Prosilec - Državni zbor RS
+ -Številka: 090-135/2011/2
Kategorije: Osebni podatek, Notranje delovanje organa, Javni uslužbenci in funkcionarji
POVZETEK
Prosilec je zahteval prepis magnetograma s seje Komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti Državnega zbora z dne 7. 6. 2011 na temo zdravstvenega varstva obsojencev v ZPKZ Dob. Organ je zahtevo zaradi izjeme notranjega delovanja zavrnil, saj je menil, da bi razkritje zahtevanega dokumenta negativno vplivalo na kritično in vsestransko podajanje mnenj udeležencev sestanka, kar bi povzročilo škodo za notranje delovanje organa. Pooblaščenec se s tem ni strinjal, saj je presodil, da podatki v zahtevanem dokumentu niso bili sestavljeni v zvezi z notranjim delovanjem organa, poleg tega pa ni podana nevarnost nastanka škode oziroma motenj za delovanje organa ob razkritju zahtevanega dokumenta. Z izjemo nekaterih varovanih osebnih podatkov je Pooblaščenec organu naložil, da prosilcu posreduje prepis magnetograma seje Komisije DZ.
ODLOČBA
Številka: 090-135/2011/2
Datum: 17. 11. 2011
Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Nataši Pirc Musar (v nadaljevanju Pooblaščenec) izdaja na podlagi 3. in 4. odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega (Ur.l. RS, št. 24/2003, s sprem. in dop.; v nadaljevanju ZDIJZ), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur.l. RS, št. 113/2005, s sprem. in dop.; v nadaljevanju ZInfP) in 1. odstavka 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur.l. RS, št. 80/1999, s sprem. in dop.; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi prosilca ………. (v nadaljevanju prosilec), zoper odločbo organa Državni zbor Republike Slovenije, Šubičeva 4, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), št. 010-01/11-21/2 z dne 1. 7. 2011, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja naslednjo
O D L O Č B O:
1. Pritožbi prosilca zoper odločbo organa št. 010-01/11-21/2 z dne 1. 7. 2011 se ugodi in se odločba odpravi. Organ mora prosilcu najkasneje v roku 31 (enaintridesetih) dni od vročitve te odločbe v obliki fotokopije ali v elektronski obliki posredovati magnetogram sestanka Komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti Državnega zbora z dne 7. 6. 2011, pri čemer mora prekriti
- na 2. strani: del stavka, ki sledi besedam "v samem zaporu" (v 17. vrstici) do konca stavka (v 20. vrstici),
- na 2. strani: del stavka po besedah "Tudi sam vem" (v 45. vrstici) do vključno besed "institucijo" (v 46. vrstici),
- na 14. strani: odstavek, ki se začne z besedami "Na Dobu imamo" (v 13. vrstici) do konca odstavka, ki se konča z "po našem mnenju" (v 32. vrstici),
- na 16. strani: priimek, ki se pojavi v 47. in 48. vrstici,
- na 20. strani: poved za besedami "o katerih govorimo," (v 27. vrstici) do vejice pred besedami "pa potrebuje" (v 27. vrstici),
- na 25. strani: stavek, ki se začne z besedami "Če se vrnem" (v 7. vrstici) do konca odstavka, ki se konča z besedami "v ozadju./" (v 14. vrstici),
- na 25. strani: stavek, ki se začne z besedo "Nisem" (v 20. vrstici) in konča pred besedo "Rekla" (v 21. vrstici),
- na 25. strani: stavek, ki sledi za besedami "ki to potrebujejo." (v 38. vrstici) in konča z besedo "potrebni" (v 42. vrstici).
2. V preostalem delu se zahteva prosilca zavrne.
3. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.
O B R A Z L O Ž I T E V:
Prosilec je 8. 6. 2011 vložil zahtevo za dostop do informacije javnega značaj v obliki fotokopije ali v elektronski obliki, in sicer prepis magnetograma s seje Komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti Državnega zbora (v nadaljevanju: Komisija) z dne 7. 6. 2011, na temo zdravstvenega varstva obsojencev v ZPKZ Dob.
