Prosilec - Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij
+ -Številka: 090-140/2011/2
Kategorije: Ali gre za pravico po ZDIJZ, Proaktivna objava informacij
POVZETEK
Prosilec je v vlogi navedel, da zaradi interesa več prosilcev zahteva objavo več dokumentov na svetovnem spletu, in se pri tem skliceval na 10. člen ZDIJZ. Pooblaščenec je pritožbo prosilca zoper zavrnilni sklep organa zavrnil. V materialnih predpisih ni mogoče najti pravne podlage za odločanje o zahtevi za objavo določenih informacij javnega značaja na svetovnem spletu, kar pomeni, da ne gre za upravno zadevo, zaradi česar ravna prav prvostopenjski organ, ki takšno vlogo na podlagi 1. točke 1. odstavka 129. člena ZUP zavrže.
ODLOČBA
Številka: 090-140/2011/2
Datum: 28. 9. 2011
Informacijski pooblaščenec po pooblaščenki Nataši Pirc Musar (v nadaljevanju Pooblaščenec) izdaja na podlagi tretjega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/2006 – uradno prečiščeno besedilo in 117/2006 – ZDavP-2; v nadaljevanju ZDIJZ), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, številka 113/2005 in 51/2007 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), in drugega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, 105/2006 – ZUS-1, 126/2007- ZUP-E, 65/2008-ZUP-F in 8/2010-ZUP-G; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi …… (v nadaljevanju prosilec), z dne 22. 7. 2011, zoper sklep organa Ministrstvo za pravosodje, Uprava RS za izvrševanje kazenskih sankcij, Generalni urad, Jesenkova ulica 3, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), št. 720-703/2007/609-0804, z dne 5. 7. 2011, v zadevi odobritve dostopa do informacije javnega značaja naslednjo
O D L O Č B O:
1. Pritožba prosilca zoper sklep Ministrstva za pravosodje, Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij št. 720-703/2007/609-0804, z dne 5. 7. 2011 se zavrne.
2. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.
O b r a z l o ž i t e v:
Prosilec je dne 7. 6. 2010 na Zavod za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni (v nadaljevanju ZPKZ Dob pri Mirni) vložil vlogo, ki jo je ZPKZ Dob pri Mirni odstopil organu, ki jo je prejel dne 15. 6. 2011. V vlogi je prosilec navedel, da zaradi interesa več prosilcev enakih informacij podaja zahtevo za vpogled v podatke v elektronskem zapisu v svetovnem spletu, skladno z 10. členom ZDIJZ, pri čemer je v devetih zaporednih točkah navedel številne dokumente. Prosilec je vlogi priložil še izjave sedmih prosilcev, ki so po njegovih navedbah od organa zahtevali iste podatke, s čimer je izpolnjen zakonski pogoj iz 10. člena ZDIJZ za objavo teh podatkov na svetovnem spletu.
Organ je vlogo prosilca z dne 15. 6. 2011 zavrgel s sklepom št. 720-703/2007/609-0804, z dne 5. 7. 2011. V obrazložitvi sklepa je organ navedel, da je dne 27. 5. 2011 zahteve prosilca za posredovanje informacij javnega značaja z objavo podatkov v svetovnem spletu oziroma z vpogledom in možnostjo prepisa s sklepom zavrgel. Prosilec zoper navedeni sklep, ki mu je bil vročen dne 31. 5. 2011, ni vložil pritožbe, zato je dne 16. 6. 2011 navedeni sklep postal pravnomočen. Prosilec je dne 15. 6. 2011 vložil po vsebini popolnoma enako zahtevo za vpogled v informacije javnega značaja v elektronskem zapisu v svetovnem spletu, o katerem je bilo dne 27. 5. 2011 že pravnomočno odločeno. Glede na določbo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom 15. člena ZDIJZ je organ ugotovil, da so podani zakonski razlogi, da se zahtevek za posredovanje informacij javnega značaja z objavo v svetovni splet zavrže. O isti upravni zadevi je bil že izdan pravnomočni sklep, dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, pa se nista spremenila. V nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe je organ navedel, da po njegovem stališču prosilec navedbe, da gre za interese več prosilcev za posredovanje enakih informacij, ni dokazal z nobenim verodostojnim dokazom. Po drugi strani pa je v skladu s 3. točko prvega odstavka 10. člena ZDIJZ organ dolžan v svetovni splet posredovati informacije javnega značaja, ki so jih prosilci zahtevali najmanj trikrat. Pri tem je organ opozoril, da ta zakonska določba predpisuje objavo tistih podatkov, glede katerih je organ (vsaj) trem prosilcem izpeljal postopek po ZDIJZ in ugodil dostop na podlagi njihovih zahtev za dostop do teh podatkov. Varstvo morebitnih pravic tretjih tudi terja, da se podatke lahko objavi po tem, ko je ta odločba že postala dokončna oziroma pravnomočna. V konkretnem primeru ta pogoj po ugotovitvi organa ni podan, saj prosilec ni predložil dokazov o tem, da je bil izpeljan postopek, v katerem je vsaj trem prosilcem ugodil dostop na podlagi njihovih zahtev za dostop do identičnih podatkov, kot jih zahteva prosilec.
