Občinski svet Občine Žužemberk - Državno pravobranilstvo
+ -Številka: 090-163/2011/4
Kategorije: Kršitev postopka
POVZETEK
Pooblaščenec je ugodil pritožbi prosilca, ki je od organa zahteval kopije vseh dokumentov, ki se nahajajo v spisu organa in so v povezavi s tožbo v nepravdni zadevi, ki jo je pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu, v zvezi z vračanjem vlaganj v telekomunikacijsko omrežje, vložila Občina Žužemberk. Pooblaščenec je odločbo odpravil in zadevo vrnil organu v ponovno odločanje, saj je ugotovil, da se organ ni konkretno opredelil do vseh dokumentov, ki so predmet odločanja, prav tako pa se je skliceval na izjemi notranjega delovanja organa in varstva postopka, pri čemer nobene izmed navedenih izjem ni tudi konkretno obrazložil. Prav tako se organ ni opredelil do možnosti uporabe instituta delnega dostopa.
ODLOČBA
Številka: 090-163/2011/4
Datum: 27. 9. 2011
Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju Pooblaščenec) po pooblaščenki Nataši Pirc Musar, izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/2005, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZInfP), 3. in 4. odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/2006 - UPB2, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZDIJZ) in 3. odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 - UPB2, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZUP), o pritožbi …. (v nadaljevanju prosilec), zoper odločbo Državnega pravobranilstva, Šubičeva 2, Ljubljana (v nadaljevanju organ) št. DP-A01-236/2011-2 z dne 29. 7. 2011, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja naslednjo
O D L O Č B O:
1. Pritožbi prosilca se ugodi. Odločba organa št. DP-A01-236/2011-2 z dne 29. 7. 2011 se odpravi in se zadeva vrne organu v ponovno odločanje. Organ mora o zahtevi prosilca odločiti brez odlašanja, najpozneje pa v tridesetih (30) dneh od prejema te odločbe.
2. V tem postopku posebni stroški niso nastali.
O b r a z l o ž i t e v:
Organ je dne 11. 7. 2011 prejel zahtevo prosilca za dostop do informacij javnega značaja, iz katere izhaja, da je Občina Žužemberk pri Okrajnem sodišču v Novem mestu vložila tožbo v nepravdni zadevi v zvezi z vračanjem vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje, ki se pri sodišču vodi pod opr. št. N 64/2010. Prosilec je od organa nadalje zahteval kopije vseh dokumentov, ki se nahajajo v spisu organa in so v povezavi s tožbo, ki se pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu vodi pod opr. št. N 64/2010.
Organ je dne 29. 7. 2011 izdal odločbo št. DP-A01-236/2011-2, s katero je zahtevo prosilca za dostop do informacij javnega značaja zavrnil. V obrazložitvi odločbe je organ zapisal, da v skladu z določilom 7. in 8. člena Zakona o državnem pravobranilstvu (Ur. l. RS, št. 94/07-UPB2, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZDPra) Državno pravobranilstvo na podlagi usmeritvenih navodil zastopanega pred sodišči zastopa državo, njene organe in upravne organizacije v sestavi, ki so pravne osebe. Na njihovo zahtevo jim poroča v zadevah njihovega zastopanja ter pravno svetuje pri sklepanju pogodb, s katerimi za te subjekte nastajajo premoženjske pravice in obveznosti, pri sklepanju pogodb, s katerimi se ustanavljajo, spreminjajo ali ukinjajo stvarne pravice na nepremičninah ter pri reševanju drugih premoženjskih vprašanj. V konkretni zadevi je prosilec zaprosil za posredovanje vseh dokumentov iz nepravdnega spisa Zunanjega oddelka Državnega pravobranilstva v Novem mestu, v povezavi z nepravdno zadevo Občine Žužemberk proti Republiki Sloveniji, ki se zaradi vlačila vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje vodi pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu pod opr. št. N 64/2010. Prvostopenjsko sodišče je s sklepom z dne 11. 5. 2011, v delu, v katerem je občina Žužemberk umaknila predlog za povrnitev vlaganj, postopek ustavilo, v ostalem delu pa je predlog omenjene občine zavrnilo. Sklep sodišča še ni pravnomočen, ker je Občina Žužemberk dne 28. 6. 2011 vložila pritožbo. Spis zunanjega oddelka Državnega pravobranilstva v Novem mestu, na katerega se nanaša zahteva prosilcev za posredovanje dokumentov, še ni zaključen, poleg tega pa se v njem nahajajo tudi dokumenti in listine, ki so bili pridobljeni ali sestavljeni zaradi zastopanja Republike Slovenije oziroma njenih organov pred sodišči oziroma v zvezi z njimi in dopisi, ki spadajo v okvir korespondence med zastopnikom in zastopanim državnim organom - stranko. Gre torej za medsebojno notranje zaupno mandatno razmerje. Razkritje vsebine zahtevanih dokumentov, ki so bili sestavljeni v zvezi z notranjim delovanjem oziroma dejavnostjo organa bi povzročilo motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa. Ravno tako bi razkritje vsebine zahtevanih dokumentov škodovalo izvedbi sodnega postopka, ki še traja ter hkrati ogrozilo uspeh v tem postopku.
