Mekina Borut, novinar Mladine - Komisija za preprečevanje korupcije
+ -Številka: 090-177/2011/4
Kategorije: Ali dokument obstaja, Mediji
POVZETEK
Prosilec je zahteval, naj mu organ posreduje imena podjetij, ki jih je omenil na tiskovni konferenci, ko je predstavil analizo. Pooblaščenec je ugotovil, da pritožba prosilca zoper zavrnilni odgovor (ki se na podlagi Zakona o medijih šteje za odločbo) ni dovoljena. Odgovor na vprašanje prosilca namreč ne izhaja iz kakšnega dokumenta, ki bi že bil ustvarjen. Za potrebe tiskovne konference je organ namreč pripravil le številčni izpis, ne pa tudi izpisa z imeni posameznih podjetij. Ker se podatkovna baza, ki je bila podlaga za analizo, s časom spreminja, organ do točnega seznama podjetij, na katera se je nanašal podatek na tiskovni konferenci, sploh več ne more priti.
SKLEP
Številka: 090-177/2011/4
Datum: 28. 9. 2011
Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju Pooblaščenec) po informacijski pooblaščenki Nataši Pirc Musar izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/2005, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZInfP), devetega in desetega odstavka 45. člena Zakona o medijih (Uradni list RS, št. 110/2006-UPB1, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZMed), tretjega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/2006 - UPB2 in 117/2006 – ZDavP2; v nadaljevanju ZDIJZ) in prvega odstavka 246. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, 105/2006 – ZUS-1, 126/2007- ZUP-E, 65/2008-ZUP-F in 8/2010-ZUP-G; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi novinarja Boruta Mekine za Mladino časopisno podjetje d.d. Ljubljana, Dunajska cesta 51, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju prosilka), zoper zavrnilni odgovor Komisije za preprečevanje korupcije, Dunajska 56, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), z dne 25. 8. 2011 v zadevi odobritve dostopa do informacij za medije naslednji
S K L E P:
1. Pritožba prosilca zoper zavrnilni odgovor Komisije za preprečevanje korupcije z dne 25. 8. 2011 se zavrže.
2. Posebni stroški v postopku reševanja te pritožbe niso nastali.
O b r a z l o ž i t e v:
Prosilec je dne 24. 8. 2011 na organ naslovil vlogo, s katero je zahteval, naj mu organ sporoči imena podjetij, ki jih je omenil na junijski tiskovni konferenci, ko je predstavil analizo, in sicer 65 podjetij, ki so prejemala višje prihodke iz sektorja država v obdobju do leta 2005 in potem od 2009 naprej in okrog 250 podjetij, ki so imela nadpovprečne dohodke v času med letoma 2005 in 2009.
Organ je zahtevo prosilca zavrnil z odgovorom z dne 25. 8. 2011. V odgovoru je pojasnil, da je analiza finančnih tokov zaključena v tistem delu, ki se nanaša na poslovanje z neposrednimi proračunskimi porabniki. Z aplikacijo Supervizor je vsakomur omogočen pregled nad porabo javnega denarja. Za celovito sliko finančnih tokov pa je potreben naslednji korak, to je preučitev poslovanja zasebnih subjektov s podjetji v večinski državni lasti, predvsem pa je potrebno podatke povezati s preostalimi pomembnimi podatki – na primer financiranje političnih strank – in vključiti indikatorje, ki bodo omogočali ločeno obravnavo sumljivih transakcij, torej ne samo izdelavo trenda. Za oboje si organ prizadeva. Baza podatkov, ki je s tem ustvarjena, in orodje, ki ga je organ v ta namen razvil, omogočata identifikacijo ne le sistemskih problemov, ampak tudi najbolj izrazitih posamičnih anomalij. Pri nekaterih od teh se kažejo neposredni sumi kršitve predpisov iz pristojnosti organa. V okviru svojih kadrovskih in časovnih zmogljivosti je zato organ pričel z zbiranjem dodatnega gradiva in informacij glede posamičnih najbolj izpostavljenih primerov. Javna objava imen institucij, posameznikov ali podjetij