Oddih Žitkovci d.o.o. - Državno pravobranilstvo
+ -Številka: 090-164/2011/2
Kategorije: Kršitev postopka
POVZETEK
Pooblaščenec je ugodil pritožbi prosilca, ki je od organa zahteval vpogled v točno določene spise organa in druge spise, v katerih se omenja prosilec oziroma zakonita zastopnica prosilca. Pooblaščenec je odločbo odpravil in zadevo vrnil organu v ponovno odločanje, saj je ugotovil, da se organ ni konkretno opredelil do vseh dokumentov, ki so predmet odločanja, prav tako pa se je skliceval na izjemi notranjega delovanja organa in varstva postopka, pri čemer nobene izmed navedenih izjem ni tudi konkretno obrazložil. Prav tako se organ ni opredelil do možnosti uporabe instituta delnega dostopa.
ODLOČBA
Številka: 090-164/2011/2
Datum: 23. 9. 2011
Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju Pooblaščenec) po pooblaščenki Nataši Pirc Musar, izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/2005, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZInfP), 3. in 4. odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/2006 - UPB2, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZDIJZ) in 3. odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 - UPB2, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZUP), o pritožbi družbe Oddih Žitkovci d.o.o., Glavarjeva ulica 45, Ljubljana, ki jo zastopa direktorica Judit Trajber (v nadaljevanju prosilec), zoper odločbo Državnega pravobranilstva, Šubičeva 2, Ljubljana (v nadaljevanju organ) št. DP-A01-216/2011-4 z dne 22. 7. 2011, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja naslednjo
O D L O Č B O:
1. Pritožbi prosilca se ugodi. Odločba organa št. DP-A01-216/2011-4 z dne 22. 7. 2011 se odpravi in se zadeva vrne organu v ponovno odločanje. Organ mora o zahtevi prosilca odločiti brez odlašanja, najpozneje pa v tridesetih (30) dneh od prejema te odločbe.
2. V tem postopku posebni stroški niso nastali.
O b r a z l o ž i t e v:
Zakonita zastopnica prosilca se je dne 10. 6. 2011 osebno zglasila pri organu, kjer je želela vpogledati v spise Državnega pravobranilstva, Zunanji oddelek v Murski Soboti, opr. št. P-F001-571/2008, P-F001-206/2010 in N-F001-179/2009, pri čemer se lahko prikrijejo osebni podatki v spisih. Navedla je tudi, da želi videti tudi tiste spise, v katerih se omenja prosilec oziroma zakonita zastopnica prosilca. Navzoča pravobranilka je zakonito zastopnico izrecno vprašala, ali želi vpogledati v samo v določene listine, in v katere, pri čemer je zakonita zastopnica izjavila, da želi vpogledati v celotne spise. Pri tem je vztrajala tudi po tem, ko ji je bilo pojasnjeno, da je vsa dokumentacija v sodnem spisu Okrožnega sodišča v Murski Soboti, opr. št. P 255/2009, ki se nanaša na to zadevo, spis opr. št. N 179/2009 pa se nanaša na zemljiškoknjižno vknjižbo.