Pooblaščenec je dne 18. 8. 2011 prejel pritožbo prosilca, ki je bila poslana neposredno Pooblaščencu kot pritožbenemu organu, zato jo je z dopisom št. 092-172/2011/2 z dne 18. 8. 2011 odstopil organu in ga pozval, naj kot organ prve stopnje opravi preizkus pritožbe in ravna v skladu z 245. členom ZUP. Pooblaščenec je dne 29. 8. 2011 prejel s strani organa odstopljeno pritožbo.
Prosilec je v pritožbi zapisal, da se z navedbami organa v izpodbijani odločbi ne strinja, ker meni, da je javni interes za razkritje teh podatkov večji od omejitve dostopa do le-teh. V nepravdni zadevi v zvezi s tožbo Občine Žužemberk zoper Republiko Slovenijo, se ta nanaša na vračilo vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje na območju Občine Žužemberk. V konkretnem primeru gre za razkritje podatkov o porabi javnih sredstev in za podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije na podlagi 6. alineje 29. člena Zakona o lokalni samoupravi (Ur. l. RS, št. 94/07-UPB2, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZLS) in določb Statuta Občine Žužemberk. Prosilec predlaga, da Pooblaščenec v tej zadevi odloči na podlagi testa interesa javnosti, saj bo javnemu interesu bolje zadoščeno z razkrivanjem kot z zapiranjem zahtevanih informacij javnega značaja.
Pooblaščenec je manjkajočo spisovno dokumentacijo v tej zadevi od organa prejel dne 12. 9. 2011.
Pritožba je utemeljena.
1. Pojem informacije javnega značaja
ZDIJZ predstavlja konkretizacijo ustavne pravice dostopa do informacij javnega značaja, saj v 1. odstavku 1. člena vsakomur omogoča prost dostop in ponovno uporabo informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo državni organi, organi lokalnih skupnosti, javne agencije, javni skladi in druge osebe javnega prava, nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb (zavezanci). ZDIJZ ima nedvomno močan vpliv na delovanje javnega sektorja, in sicer ne samo v delu, ko med zavezance zajema izjemno širok krog organov javnega sektorja, ki morajo na prvi stopnji slediti določilom zakona, temveč tudi v segmentu same definicije informacije javnega značaja. Oboje je v interesu zagotavljanja transparentnosti delovanja celotnega javnega sektorja.
Po načelu prostega dostopa iz 5. člena ZDIJZ so informacije javnega značaja prosto dostopne, vsak prosilec pa ima na svojo zahtevo pravico pridobiti od organa informacijo javnega značaja, in sicer bodisi na vpogled, bodisi njen prepis, fotokopijo ali elektronski zapis. Pomembno je, da prosilcu ni potrebno izkazati pravnega interesa, torej upravičenega razloga za dostop. Načelo prostega dostopa pa pomeni tudi, da so vsakomur dostopne vse informacije javnega značaja vseh zavezancev, razen, v kolikor so določene informacije izvzete iz prostega dostopa. Izjeme od prostega dostopa do informacij javnega značaja določa 6. člen ZDIJZ.