bi v tem primeru škodovala interesom postopka, hkrati pa bi lahko v javnosti prišlo do napačne interpretacije, da je dejstvo, da se posamezno podjetje pojavi na »spisku« že samo po sebi obsodba korupcije ali politično »sponzoriranega« poslovanja. Metodologija, ki bi z zadostno verjetnostjo izločila podjetja, ki so sicer v določenem »političnem« obdobju poslovala z državo, vendar ne predstavljajo korupcijskih tveganj, namreč še ni dokončana (primer: na določenem področju je pod eno vlado poslovalo podjetje X, nato ga je pod drugo vlado »izrinilo« podjetje Y, nakar se po menjavi vlade v poslovanje spet vključi podjetje X). Torej je obstoj spornega poslovanja mogoč pri enem ali drugem, pri obeh, ali pri nobenem od njiju – kar pa ne spremeni dejstva, da je mogoče s precejšnjo verjetnostjo trditi, da je bila vsaj ena od odločitev, da posel pridobi določeno podjetje, pogojena z razlogi, ki niso v skladu s predpisi. Za katero odločitev gre, pa je potrebno še dodatno raziskati. Dejstvo, da analiza iz opisanih razlogov (še) ne vključuje poslovanja državnih podjetij, dejstvo, da neposredno iz analize izhajajo nekateri aktivni postopki nadzora in preverjanja, in dejstvo, da ni mogoče kriminalizirati vsake transakcije, ki spada v omenjeni sistemski trend, onemogočajo, da bi komisija v tem trenutku predstavila neanonimizirane podatke.
Dne 26. 8. 2011 je Pooblaščenec prejel pritožbo prosilca zoper zavrnilni odgovor iz prejšnjega odstavka, v kateri je navedel, da organ v odgovoru piše, da bi bil »za celovito sliko finančnih tokov potreben naslednji korak...« in, da bi »Javna objava imen institucij, posameznikov ali podjetij bi v tem primeru škodovala interesom postopka, hkrati pa bi lahko v javnosti prišlo do napačne interpretacije...«. Čeprav je dostop do informacij o porabi proračunskega denarja eden glavnih namenov zakona o dostopu do informacij javnega značaja, se organ v zavrnilnem odgovoru ne sklicuje na nobeno od izjem pri dostopu do javnih informacij. Prosilec domneva, da gre za 9. točko 6. člena, ki pravi, da organ lahko zavrne dostop do zahtevane informacije, če se ta nanaša na »podatek iz dokumenta, ki je v postopku izdelave, in je še predmet posvetovanja v organu, njegovo razkritje pa bi povzročilo napačno razumevanje njegove vsebine.« Z argumentacijo organa se prosilec ne strinja. Prvič zato, ker tudi v zavrnilni odločbi organ priznava, da je »analiza finančnih tokov zaključena v tistem delu, ki se nanaša na poslovanje z neposrednimi proračunskimi porabniki,« sami izsledki tega dela analize pa so bili predstavljeni v letnem poročilu in na tiskovni konferenci kot celovita informacija. Če bi pristali na argument, da analiza še ni »v celoti« zaključena, bi lahko zavezanci po zakonu zavrnili skoraj vsako podobno zahtevo po dostopu do informacij, saj je vsako analizo vedno mogoče nadgraditi. In drugič, zavrnilnega razloga, da bi v javnosti prišlo »do napačne interpretacije«, zakon o dostopu do informacij ne pozna. Sicer pa je organ nedavno objavil spletno mesto »Supervizor«, kjer je mogoče priti do istih ali podobnih podatkov za posameznega proračunskega porabnika. Ob tem so v organu ravno tako poudarili, da odgovornosti za interpretacijo ne prevzemajo. Spletno mesto Supervizor naj bi organ tudi nadgrajeval z novimi opcijami, ki jih bo uporabnik imel pri iskanju po bazi urada za plačila. Rezultati zahtevane analize se torej ne razlikujejo od rezultatov, ki jih je že sedaj moč dobiti s pomočjo spletnega mesta Supervizor. Razlika med spletnim mestom in analizo je zgolj v uporabi dodatnih kriterijev pri selekciji rezultatov. Dejstvo, da je organ te kriterije uporabil, a teh zaenkrat še ni ponudil uporabnikom, pa ne more biti razlog, zaradi katerega rezultati iskanja javnosti niso dostopni.