Organ je dne 22. 7. 2011 izdal odločbo št. DP-A01-216/2011-4, s katero je zahtevo prosilca za dostop do informacij javnega značaja zavrnil. V obrazložitvi odločbe je organ zapisal, da v skladu z določilom 7. in 8. člena Zakona o državnem pravobranilstvu (Ur. l. RS, št. 94/07-UPB2, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZDPra) Državno pravobranilstvo na podlagi usmeritvenih navodil zastopanega pred sodišči zastopa državo, njene organe in upravne organizacije v sestavi, ki so pravne osebe. Na njihovo zahtevo jim poroča v zadevah njihovega zastopanja ter pravno svetuje pri sklepanju pogodb, s katerimi za te subjekte nastajajo premoženjske pravice in obveznosti, pri sklepanju pogodb, s katerimi se ustanavljajo, spreminjajo ali ukinjajo stvarne pravice na nepremičninah ter pri reševanju drugih premoženjskih vprašanj. V konkretni zadevi je prosilec zaprosil za vpogled v celotne spise Državnega pravobranilstva, ne v določene listine, in sicer v zadevah, v katerih se v sodnih spisih nahaja večji del dokumentacije iz spisov Državnega pravobranilstva. Prosilec ima kot nasprotna stranka vedno možnost vpogleda v dokumentacijo iz sodnih spisov. V spisih Državnega pravobranilstva pa se po navedbah organa nahajajo tudi dokumenti in listine, ki so bili pridobljeni ali sestavljeni zaradi zastopanja Republike Slovenije oziroma njenih organov pred sodišči oziroma v zvezi z njimi in dopisi, ki spadajo v okvir korespondence med zastopnikom in zastopanim državnim organom - stranko. Gre torej za medsebojno notranje zaupno mandatno razmerje. Razkritje vsebine zahtevanih dokumentov, ki so bili sestavljeni v zvezi z notranjim delovanjem oziroma dejavnostjo organa bi povzročilo motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa. Ravno tako bi razkritje vsebine zahtevanih dokumentov škodovalo izvedbi posameznih sodnih postopkov, ki še trajajo ter hkrati ogrozilo uspeh v teh postopkih.
Pooblaščenec je dne 16. 8. 2011 prejel pritožbo prosilca, ki je bila poslana neposredno Pooblaščencu kot pritožbenemu organu, zato jo je z dopisom št. 092-169/2011/2 z dne 17. 8. 2011 odstopil organu in ga pozval, naj kot organ prve stopnje opravi preizkus pritožbe in ravna v skladu z 245. členom ZUP. Pooblaščenec je dne 29. 8. 2011 prejel s strani organa odstopljeno pritožbo.
Prosilec je v pritožbi zapisal, da razlog zavrnitve v odločbi ni konkretiziran. Državni pravobranilec je namreč zahtevo za vpogled v določene spise zavrnil, ni pa konkretiziral razloga za zavrnitev. Sklicevanja na zakonske določbe o tem, kdaj se lahko vloga za informacijo javnega značaja zavrne ter navedb, da se v spisih Državnega pravobranilstva nahajajo dokumenti in listine, ki so bili pridobljeni ali sestavljeni zaradi zastopanja Republike Slovenije oziroma njenih organov pred sodišči, po mnenju prosilca ni mogoče šteti za konkretno utemeljitev razloga zavrnitve. Prosilec predlaga, da Pooblaščenec odločbo razveljavi in naloži organu, da jo dopolni s konkretizacijo razloga tako, da bo mogoče neposredno ugotoviti, v zvezi s katerim postopkom ali katerimi naj bi obstajalo »medsebojno notranje zaupno razmerje, katerega razkritje bi pomenilo motnje v delovanju organa«, kakor to omenja (pavšalna) obrazložitev zavrnilne odločbe.
Pritožba je utemeljena.
1. Pojem informacije javnega značaja
ZDIJZ predstavlja konkretizacijo ustavne pravice dostopa do informacij javnega značaja, saj v 1. odstavku 1. člena vsakomur omogoča prost dostop in ponovno uporabo informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo državni organi, organi lokalnih skupnosti, javne agencije, javni skladi in druge osebe javnega prava, nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb (zavezanci). ZDIJZ ima nedvomno močan vpliv na delovanje javnega sektorja, in sicer ne samo v delu, ko med zavezance zajema izjemno širok krog organov javnega sektorja, ki morajo na prvi stopnji slediti določilom zakona, temveč tudi v segmentu same definicije informacije javnega značaja. Oboje je v interesu zagotavljanja transparentnosti delovanja celotnega javnega sektorja.