Organ je izdal odločbo št. 010-01/11-21/2 z dne 1. 7. 2011, s katero je v celoti zavrnil zahtevo prosilca. Organ je uvodoma ugotovil, da 7. 6. 2011 ni bila sklicana seja Komisije, temveč je potekal sestanek, ki ga je sklicala in vodila predsednica Komisije, na sestanek pa je povabila predstavnike posameznih ministrstev in drugih institucij, ki se ukvarjajo s problematiko bivalnih razmer pacientov v ZPKZ Dob pri Mirni. Drugi člani komisije na sestanku niso bili navzoči. O poteku sestanka je bil izdelan magnetogram. Organ je torej ugotovil, da zahtevani dokument obstaja, vendar zaradi izjeme iz 11. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ ni prosto dostopen. Organ je namreč zapisal, da gre za dokument, ki je bil sestavljen v zvezi z notranjim delovanjem oziroma dejavnostjo organa in bi njegovo razkritje povzročilo motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa. Dokument je bil sestavljen v neposredni zvezi z dejavnostjo Komisije, saj ta skladno z Odlokom o ustanovitvi in nalogah delovnih teles Državnega zbora (Ur.l. RS št. 107/2008) med drugim spremlja in proučuje problematiko uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter daje pobude in priporočila organom in pravnim osebam, sestanek pa je potekal med predsednico Komisije in povabljenimi predstavniki ministrstev za pravosodje in zdravje ter predstavniki drugih institucij, ki se ukvarjajo s problematiko bivalnih razmer pacientov v ZPKZ Dob pri Mirni. Sestanek je zaradi svoje delovne narave potekal brez navzočnosti javnosti. Organ je v izpodbijani odločbi zapisal, da je bil sestanek namenjen neformalni, odkriti in odprti izmenjavi mnenj in informacij o obravnavani problematiki, vključno s podajanjem osebnih mnenj in predlogov posameznih udeležencev, kar naj bi prispevalo k pripravi ustreznih odločitev pristojnih državnih organov (predvsem Vlade in, če bi šlo tudi za zakonske spremembe, Državnega zbora) za izboljšanje rešitev na področju bivalnih razmer in celotne obravnave pacientov v zaporih. Za delovno srečanje oziroma sestanek ni bilo nobenega v naprej pripravljenega gradiva, prav tako niso bili sprejeti formalni ali zavezujoči sklepi. Sprejet je bil le dogovor med udeleženci, da bodo vsak v svojem okolju na podlagi razprave in predlogov poskušali oblikovati določene boljše rešitve. Po mnenju organa je iz vsebine zapisa razvidno, da je šlo na sestanku za notranjo izmenjavo mnenj in ugotovitev med udeleženci sestanka, ki naj bi prispevala k bodočem oblikovanju politik in ravnanj državnih organov, v primeru razkritja dokumenta pa bi v prihodnje zanesljivo zmanjšali možnost takšne odkrite in odprte komunikacije oziroma kreativnega načina razmišljanja, saj udeleženci tovrstnih delovnih srečanj ne bi mogli neobremenjeno predstavljati svojih mnenj. S tem bi bil tudi Komisiji zožen prostor za celovit vpogled na področje, za katero je pristojna, in s tem tudi za oblikovanje lastnih pobud in priporočil organom in pravnim osebam, ki nastanejo na teh podlagah.