Ker je bila pritožba prosilca poslana neposredno Pooblaščencu, je bila z dopisom št. 092-178/2010/2, z dne 26. 8. 2010 odstopljena organu, skladno z drugim odstavkom 239. člena ZUP.
Organ po prejemu pritožbe prosilca zavrnilnega odgovora ni nadomestil z novo odločbo, zato jo je z dopisom št. 9111-19/2011/2, z dne 2. 9. 2011, na podlagi 245. člena ZUP, odstopil v reševanje Pooblaščencu, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe. Pri tem je organ priložil datoteke, ki so bili podlaga za izdelavo letnega poročila, baze podatkov, ki je bila podlaga za analizo, pa Pooblaščencu ni mogel posredovati zaradi oblike, v kateri se nahaja.
Ker so se izjave prosilca in navedbe organa v izpodbijani odločbi razlikovale, je Pooblaščenec z namenom razjasnitve dejanskega stanja in ugotovitve, ali organ z zahtevanimi informacijami javnega značaja razpolaga, dne 26. 9. 201 pri organu opravil in camera ogled na podlagi 11. člena ZInfP. In camera ogled brez prisotnosti javnosti in strank po teoretičnih izvajanjih pomeni izpeljavo odločanja de novo. To pomeni, da Pooblaščenec kot pritožbeni organ sam oceni in presodi dejstva, ki se nanašajo na možne škodljive posledice, ki bi nastale ob razkritju zahtevanih podatkov. Pooblaščenec mora namreč kot pritožbeni organ imeti polna pooblastila za preiskovanje vseh pritožb, kot tudi to, da od prvostopenjskega organa zahteva vse informacije oziroma vse relevantne dokumente na vpogled. Takšno delovanje pa Pooblaščencu nalaga tudi spoštovanje načela materialne resnice (8. člen ZUP), ki določa, da je treba v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo.
Organ je na ogledu in camera pojasnil, da je baza podatkov, ki je podlaga za analizo, iz katere izhajajo zahtevani podatki, živa, kar pomeni, da se mesečno spreminja. Organ zato iz te baze podatkov ne bi mogel izpisati seznama 65 oziroma 252 podjetij, kot jih je omenil na tiskovni konferenci, ker se je do danes ta številka že spremenila. Organ je za potrebe tiskovne konference iz baze podatkov s pomočjo programa, ki ga je napisal za ta namen, pripravil le številčni izpis, ne pa tudi izpisa z imeni posameznih podjetij, zato do točnega seznama 65 oziroma 252 podjetij, na katera se je nanašal podatek na tiskovni konferenci, organ sploh več ne more priti. Številčni izpis vsebuje podatke v treh stolpcih – v prvem je oznaka leta, v drugem oznaka meseca, v tretjem pa skupni znesek izplačil za dano leto in mesec za vsa podjetja, ki ustrezajo vzorcu. Na ta številčni izpis je organ dopisal ročno podatek o skupnem številu podjetij, ki ga je pridobil z vpogledom v drugo bazo. Organ je še pojasnil, da bi lahko npr. za dan, ko je bil opravljen ogled in camera, naredil izpis s seznamom podjetij, ki ustrezajo kriterijem, kot jih navaja prosilec v zahtevi, za kar pa bi moral izdelati poseben program. Ne obstaja namreč že izdelan program, ki bi organu omogočal, da zgolj z nekaj kliki pride do zahtevanega seznama. Organ je poudaril, da bi prosilec lahko sam prišel do teh podatkov, če bi sam preiskal bazo, ki je objavljena na spletni aplikaciji Supervizor. Analiza, ki je bila predstavljena v poročilu, ki je bilo predstavljeno na tiskovni konferenci, je zaključena v takšni obliki, kot je bila medijem tudi predstavljena, torej brez podatkov o imenih konkretnih podjetij. Zato organ ugotavlja, da dokument, ki ga je zahteval prosilec, sploh ne obstaja. Organ je pojasnil, da če bi na dan, ko je bil opravljen ogled in camera, pripravil izpis podatkov, kot jih zahteva prosilec, bi seznam teh podjetij predstavljal izjemo po 11. točki prvega odstavka ZDIJZ. Pri tem je organ pojasnil, da na podlagi takšnih in podobnih analiz načrtuje svoje delo, prične postopke po uradni dolžnosti oziroma na lastno pobudo, načrtuje način pristopa k reševanju zadev in metode dela za namen preprečevanja korupcije in neetičnih ravnanj. Organ za ta namen vodi določene postopke in z raznimi aktivnostmi spodbuja integriteto javnega sektorja. To načrtovanje in oblikovanje metod dela predstavlja notranje delovanje organa. Če bi subjekti, ki so predmet postopkov pri organu, izvedeli, da so ali da bodo v teh postopkih, bi to povzročilo motnje v delovanju organa, saj bi subjekti lahko uničili oziroma priredili podatke, ki so pomembni za postopke, ki se vodijo pred komisijo. Navedeno bi pomenilo, da bi bilo delovanje organa moteno, saj svojih nalog, to so krepitve delovanja pravne države, določanje ukrepov in metod za krepitev integritete in transparentnosti ter za preprečevanje korupcije in odpravljanje nasprotij interesov, ne bi mogel več učinkovito opravljati. Zaradi navedenih motenj organ meni, da razkritje takšnih analiz praviloma ni dopustno.