Po načelu prostega dostopa iz 5. člena ZDIJZ so informacije javnega značaja prosto dostopne, vsak prosilec pa ima na svojo zahtevo pravico pridobiti od organa informacijo javnega značaja, in sicer bodisi na vpogled, bodisi njen prepis, fotokopijo ali elektronski zapis. Pomembno je, da prosilcu ni potrebno izkazati pravnega interesa, torej upravičenega razloga za dostop. Načelo prostega dostopa pa pomeni tudi, da so vsakomur dostopne vse informacije javnega značaja vseh zavezancev, razen, v kolikor so določene informacije izvzete iz prostega dostopa. Izjeme od prostega dostopa do informacij javnega značaja določa 6. člen ZDIJZ.
Definicija informacije javnega značaja je določena v prvem odstavku 4. člena ZDIJZ, po katerem je informacija javnega značaja informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva (zakon za vse oblike uporablja izraz dokument, op. Pooblaščenca), ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. Iz navedene določbe izhajajo trije osnovni pogoji, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, da lahko govorimo o obstoju informacije javnega značaja, in sicer:
1. informacija mora izvirati iz delovnega področja organa,
2. organ mora z njo razpolagati in
3. nahajati se mora v materializirani obliki.
2. Preizkus pritožbe s strani pritožbenega organa
Pooblaščenec nadalje pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje, v skladu z 247. členom ZUP, dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo pritožnik oziroma prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.
Pooblaščenec najprej ugotavlja, da je organ zahtevo zavrnil ne da bi se konkretno opredelil do dokumentov, ki naj bi bili predmet njegove presoje. Prosilec je namreč zahteval vpogled v tri točno določene spise, z opr. št. P-F001-571/2008, P-F001-206/2010 in N-F001-179/2009, nadalje pa je prosilec zahteval vpogled tudi v druge spise, v katerih se omenja prosilec oziroma njegova zakonita zastopnica. Pooblaščenec ugotavlja, da iz odločbe organa ni razvidno, ali drugi spisi, v katerih se omenja prosilec oziroma njegova zakonita zastopnica, sploh obstajajo in s tem izpolnjujejo kriterije za informacijo javnega značaja (materializiranost). Organ bi se v odločbi nedvomno moral najprej opredeliti do vprašanja, kaj, oziroma kateri spisi sploh so (poleg tistih, ki so v zahtevi že natančno opredeljeni) predmet prosilčeve zahteve. Spise, v katerih se omenja prosilec oziroma njegova zakonita zastopnica, bi moral organ natančno opredeliti z opravilno številko.
Pooblaščenec nadalje tudi ugotavlja, da so predmet prosilčeve zahteve (vsaj) trije spisi organa, v vsakem izmed spisov pa je nedvomno zajetih več dokumentov, do katerih se organ ni opredelil. Spis organa namreč ne predstavlja enotnega dokumenta, pač pa predstavlja več posamičnih dokumentov, od katerih lahko določeni dokumenti (ali njihovi deli) izpolnjujejo pogoje za prosto dostopno informacijo javnega značaja, drugi pa ne. Vsekakor je dolžnost organa, da dokumente v posameznem spisu presoja posamično in ne kot enoten dokument, četudi je prosilec zahteval vpogled v spis v celoti, in ne zgolj konkretnih listin iz spisa.
Organ se (verjetno prav iz razloga, ker je smatral spis za enoten dokument) tudi ni opredelil do vprašanja, kateri dokumenti iz zahtevanih spisov, naj bi vsebovali izjemo iz 8. (varstvo postopka) in 11. točke (motnje pri delovanju organa) 1. odstavka 6. člena ZDIJZ, pač pa je bil prosilcu zavrnjen dostop do zahtevanih spisov v celoti. Organ se tako ni opredelil glede uporabe instituta delnega dostopa do 7. čl. ZDIJZ oz. ni presojal, ali je ta v konkretnem primeru mogoč.
Pooblaščenec se tudi strinja s pritožbeno navedbo prosilca, da razlog zavrnitve v odločbi ni konkretiziran in da ni mogoče neposredno ugotoviti, v zvezi s katerim postopkom ali katerimi naj bi obstajalo »medsebojno notranje zaupno razmerje, katerega razkritje bi pomenilo motnje v delovanju organa«. Po mnenju Pooblaščenca je bila zahteva prosilca zavrnjena zgolj s pavšalnim sklicevanjem na obe izjemi, nista pa izjemi konkretno obrazloženi oziroma utemeljeni. Zgolj z navedbo predpisa, ki opravičuje izjemo, brez navedbe vseh elementov dejanskega stanja, ki jih zahteva zakonski dejanski stan, obrazložitev namreč ni popolna.
