Prosilec - Upravna enota Celje
+ -Številka: 090-218/2011/2
Kategorije: Kršitev postopka, Osebni podatek
POVZETEK
Pooblaščenec je ugodil pritožbi prosilca, ki je od organa zahteval skenirane odločbe o denacionalizaciji (z žigom pravnomočnosti), izdane v letih 2006-2011. Pooblaščenec je odločbo organa, s katero je organ zahtevo prosilca v celoti zavrnil, odpravil in zadevo vrnil organu v ponovno odločanje, saj je organ zahtevo prosilca zgolj pavšalno zavrnil, brez ustrezne obrazložitve. Pooblaščenec je z odločbo dal tudi napotke organu glede presoje izjeme varstva osebnih podatkov v ponovljenem postopku. Pooblaščenec je namreč ocenil, da vsi osebni podatki, ki se na zahtevanih dokumentih, t.j. denacionalizacijskih odločbah, nahajajo, niso varovani osebni podatki.
ODLOČBA
Številka: 090-218/2011/2
Datum: 23. 11. 2011
Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju Pooblaščenec) po pooblaščenki Nataši Pirc Musar, izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/2005, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZInfP), 3. in 4. odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/2006 - UPB2, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZDIJZ) in 3. odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 - UPB2, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZUP), o pritožbi ……(v nadaljevanju prosilec), zoper odločbo Upravne enote ……(v nadaljevanju organ) št. 090-20/2011-2 z dne 4. 10. 2011, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja naslednjo
O D L O Č B O:
1. Pritožbi prosilca se ugodi. Odločba organa št. 090-20/2011-2 z dne 4. 10. 2011 se odpravi in se zadeva vrne organu v ponovno odločanje. Organ mora o zahtevi prosilca odločiti brez odlašanja, najpozneje pa v tridesetih (30) dneh od vročitve te odločbe.
2. V tem postopku posebni stroški niso nastali.
O b r a z l o ž i t e v:
Organ je dne 28. 9. 2011 prejel zahtevo prosilca za dostop do informacij javnega značaja, v kateri je prosilec od organa zahteval skenirane odločbe o denacionalizaciji (z žigom pravnomočnosti), izdane od 1. 1. 2006 do 1. 1. 2011.
Organ je dne 4. 10. 2011 izdal odločbo št. 090-20/2011-2, s katero je zahtevo prosilca za dostop do informacij javnega značaja v celoti zavrnil. V obrazložitvi odločbe je organ zapisal, da zahtevani podatki predstavljajo osebne podatke, ki so varovani v skladu z Zakonom o varstvu osebnih podatkov (Ur. l. RS, št. 94/07-UPB1, v nadaljevanju ZVOP-1). Osebni podatek je kateri koli podatek, ki se nanaša na denacionalizacijskega upravičenca in druge osebe, torej je oseba določljiva, če se jo lahko neposredno ali posredno identificira. Organ je tudi ugotovil, da je podatek o parcelni številki, katastrski občini, velikosti nepremičnine tudi brez podatkov o identiteti lastnika, predstavlja osebni podatek. Organ je ugotovil, da zahtevani dokumenti vsebujejo osebne podatke drugih oseb, torej osebne podatke lastnikov določene nepremičnine ali najemnikov ter drugih oseb. Zahtevani podatki o točno določeni nepremičnini denacionalizacijskih upravičencev ter ostali podatki, ki se nanašajo na posameznika ali določljivo osebo, niso prosto dostopni. Prav tako je organ ugotovil, da takšnih podatkov ni mogoče izločiti, ker je tako informacijo mogoče razbrati iz drugih informacij v dokumentu in bi s tem organ posegel v varovane osebne podatke.
Zoper predmetno odločbo organa je prosilec dne 24. 10. 2011 pri organu vložil pritožbo, v kateri je napisal, da se z izrekom odločbe ne strinja.