Prosilec je 11. 7. 2011 vložil pritožbo zoper izpodbijano odločbo »iz vseh pritožbenih razlogov: napačno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne rabe materialnega predpisa." Odločba je vsebinsko in procesno enaka odločitvi Ministrstva za pravosodje v odločbi št. 090-1/201013 z dne 15. 5. 2010, ki jo je Pooblaščenec z odločbo 090-114/2010/4 z dne 2. 7. 2011 že odpravil, zato bi moral po mnenju prosilca Pooblaščenec v tem podobnem primeru ravnati enako. Prosilec je navedel, da je večina navedb organa irelevantnih (npr. seja - sestanek, podlaga v predpripravljenem gradivu, besedne igre z delovnimi srečanji, ipd.). S takšno razlago je organ v lastnem protislovju ter v kontradikciji z načelom javnosti dela. Prosilec je še zapisal, da je po določbi 6. člena Zakona o državni upravi (ZDU) uprava (v tem primeru mišljen organ) dolžna zagotavljati javnost svojega dela, upoštevaje omejitve, ki izhajajo iz predpisov, ki urejajo varovanje osebnih in tajnih podatkov, ter drugih predpisov. Prosilec meni, da vsebina sestanka ne podlega tovrstnim omejitvam, saj predmet sestanka kot celota niso ne osebni ne tajni podatki in tudi sicer drugi predpisi ne določajo tajnosti tovrstnih vsebin sestankov. Prosilec meni, da pri reševanju problematike posega v osebno prostost, telesno ali duševno celovitost, zasebnost, lastnino in druge človekove pravice oziroma temeljne svoboščine ne more iti za osebna mnenja posameznikov, saj pri vodenju zaporov oz. izvajanju Zakona za izvrševanje kazenskih sankcij zapor kot institucija, kot organ v sestavi ministrstva že sam po sebi podlega načelu javnosti dela. Prosilec se nadalje ne strinja z razlago organa, da je šlo na sestanku za interno, notranjo izmenjavo mnenj in ugotovitev med udeleženci sestanka, ki naj bi prispevala k bodočem oblikovanju politik in ravnanj državnih organov. Namreč ni dvoma, da je po 8., 11. in 20. členu ZDU oblikovanje politik, spremljanje stanja družbe na področjih in skrbi za njen razvoj v skladu s sprejeto politiko države že v osnovi primarna naloga uprave. Sestanek organa je bil sklican, da prouči problematiko uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter da pobude in priporočila organom s tega področja, ne pa da zahaja v področje iz pristojnosti uprave (mišljeno ministrstvo in organi v sestavi). V zvezi z navedbo organa o zmanjšanju možnosti odkrite in odprte komunikacije oziroma kreativnega načina razmišljanja pod okriljem Komisije, saj udeleženci tovrstnih delovnih srečanj ne bi mogli neobremenjeno predstavljati svojih mnenj, je prosilec zapisal, da so med navedenimi subjekti tj. predstavniki teh organov (ministrstva ter organi v sestavi) medsebojna razmerja (komunikacije, izmenjava mnenj) že določena v istoimenskem poglavju ZDU (59 - 63. člen). Prosilec je glede opredelitve o "kreativnem načinu razmišljanja" še opozoril, da ne gre za osebni razvoj posameznikov na vodilnih mestih, marveč za delo z ljudmi, katerim je odvzeta prostost, pri tem pa je primarna skrb na nivoju organov, da se poseg v človekove pravice ne prekorači preko ustavno dopustnih meja. Ključno je tudi, da osebna mnenja niso podajale osebe kot fizične osebe v pravnem smislu, temveč kot predstavniki organov, torej uradne osebe in javni uslužbenci, kateri ne morejo pričakovati zasebnosti v odnosu do javnosti, še posebej ne pri izvajanju javnih pooblastil. Prosilec je tudi opozoril, da že iz smisla javnosti dela organa izhaja, da tovrstna izvajanja nalog uprave ne morejo biti v domeni razmišljanj posameznikov. Prosilec meni, da organ ve, da je problematika zapornikov veliko širša, saj razpolaga z obsežno dokumentacijo, zato razkritje dokumenta ne bi škodno vplivalo na dejstvo, da je bil sestanek namenjen neformalni, odkriti in odprti izmenjavi mnenj in informacij o obravnavani problematiki, kar naj bi prispevalo k pripravi ustreznih odločitev pristojnih državnih organov za izboljšanje rešitev na področju bivalnih razmer in celotne obravnave pacientov v zaporih. Kljub delovanju Sveta za izvrševanje kazenskih sankcij in komunikaciji med organi po ZDU ter ugotovitvam raznih inšpekcijskih služb, ni prišlo v tem pogledu do nobenih sprememb, zato se kršitve nadaljujejo. Prosilec sumi, da so bila na sestanku izražena osebna mnenja posameznikov, ki se v takšni obliki in na tem nivoju tudi dejansko izvajajo, neutemeljeno in nezakonito v nasprotju z ustavo. Stališče prosilca je, da dejstvo, da gre za neformalno in interno izmenjavo mnenj, ne zadostuje za uporabo izjeme iz 11. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ. Gre namreč za izjemo, pri kateri morajo dokumenti oziroma podatki prestati še t.i. škodni test, ki pa ga organ po mnenju prosilca ni opravil in ga v ponovnem postopku tudi ne more uspešno opraviti, saj nima pravno vzdržnih argumentov ali dokazil, da bi s prikazom podatkov bilo ogroženo njegovo odločanje. Pri tem je potrebno upoštevati, da ta organ možnosti odločanja v takih primerih sploh nima, marveč lahko zgolj podaja mnenja in priporočila, ki pa na samo delovanje Komisije ali delovanje organov udeležencev nima praktičnega učinka ali pravno zavezujočih posledic. Seveda lahko tudi v tem primeru dokumenti - informacije javnega značaja povzročijo različna mnenja in dileme v javnosti, vendar je pri tem treba upoštevati, da je namen ZDIJZ ravno zagotoviti javnost in odprtost delovanja organov, pri čemer si morajo organi prizadevati, da dosežejo čim večjo obveščenost javnosti o svojem delu, državljani pa imajo v zvezi z delom državnih organov pravico oblikovati si svoje mnenje. Prosilec je za konec še dodal, da je poslanstvo Komisije spremljanje in proučevanje uresničevanja človekovih pravic, česar pa ne bi smela opravljati na enako netransparenten način kot to počnejo pristojni organi - izvrševalci kazenskih sankcij. Prosilec je predlagal, da Pooblaščenec odpravi odločbo organa v celoti in mu naloži posredovanje zahtevanega dokumenta, ter da v okviru postopka na drugi stopnji pri organu izvede inšpekcijski nadzor nad izvajanjem ZDIJZ.
Pritožba je utemeljena.
Pooblaščenec uvodoma pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo pritožnik oziroma prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.
1. Organi zavezanci in pojem informacije javnega značaja
1. člen ZDIJZ določa, da ta zakon ureja postopek, ki vsakomur omogoča prost dostop in ponovno uporabo informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo državni organi, organi lokalnih skupnosti, javne agencije, javni skladi in druge osebe javnega prava, nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb.
4. člen ZDIJZ opredeljuje pojem informacija javnega značaja, ki je opredeljen s tremi osnovnimi kriteriji:
- organ z informacijo razpolaga – nahaja se pri organu, izdelal pa jo je sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb;
- informacija je v materializirani obliki – v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva (v nadaljnjem besedilu: dokument);
- informacija izvira iz delovnega področja organa – informacija je povezana z delom organa in jo je pridobil v okviru svojih javnopravnih pristojnosti.
Pri odločanju po ZDIJZ je treba torej najprej ugotoviti, ali je organ zavezan za posredovanje informacij po 1. členu ZDIJZ, nato pa preveriti, ali so izpolnjeni vsi pogoji za obstoj informacije javnega značaja iz 4. člena ZDIJZ. Šele tema dvema predhodnima fazama sledi presoja, ali gre za prosto dostopne informacije oziroma ali je podana katera od izjem iz 6. člena ZDIJZ.
V konkretnem primeru Pooblaščenec ugotavlja, da so izpolnjeni pogoji iz 1. in 4. člena ZDIJZ.
Zahteva za dostop do informacij javnega značaja je bila vložena pri Državnem zboru Republike Slovenije, ki je kot predstavniški organ in del zakonodajne veje oblasti državni organ v ožjem pomenu besede, torej je skladno s 1. členom ZDIJZ nedvomno zavezan za posredovanje informacij javnega značaja.