Iz izpodbijane odločbe tako ni mogoče natančno ugotoviti, zakaj je organ zahtevo prosilca zavrnil, saj se organ ni opredelil do tega, kateri spisi so predmet prosilčeve zahteve, nadalje se ni opredelil do dokumentov, ki so vsebovani v posameznem izmed zahtevanih spisov, niti v zadostni meri obrazložil izjem od prostega dostopa, na katere se je skliceval, ter tudi ni preveril, ali bi bil vpogled v zahtevane spise možen ob uporabi instituta delnega dostopa. Takšne odločbe pa po oceni Pooblaščenca ni mogoče preizkusiti, saj niso konkretno razvidni razlogi za odločitev, ki izhaja iz izreka izpodbijane odločbe. Obrazložitev izpodbijane odločbe je tako ostala zgolj na deklaratorni ravni, ki ne omogoča preizkusa (7. točka 2. odstavek 237. člena ZUP), kar predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka.
Obrazložitev avtoritativne odločitve je namreč eden poglavitnih pravil upravnega (procesnega) prava v smislu omejevanja nadrejene oblasti in njene zlorabe. Obrazložitev ni nujna samo zaradi največkrat navedenega razloga, da stranka lahko uveljavi pravna sredstva in da pritožbeni oz. pristojni organ lahko preveri zakonitost in pravilnost izpodbijane rešitve. Nadaljnji razlogi so 1 - dejstvo, da je vsak upravni akt najprej in pred ostalim namenjen stranki, ki ima pravico seznaniti se z odločitvijo in njenimi razlogi (gre za t.i. dialog s stranko), 2 - obrazložitev daje podlago, iz katere je razvidna nepristranskost odločanja in objektivnost odločitve, 3 - obveznost obrazložitve zavezuje organ, da se (bolj kot bi se sicer) poglobi v ugotavljanje in dokazovanje dejanskega stanja ter pogoje materialnega zakona. Šele obrazložitev odgovori, zakaj je organ odločil, kot sledi iz izreka (več Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, urednika prof. dr. Tone Jerovšek in prof. dr. Gorazd Trpin, 2004, komentar k 214. čl.).
V skladu z 214. čl. ZUP mora tako vsebina obrazložitve odločbe vsebovati:
1. razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih;
2. ugotovljeno dejansko stanje in dokazi, na katere je le to oprto;
3. razlogi, odločilni za presojo posameznih dokazov;
4. navedba določb predpisov, na katere se opira odločba;
5. razlogi, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in
6. razlogi, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank.
Ker se organ ni opredelil do dokumentov, ki so predmet zahteve in tudi ni konkretno ugotavljal zavrnitvenih razlogov, opisano ravnanje organa po ugotovitvah Pooblaščenca predstavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, saj organ ni ugotavljal vseh dejstev, ki so pomembna za odločitev v obravnavani zadevi, in ki izhajajo iz materialno pravnih predpisov, ki jih je v konkretni zadevi potrebno uporabiti. Zaradi navedenega je v postopku na prvi stopnji prišlo do napačne uporabe materialnega prava in posledično do bistvenih kršitev postopka, saj se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, ker je obrazložitev le-te ostala zgolj na deklaratorni ravni. Pooblaščenec je tako odločil, da zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu, ki bo moral, v skladu z določbo 3. odstavka 251. člena ZUP, v ponovljenem postopku slediti napotkom Pooblaščenca, ki so podrobneje opisani v nadaljevanju te odločbe.