Pritožba ni dovoljena.
Pooblaščenec najprej ugotavlja, da je prosilec na organ naslovil vprašanje kot medij ZMed. ZMed v osmem odstavku 45. člena vzpostavlja fikcijo, da se zavrnilni odgovor iz četrtega in petega odstavka 45. člena šteje kot zavrnilna odločba. To pomeni, da organu ni potrebno izdati zavrnilnega oziroma delno zavrnilnega odgovora v obliki odločbe z vsemi sestavinami, kot jih predvideva zakon, ki ureja splošni upravni postopek (uvod, naziv, izrek, obrazložitev, pouk o pravnem sredstvu, podpis uradne osebe in žig organa). Četudi je zavrnilni odgovor sestavljen v obliki navadnega dopisa, se po izrecni določbi zakona šteje kot zavrnilna odločba. Kot zavrnilni odgovor je tako mogoče šteti odgovor organa prosilcu z dne 25. 8. 2011.
Ker je prosilka zahtevala od organa odgovor na vprašanje kot medij, Pooblaščenec za lažje razumevanje na kratko povzema razmerje med informacijami za medije in informacijami javnega značaja ter pritožbeni postopek po ZMed. V moderni demokratični družbi je spoštovana vloga medijev, ki izvršujejo pomembno družbeno in demokratično funkcijo »javnega psa čuvaja«. Kot posledico poudarjene nadzorne funkcije medijev in razumevanja njihove vloge, je potrebno razumeti tudi Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o medijih (Uradni list RS, št. 60/2006, ZMed-A), ki je stopil v veljavo dne 24. 6. 2006. Po določbi 45. člena ZMed imajo mediji boljši položaj pri pridobivanju informacij za medije. Bistveni element tega privilegiranega položaja je krajši rok za odločanje. Takšen položaj je v skladu z opredelitvijo iz prvega odstavka 2. člena ZMed dan vsem medijem, med katere sodijo časopisi in revije, radijski in televizijski programi, elektronske publikacije, teletekst ter druge oblike dnevnega ali periodičnega objavljanja uredniško oblikovanih programskih vsebin s prenosom zapisa, glasu, zvoka ali slike, na način, ki je dostopen javnosti.
Po določbi 45. člena ZMed so informacije za medije informacije, ki jih organ na lastno pobudo posreduje medijem, in informacije organa, ki jih organ posreduje mediju kot odgovor na vprašanje, in so vezane na delovno področje organa. Informacije morajo biti resnične in celovite. Informacije za medije niso enake informacijam javnega značaja po ZDIJZ. Po definiciji informacije javnega značaja, kot je zapisana v prvem odstavku 4. člena ZDIJZ, je namreč informacija javnega značaja le informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva (v nadaljnjem besedilu: dokument), ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. Po primerjavi obeh opredelitev so informacije za medije širši pojem kot informacije javnega značaja, saj med prve sodi tudi priprava odgovorov na vprašanja in informacij, ki jih organ na lastno pobudo, torej brez postavitve posebnega vprašanja, posreduje medijem.