Dne 22. 7. 2011 je organ prejel pritožbo zoper navedeno odločbo, v kateri je prosilec navedel, da vlaga pritožbo zaradi napačne rabe materialnega predpisa ter napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Po mnenju prosilca je njegova zahteva zavržena neutemeljeno oz. o njej ni odločeno v skladu z zakonom. Prosilec je navedel, da gre pozornost pravilni ugotovitvi organa, da gre za enako zahtevo po vsebini, vendar pa že iz tega izhaja, da gre le za enako vsebino, ne pa tudi za enako dejansko stanje in enako pravno podlago. Ker se predmetni zahtevek opira na dejansko drugačno stanje in pravno podlago, gre v tej zahtevi po določbah ZDIJZ in ZUP nesporno za novo zahtevo. Napačno ugotovljena dejstva dokazujejo same razlage organa, ki ne vzdržijo resne pravne in razumske presoje. Iz primerjave obeh zahtevkov je evidentno, da se drugi zahtevek, glede na prvega, sklicuje na drugačno dejansko stanje in drugo pravno podlago oz. je podlaga drugačna kot v prvem. V prvi zahtevi je prosilec zahteval podatke kot prosilec – posameznik, v drugi pa kot prosilec - fizična oseba v smislu uporabnika svetovnega spleta oz. dela javnosti (10. člen ZDIJZ). V prvem je prosil za podatke v elektronski obliki na CD-mediju, v drugem pa za podatke na drugačnem nosilcu elektronskega zapisa - svetovnem spletu, skladno s 17. členom ZDIJZ, kjer se opredeli tudi oblika in nosilec elektronskega zapisa, v zvezi s 25. členom ZDIJZ, da če organ zahtevi ugodi, mu zagotovi podatke v elektronski obliki - torej po zgornji razlagi je to tudi v svetovnem spletu. Posebna pozornost gre dikciji v 10. členu ZDIJZ, ki ne predpisuje stroge oblike elektronskega zapisa, zato je ta poljubna in veljavna v vsakršni obliki, ki predstavlja elektronski zapis. Nobenega dvoma ni, da je po vseh možnih razlagah svetovni splet oblika elektronskega zapisa, kar logično nakazuje oz. ločuje tudi 17. člen ZDIJZ, ko jih deli na klasične ali elektronske zapise, kjer internet po nobeni formulaciji ne more soditi med klasične. Konkretna zahteva se opira na novo dejansko stanje, da je enake informacije zahtevalo več prosilcev, s čimer je podana nova pravna podlaga oz. izpolnjen zakonski pogoj za ravnanje organa po 10. členu ZDIJZ. V skladu s to določbo ter načelom javnosti dela državnih organov t.i. uprave (po 6. členu ZDU) ter namenom po 2., 5. in 10. členu ZDIJZ, bi organ tako prosilcu, kot segmentu javnosti, zagotovil uresničevanje pravice iz 2. člena ZDIJZ. Iz 6. točke prvega odstavka 10. člena ZDIJZ izhaja dolžnost organa posredovati v svetovni splet vse informacije, ki so jih prosilci zahtevali najmanj trikrat. Zaradi nedvoumne in določne dikcije pravno ne vzdrži samosvoja razlaga organa, »da predmetna zakonska določba predpisuje objavo tistih podatkov, glede katerih je organ (vsaj) trem prosilcem izpeljal postopek po ZDIJZ in ugodil dostop na podlagi njihovih zahtev za dostop do teh podatkov. Varstvo morebitnih pravic tretjih tudi terja, da se podatke lahko objavi po tem, ko je ta odločba že postala dokončna oz. pravnomočna«. Upoštevajoč zapoved jasnosti in določnosti predpisov gre v tem primeru za nedovoljeno širitev interpretacije te določbe izven konceptualnih meja. Jezikovna in teleološka interpretacija ne dopuščata spremembe jasno določene norme v smer zahtevanja novih pogojev, ki