Pooblaščenec ugotavlja tudi, da organ z informacijami nedvomno razpolaga, saj mu jih je v postopku reševanja te pritožbe tudi posredoval, obstoj dokumenta (in dotičnega sestanka Komisije) pa tudi ni sporen. Pogoji iz 4. člena ZDIJZ so torej tudi podani.
2. Izjeme od prostega dostopa do informacij javnega značaja
2.1 Izjema notranjega delovanja organa (11. točka 1. odstavka 6. člena ZDIJZ)
Organ je prosilcu zavrnil dostop do zahtevanega dokumenta v celoti, sklicujoč se na obstoj izjeme iz 11. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ. Prosilec v pritožbi nasprotuje odločitvi organa, zato je Pooblaščenec presojal njeno pravilnost. Skladno z 11. točko 1. odstavka 6. člena ZDIJZ organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se ta nanaša na podatek iz dokumenta, ki je bil sestavljen v zvezi z notranjim delovanjem organa in bi njegovo razkritje povzročilo motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa. Za obstoj navedene izjeme morata biti torej kumulativno izpolnjena dva pogoja:
- podatek mora izhajati iz dokumenta, ki je bil sestavljen v zvezi z notranjim delovanjem oziroma dejavnostjo organa in
- razkritje takšnega podatka bi povzročilo motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa (specifični škodni test).
Pri tej izjemi gre za podatke za notranjo rabo organa, iz katerih izhaja postopek oziroma način dela organa, kot tudi njegova notranja politika. Varuje se torej notranje razmišljanje organa, s čimer naj bi se omogočilo odkrito in odprto razmišljanje organa, ki pa bi bilo ovirano, če bi bilo povsem odprto za javnost. Opisano izjemo pozna tudi večina primerjalno-pravnih ureditev, v katerih zakoni varujejo »notranji proces razmišljanja organa«. Varujejo se podatki, ki nastajajo ob oblikovanju politike organa. Gre za dokumente za notranjo rabo organa, iz katerih izhaja postopek oziroma način dela organa, kot tudi njegova notranja politika. To je v pravni teoriji znano kot »deliberative process privilege«. Namen te izjeme je preprečiti škodo, ki bi nastala pri kakovosti odločanja organa, saj razumno varovanje procesa »notranjega razmišljanja organa« ni nujno v neskladju z načelom odprtosti uprave. Če bi namreč vsi tovrstni dokumenti postali javni, bi to lahko resno ogrozilo kritično, inovativno in učinkovito delo javnega sektorja.
Pooblaščenec ugotavlja, da ni izpolnjen prvi pogoj izjeme iz 11. točke, torej da obravnavani dokument ne vsebuje informacij, ki kažejo na notranje delovanje organa oziroma njegovega delovnega telesa. Kot je navedel že organ, Komisija skladno z Odlokom o ustanovitvi in nalogah delovnih teles Državnega zbora med drugim spremlja in proučuje problematiko uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter daje pobude in priporočila organom in pravnim osebam. Na konkretnem sestanku, kot navaja tudi organ sam, pa drugi člani komisije na sestanku niso bili navzoči, temveč je bil to sestanek med predsednico Komisije in predstavniki posameznih ministrstev in drugih institucij, ki se ukvarjajo s problematiko bivalnih razmer zaprtih pacientov. Sestanek ni bil sklican z namenom sprejemanja odločitev v organu ali oblikovanja stališč, temveč zgolj v smislu "spremljanja in proučevanja problematike". Sámo dejstvo, da organ med drugim deluje na način, da se predsedujoči delovnemu telesu sestane s predstavniki drugih institucij ter drugimi strokovnjaki, ni informacija, ki kaže na notranje delovanje organa, saj ne predstavlja procesa "notranjega razmišljanja" organa. Nadalje pa tudi vsebina tega sestanka (oziroma pripadajoč magnetogram) ne predstavlja informacij v zvezi z notranjim delovanjem organa, saj kot pojasnjuje že organ sam, je šlo zgolj za sestanek, ki ga je sklicala predsednica Komisije in ni šlo za oblikovanje notranje politike organa, saj brez ostalih članov Komisije to niti ni mogoče. Zahtevani dokument po vsebini ni enak primerom, ki se v teoriji navajajo kot podatki, sestavljeni v zvezi z notranjim delovanjem, npr. interna komunikacija organa, zlasti dopisi, mnenja, poročila, navodila, smernice (več o tem: Komentar Zakona o dostopu do informacij javnega značaja s pravom EU in primerjalno-pravno prakso, Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana 2005, stran 139). Predvsem pa je pomembno tudi, da se je "organ" sestal z zunanjimi predstavniki, s čimer je bil že tako ali tako dodan element (sicer ožje) javnosti in morebitna stališča in politika organa, ki v konkretnem primeru sicer niso bila izražena ali oblikovana, ni bila omejena zgolj na krog oseb znotraj organa.