Skladno z določbo devetega odstavka 45. člena ZMed je pritožba zoper zavrnilni odgovor oziroma zoper fiktivno zavrnilno odločbo, ki je lahko sestavljena zgolj v obliki dopisa, dovoljena le, če zavrnilni ali delno zavrnilni odgovor na vprašanje izhaja iz dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva. Iz navedene določbe nedvoumno izhaja, da pritožba ni dovoljena v vseh primerih, ko je medij nezadovoljen s prejetim odgovorom, temveč da je pritožba dovoljena le v primeru, ko odgovor na vprašanje izhaja iz določenega materializiranega, že ustvarjenega dokumenta in posledično zgolj takrat, ko so zahtevane informacije izvzete iz prostega dostopa po zakonu, ki ureja dostop do informacij javnega značaja.
Omejitev pritožbe zgolj na pritožbene razloge, ki se nanašajo na izjeme od prosto dostopnih informacij in zgolj na primere, ko odgovor na vprašanje izhaja iz določenega dokumenta, je nujna glede na naravo pritožbenega postopka. V nasprotnem primeru bi se v pritožbenem postopku pred Pooblaščencem pojavil problem izoblikovanosti izreka odločbe in nemožnosti ugotovitve materialne resnice oziroma popolnega in pravilnega dejanskega stanja. Vprašanja se namreč ne nanašajo zgolj na situacije, ki so preverljive, dokazljive in ki izhajajo iz otipljivih dokumentov, temveč so lahko tudi predmet neotipljivega in nematerializiranega. Iz tega razloga zakon zoper zavrnilni odgovor na vprašanje, ki nima podlage v (materializiranem) dokumentu, prepoveduje možnost pritožbe, saj bi v tem primeru šlo za nemogoč preizkus subjektivnih ocen in razmišljanj. Iz tega razloga je določeno, da v primeru, ko vprašanje medija oziroma odgovor organa ne izhaja iz oprijemljivega, materializiranega dokumenta, pritožba ni dovoljena. To pomeni, da Pooblaščenec v pritožbenem postopku ne more odločati o (ne)pravilnosti posredovanih odgovorov ali o tem, kakšne odgovore bi organ moral posredovati, temveč lahko odloča le o dostopu do dokumentov oziroma informacij javnega značaja. Pritožbeni postopek po ZMed zato ne more voditi do pridobivanja odgovorov na vprašanja po 45. členu ZMed, temveč le do informacij javnega značaja v smislu prvega odstavka 4. člena ZDIJZ.
Na podlagi vsega navedenega je pritožbeni postopek po določbi 45. člena ZMed pred Pooblaščencem omejen, in sicer na naslednji zaporedni fazi:
1. na formalni preizkus, ali odgovor na vprašanje izhaja iz dokumenta v smislu prvega odstavka 4. člena ZDIJZ in
2. vsebinski preizkus, ali je ta dokument prosto dostopen ali predmet izjem iz prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.
Prosilec je zahteval, naj mu organ sporoči imena podjetij, ki jih je omenil na junijski tiskovni konferenci, ko je predstavil analizo, in sicer 65 podjetij, ki so prejemala višje prihodke iz sektorja država v obdobju do leta 2005 in potem od 2009 naprej in okrog 250 podjetij, ki so imela nadpovprečne dohodke v času med letoma 2005 in 2009. V zavrnilnem odgovoru z dne 25. 8. 2011 je organ navedel vrsto razlogov, zakaj zahtevanih podatkov ne more posredovati prosilcu, iz navedb organa na ogledu in camera pa izhaja, da nima seznama podjetij, ki so bila upoštevana v podatkih, ki jih je organ navedel na junijski tiskovni konferenci.
Pooblaščenec je tako moral najprej ugotoviti, ali informacija javnega značaja, ki vsebuje seznam, kot ga zahteva prosilec, pri organu obstaja.
Pojem informacije javnega značaja je opredeljen v prvem odstavku 4. člena ZDIJZ, ki določa, da je informacija javnega značaja informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali dokumentarnega gradiva, ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. V omenjeni določbi so zapisani trije osnovni kriteriji, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, da lahko govorimo o obstoju informacije javnega značaja:
1. informacija mora izvirati iz delovnega področja organa,
2. organ mora z njo razpolagati,
3. nahajati se mora v materializirani obliki.