Organ je v pritožbo, skupaj z dokumenti, ki se tičejo zadeve, z dopisom št. 090-20/2011-4 z dne 27. 10. 2011 odstopil Pooblaščencu, ki jo je v reševanje prejel dne 2. 11. 2011. Organ je po preizkusu pritožbe ugotovil, da je pritožba dovoljena, vložena pravočasno in po upravičeni osebi.
Pritožba je utemeljena.
1. Pojem informacije javnega značaja
ZDIJZ predstavlja konkretizacijo ustavne pravice dostopa do informacij javnega značaja, saj v 1. odstavku 1. člena vsakomur omogoča prost dostop in ponovno uporabo informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo državni organi, organi lokalnih skupnosti, javne agencije, javni skladi in druge osebe javnega prava, nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb (zavezanci). ZDIJZ ima nedvomno močan vpliv na delovanje javnega sektorja, in sicer ne samo v delu, ko med zavezance zajema izjemno širok krog organov javnega sektorja, ki morajo na prvi stopnji slediti določilom zakona, temveč tudi v segmentu same definicije informacije javnega značaja. Oboje je v interesu zagotavljanja transparentnosti delovanja celotnega javnega sektorja.
Po načelu prostega dostopa iz 5. člena ZDIJZ so informacije javnega značaja prosto dostopne, vsak prosilec pa ima na svojo zahtevo pravico pridobiti od organa informacijo javnega značaja, in sicer bodisi na vpogled, bodisi njen prepis, fotokopijo ali elektronski zapis. Pomembno je, da prosilcu ni potrebno izkazati pravnega interesa, torej upravičenega razloga za dostop. Načelo prostega dostopa pa pomeni tudi, da so vsakomur dostopne vse informacije javnega značaja vseh zavezancev, razen, v kolikor so določene informacije izvzete iz prostega dostopa. Izjeme od prostega dostopa do informacij javnega značaja določa 6. člen ZDIJZ.
Definicija informacije javnega značaja je določena v prvem odstavku 4. člena ZDIJZ, po katerem je informacija javnega značaja informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva (zakon za vse oblike uporablja izraz dokument, op. Pooblaščenca), ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. Iz navedene določbe izhajajo trije osnovni pogoji, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, da lahko govorimo o obstoju informacije javnega značaja, in sicer:
1. informacija mora izvirati iz delovnega področja organa,
2. organ mora z njo razpolagati in
3. nahajati se mora v materializirani obliki.
2. Preizkus pritožbe s strani pritožbenega organa
Pooblaščenec nadalje pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje, v skladu z 247. členom ZUP, dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo pritožnik oziroma prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.
Pooblaščenec najprej ugotavlja, da je predmet prosilčeve zahteve večje število dokumentov, in sicer vse odločbe o denacionalizaciji, ki jih je organ izdal v časovnem obdobju, kot ga je opredelil prosilec. Organ se do zahtevanih dokumentov ni konkretno opredelil, torej ni ugotavljal, ali dokumenti pri organu sploh obstajajo in koliko odločb predstavlja predmet prosilčeve zahteve. Nadalje Pooblaščenec ugotavlja, da je organ sicer navedel, da določeni podatki v zahtevanih odločbah predstavljajo varovane osebne podatke, vendar pa je organ nadalje svojo odločitev v izpodbijani odločbi oprl na pavšalno navedbo, da organ drugače kot, da zavrne zahtevo prosilca v celoti, ne bi mogel varovati osebnih podatkov.
Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, kot da je organ odločil o zahtevku prosilca le na podlagi formulacije njegovega zahtevka. Tako je organ zavrnil zahtevo prosilca s sklicevanjem na izjemo po 3. točki 1. odstavka 6. člena ZDIJZ, ne da bi se sploh opredelil o dostopu do katere dokumentacije je odločal oz. ne da bi posamične dokumente vsebinsko presojal in se do njih konkretno opredelil, tudi z vidika uporabe instituta delnega dostopa. Že praksa prvostopenjskih organov kot tudi praksa Pooblaščenca kot drugostopenjskega organa povsem jasno pokaže, da je bila pri odločanju o podobnih zadevah (dostop do upravnih odločb) razen v izjemnih primerih zavzeto povsem drugačno stališče, in sicer da je delni dostop do takšnih dokumentov možen, izvedljiv ter z vidika anonimizacije tudi povsem neproblematičen.