Definicija informacije javnega značaja je določena v prvem odstavku 4. člena ZDIJZ, po katerem je informacija javnega značaja informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva (zakon za vse oblike uporablja izraz dokument, op. Pooblaščenca), ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. Iz navedene določbe izhajajo trije osnovni pogoji, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, da lahko govorimo o obstoju informacije javnega značaja, in sicer:
1. informacija mora izvirati iz delovnega področja organa,
2. organ mora z njo razpolagati in
3. nahajati se mora v materializirani obliki.
2. Preizkus pritožbe s strani pritožbenega organa
Pooblaščenec nadalje pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje, v skladu z 247. členom ZUP, dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo pritožnik oziroma prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.
Pooblaščenec najprej ugotavlja, da je predmet prosilčeve zahteve celoten spis organa, oziroma vsi dokumenti, ki se nahajajo v spisu organa, in so v povezavi s tožbo, ki se pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu vodi pod opr. št. N 64/2010. Prosilčeva zahteva tako nedvomno predstavlja večje število dokumentov, do katerih se organ ni natančneje opredelil, nadalje pa se organ ni opredelil do vprašanja, kateri izmed dokumentov (oziroma njihovi deli) vsebujejo izjemi od prostega dostopa, na kateri se organ sklicuje v izpodbijani odločbi, in sicer izjemo iz 8. (varstvo postopka) in izjemo iz 11. točke (motnje pri delovanju organa) 1. odstavka 6. člena ZDIJZ. Prosilcu je bil dostop do zahtevanih dokumentov zavrnjen v celoti, ne da bi se organ opredelil glede uporabe instituta delnega dostopa iz 7. člena ZDIJZ oz. ni presojal, ali je ta v konkretnem primeru mogoč. Nadalje Pooblaščenec tudi ugotavlja, da izjemi na kateri se organ sklicuje nista konkretno obrazloženi oziroma utemeljeni. Brez navedbe vseh elementov dejanskega stanja, ki jih zahteva zakonski dejanski stan, obrazložitev posamezne izjeme namreč ni popolna.
Iz izpodbijane odločbe tako ni mogoče natančno ugotoviti, zakaj je organ zahtevo prosilca zavrnil, saj se organ ni opredelil do vseh bistvenih vprašanj, do katerih bi se po oceni Pooblaščenca moral. Takšne odločbe pa ni mogoče preizkusiti, saj niso konkretno razvidni razlogi za odločitev, ki izhaja iz izreka izpodbijane odločbe. Obrazložitev izpodbijane odločbe je tako ostala zgolj na deklaratorni ravni, ki ne omogoča preizkusa (7. točka 2. odstavek 237. člena ZUP), kar predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka.
Obrazložitev avtoritativne odločitve je namreč eden poglavitnih pravil upravnega (procesnega) prava v smislu omejevanja nadrejene oblasti in njene zlorabe. Obrazložitev ni nujna samo zaradi največkrat navedenega razloga, da stranka lahko uveljavi pravna sredstva in da pritožbeni oz. pristojni organ lahko preveri zakonitost in pravilnost izpodbijane rešitve. Nadaljnji razlogi so 1 - dejstvo, da je vsak upravni akt najprej in pred ostalim namenjen stranki, ki ima pravico seznaniti se z odločitvijo in njenimi razlogi (gre za t.i. dialog s stranko), 2 - obrazložitev daje podlago, iz katere je razvidna nepristranskost odločanja in objektivnost odločitve, 3 - obveznost obrazložitve zavezuje organ, da se (bolj kot bi se sicer) poglobi v ugotavljanje in dokazovanje dejanskega stanja ter pogoje materialnega zakona. Šele obrazložitev odgovori, zakaj je organ odločil, kot sledi iz izreka (več Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, urednika prof. dr. Tone Jerovšek in prof. dr. Gorazd Trpin, 2004, komentar k 214. čl.).