jih zakon ne predpisuje (glej Komentar Ustave RS, Lovro Šturm, 2002: str 57, točka 14). To velja še posebej za predpise, ki neposredno urejajo pravice in pravni položaj širšega kroga občanov (glej Komentar Ustave RS, Lovro Šturm, 2002: str. 58, točka 15). Iz dikcije te zakonske določbe nedvoumno izhaja edini zahtevani pogoj za objavo – primer, ko iste informacije zahteva več prosilcev; ne glede na to, ali je bilo predhodnim zahtevam ugodeno ali ne, ne glede na to ali so bili predhodno izpeljani postopki do konca ali ne, ter na kakšen način. Zakon izjeme po 6. členu določa za vse oblike posredovanja podatkov enako, torej za objavo v spletu zakon tega ne ureja drugače. Z izpeljanim predhodnim postopkom za iste informacije, je nesporno ugotovljeno, da podatki ne predstavljajo izjeme po 6. členu ZDIJZ, torej zahteve niso bile zavrnjene po vsebinski plati, največ po procesni plati, zgolj zaradi plačilne nesposobnosti prosilcev, vendar pa interes več prosilcev oz. javnosti ostaja enak. Zakonodajalec je pri oblikovanju te določbe nedvomno izhajal iz temeljne človekove pravice do svobode izražanja po drugem odstavku 39. člena Ustave RS ter načela javnosti dela uprave iz 6. člena ZDU, zaradi česar v zakonski normi ni podal dodatnih pogojev. Pri tem velja opozorilo, da zakonodajalec organu ni podal diskrecijske pravice vzpostavljati drugačne pravne norme, z novimi kriteriji (končanje postopkov, ugoditev predhodnim zahtevam, pravnomočne odločbe, ipd.). Iz tega razloga objava podatkov v svetovnem spletu, katere je zahtevalo več prosilcev, ni vezana na predhodne postopke, marveč na zahteve same in postane obveza organa že z zahtevami več prosilcev. Temu pritrjujeta tudi teleološka in pravna razlaga termina »zahteva«. Zahteva je vloga, s katero stranka zahteva od upravnega organa uvedbo upravnega postopka za uveljavitev njegove pravice (glej Leksikon prava: Cankarjeva založba, 2003. str. 418). Torej je zahteva enkratno dejanje, zase zaključena celota, uvedeni postopek na podlagi zahteve pa zgolj in le posledica zahteve oz. nadaljnja faza od te, kot procesna postavka sama zase in ne v sklopu zahteve. Po nobeni razlagi zato ni možno enačiti ali družiti ta dva pojma in ju interpretirati na način, da »zahteva« v primeru iz 10. člena ZDIJZ zajema tudi »uspešno končane postopke«. Pri reševanju te pritožbe gre posebna pozornost še vlogi, nalogam oz. pristojnosti Pooblaščenca kot pritožbenega organa. Po določbi v 2. členu ZlnfP je Pooblaščenec samostojen in neodvisen državni organ, ki je pristojen za odločanje o pritožbi zoper odločbo, s katero je organ zavrgel ali zavrnil zahtevo ali drugače kršil pravico do dostopa ali ponovne uporabe informacije javnega značaja ter v okviru postopka na drugi stopnji tudi za nadzor nad izvajanjem zakona, ki ureja dostop do informacij javnega značaja. Pri pomenu in preimenovanju izrazov po 3. členu ZlnfP »Pooblaščenec za dostop do informacij javnega značaja« pomeni »Informacijski pooblaščenec«. Po določbi iz 27. člena ZDIJZ o pritožbi odloča Pooblaščenec, na podlagi 32. člena ZDIJZ pa je Pooblaščenec v okviru pritožbenega postopka pristojen tudi za nadzor nad izvajanjem tega zakona. Iz navedenega je evidentno in nesporno, da ZDIJZ ne deli nalog oziroma okvirjev pristojnosti med ministrstvom in pooblaščencem, temveč le