Pooblaščenec pa se nadalje opredeljuje tudi do obstoja morebitno povzročenih motenj pri delovanju ali dejavnosti organa ob razkritju tega podatka (drugi pogoj izjeme iz 11. točke), kljub temu da je že ugotovil, da prvi pogoj ni izpolnjen. Na tem mestu Pooblaščenec poudarja, da je izjeme od prostega dostopa treba interpretirati ozko, saj je ravno načelo prostega dostopa tisto, ki zagotavlja uresničevanje ustavne človekove pravice do dostopa do informacij javnega značaja. Posebej to velja za izjeme, ki uvajajo t.i. teste tehtanja, v konkretnem primeru škodni test. Če ni povsem jasno in nesporno, da bi razkritje zahtevanega dokumenta povzročilo škodo za delovanje organa, je treba omogočiti prost dostop do informacij. Postavljena je torej stroga zahteva, da bi razkritje informacije povzročilo motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa. Vsakršen morebitni vpliv na delovanje organa ni dovolj za zavrnitev zahteve, groziti mora potencialna motnja pri delovanju organa. Pooblaščenec je ob natančni analizi besedila magnetograma ugotovil, da takšna nevarnost ni podana. Ni mogoče pritrditi organu, da po razkritju konkretnega magnetograma v prihodnje udeleženci tovrstnih delovnih srečanj ne bi mogli neobremenjeno predstavljati svojih mnenj, s čimer bi bil tudi Komisiji zožen prostor za celovit vpogled na področje, za katero je pristojna. Pooblaščenec ugotavlja, da iz magnetograma izhaja, da tudi predsednica Komisije opozori, da se sestanek snema. Dejstva, kakšne ovire pri zdravstvenem stanju obsojencev vidijo sodelujoči na sestanku ter njihovi pogledi na možne rešitve, ne morejo škodljivo vplivati na delovanje organa kot takega. Sodelujoči so se sestanka udeležili v uradni kapaciteti, kot predstavniki posameznih institucij, iz katerih prihajajo. Obveščeni so bili o tem, da se sestanek snema in da bodo skušali poiskati rešitve, ki bi jih - odvisno od "različnih akterjev" - nato skušali realizirati (magnetogram str. 4). Po mnenju Pooblaščenca so izražena mnenja v večini uradna mnenja predstavnikov različnih institucij, ki se ukvarjajo s problematiko zdravstvenega stanja zaprtih oseb, zato ni nevarnosti, da bi razkritje obravnavanega dokumenta v prihodnje zmanjšalo možnost odkrite in odprte komunikacije ter udeleženci ne bi mogli neobremenjeno predstavljati svojih mnenj, s čimer bi bil Komisiji zožen prostor za celovit vpogled na področje, za katero je pristojna, in s tem oblikovanje lastnih pobud in priporočil organom. Pri svoji odločitvi je Pooblaščenec izhajal neposredno iz vsebine konkretnega dokumenta, iz vsebine izraženih stališč. Ta po mnenju Pooblaščenca niso takšna, da bi jih lahko označili kot neuradna. Izražanje mnenj ali opisovanje razmer glede razporeditve oz. nameščanja bolnikov, nadzora nad zdravstvenim osebjem, pristojnosti zastopnikov pacientovih pravic, zdravstvenih domov in zavoda za izvrševanje kazenskih sankcij, glede prehrane in higienskega standarda, skratka skrbi za izboljšanje razmer obsojencev-bolnikov, po mnenju Pooblaščenca v prihodnje ne bi bilo okrnjeno, če se obravnavani dokument v pretežnem delu razkrije javnosti. Pri tem je treba še ugotoviti, da po vsebini dokument ne odstopa bistveno od