V skladu z 214. čl. ZUP mora tako vsebina obrazložitve odločbe vsebovati:
1. razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih;
2. ugotovljeno dejansko stanje in dokazi, na katere je le to oprto;
3. razlogi, odločilni za presojo posameznih dokazov;
4. navedba določb predpisov, na katere se opira odločba;
5. razlogi, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in
6. razlogi, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank.
Ker se organ ni opredelil do dokumentov, ki so predmet zahteve in tudi ni konkretno ugotavljal zavrnitvenih razlogov (v povezavi s posamičnimi dokumenti), opisano ravnanje organa po ugotovitvah Pooblaščenca predstavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, saj organ ni ugotavljal vseh dejstev, ki so pomembna za odločitev v obravnavani zadevi, in ki izhajajo iz materialno pravnih predpisov, ki jih je v konkretni zadevi potrebno uporabiti. Zaradi navedenega je v postopku na prvi stopnji prišlo do napačne uporabe materialnega prava in posledično do bistvenih kršitev postopka, saj se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, ker je obrazložitev le-te ostala zgolj na deklaratorni ravni. Pooblaščenec je tako odločil, da zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu, ki bo moral, v skladu z določbo 3. odstavka 251. člena ZUP, v ponovljenem postopku slediti napotkom Pooblaščenca, ki so podrobneje opisani v nadaljevanju te odločbe.
Vrnitev zadeve v ponovno odločanje Pooblaščenec utemeljuje z razlogi ekonomičnosti postopka. Poseben vidik načela ekonomičnosti iz 14. člena ZUP je tudi načelo učinkovitosti, ki od organov zahteva, da se preskrbi vse, kar je potrebno za pravilno ugotovitev dejanskega stanja in za zavarovanje pravic strank ter javnih koristi. To pa bo najlažje dosegel prav prvostopenjski organ, ker se zahteva prosilca nanaša na spis organa (oz. dokumente v tem spisu), s katerimi le-ta tudi razpolaga. Hkrati pa organ pozna širši vidik zadeve, zato bo tudi najlažje presodil v katerem delu zahtevani dokumenti predstavljajo izjeme od prosto dostopnih informacij javnega značaja.
3. Izjeme od prostega dostopa do informacij javnega značaja
Organ se je v izpodbijani odločbi skliceval na izjemi notranjega delovanja organa in varstva postopka, ni pa po presoji Pooblaščenca obeh izjem tudi natančno obrazložil. Pri tem Pooblaščenec pojasnjuje, da je obstoj obeh izjem, na kateri se je skliceval organ, v primerih, ko prosilci zahtevajo vpogled v spise organa, povsem verjeten, kljub temu, pa morata biti obe izjemi utemeljeni in natančno obrazloženi. Organ se namreč ne more na obstoj obeh izjem sklicevati le na splošno. Pooblaščenec v nadaljevanju zato na kratko poudarja bistvene elemente izjem iz 8. in 11. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ.
3. 1. Izjema po 11. točki 1. odstavka 6. člena ZDIJZ (notranje delovanje organa)
Pooblaščenec pojasnjuje, da lahko organ upoštevaje izjemo notranjega delovanja organa prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek iz dokumenta, ki je bil sestavljen v zvezi z notranjim delovanjem oziroma dejavnostjo organov, in bi njegovo razkritje povzročilo motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa. Za obstoj opisane izjeme morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja:
- podatek mora izhajati iz dokumenta, ki je bil sestavljen v zvezi z notranjim delovanjem oziroma dejavnostjo organa in
- specifični škodni test (razkritje takšnega podatka bi povzročilo motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa).