Vrnitev zadeve v ponovno odločanje Pooblaščenec utemeljuje z razlogi ekonomičnosti postopka. Poseben vidik načela ekonomičnosti iz 14. člena ZUP je tudi načelo učinkovitosti, ki od organov zahteva, da se preskrbi vse, kar je potrebno za pravilno ugotovitev dejanskega stanja in za zavarovanje pravic strank ter javnih koristi. To pa bo najlažje dosegel prav prvostopenjski organ, ker se zahteva prosilca nanaša na spise organa, s katerimi le-ta tudi razpolaga. Hkrati pa organ pozna širši vidik zadeve, zato bo tudi najlažje presodil v katerem delu zahtevani spisi predstavljajo izjeme od prosto dostopnih informacij javnega značaja.
3. Izjeme od prostega dostopa do informacij javnega značaja
Ker se je organ v izpodbijani odločbi skliceval na izjemi notranjega delovanja organa in varstva postopka, ni pa obeh izjem tudi natančno obrazložil, Pooblaščenec v nadaljevanju na kratko poudarja bistvene elemente izjem iz 8. in 11. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ.
3. 1. Izjema po 11. točki 1. odstavka 6. člena ZDIJZ (notranje delovanje organa)
Pooblaščenec pojasnjuje, da lahko organ upoštevaje izjemo notranjega delovanja organa prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek iz dokumenta, ki je bil sestavljen v zvezi z notranjim delovanjem oziroma dejavnostjo organov, in bi njegovo razkritje povzročilo motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa. Za obstoj opisane izjeme morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja:
- podatek mora izhajati iz dokumenta, ki je bil sestavljen v zvezi z notranjim delovanjem oziroma dejavnostjo organa in
- specifični škodni test (razkritje takšnega podatka bi povzročilo motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa).
Za obstoj izjeme po 11. točki 1. odstavka 6. člena ZDIJZ morata biti namreč nujno izpolnjena oba pogoja skupaj. V drugem delu te izjeme, v kateri se zahteva obstoj motenj pri delovanju oziroma dejavnosti organa, je vsebovan test, v teoriji imenovan škodni test. Ta test spada med teste tehtanja. Dostop do informacije je zato mogoče zavrniti le, če se tehtnica med motnjami pri delovanju in dejavnosti organa ter razkritjem informacije nagne proti motnjam oziroma, če bi bile nastale motnje, storjene za delovanje organa, večje od pravice javnosti, da se seznani z informacijo. Ob navedenem Pooblaščenec tudi poudarja, da tudi v primeru izkazane izjeme po 11. točki 1. odstavka 6. člena ZDIJZ ne gre za informacijo, ki bi jo lahko odtegnili javnosti, če gre za primere, določene v 3. odstavku 6. člena ZDIJZ, česar organ v izpodbijani odločbi ni presojal oz. to iz obrazložitve odločbe ni razvidno. Organ bi v izpodbijani odločbi moral navesti dejstva, zakaj je izpolnjen vsak od obeh pogojev za obstoj navedene izjeme, pri čemer bi moral motnje pri delovanju organa izkazati konkretno in ne zgolj abstraktno, kar pa iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja. Organ je namreč v zvezi s tem zapisal le, da se v spisih nahajajo tudi dokumenti in listine, ki spadajo v okvir korespondence med zastopnikom in zastopanim državnim organom - stranko in da gre v tem primeru za medsebojno notranje zaupno mandatno razmerje.
3. 1. Izjema po 8. točki 1. odstavka 6. člena ZDIJZ (varstvo postopka)
Tudi za uveljavitev izjeme iz 8. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ sta kumulativno določena dva pogoja, ki omogočata njeno uporabo. Poleg pogoja, da je (sodni) postopek še v teku, je bistven tudi pogoj, da bi razkritje zahtevanega podatka škodovalo izvedbi tega konkretnega postopka. Ta pogoj zavezuje k uporabi tako imenovanega škodnega testa, po katerem mora biti izkazano, da bi bila s samim razkritjem prizadeta varovana pravna dobrina, oziroma, da bi nastala določena škoda, v zvezi z izvedbo konkretnega sodnega postopka. Ogrozitev mora vsakokrat biti dejanska in konkretna, ne le hipotetična in abstraktna. Dostop se torej v takšnem primeru lahko zavrne le, če bi razkritje podatka ogrozilo izvedbo določenih dejanj v postopku do takšne mere, da se ne bi mogla izvesti ali bi bila njihova izvedba zaradi razkritja težja oziroma povezana z nesorazmernimi stroški ali težavami (prim. tudi Komentar Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti, Ljubljana, 2005, stran 128).