določa, v katerih primerih kateri od njiju nastopa s polnimi pooblastili za nadzor nad izvajanjem tega zakona. Že iz dikcije navedenih določb izhaja, da pooblaščenec enako kot ministrstvo izvaja nadzor nad izvajanjem ZDIJZ, torej celotnim zakonom, saj z nobeno določbo ni določeno, da izvaja nadzor samo nad delom tega zakona ter katerim oz. nad katerimi eksplicitno določenimi določbami. Iz tega nesporno izhaja, da ima Pooblaščenec pristojnosti oz. pooblastila za nadzor nad izvajanjem tudi 10. člena ZDIJZ v okviru pritožbenega postopka na drugi stopnji enako kot ministrstvo. Temu pritrjuje tudi drugi odstavek 10. člena ZInfP, ki določa, da če Pooblaščenec ob reševanju pritožbe v zadevah dostopa do informacij javnega značaja sumi, da organ prve stopnje z zahtevanimi informacijami razpolaga, vendar jih Pooblaščencu v celoti ali delno ne posreduje, ima Pooblaščenec pooblastila po zakonu, ki ureja inšpekcijski nadzor. Že s slovnično in teleološko razlago terminov »inšpekcija« in »nadzor« je nesporno, da gre za isto zadevo. Po SSKJ je:
- Inšpekcija - sistematično pregledovanje, spremljanje poteka ali razvoja česa, zlasti določene dejavnosti; nadzorovanje, nadzor.
- nadzor - sistematično pregledovanje, spremljanje poteka ali razvoja česa, zlasti določene dejavnosti.
Iz vsega navedenega tako po mnenju prosilca izhaja, da je Pooblaščenec nesporno pristojen tudi za nadzor nad izvajanjem 10. člena ZDIJZ ter ugotavljanja molka organa, kadar ta podatkov ne objavi v svetovnem spletu, čeprav je to njegova dolžnost, ko so za to izpolnjeni zakonski pogoji (v konkretnem primeru zahteve najmanj treh prosilcev); seveda v okviru reševanja pritožbe na drugi stopnji, kot je primer v tej konkretni zadevi. Noben zakonski predpis na splošno ne določa omejitev Pooblaščenca pri izvajanju nadzora nad izvajanjem ZDIJZ. Dejstvo je, da ko organ ne objavi podatkov v svetovnem spletu, čeprav so za to izpolnjeni pogoji, je podana kršitev molka organa zaradi ravnanja v nasprotju z namenom zakona (10. člen ZDIJZ), načelom javnosti dela uprave (6. člen ZDU), ter načelom prostega dostopa po 5. členu ZDIJZ, po katerem morajo organi v čim večji meri zagotavljati informacije javnega značaja v elektronski obliki, razen v primerih za potrebe ponovne uporabe. Dejstvo je, da pri interesu več prosilcev ne gre za ponovno uporabo, zaradi česar ne velja pravilo iz drugega dela četrtega odstavka 5. člena ZDIJZ, saj gre v tem primeru za primarno pravico prosilcev do seznanitve s podatki, kar je skladno tudi z 2. točko 10. člena ZDIJZ, da mora organ omogočiti dostop do informacij iz prejšnjega odstavka istega člena brezplačno. S prilogo se dokazuje, da je zahtevo za iste informacije podalo več oseb (sicer vsak zase ločeno, kot posameznik), kar bo Pooblaščenec z ogledom in camera pri organu zlahka potrdil, s tem pa ugotovil obstoj pogojev za objave informacij v svetovnem spletu. Na podlagi vsega navedenega prosilec Pooblaščencu predlaga:
- da odpravi nezakoniti sklep ter odredi ukrepe za takojšnje posredovanje informacij v svetovni splet;
- da v okviru postopka na drugi stopnji izvede inšpekcijski nadzor nad izvajanjem ZDIJZ pri organu;
- da zoper uradno osebo organa ukrepa v skladu s kazenskimi določbami zakona, ker v predpisanem roku neupravičeno ni posredovala zahtevanih informacij.