Za obstoj izjeme po 11. točki 1. odstavka 6. člena ZDIJZ morata biti nujno izpolnjena oba pogoja skupaj. V drugem delu te izjeme, v kateri se zahteva obstoj motenj pri delovanju oziroma dejavnosti organa, je vsebovan test, v teoriji imenovan škodni test. Ta test spada med teste tehtanja. Dostop do informacije je zato mogoče zavrniti le, če se tehtnica med motnjami pri delovanju in dejavnosti organa ter razkritjem informacije nagne proti motnjam oziroma, če bi bile nastale motnje, storjene za delovanje organa, večje od pravice javnosti, da se seznani z informacijo. Ob navedenem Pooblaščenec tudi poudarja, da tudi v primeru izkazane izjeme po 11. točki 1. odstavka 6. člena ZDIJZ ne gre za informacijo, ki bi jo lahko odtegnili javnosti, če gre za primere, določene v 3. odstavku 6. člena ZDIJZ (na kar v svoji pritožbi, s sklicevanjem na porabo javnih sredstev oziroma izvajanjem javne funkcije, opozarja tudi prosilec), česar organ v izpodbijani odločbi ni presojal. Organ bi v izpodbijani odločbi moral navesti dejstva, zakaj je izpolnjen vsak od obeh pogojev za obstoj navedene izjeme, pri čemer bi moral motnje pri delovanju organa izkazati konkretno in ne zgolj abstraktno, kar pa iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja.
3. 1. Izjema po 8. točki 1. odstavka 6. člena ZDIJZ (varstvo postopka)
Tudi za uveljavitev izjeme iz 8. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ sta kumulativno določena dva pogoja, ki omogočata njeno uporabo. Poleg pogoja, da je (sodni) postopek še v teku, je bistven tudi pogoj, da bi razkritje zahtevanega podatka škodovalo izvedbi tega konkretnega postopka. Ta pogoj zavezuje k uporabi tako imenovanega škodnega testa, po katerem mora biti izkazano, da bi bila s samim razkritjem prizadeta varovana pravna dobrina, oziroma, da bi nastala določena škoda, v zvezi z izvedbo konkretnega sodnega postopka. Ogrozitev mora vsakokrat biti dejanska in konkretna, ne le hipotetična in abstraktna. Dostop se torej v takšnem primeru lahko zavrne le, če bi razkritje podatka ogrozilo izvedbo določenih dejanj v postopku do takšne mere, da se ne bi mogla izvesti ali bi bila njihova izvedba zaradi razkritja težja oziroma povezana z nesorazmernimi stroški ali težavami (prim. tudi Komentar Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti, Ljubljana, 2005, stran 128).
V zvezi s to izjemo iz izpodbijane odločbe izhaja le, da je izpolnjen prvi pogoj, saj je zadevni postopek še v teku, ker se je ena izmed strank postopka pritožila na sklep prvostopenjskega sodišča. Ni pa iz izpodbijane odločbe nadalje razvidno, kako bi razkritje dokumentov, ki jih zahteva prosilec, škodilo izvedbi nadaljnjega postopka na drugi stopnji.
4. Delni dostop
Iz izpodbijane odločbe izhaja, da se v zahtevanem spisu nahajajo tudi dokumenti in listine, ki predstavljajo zgoraj obravnavani izjemi od prostega dostopa. Navedeno pomeni, da se v spisu nahajajo tudi dokumenti, ki izjem od prostega dostopa očitno ne vsebujejo. Kljub temu iz odločbe ne izhaja, da bi se organ opredeljeval do navedenega oziroma ugotavljal, ali lahko prosilcu na podlagi določb o delnem dostopu vpogled v zahtevane dokumente vsaj delno odobri.