Kot izhaja iz določbe prvega odstavka 4. člena ZDIJZ in tudi določbe prvega odstavka 1. člena ZDIJZ, informacijo javnega značaja predstavlja samo dokument, ki že obstaja, je že ustvarjen, oziroma dokument, ki ga je organ v okviru svojega delovnega področja že izdelal oziroma pridobil. Gre za pogoj, ki je v teoriji poznan kot »kriterij materializirane oblike«. Organi, ki so zavezanci po ZDIJZ, so dolžni omogočiti dostop le do že obstoječih informacij in niso dolžni ustvariti novega dokumenta ali pridobiti oziroma vzpostaviti dokumenta, ki ga v času zahteve nimajo.
Pooblaščenec po preučitvi celotne zadeve, ugotavlja, da v konkretnem primeru informacija javnega značaja ne obstaja, saj organ ne razpolaga z dokumentom, ki bi vseboval imena podjetij, ki jih je organ omenil na junijski tiskovni konferenci, ko je predstavil analizo, in sicer 65 podjetij, ki so prejemala višje prihodke iz sektorja država v obdobju do leta 2005 in potem od 2009 naprej in okrog 250 podjetij, ki so imela nadpovprečne dohodke v času med letoma 2005 in 2009. Organ v zavrnilnem odgovoru z dne 25. 8. 2011 sicer tega ni izrecno navedel, je pa Pooblaščencu takšno dejansko stanje podrobno pojasnil na ogledu in camera. Pooblaščenec ne vidi razlogov, da ne bi verjel navedbam organa, da je za potrebe tiskovne konference, ki jo navaja prosilec, iz baze podatkov s pomočjo programa, ki ga je napisal za ta namen, pripravil le številčni izpis, ne pa tudi izpisa z imeni posameznih podjetij, zato do točnega seznama 65 oziroma 252 podjetij, na katera se je nanašal podatek na tiskovni konferenci, organ sploh več ne more priti. Številčni izpis, ki ga je organ pripravil za namene analize, vsebuje podatke v treh stolpcih – v prvem je oznaka leta, v drugem oznaka meseca, v tretjem pa skupni znesek izplačil za dano leto in mesec za vsa podjetja, ki ustrezajo vzorcu. Na ta številčni izpis je organ dopisal ročno podatek o skupnem številu podjetij, ki ga je pridobil z vpogledom v drugo bazo. Pooblaščenec ugotavlja, da so na ta način nastali grafi, ki so tudi javno objavljeni na strani 43 letnega poročila organa za leto 2010 (https://www.kpk-rs.si/sl/komisija/letna-porocila). Pri tem je treba pojasniti, da je bila analiza, na katero se nanaša zahteva prosilca, izdelana na podlagi podatkov, ki izhajajo iz baze podatkov, ki se mesečno spreminja. Do teh sprememb prihaja, ker že sama narava te baze podatkov terja, da se posodablja (npr. posodabljajo se podatki, ki izvirajo iz Poslovnega registra Slovenije), poleg tega pa je celoten projekt porabe javnega denarja, t.i. Supervizor, ki temelji na tej bazi podatkov, še vedno v fazi oblikovanja in ga organ občasno še spreminja, kar dokazujejo tudi obvestila o spremembah baze podatkov, ki so objavljena na spletni strani organa (http://supervizor.kpk-rs.si/oprojektu/). Iz navedenega izhaja, da se baza podatkov, iz katere je organ črpal podatke za analizo, ki je bila predstavljena na tiskovni konferenci, na katero se nanaša zahteva prosilca, spreminja. Posledica tega pa je, da v trenutku, ko je organ odločal o zahtevi prosilca, vsebina te baze ni bila več povsem enaka vsebini baze, iz katere je organ črpal podatke za analizo, zato tudi rezultat, ki bi ga organ izpisal iz te baze podatkov s pomočjo programa, ki bi ga napisal z namenom pridobitve takšne vrste podatkov, kot jo zahteva prosilec, ne bi bil več enak rezultatu, ki je bil prikazan v predstavljenih rezultatih analize. Pooblaščenec tudi ni našel pravne podlage, iz katere bi izhajalo, da mora organ izdelati seznam podjetij, ki so v določenem obdobju prejemala višja izplačila iz javnih sredstev. Iz vseh navedenih dejstev torej izhaja logičen sklep, da organ z dokumentom, bi vseboval v konkretnem primeru zahtevane podatke, ne razpolaga.