Organ se tako ni opredelil do vseh bistvenih vprašanj, do katerih bi se po oceni Pooblaščenca moral. Takšne odločbe pa ni mogoče preizkusiti, saj niso konkretno razvidni razlogi za odločitev, ki izhaja iz izreka izpodbijane odločbe. Obrazložitev izpodbijane odločbe je tako ostala zgolj na deklaratorni ravni, ki ne omogoča preizkusa (7. točka 2. odstavek 237. člena ZUP), kar predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka.
Obrazložitev avtoritativne odločitve je namreč eden poglavitnih pravil upravnega (procesnega) prava v smislu omejevanja nadrejene oblasti in njene zlorabe. Obrazložitev ni nujna samo zaradi največkrat navedenega razloga, da stranka lahko uveljavi pravna sredstva in da pritožbeni oz. pristojni organ lahko preveri zakonitost in pravilnost izpodbijane rešitve. Nadaljnji razlogi so 1 - dejstvo, da je vsak upravni akt najprej in pred ostalim namenjen stranki, ki ima pravico seznaniti se z odločitvijo in njenimi razlogi (gre za t.i. dialog s stranko), 2 - obrazložitev daje podlago, iz katere je razvidna nepristranskost odločanja in objektivnost odločitve, 3 - obveznost obrazložitve zavezuje organ, da se (bolj kot bi se sicer) poglobi v ugotavljanje in dokazovanje dejanskega stanja ter pogoje materialnega zakona. Šele obrazložitev odgovori, zakaj je organ odločil, kot sledi iz izreka (več Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, urednika prof. dr. Tone Jerovšek in prof. dr. Gorazd Trpin, 2004, komentar k 214. čl.).
V skladu z 214. čl. ZUP mora tako vsebina obrazložitve odločbe vsebovati:
1. razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih;
2. ugotovljeno dejansko stanje in dokazi, na katere je le to oprto;
3. razlogi, odločilni za presojo posameznih dokazov;
4. navedba določb predpisov, na katere se opira odločba;
5. razlogi, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in
6. razlogi, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank.
Opisano ravnanje organa po ugotovitvah Pooblaščenca predstavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, saj organ ni ugotavljal vseh dejstev, ki so pomembna za odločitev v obravnavani zadevi, in ki izhajajo iz materialno pravnih predpisov, ki jih je v konkretni zadevi potrebno uporabiti. Zaradi navedenega je v postopku na prvi stopnji prišlo do napačne uporabe materialnega prava in posledično do bistvenih kršitev postopka, saj se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, ker je obrazložitev le-te ostala zgolj na deklaratorni ravni. Pooblaščenec je tako odločil, da zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu, ki bo moral, v skladu z določbo 3. odstavka 251. člena ZUP, v ponovljenem postopku slediti napotkom Pooblaščenca, ki so podrobneje opisani v nadaljevanju te odločbe.
Vrnitev zadeve v ponovno odločanje Pooblaščenec utemeljuje tudi z razlogi ekonomičnosti postopka. Poseben vidik načela ekonomičnosti iz 14. člena ZUP je tudi načelo učinkovitosti, ki od organov zahteva, da se preskrbi vse, kar je potrebno za pravilno ugotovitev dejanskega stanja in za zavarovanje pravic strank ter javnih koristi. Pooblaščenec v konkretnem primeru ocenjuje, da bo nedvomno hitreje in bolj ekonomično, če bo pomanjkljivosti postopka, s posredovanjem ustreznih dokumentov iz zahteve prosilca, pri čemer bo zaradi varovanih osebnih podatkov potrebno izvajati delni dostop, odpravil organ prve stopnje. Dodaten razlog za vrnitev zadeve v ponovno odločanje je, da Pooblaščenec z zahtevano dokumentacijo ne razpolaga.