Institut delnega dostopa je urejen v 7. členu ZDIJZ, ki določa, da, če dokument ali njegov del le delno vsebuje informacije iz 6. člena (npr. osebne podatke, poslovne skrivnosti, informacije, ki bi povzročile motnje za delovanje organa ipd.), ki jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njegovo zaupnost, pooblaščena oseba organa izloči te informacije iz dokumenta ter seznani prosilca z vsebino preostalega dela dokumenta. To v povezavi z načelom odprtosti delovanja javnih organov, ki je opredeljen v 2. členu ZDIJZ, pomeni, da je dolžnost organa, da mora institut delnega dostopa uporabiti vedno, razen če to po kriterijih 21. člena Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 76/2005, 119/2007) ne bi bilo izvedljivo oziroma, ko (in če) delno razkritje ne bi ogrozilo zaupnosti varovanih informacij. 21. člen Uredbe določa, da če dokument ali njegov del le delno vsebuje informacije iz 6. člena ZDIJZ, se šteje, da jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njegovo zaupnost, če jih je mogoče fizično odstraniti, prečrtati, trajno prekriti ali drugače napraviti nedostopne, če gre za dokument v fizični obliki; zbrisati, kodirati, blokirati, omejiti oziroma drugače napraviti nedostopne, če gre za dokument v elektronski obliki (1. odstavek). Ne glede na zapisano se šteje, da informacije iz dokumenta ni mogoče izločiti, če je bilo tako izločeno informacijo mogoče razbrati iz drugih informacij v dokumentu (2. odstavek).
V kolikor bo organ v ponovljenem postopku ugotovil, da se v spisu, ki je predmet zahteve, nahajajo tudi informacije (dokumenti oz. deli dokumentov), ki po 6. členu ZDIJZ predstavljajo izjeme od prosto dostopnih informacij, mora organ nadalje presojati tudi, ali je mogoče prosilcu vpogled v zahtevan spis vsaj delno odobriti ob uporabi instituta delnega dostopa. Če bo ugotovil, da je potrebno prosilcu omogočiti dostop do dokumentov v spisu skladno z določbami o delnem dostopu, pa bo moral tudi natančno opredeliti, v katerem delu se prekrijejo oziroma izbrišejo informacije, ki predstavljajo izjeme od prosto dostopnih informacij. Šele na podlagi tako izvedenega ugotovitvenega postopka bo organ lahko tudi določno opredelil izrek odločbe, ki zadosti zakonskim normam in pravni varnosti, do katere je prosilec upravičen.
5. Zaključek
Na podlagi vsega navedenega Pooblaščenec zaključuje, da je pritožba utemeljena. Pooblaščenec je ugotovil, da je organ v postopku odločanja na prvi stopnji nepopolno ugotovil dejansko stanje ter napačno uporabil določbe materialnega prava in posledično bistveno kršil pravila postopka, zato je bilo potrebno na podlagi 3. odstavka 251. člena ZUP, skladno z razlogi, navedenimi v obrazložitvi te odločbe, izpodbijano odločbo odpraviti in zadevo vrniti v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu. Organ mora o zahtevi prosilca odločiti najpozneje v roku 30 (tridesetih) dneh od prejema te odločbe, pri čemer mora upoštevati napotke Pooblaščenca, ki so podani v tej odločbi.
Organ mora tako v ponovljenem postopku določno navesti o katerih (konkretno navedenih) dokumentih je odločal in v katerem delu (določno) je zahtevo prosilca zavrnil. Pri presoji izjem po 1. odstavku 6. člena ZDIJZ mora organ morebitno škodo konkretno izkazati, poleg tega pa mora presojati tudi morebiten obstoj drugih izjem od prostega dostopa do informacij javnega značaja v obravnavanih dokumentih, ki jih mora seveda tudi določno navesti tako v izreku nove odločbe kot tudi v njeni obrazložitvi. V primeru, če organ ugotovi obstoj katerekoli izjeme, mora nadalje presojati, ali je mogoče uporabiti institut delnega dostopa in prosilcu omogočiti delni dostop do zahtevanih dokumentov (7. člen ZDIJZ), pri čemer mora v izreku odločbe navesti, kateri del dokumenta se v skladu z navedenim institutom prekrije.
Posebni stroški v tem postopku niso nastali.
Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Ur. l. RS, št. 42/2007-UPB3, s spremembami in dopolnitvami; ZUT) oproščena plačila upravne takse.
Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, niti upravni spor.
Postopek vodila:
Mojca Komac, univ. dipl. prav.,
svetovalka Pooblaščenca
Informacijski pooblaščenec:
Nataša Pirc Musar, univ. dipl. prav.,
pooblaščenka