Organ odločbe po prejemu pritožbe ni nadomestil z novo odločbo, zato jo je, na podlagi 245. člena ZUP, z dopisom št. 720-703/2007/651-0804, z dne 28. 7. 2011 odstopil v reševanje Pooblaščencu kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe.
Pritožba ni utemeljena.
Pooblaščenec uvodoma pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo pritožnik oz. prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.
Organ je svojo odločitev v izpodbijanem sklepu oprl najprej na 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP, ker naj bi o isti upravni zadevi že bil izdan pravnomočen sklep št. 720-703/2007/564-0804, z dne 27. 5. 2011, dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, pa se nista spremenila. Prosilec pa v nasprotju z navedenim zatrjuje, da se njegov zahtevek z dne 7. 6. 2010 opira na drugačno dejansko stanje in pravno podlago.
Pooblaščenec je po pregledu vsebine sklepa št. 720-703/2007/564-0804, z dne 27. 5. 2011 ugotovil, da je organ zahtevo prosilca za objavo zahtevanih informacij javnega značaja v svetovnem spletu z navedenim sklepom zavrgel, ker naj bi se o isti upravni zadevi že vodil upravni postopek, in sicer pritožbeni postopek zoper sklep organa št. 720-703/2007/506, z dne 21. 3. 2011, s katerim je organ zaradi neplačila vnaprejšnjega pologa ustavil postopek odločanja o zahtevi za posredovanje iste vrste informacij javnega značaja v obliki elektronske kopije (shranjeno na CD oz. drug elektronski medij). Pooblaščenec ugotavlja, da je pritožbeni postopek zoper sklep organa št. 720-703/2007/506, z dne 21. 3. 2011 že pravnomočno končan, saj je Pooblaščenec o pritožbi odločil z odločbo št. 090-99/2011/5, z dne 27. 5. 2011. Vendar pa za konkretni primer vprašanje poteka tega pritožbenega postopka ni bistveno, ker se je zahteva prosilca, ki je predmet odločbe št. 090-99/2011/5, z dne 27. 5. 2011 nanašala na posredovanje iste vrste informacij javnega značaja v obliki elektronske kopije (shranjeno na CD oz. drug elektronski medij) prosilcu, zahteva, ki je predmet tega pritožbenega postopka, pa je zahteva za objavo istih informacij javnega značaja v svetovnem spletu. Pooblaščenec ugotavlja, da gre za dve po vsebini različni vlogi prosilca, kot navaja tudi prosilec, ki v pritožbi drugačno dejansko stanje in pravno podlago utemeljuje s tem, da je v prvi zahtevi zahteval podatke kot prosilec – posameznik, v drugi pa kot prosilec - fizična oseba v smislu uporabnika svetovnega spleta oz. del javnosti (10. člen ZDIJZ), in da je v prvi zahtevi prosil za podatke v elektronski obliki na CD-mediju, v drugi pa za podatke na drugačnem nosilcu elektronskega zapisa - svetovnem spletu. V konkretnem pritožbenem postopku je zato ključno vprašanje, ali je prosilec sploh upravičen od organa zahtevati objavo informacij javnega značaja na svetovnem spletu.
