jo je, na podlagi 245. člena ZUP, z dopisom št. Su-XIV-1/11-10 R-122/11-4, z dne 18. 11. 2011 odstopil v reševanje Pooblaščencu kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe.
Pritožba ni utemeljena.
Ustavna pravica dostopa do informacij javnega značaja je opredeljena v drugem odstavku 39. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/1991 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju Ustava RS). Konkretizacijo te pravice predstavlja ZDIJZ, v katerem je urejen postopek, ki vsakomur omogoča prost dostop in ponovno uporabo informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo državni organi, organi lokalnih skupnosti, javne agencije, javni skladi in druge osebe javnega prava, nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb. ZDIJZ posega v širok spekter delovanja javnega sektorja, in sicer ne le v delu, ko med zavezance zajema širok krog organov javnega sektorja, ki morajo na prvi stopnji slediti določilom zakona, temveč tudi v delu same definicije informacije javnega značaja. Oboje je v interesu zagotavljanja transparentnosti delovanja celotnega javnega sektorja. Namen ZDIJZ, ki izhaja iz 2. člena, je zagotoviti javnost in odprtost delovanja organov ter omogočiti uresničevanje pravice posameznikov in pravnih oseb, da pridobijo informacije, pri čemer si morajo organi za uresničitev tega namena prizadevati, da dosežejo čim večjo obveščenost javnosti o svojem delu. V prvem in drugem odstavku 5. člen ZDIJZ vsakomur omogoča prost dostop do informacij, ne glede na pravni interes. Načelo prostega dostopa pomeni tudi, da so vse informacije vseh zavezancev dostopne vsakomur. Če organ zahtevo za dostop delno ali v celoti zavrne, mora o zahtevi prosilca odločiti z odločbo na podlagi drugega odstavka 22. člena ZDIJZ. Pooblaščenec poudarja, da organ zahtevo zavrne tudi v primeru, če zahtevana informacija še ne obstaja oziroma če organ z zahtevano informacijo ne razpolaga.
Definicija informacije javnega značaja je določena v prvem odstavku 4. člena ZDIJZ, po katerem je informacija javnega značaja informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva (zakon za vse oblike uporablja izraz dokument, op. Pooblaščenca), ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. Iz navedene določbe izhajajo trije osnovni pogoji, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, da lahko govorimo o obstoju informacije javnega značaja, in sicer:
1. informacija mora izvirati iz delovnega področja organa,
2. organ mora z njo razpolagati in
3. nahajati se mora v materializirani obliki.
Po ZDIJZ je torej informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, tista informacija, ki je nastala v zvezi z izvajanjem javnopravnih nalog oziroma v zvezi z dejavnostjo organa. Organ mora informacijo javnega značaja izdelati pri svojem delu in v postopkih, za katere je pristojen v skladu s splošnimi predpisi. Če je prvi pogoj izpolnjen, se lahko informacija javnega značaja nanaša na kakršnokoli vsebino na vseh področjih delovanja zavezanega subjekta ter je lahko povezana z njegovo politiko, aktivnostjo in odločitvami, ki spadajo v delokrog oziroma sfero odgovornosti posameznega organa. Pomembno torej je, da je informacija povezana z uradnim delom organa in jo je ta pridobil v okviru svojih pristojnosti (prim. doktorska disertacija dr. Urške Prepeluh, Pravica dostopa do informacij javnega značaja, Ljubljana, september 2004, str. 149).
Ker se je organ skliceval na to, da zahtevana dokumentacija ne obstaja, zahteva in pritožba prosilca pa izhajata iz domneve o njenem obstoju, je bilo v pritožbenem postopku treba najprej razjasniti vprašanje, ali organ z zahtevano informacijo razpolaga, to je, ali se ta nahaja pri organu v materializirani obliki. Kot izhaja iz določbe prvega odstavka 4. člena ZDIJZ in tudi iz določbe prvega odstavka 1. člena ZDIJZ, informacijo javnega značaja predstavlja samo dokument, ki že obstaja, je že ustvarjen, oziroma dokument, ki ga je organ v okviru svojega delovnega področja že izdelal oziroma pridobil. Gre za pogoj, ki je v teoriji poznan kot »kriterij materializirane oblike«. Organi, ki so zavezanci po ZDIJZ, so namreč dolžni omogočiti dostop le do že obstoječih informacij in niso dolžni ustvariti novega dokumenta ali pridobiti oziroma vzpostaviti dokumenta, ki ga v času zahteve nimajo.