Glede sklicevanja na to izjemo, Pooblaščenec opozarja, da iz odločbe organa ni povsem jasno razvidno, ali so vsi zadevni postopki (katerih spise zahteva prosilec) še v teku, prav tako pa organ v odločbi zgolj navaja, da bi razkritje vsebine zahtevanih dokumentov škodovalo izvedbi posameznih sodnih postopkov in bi ogrozilo uspeh v teh postopkih, ni pa obrazloženo, kakšna škoda bi nastala izvedbi posamičnih postopkov oz. iz katerega razloga želi organ varovati postopke, ki so še v teku.
4. Delni dostop
Iz izpodbijane odločbe izhaja, da se v zahtevanih spisih nahajajo tudi dokumenti in listine, ki predstavljajo zgoraj obravnavani izjemi od prostega dostopa. Navedeno pomeni, da se v spisih nahajajo tudi dokumenti, ki izjem od prostega dostopa očitno ne vsebujejo. Kljub temu iz odločbe nadalje ne izhaja, da bi se organ opredeljeval do navedenega oziroma ugotavljal, ali lahko prosilcu na podlagi določb o delnem dostopu do dokumentov vpogled v zahtevane spise vsaj delno odobri.
Institut delnega dostopa je urejen v 7. členu ZDIJZ, ki določa, da, če dokument ali njegov del le delno vsebuje informacije iz 6. člena (npr. osebne podatke, poslovne skrivnosti, informacije, ki bi povzročile motnje za delovanje organa ipd.), ki jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njegovo zaupnost, pooblaščena oseba organa izloči te informacije iz dokumenta ter seznani prosilca z vsebino preostalega dela dokumenta. To v povezavi z načelom odprtosti delovanja javnih organov, ki je opredeljen v 2. členu ZDIJZ, pomeni, da je dolžnost organa, da mora institut delnega dostopa uporabiti vedno, razen če to po kriterijih 21. člena Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 76/2005, 119/2007) ne bi bilo izvedljivo oziroma, ko (in če) delno razkritje ne bi ogrozilo zaupnosti varovanih informacij. 21. člen Uredbe določa, da če dokument ali njegov del le delno vsebuje informacije iz 6. člena ZDIJZ, se šteje, da jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njegovo zaupnost, če jih je mogoče fizično odstraniti, prečrtati, trajno prekriti ali drugače napraviti nedostopne, če gre za dokument v fizični obliki; zbrisati, kodirati, blokirati, omejiti oziroma drugače napraviti nedostopne, če gre za dokument v elektronski obliki (prvi odstavek). Ne glede na zapisano se šteje, da informacije iz dokumenta ni mogoče izločiti, če je bilo tako izločeno informacijo mogoče razbrati iz drugih informacij v dokumentu (2. odstavek).
V kolikor bo organ v ponovljenem postopku ugotovil, da se v spisih, ki so predmet zahteve, nahajajo tudi informacije (dokumenti oz. deli dokumentov), ki po 6. členu ZDIJZ predstavljajo izjeme od prosto dostopnih informacij, mora organ nadalje presojati tudi, ali je mogoče prosilcu vpogled v spise vsaj delno odobriti ob uporabi instituta delnega dostopa. Če bo ugotovil, da je potrebno prosilcu omogočiti dostop do dokumentov v spisih skladno z določbami o delnem dostopu, pa bo moral tudi natančno opredeliti, v katerem delu se prekrijejo oziroma izbrišejo informacije, ki predstavljajo izjeme od prosto dostopnih informacij. Šele na podlagi tako izvedenega ugotovitvenega postopka bo organ lahko tudi določno opredelil izrek odločbe, ki zadosti zakonskim normam in pravni varnosti, do katere je prosilec upravičen.