Pooblaščenec uvodoma pojasnjuje, da je ustavna pravica dostopa do informacij javnega značaja opredeljena v drugem odstavku 39. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/1991 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju Ustava RS). Konkretizacijo te pravice predstavlja ZDIJZ, v katerem je urejen postopek, ki vsakomur omogoča prost dostop in ponovno uporabo informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo organi, ki jih določbe zavezujejo. ZDIJZ posega v širok spekter delovanja javnega sektorja, in sicer ne le v delu, ko med zavezance zajema širok krog organov javnega sektorja, ki morajo na prvi stopnji slediti določilom zakona, temveč tudi v delu same definicije informacije javnega značaja. Oboje je v interesu zagotavljanja transparentnosti delovanja celotnega javnega sektorja. Namen ZDIJZ, ki izhaja iz 2. člena, je zagotoviti javnost in odprtost delovanja organov ter omogočiti uresničevanje pravice posameznikov in pravnih oseb, da pridobijo informacije, pri čemer si morajo organi za uresničitev tega namena prizadevati, da dosežejo čim večjo obveščenost javnosti o svojem delu. Definicija informacije javnega značaja je določena v prvem odstavku 4. člena ZDIJZ, po katerem je informacija javnega značaja informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva (zakon za vse oblike uporablja izraz dokument, op. Pooblaščenca), ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. V prvem in drugem odstavku 5. člen ZDIJZ vsakomur omogoča prost dostop do informacij, ne glede na pravni interes. Načelo prostega dostopa pomeni tudi, da so vse informacije vseh zavezancev dostopne vsakomur.
Drugi odstavek 5. člena ZDIJZ določa, da ima vsak prosilec na svojo zahtevo pravico pridobiti od organa informacijo javnega značaja tako, da jo pridobi na vpogled, ali da pridobi njen prepis, fotokopijo, ali njen elektronski zapis. Drugi odstavek 17. člena v 2. točki ZDIJZ nadalje določa, da mora prosilec v zahtevi opredeliti, na kakšen način se želi seznaniti z vsebino zahtevane informacije (vpogled, prepis, fotokopija, elektronski zapis). Navedene določbe dajejo prosilcu pravico, da sam odloči, v kakšni obliki želi prejeti zahtevano informacijo. Ta pravica prosilca vzpostavlja dolžnost organa, da pri odločanju o zahtevi za dostop do informacij javnega značaja glede oblike seznanitve upošteva željo prosilca. ZDIJZ tako v prvem odstavku 25. člena določa obveznost organa, da v primeru, če zahtevi prosilca ugodi, prosilcu nemudoma omogoči seznanitev z vsebino zahtevane informacije tako, da mu jo da na vpogled ali tako, da mu zagotovi njen prepis, fotokopijo ali elektronski zapis. Če prosilec ne dobi informacije v obliki, ki jo je zahteval v skladu z drugim odstavkom 17. člena ZDIJZ, ima na podlagi drugega odstavka 27. člena ZDIJZ pravico do pritožbe. Iz navedenih pravnih podlag pa izhaja, da je zakonodajalec sicer prosilcem podelil pravno varovano možnost, da izberejo obliko, v kateri se želijo seznaniti z zahtevano informacijo, vendar je hkrati tudi omejil nabor oblik seznanitve, med katerimi lahko prosilci izbirajo. Te oblike so torej v ZDIJZ taksativno naštete in obsegajo vpogled, prepis, fotokopijo in elektronski zapis. Tudi primerjalnopravno je pravica dostopa do informacij javnega značaja omejena glede izbire oblike seznanitve. Na podlagi vsega navedenega Pooblaščenec ugotavlja, da ZDIJZ med oblikami seznanitve ne navaja »objave informacij javnega značaja na svetovnem spletu«, kot jo zahteva prosilec v konkretnem primeru. Pooblaščenec pri tem pojasnjuje, da je zmotno prepričanje prosilca, da je ta oblika zajeta v terminu »elektronski zapis«. Do takšnega zaključka pridemo s sistematično razlago, kajti zakonodajalec je posredovanje informacij javnega značaja v svetovni splet uredil ločeno od oblik posredovanja, med katerimi ima prosilec pravico izbirati. Ta institut je namreč urejen v 10. členu ZDIJZ, prosilcu pa ZDIJZ ne daje možnosti, da od organa zahteva posredovanje informacij javnega značaja v svetovni splet, niti ne pravice do pritožbe v zvezi s tako zahtevo. Če bi zakonodajalec želel termin »posredovanje informacij javnega značaja v svetovni splet« iz 10. člena ZDIJZ izenačiti s terminom »elektronski zapis«, bi to nedvomno izhajalo že iz umestitve določb v ZDIJZ. Tudi na podlagi teleološke razlage Pooblaščenec ugotavlja, da je zakonodajalec z uporabo obravnavanih terminov sledil povsem različnim namenom – v primeru, ko je uporabil »elektronski zapis« je želel urediti razmerje med posameznim prosilcem in organom, v primeru, ko je uporabil termin »objava informacij javnega značaja na svetovnem spletu« pa je želel uzakoniti dolžnost proaktivnega ravnanja organa z namenom doseganja čim večje transparentnosti v razmerju do javnosti v širšem smislu.