3. Osebni podatki kot izjema od prostega dostopa
Organ se je v izpodbijani odločbi skliceval na izjemo varstva osebnih podatkov iz 3. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ, ki kot izjemo od prosto dostopnih informacij določa osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov. Zakon, ki ureja varstvo podatkov, je ZVOP-1. Namen ZVOP-1, kot izhaja iz 1. člena zakona, je preprečevanje neustavnih, nezakonitih in neupravičenih posegov v zasebnost in dostojanstvo posameznikov.
V izpodbijani odločbi je organ navedel, da je osebni podatek kateri koli podatek, ki se nanaša na denacionalizacijskega upravičenca in druge osebe, če se posameznike na podlagi teh podatkov lahko neposredno ali posredno identificira. Nadalje pa je organ navedel, da tudi podatki, ki se nanašajo na samo nepremičnino (brez podatkov o identiteti lastnika), torej podatki o parcelni številki, katastrski občini in velikosti nepremičnine, predstavljajo osebne podatke. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe je organ navedene podatke štel za varovane osebne podatke in s tem za izjemo po 3. točki 1. odstavka 6. člena ZDIJZ.
Po oceni Pooblaščenca takšna opredelitev obsega varovanih osebnih podatkov ni povsem pravilna oziroma je preobsežna. Pooblaščenec zato v nadaljevanju pojasnjuje določene vidike v povezavi z izjemo iz 3. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ, ki jih je organ ob ponovnem odločanju v tej zadevi dolžan upoštevati.
Po določilu 1. točke prvega odstavka 6. člena ZVOP-1 je osebni podatek katerikoli podatek, ki se nanaša na posameznika, ne glede na obliko, v kateri je izražen. Posameznik pa mora biti določena ali določljiva fizična oseba, na katero se nanaša osebni podatek, pri čemer je oseba določljiva, če se jo lahko neposredno ali posredno identificira, predvsem s sklicevanjem na identifikacijsko številko, enega ali več dejavnikov, ki so značilni za njeno fizično, fiziološko, duševno, ekonomsko, kulturno ali družbeno identiteto, pri čemer način identifikacije ne povzroča velikih stroškov, nesorazmerno velikega napora ali ne zahteva veliko časa. ZVOP-1 ne varuje osebnih podatkov na splošno, ampak omogoča le preprečevanje neustavnih, nezakonitih in neupravičenih posegov v zasebnost in dostojanstvo posameznikov.
Ker razkritje osebnega podatka predstavlja vrsto obdelave osebnih podatkov, je za presojo dopustnosti razkritja potrebno upoštevati splošne podlage za obdelavo osebnih podatkov, opredeljene v 8. in 9. členu (javni sektor) ZVOP-1. Iz navedenih členov kot splošno pravilo izhaja, da je obdelava osebnih podatkov dopustna, če tako določa zakon ali če je za to podana privolitev posameznika.
Že iz določbe 3. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ pa izhaja, da nima vsak osebni podatek hkrati statusa t.i. varovanega osebnega podatka oziroma povedano drugače, razkritje osebnega podatka je v določenih primerih lahko dopustno, kar velja tudi za razkritje v okviru izvrševanja pravice dostopa do informacij javnega značaja. Tako vsekakor niso varovani osebni podatki, povezani z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca, saj imajo le-ti zaradi načela odprtosti, ki terja transparentno delovanje organa s ciljem čim večje udeležbe državljanov pri izvajanju oblasti, bistveno zmanjšano pričakovanje zasebnosti. Prav tako med varovane osebne podatke ne sodijo imena, priimki in naslovi odvetnikov, če se v zahtevanih dokumentih pojavljajo v vlogi opravljanja odvetniškega poklica. Ti podatki so namreč že javno objavljeni na svetovnem spletu.