Pri tem Pooblaščenec izrecno pripominja, da je treba smisel dostopa do informacij javnega značaja iskati v javnem in odprtem delovanju zavezanca, preko katerega se lahko preizkusi tudi pravilnost in zakonitost delovanja. Ob tem pa je treba upoštevati, da se lahko zagotovi prost dostop zgolj do informacij, ki dejansko obstajajo. Pritožbeni postopek ne more biti namenjen prisili ustvarjanja ali pridobivanja informacij ali ugotovitvi, da bi določene informacije pri organu morale obstajati. Pooblaščenec je namreč organ, ki je, na podlagi prvega odstavka 2. člena ZInfP, pristojen za odločanje o pritožbi zoper odločbo, s katero je organ zavrgel ali zavrnil zahtevo ali drugače kršil pravico do dostopa ali ponovne uporabe informacije javnega značaja ter v okviru postopka na drugi stopnji tudi za nadzor nad izvajanjem zakona, ki ureja dostop do informacij javnega značaja, in na njegovi podlagi izdanih predpisov. Zato Pooblaščenec, skladno z načelom zakonitosti, organu ne more naložiti, naj prosilcu posreduje dokumentacijo, s katero ne razpolaga.
Glede na vse navedeno Pooblaščenec nima nikakršnega razloga, da ne bi sledil navedbam organa, iz katerih izhaja, da ne razpolaga z zahtevanimi imeni podjetij, poleg tega Pooblaščenec tudi ob reševanju te pritožbe ni mogel posumiti, da organ z zahtevano informacijo razpolaga, vendar je v celoti ne posreduje oziroma ne želi posredovati (drugi odstavek 10. člena ZInfP). Organ je namreč Pooblaščencu posredoval vse datoteke, ki so bile podlaga za izdelavo letnega poročila (v katerih ni imen podjetij, ki so številčno navedena v rezultatih analize, na katero se nanaša zahteva prosilca), na ogledu in camera pa mu je omogočil vpogled v bazo podatkov, s katero razpolaga, pri čemer je podrobno pojasnil tudi, kako in katere podatke lahko iz te baze prikliče. Da organ deluje transparentno, kaže tudi ravnanje organa, ki je javnosti omočil dostop do mnogih podatkov o porabi javnih sredstev preko spletne aplikacije »Supervizor«. Na navedeno aplikacijo je organ napotil tudi prosilca v zavrnilnem odgovoru, na ogledu in camera pa je pojasnil, da bi prosilec do podatkov o podjetjih, ki se trenutno nahajajo v bazi podatkov, ki je podlaga za spletno aplikacijo »Supervizor«, lahko prišel, če bi sam preiskal vsebino te aplikacije.
Pooblaščenec se v tem pritožbenem postopku ni posebej opredeljeval do izjem od prostega dostopa do informacij javnega značaja, ki jih navajata organ in prosilec, saj glede na to, da organ z dokumentom, ki bi vseboval zahtevane podatke, ne razpolaga, vsebinskega preizkusa, ali je zahtevani dokument prosto dostopen ali predmet izjem iz prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, sploh ni mogoče izvesti.
Na podlagi navedenega je Pooblaščenec ugotovil, da organ dejansko ne razpolaga z imeni 65 oziroma 252 podjetij, ki jih je omenil na junijski tiskovni konferenci, ko je predstavil analizo. Navedena ugotovitev pomeni, da ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 4. člena ZDIJZ, po katerem je informacija javnega značaja le tista informacija, s katero organ razpolaga. Pooblaščenec ponovno poudarja, da je, upoštevaje deveti odstavek 45. člena ZMed, pritožba po ZMed dovoljena samo v delu, ko zavrnilni ali delno zavrnilni odgovor na vprašanje izhaja iz dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva. Na tej podlagi je Pooblaščenec v skladu s prvim odstavkom 246. člena ZUP pritožbo prosilca kot nedovoljeno zavrgel.
V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.
Ta sklep je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 42/2007-UPB3, s spremembami in dopolnitvami; ZUT) oproščen plačila upravne takse.
Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper ta sklep ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.
Postopek vodila :
Jasna Rupnik, univ. dipl. prav.,
svetovalka Pooblaščenca
Informacijski pooblaščenec
Nataša Pirc Musar, univ. dipl. prav.,
pooblaščenka