magnetogramov sej Komisije, ki so javno objavljena. Pri tem je ključnega pomena tudi to, da deli dokumenta, katerih razkritje bi povzročilo določeno stopnjo nelagodja organu ali udeležencem sestanka, niso takšne narave, da bi zmogli povzročiti motnje pri delovanju organa. Nenazadnje so povabljeni javni uslužbenci ali funkcionarji dolžni pristojni komisiji organa zagotoviti uvid v problematiko področja, za katerega so zadolženi in pristojni. Če povabljeni udeleženci ne bi opisali resničnega stanja ali bi ga "prilagodili" očem in ušesom javnosti, bi bilo to v direktnem nasprotju z načelom odprtosti in transparentnosti delovanja javne oblasti. Kot rečeno, samo nelagodje ob razkritju določenih delov magnetograma, pa ni zadosten pravni razlog za utemeljitev potencialnega nastanka motenj za delovanje organa.
Kot rečeno, pa se je Pooblaščenec po natančni vsebinski analizi magnetograma prepričal, da podatki v njem niso v zvezi z notranjim delovanjem organa, poleg tega pa ni podana nevarnost nastanka škode oziroma motenj za delovanje organa ob razkritju zahtevanega dokumenta.
2.2 Izjema varstva osebnih podatkov (3. točka 1. odstavka 6. člena ZDIJZ)
Pooblaščenec je ugotovil, da se v dokumentu pojavljajo tudi t.i. varovani osebni podatki, katerih razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov, ki jo določa Zakon o varstvu osebnih podatkov (Ur.l. RS, št. 86/2004; s sprem. in dop.; v nadaljevanju ZVOP-1).
ZVOP-1 v 1. odstavku 9. člena določa, da se v javnem sektorju lahko obdelujejo (torej tudi razkrijejo javnosti) osebni podatki le, če za to obstaja pravna podlaga. Za razkritje osebnih imen javnih uslužbencev oziroma nosilcev javnih funkcij obstaja pravna podlaga v samem ZDIJZ, ki v 3. odstavku določa, da organ ne glede na morebitne izjeme od prostega dostopa (npr. izjeme varstva osebnih podatkov) dovoli dostop do informacij, če gre za podatke o porabi javnih sredstev ali podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca. Ti podatki (povezani z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca) torej niso varovani osebni podatki in je njihovo razkritje dopustno.
Po drugi strani pa je Pooblaščenec ugotovil, da so naslednji podatki varovani in njihovo razkritje ni dovoljeno:
- Na 2. strani: del stavka, ki sledi besedam "v samem zaporu" (v 17. vrstici) do konca stavka (v 20. vrstici). V tem primeru gre za osebne podatke govornika, zastopnika pacientovih pravic. Čeprav je slednjemu z Zakonom o pacientovih pravicah podeljena javna funkcija in njegovo ime in priimek nista varovana osebna podatka, pa podatki v 17. do 20. vrstici na 2. strani obravnavanega dokumenta ne predstavljajo podatke, ki so "povezani z opravljanjem javne funkcije".
- Na 2. strani: del stavka po besedah "Tudi sam vem" (v 45. vrstici) do vključno besed "institucijo" (v 46. vrstici). Tudi v tem primeru velja enako kot v zgornji alineji.
- Na 14. strani: odstavek, ki se začne z besedami "Na Dobu imamo" (v 13. vrstici) do konca odstavka, ki se konča z "po našem mnenju" (v 32. vrstici). V tem primeru gre za opis primera, ki ga je obravnaval Zavod za izvrševanje kazenskih sankcij, iz katerega je mogoče določiti posameznika, na katerega se primer nanaša.