5. Zaključek
Na podlagi vsega navedenega Pooblaščenec zaključuje, da je pritožba utemeljena. Pooblaščenec je ugotovil, da je organ v postopku odločanja na prvi stopnji nepopolno ugotovil dejansko stanje ter napačno uporabil določbe materialnega prava in posledično bistveno kršil pravila postopka, zato je bilo potrebno na podlagi 3. odstavka 251. člena ZUP, skladno z razlogi, navedenimi v obrazložitvi te odločbe, izpodbijano odločbo odpraviti in zadevo vrniti v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu. Organ mora o zahtevi prosilca odločiti najpozneje v roku 30 (tridesetih) dneh od prejema te odločbe, pri čemer mora upoštevati napotke Pooblaščenca, ki so podani v tej odločbi.
Organ mora tako v ponovljenem postopku primarno ugotoviti, kateri spisi so sploh predmet zahteve prosilca. Nadalje mora organ v izreku nove odločbe določno navesti o katerih (konkretno navedenih) dokumentih je odločal in v katerem delu (določno) je zahtevo prosilca zavrnil. Pri presoji izjem po 1. odstavku 6. člena ZDIJZ mora organ morebitno škodo konkretno izkazati, poleg tega pa mora presojati tudi morebiten obstoj drugih izjem od prostega dostopa do informacij javnega značaja v obravnavanih dokumentih, ki jih mora seveda tudi določno navesti tako v izreku nove odločbe kot tudi v njeni obrazložitvi. V primeru, če organ ugotovi obstoj katerekoli izjeme, mora nadalje presojati, ali je mogoče uporabiti institut delnega dostopa in prosilcu omogočiti delni dostop do zahtevanih dokumentov (7. člen ZDIJZ), pri čemer mora v izreku odločbe navesti, kateri del dokumenta se v skladu z navedenim institutom prekrije.
Zgolj kot pojasnilo se Pooblaščenec opredeljuje še do navedb organa v izpodbijani odločbi, da ima prosilec v konkretnem primeru kot nasprotna stranka v sodnih postopkih vedno možnost vpogleda v dokumentacijo iz sodnih spisov. Potrebno je poudariti, da v postopkih dostopa do informacij javnega značaja veljat.i. erga omnes učinek, kar pomeni, da odobritev dostopa ne učinkuje le proti konkretnemu prosilcu, temveč učinkuje proti javnosti na splošno. V postopku po ZDIJZ namreč ni pomembno, kdo je prosilec, saj dostop do informacij javnega značaja lahko zahteva prav vsakdo. Če bi torej katera druga oseba od organa zahtevala dostop do istih dokumentov, bi se moral dostop dovoliti (oz. zavrniti) pod enakimi pogoji, kot osebi, ki je v konkretnem primeru prosilec in bi lahko do dokumentov prišel tudi na podlagi drugih institutov, npr. vpogleda v sodni spis v skladu z določbami ustreznih procesnih zakonov.
Nadalje Pooblaščenec še opozarja na to, da lahko prosilec v postopku po ZDIJZ sam izbere, od katerega izmed organov, ki z zahtevano dokumentacijo razpolagajo, bo le-to zahteval. Prosilec bi v konkretnem primeru seveda lahko zahteval določene dokumente tudi od Okrožnega sodišča v Murski Soboti (kot navaja organ se dokumenti nahajajo v spisih opr. št. P 255/2009 in N 179/2009), vendar se je povsem legitimno odločil, da bo dokument zahteval od organa.
Posebni stroški v tem postopku niso nastali.
Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Ur. l. RS, št. 42/2007-UPB3, s spremembami in dopolnitvami; ZUT) oproščena plačila upravne takse.
Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, niti upravni spor.
Postopek vodila:
Mojca Komac, univ. dipl. prav.,
svetovalka Pooblaščenca
Informacijski pooblaščenec:
Nataša Pirc Musar, univ. dipl. prav.,
pooblaščenka