Iz vsega navedenega izhaja logičen sklep, da ZDIJZ ne daje prosilcem pravno varovane možnosti zahtevati od organa, da na svetovnem spletu objavi določene informacije javnega značaja. Pooblaščenec zato zaključuje, da zahteva prosilca, s katero ta od organa zahteva, naj svetovnem spletu objavi določene informacije javnega značaja, ni upravna zadeva, ker v materialnih predpisih ni mogoče najti pravne podlage za odločanje o takšni zahtevi v upravnem postopku. Gre torej za primer absolutne stvarne nepristojnosti, saj prosilec v takšnem primeru zahteva nekaj, kar mu organ glede na načelo zakonitosti sploh ne more priznati z upravno odločbo. Iz vsega navedenega izhaja, da bi moral prvostopenjski organ po prejemu obravnavane zahteve prosilca izdati sklep o zavrženju zahteve, in sicer na podlagi 1. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. Navedena določba ZUP določa, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če stvar, na katero se vloga nanaša, ni upravna zadeva. Pooblaščenec ugotavlja, da je organ v obravnavanem primeru zahtevo prosilca zavrgel iz drugih razlogov (sklicujoč se na 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP), kar je zagotovo treba opredeliti kot pomanjkljivost postopka, vendar pa ta pomanjkljivost ni bistvena, saj ne vpliva na izrek izpodbijanega sklepa. Upoštevaje navedeno je Pooblaščenec ugotovil, da so bile v postopku na prvi stopnji sicer pomanjkljivosti, ki niso bistvene, zato je pritožbo prosilca zavrnil na podlagi drugega odstavka 148. člena ZUP.
Pooblaščenec se do ostalih navedb prosilca in organa ni posebej opredeljeval, ker je ugotovil, da za konkretni pritožbeni postopek niso pravno relevantne. Ker je prosilec velik del pritožbenih navedb posvetil zatrjevanju, da je Pooblaščenec pristojen za nadzor nad izvajanjem 10. člena ZDIJZ, na koncu Pooblaščenec le še pojasnjuje, da na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZDIJZ inšpekcijski nadzor nad izvajanjem tega zakona opravlja ministrstvo, pristojno za javno upravo. Prosilec se zato lahko v primeru, če meni, da prihaja do kršitev določb ZDIJZ, obrne na navedeno ministrstvo.
Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 42/2007-UPB3, s spremembami in dopolnitvami; ZUT) oproščena plačila upravne takse.
Posebni stroški v tem postopku niso nastali.
Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor, in sicer zoper sklep organa Ministrstvo za pravosodje, Uprava RS za izvrševanje kazenskih sankcij, Generalni urad, Jesenkova ulica 3, 1000 Ljubljana št. 720-703/2007/609-0804, z dne 5. 7. 2011. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.
Postopek vodila :
Jasna Rupnik, univ. dipl. prav.,
svetovalka Pooblaščenca
Informacijski pooblaščenec
Nataša Pirc Musar, univ. dipl. prav.,
pooblaščenka