- na 16. strani: priimek, ki se pojavi v 47. in 48. vrstici. V tem primeru gre za osebne podatke posameznika, za razkritje katerih ni pravne podlage.
- Na 20. strani: poved za besedami "o katerih govorimo," (v 27. vrstici) do vejice pred besedami "pa potrebuje" (v 27. vrstici). Velja enako kot v prejšnji alineji.
- Na 25. strani: stavek, ki se začne z besedami "Če se vrnem" (v 7. vrstici) do konca odstavka, ki se konča z besedami "v ozadju./" (v 14. vrstici). Velja enako kot v prejšnji alineji.
- Na 25. strani: stavek, ki se začne z besedo "Nisem" (v 20. vrstici) in konča pred besedo "Rekla" (v 21. vrstici). Velja enako kot v prejšnji alineji.
- Na 25. strani: stavek, ki sledi za besedami "ki to potrebujejo." (v 38. vrstici) in konča z besedo "potrebni" (v 42. vrstici). Velja enako kot v prejšnji alineji.
V preostalem delu dokumenta se varovani osebni podatki ne pojavijo, zato je razkritje tega dela dokumenta dovoljeno. Pooblaščenec je torej ugotovil, da je možna uporaba instituta delnega dostopa iz 7. člena ZDIJZ, ki določa, da če dokument ali njegov del le delno vsebuje varovane informacije iz 6. člena in jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njihovo zaupnost, pooblaščena oseba organa izloči te informacije iz dokumenta ter seznani prosilca z vsebino oziroma mu omogoči ponovno uporabo preostalega dela dokumenta.
Skladno z 2. odstavkom 247. členom ZUP je Pooblaščenec po uradni dolžnosti še preizkusil, ali je prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali je bil prekršen materialni zakon ter ugotovil, da do drugih kršitev ni prišlo, prav tako ni podana nobena druga izjema od prostega dostopa do informacij javnega značaja iz 1. odstavka 6. člena ZDIJZ, razen v delu izjeme notranjega delovanja organa (11. točka 1. odstavka 6. člena) in varstva osebnih podatkov (3. točka 1. odstavka 6. člena ZDIJZ).
3. Sklepno
Na podlagi vsega navedenega Pooblaščenec zaključuje, da je pritožba prosilca utemeljena. Organ je v postopku odločanja na prvi stopnji napačno uporabil določbe materialnega prava, saj je napačno interpretiral in uporabil določbo 11. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ, ni pa se opredelil do možnosti uporabe instituta delnega dostopa iz 7. člena ZDIJZ zakona ter do izjeme varstva osebnih podatkov.
Razen v delih, opredeljenih v izreku in zgornji obrazložitvi te odločbe, v katerem je Pooblaščenec zahtevo prosilca zavrnil, mora organ torej prosilcu omogočiti dostop do zahtevanega magnetograma, saj ta v preostalem delu ne vsebuje informacij, ki jih varuje izjema varstva osebnih podatkov ali katera druga izjema iz 1. odstavka 6. člena ZDIJZ.
Skladno z določbo 1. odstavka 252. člena je zato Pooblaščenec odpravil odločbo prve stopnje s svojo odločbo in sam rešil zadevo - organu je naložil, da najkasneje v roku 31 dni od prejema drugostopenjske odločbe prosilcu posreduje fotokopijo dokumenta, navedenega v izreku te odločbe, pri tem pa mora z uporabo instituta delnega dostopa prekriti varovane podatke.
V tem postopku posebni stroški niso nastali.
Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 8/2000, s sprem. in dop.) oproščena plačila upravne takse.
POUK O PRAVNEM SREDSTVU:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, 1000 Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali neposredno pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.
Postopek vodila:
Polona Tepina, univ.dipl.prav.,
svetovalka Pooblaščenca
Informacijski pooblaščenec:
Nataša Pirc Musar, univ.dipl.prav.,
pooblaščenka