Nadalje Pooblaščenec ugotavlja, da podatki, ki se nanašajo na posamezno nepremičnino, to je parcelna številka, katastrska občina, velikost parcele, niso varovani osebni podatki. Res je, da je mogoče na podlagi teh podatkov preko podatkov, objavljenih v javnih knjigah, identificirati lastnika posameznih parcel, vendar pa je ob tem potrebno upoštevati, da dostop do osebnih podatkov iz zemljiške knjige, ne pomeni neustavnega, nezakonitega ali neupravičenega posega v zasebnost in dostojanstvo posameznikov, ki sta varovana z ZVOP-1. Zemljiška knjiga je namreč javna knjiga, ki je namenjena vpisu in javni objavi podatkov o pravicah na nepremičninah in pravnih dejstvih v zvezi z nepremičninami. Če prosilec, na podlagi parcelnih številk, z vpogledom v zemljiško knjigo, določi posameznike, ki so lastniki parcel, ne gre za obdelavo osebnih podatkov v nasprotju z ZVOP-1. Zaradi varstva zasebnosti pa v zemljiško knjigo, ki je sicer javna knjiga, praviloma ni mogoče vpogledovati po osebi oziroma ni mogoče pridobiti podatkov o vseh zemljiških parcelah, ki jih ima v lasti določen posameznik.
Preostali osebni podatki, ki bi se lahko pojavili v zahtevanih odločbah, pa predstavljajo varovane osebne podatke, v kolikor ne obstaja izrecna pravna podlaga za njihovo razkritje. Varovane osebne podatke tako predstavljajo podatki, ki se nanašajo na različne v odločbah omenjene posameznike (npr. lastnike nepremičnin, najemnike, denacionalizacijske upravičence, skrbnike za posebne primere, predlagatelje postopka), to so imena, priimki, naslovi teh posameznikov, datumi rojstva, datumi smrti, varovane osebne podatke pa lahko predstavljajo tudi izjave prič ter opisi dogodkov in življenjskih situacij, ki bi kazali na zasebno življenje posameznikov. Našteti podatki po svoji vsebini niso informacija javnega značaja, pač pa so izjema od prosto dostopnih informacij (varovani osebni podatki).
Varovane osebne podatke prav tako predstavljajo zneski in izračuni vrednosti nepremičnine v času podržavljanja in sedanje vrednosti, ki razkrivajo premoženjsko stanje posameznika, pri čemer pa je potrebno opozoriti, da gre v določenih primerih lahko za situacijo, določeno v 3. odstavku 6. člena ZDIJZ, ki določa t. i. »izjeme od izjem«, saj se ne glede na določbe 1. odstavka 6. člena (kjer so določene izjeme od prostega dostopa, tudi izjema varstva osebnih podatkov), dostop do zahtevane informacije dovoli, če gre za podatke o porabi javnih sredstev.
Ob tem Pooblaščenec pojasnjuje, da je že izdal odločbo št. 020-61/2004/21, s katero je zavrnil dostop do seznama zneskov petdesetih največjih odškodnin, izplačanih denacionalizacijskim upravičencem, skupaj z imeni upravičencev. Potrebno pa je opozoriti na to, da je bila predmetna odločba izdana dne 26. 4. 2005, ko zgoraj citirane določbe 3. odstavka 6. člena v ZDIJZ še ni bilo. Pooblaščenec je takrat presodil, da gre pri zahtevanih podatkih za podatke zasebne narave, kljub temu pa je že takrat v odločbi zapisal, da navajanje organa (Slovenske odškodninske družbe, op. Pooblaščenca), da se obveznosti, ki izhajajo iz denacionalizacije, krijejo iz sredstev organa, ki jih le-ta pridobiva iz različnih (v večih zakonih določenih virov) in zato pri izplačevanju odškodnin po Zakonu o denacionalizaciji (Ur. l. RS, št. 27/1991, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZDen) ne gre za uporabo javnih sredstev, ne zdržijo pravne presoje.
Pri izplačilu odškodnin gre nedvomno za porabo javnih sredstev, zato se podatki o višini odškodnine ter podatki o upravičencih do odškodnine, na podlagi izrecne določbe 3. odstavka 6. člena, ne morejo šteti za varovane osebne podatke, ne glede na dejstvo, da se podatki nanašajo na zasebno pravno sfero posameznikov. Navedeno pa velja le za podatke, pri katerih je dejansko že prišlo do izplačila sredstev, če pa sredstva zaradi kakršnih koli razlogov (še) niso izplačana, gre za varovane osebne podatke, saj ne obstaja podlaga za njihovo razkritje.