Pooblaščenec ob reševanju pritožbe ni mogel posumiti, da organ prve stopnje razpolaga s seznamom oziroma z zbirko dokumentov, ki bi ustrezala kriterijem, ki jih je prosilec navedel v obravnavani zahtevi. Kot izhaja iz 1. in 2. člena Zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/2001-ZPKSMS, 51/2007, 64/2007-UPB1, 108/2007 Skl.US: U-I-259/07-10; v nadaljevanju ZUstS), je organ v razmerju do drugih državnih organov samostojen in neodvisen državni organ. Svojo organizacijo in delo ureja s poslovnikom in drugimi splošnimi akti. Veljavno organizacijo določata Poslovnik Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) in Pravilnik o notranji organizaciji in pisarniškem poslovanju Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03). Nobeden izmed navedenih predpisov ne določa obveznosti organa, da bi po kriterijih, kot jih navaja prosilec v obravnavani zahtevi, vodil seznam dokumentov, s katerimi razpolaga. Prav tako Pooblaščencu ni znana nobena druga pravna podlaga, ki bi določala obveznost organa, da vodi seznam dokumentov s podatki, kot jih zahteva prosilec. Pooblaščenec zato ne vidi razlogov, da bi podvomil v navedbo organa, iz katere izhaja, da nima vzpostavljenih seznamov dokumentov, iz katerih bi izhajale zahtevane informacije. Ker takšnih seznamov ni, bi bil edini način, da bi organ ugodil zahtevi prosilca, če bi med vso dokumentacijo, s katero razpolaga, poskusil poiskati tisto, ki v kateremkoli delu (npr. vloge, priloge in ostala pisanja, odločbe, sklepi, ločena mnenja, …) vsebuje podatke, ki jih zahteva prosilec. Takšno ravnanje bi pomenilo zbiranje informacij in analiziranje podatkov in posledično ustvarjanje novih dokumentov, kar pa predstavlja ravnanje organa, ki je zunaj dometa temeljne funkcije pravice dostopa do informacij javnega značaja in ga ni mogoče zahtevati na podlagi določb ZDIJZ. Organ bi namreč moral prebrati vsak posamezni dokument in analizirati, ali vsebina le-tega pomeni, da je bila ureditev Socialistične federativne republike Jugoslavije komunistični in/ali totalitarni režim oziroma, da to ni bila pravna država. Pri tem Pooblaščenec izrecno pripominja, da je treba smisel dostopa do informacij javnega značaja iskati v javnem in odprtem delovanju zavezanca, preko katerega se lahko preizkusi tudi pravilnost in zakonitost delovanja organov. Ob tem je treba upoštevati, da se lahko zagotovi prost dostop zgolj do informacij, ki dejansko že obstajajo. Pritožbeni postopek ne more biti namenjen k prisili ustvarjanja informacij ali ugotovitvi, da bi določene informacije morale obstajati. Pooblaščenec je namreč organ, ki je, na podlagi prvega odstavka 2. člena ZInfP, pristojen za odločanje o pritožbi zoper odločbo, s katero je organ zavrgel ali zavrnil zahtevo ali drugače kršil pravico do dostopa ali ponovne uporabe informacije javnega značaja ter v okviru postopka na drugi stopnji tudi za nadzor nad izvajanjem zakona, ki ureja dostop do informacij javnega značaja, in na njegovi podlagi izdanih predpisov. Zato Pooblaščenec, skladno z načelom zakonitosti, organu ne more naložiti, naj prosilcu posreduje dokumentacijo, s katero ne razpolaga. Prav tako organu ne more naložiti, da za prosilca izdela analizo podatkov, s katerimi razpolaga. Kot že rečeno, so organi, ki so zavezani po ZDIJZ, dolžni omogočiti dostop le do že obstoječih informacij in niso dolžni ustvariti novega dokumenta, zbirati informacij, opravljati raziskav, ali analizirati podatkov, da bi zadostili zahtevi prosilca. Izjema od napisanega so le informacije, ki se nahajajo v računalniških bazah, nastalih v zvezi z dejavnostjo organa. Dolžnost posredovanja informacij se namreč nanaša le na tako imenovane »surove« informacije (več: Komentar Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, doc. dr. Senko Pličanič s soavtorji, Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, 2005, str. 83). Vendar pa glede na vsebino predpisov, ki urejajo pisarniško poslovanje organa, Pooblaščenec verjame, da organ zahtevanih podatkov ne more priklicati iz obstoječih računalniških baz. Upoštevaje navedeno Pooblaščenec nima pravne podlage, da bi v konkretni zadevi odločal o nujnosti oziroma obveznosti organa, da ustvari in vodi novo zbirko dokumentov, v katerih se nahajajo podatki, do katerih zahteva dostop prosilec. Upoštevaje navedeno Pooblaščenec pritrjuje navedbi, s katero je organ pojasnil, da ni dolžan zbirati dodatnih informacij, niti vlagati dodatnega dela ali truda, da bi zadostil zahtevi prosilca.