4. Delni dostop
Institut delnega dostopa je urejen v 7. členu ZDIJZ, ki določa, da, če dokument ali njegov del le delno vsebuje informacije iz 6. člena (npr. osebne podatke, poslovne skrivnosti, informacije, ki bi povzročile motnje za delovanje organa ipd.), ki jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njegovo zaupnost, pooblaščena oseba organa izloči te informacije iz dokumenta ter seznani prosilca z vsebino preostalega dela dokumenta.
Navedeno v povezavi z načelom odprtosti delovanja javnih organov, ki je opredeljen v 2. členu ZDIJZ, pomeni, da je dolžnost organa, da mora institut delnega dostopa uporabiti vedno, razen če to po kriterijih 21. člena Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 76/2005, s spremembami, v nadaljevanju Uredba) ne bi bilo izvedljivo. Tej dolžnosti se organ nikakor ne more izogniti s pavšalno navedbo, da delni dostop v konkretnem primeru ni mogoč.
21. člen Uredbe določa, da če dokument ali njegov del le delno vsebuje informacije iz 6. člena ZDIJZ, se šteje, da jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njegovo zaupnost, če jih je mogoče fizično odstraniti, prečrtati, trajno prekriti ali drugače napraviti nedostopne, če gre za dokument v fizični obliki; zbrisati, kodirati, blokirati, omejiti oziroma drugače napraviti nedostopne, če gre za dokument v elektronski obliki (1. odstavek). Ne glede na zapisano se šteje, da informacije iz dokumenta ni mogoče izločiti, če je bilo tako izločeno informacijo mogoče razbrati iz drugih informacij v dokumentu (2. odstavek).
Glede na že uveljavljeno prakso Pooblaščenca in prvostopenjskih organov, Pooblaščenec ocenjuje, da je v obravnavanem primeru z institutom delnega dostopa vsekakor mogoče omogočiti dostop do zahtevanih dokumentov, ne da bi s tem posegli v varovane osebne podatke. Organ mora tako vsak posamičen zahtevan dokument presoditi tudi vidika instituta delnega dostopa po 7. členu ZDIJZ, v izreku odločbe, izdane v ponovljenem postopku, pa mora organ tudi natančno opredeliti, v katerem delu se prekrijejo oziroma izbrišejo informacije, ki predstavljajo izjeme od prosto dostopnih informacij. Šele na podlagi tako izvedenega ugotovitvenega postopka bo organ lahko tudi določno opredelil izrek odločbe, ki zadosti zakonskim normam in pravni varnosti, do katere je prosilec upravičen.
5. Zaključek
Na podlagi vsega navedenega Pooblaščenec zaključuje, da je pritožba utemeljena. Pooblaščenec je ugotovil, da je organ v postopku odločanja na prvi stopnji nepopolno ugotovil dejansko stanje ter napačno uporabil določbe materialnega prava in posledično bistveno kršil pravila postopka, zato je bilo potrebno na podlagi 3. odstavka 251. člena ZUP, skladno z razlogi, navedenimi v obrazložitvi te odločbe, izpodbijano odločbo odpraviti in zadevo vrniti v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu. Organ mora o zahtevi prosilca odločiti najpozneje v roku 30 (tridesetih) dneh od prejema te odločbe, pri čemer mora upoštevati napotke Pooblaščenca, ki so podani v tej odločbi.
Posebni stroški v tem postopku niso nastali.
Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Ur. l. RS, št. 42/2007-UPB3, s spremembami in dopolnitvami; ZUT) oproščena plačila upravne takse.
Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, niti upravni spor.
Postopek vodila:
Mojca Komac, univ. dipl. prav.,
svetovalka Pooblaščenca
Informacijski pooblaščenec:
Nataša Pirc Musar, univ. dipl. prav.,
pooblaščenka