Pooblaščenec poudarja, da v pritožbenem postopku glede dostopa do informacij javnega značaja nima pristojnosti, da bi se spuščal v presojo zakonitosti in smotrnosti ravnanja organa ter v vprašanje, zakaj organ ne razpolaga z zahtevano dokumentacijo oziroma s sistemom, ki bi omogočal hitro in enostavno iskanje po kriterijih, ki so navedeni v obravnavani zahtevi prosilca. Pooblaščenec ob reševanju te pritožbe tudi ni posumil, da organ z zahtevano informacijo razpolaga, vendar je v celoti ne posreduje oziroma ne želi posredovati (drugi odstavek 10. člena ZInfP).
Ker je prosilec v pritožbi izpostavil vsebino odločbe organa opr. št. U-I-109/10, z dne 26. 9. 2011, jo je Pooblaščenec pregledal in ugotovil, da ta res vsebuje navedbe, kot so npr. »komunistični režim«, »totalitarni režim« in »pravna država«. Navedena odločba organa je javno objavljena na spletni strani organa (http://odlocitve.us-rs.si/usrs/us-odl.nsf/o/AB6C747BE8DF7AF3C125791F00404CF9), zagotovo pa prosilec tudi že razpolaga z njo, saj se je v pritožbi skliceval na njeno podrobno vsebino. S pomočjo iskalnika na spletni strani organa (http://odlocitve.us-rs.si/usrs/us-odl.nsf/advanced.htm) lahko prosilec sam poišče vse sklepe in odločbe organa, ki vsebujejo ključne besede, kot jih je navedel v zahtevi, nato pa sam analizira te dokumente in ugotovi, ali gre za podatke, kot jih zahteva s svojo vlogo. Pri tem Pooblaščenec pojasnjuje, da peti odstavek 6. člena ZDIJZ določa, da organ lahko prosilcu ne posreduje zahtevane informacije, ki je dostopna v prosto dostopnih javnih evidencah ali na drug način že enostavno javno dostopna (objava v uradnem glasilu, publikacijah organa, medijih, strokovni literaturi, svetovnem spletu in podobno), in mu posreduje samo napotilo, kje se informacija nahaja. Organ v konkretnem primeru prosilca res ni napotil na svojo spletno stran, preko katere je javno dostopen del njegove dokumentacije, vendar tega ni mogoče šteti kot bistveno pomanjkljivost postopka na prvi stopnji, saj bi bil izrek izpodbijane odločbe še vedno enak, ker na navedeni spletni strani ni objavljena celotna dokumentacija organa, zato bi organ kljub napotitvi moral zahtevo prosilca tudi še zavrniti.
Upoštevaje vse navedene argumente Pooblaščenec zaključuje, da organ poleg dokumentov, ki so javno objavljeni na spletni strani, nima nobene zbirke dokumentacije, niti računalniške baze, po kateri bi bilo možno enostavno iskanje takšnih dokumentov, v katerih bi se morebiti nahajali podatki:
1. da je bila ureditev Socialistične federativne republike Jugoslavije komunistični režim;
2. da je bila ureditev Socialistične federativne republike Jugoslavije totalitarni režim;
3. da Socialistična federativna republika Jugoslavija ni bila pravna država.
Navedeno pomeni, da »kriterij materializirane oblike« v konkretnem primeru ni izpolnjen, torej ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 1. člena ZDIJZ v povezavi s prvim odstavkom 4. člena ZDIJZ, po katerem je informacija javnega značaja le tista informacija, s katero organ že razpolaga. Ker pritožbi prosilca ni mogoče ugoditi, ugotovljene pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji pa niso bistvene, je Pooblaščenec pritožbo prosilca kot neutemeljeno zavrnil na podlagi drugega odstavka 248. člena ZUP.
Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 42/2007-UPB3, s spremembami in dopolnitvami; ZUT) oproščena plačila upravne takse.
Posebni stroški v tem postopku niso nastali.
Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor, in sicer zoper odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, Beethovnova ulica 10, 1001 Ljubljana, št. Su-XIV-1/11-8, z dne 8. 11. 2011. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.
Postopek vodila :
Jasna Rupnik, univ. dipl. prav.,
svetovalka Pooblaščenca
Informacijski pooblaščenec:
Nataša Pirc Musar, univ. dipl. prav.,
pooblaščenka