Prosilla - Agencija za pošto in elektronske komunikacije
+ -Številka: 090-125/2011/6
Kategorije: Ali dokument obstaja
POVZETEK
Prosilka je po obvestilu organa, da ne razpolaga z podatki in ne ve, kdo bi z njimi razpolagal, zahtevala, da organ njeno vlogo odstopi pristojnemu organu. To zahtevo je organ zavrgel, Pooblaščenec pa je to odločitev potrdil, le na drugačni pravni podlagi. Prosilka je sicer zahtevala več podatkov o radijski postaji določenega posameznika; dovoljenje za delovanje te postaje, frekvence, na kateri lahko deluje, dopustna in dejanska moč radijske postaje, število in višino anten, omejitve sevanja ter dokumenti o nadzoru nadzornega organa nad izvajanjem dovoljenega oddajanja radijske postaje. Pooblaščenec je ugotovil, da organ z dokumenti ne razpolaga, prav tako pa jih tudi ni dolžan imeti. Organ je pravilno napotil prosilko tudi na javno objavljene predpise, iz katerih so razvidni nekateri zahtevani podatki.
ODLOČBA
Številka: 090-125/2011/6
Datum: 12. 9. 2011
Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Nataši Pirc Musar (v nadaljevanju: Pooblaščenec) izdaja na podlagi 3. in 4. odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega (Ur.l. RS, št. 24/2003, s sprem. in dop.; v nadaljevanju: ZDIJZ), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur.l. RS, št. 113/2005, s sprem. in dop.; v nadaljevanju: ZInfP) ter 1. in 3. odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur.l. RS, št. 80/1999, s sprem. in dop.; v nadaljevanju: ZUP), o pritožbi prosilke ……….. (v nadaljevanju: prosilka), zoper odločbo in sklep organa Agencija za pošto in elektronske komunikacije, Stegne 7, p.p. 418, 1001 Ljubljana (v nadaljevanju: organ), št. 090-21/2001/6 z dne 2. 6. 2011 v zadevi dostopa do informacije javnega značaja naslednjo
O D L O Č B O:
1. Pritožba prosilke zoper odločbo in sklep Agencije za pošto in elektronske komunikacije, št. 090-21/2001/6 z dne 2. 6. 2011, se zavrne.
2. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.
O B R A Z L O Ž I T E V:
Prosilka je dne 29. 3. 2011 na Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo skladno z ZDIJZ zahtevala fotokopije naslednjih dokumentov:
1. dokument, iz katerega bo razvidno, da je država ali njen organ izdal g. ………. (v nadaljevanju te odločbe: posameznik), dovoljenje za delovanje njegove radijske postaje;
2. dokument, iz katerega bo razvidno, na katerih frekvencah lahko deluje posameznikova radijska postaja in kakšna je dopustna moč te postaje;
3. dokument, iz katerega bo razvidna dejanska (in ne dopustna) moč posameznikove radijske postaje;
4. dokument, iz katerega bo razvidno vse potrebno za postavitev anten za radijsko postajo posameznika: število anten, višina anten, omejitve sevanja itd.;
5. dokumenti, ki bodo dokazovali nadzor nadzornega organa nad izvajanjem dovoljenega oddajanja radijske postaje posameznika.
Organ je prosilko dne 15. 4. 2011 obvestil, da je od Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo prejel njeno zahtevo v pristojno reševanje. V prilogi tega dopisa je organ prosilki posredoval fotokopijo radioamaterskega dovoljenja, ki ga je izdal posamezniku. Hkrati je organ prosilko obvestil, da radioamaterske postaje lahko delujejo v frekvenčnem pasu, predvidenem s Splošnim aktom o načrtu uporabe radijskih frekvenc, ki je kot predpis javno dostopen v Uradnem listu Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 42/2010 z dne 28. 5. 2010, NURF-1a). Z ostalimi zahtevanimi dokumenti (točka 3, 4 in 5 prosilkine zahteve) pa organ ne razpolaga.
Prosilka je pri organu dne 3. 5. 2011 vložila »ugovor« in navedla, da posredovano radioamatersko dovoljenje za posameznika ni dokument, ki ga je zahtevala. Zahtevala je namreč izvorni dokument, ki ga je nekdanja država izdala posamezniku in mu določila frekvence in dopustno moč oddajanja. Glede ostalega dela njene zahteve, za katerega je organ navedel, da z zahtevanimi dokumenti ne razpolaga, je prosilka zahtevala, da organ njeno zahtevo odstopi pristojnemu organu.
Organ je prosilki ponovno poslal dopis dne 13. 5. 2011, s katerim jo je ponovno obvestil, da razen z radioamaterskim dovoljenjem št. CRA-12927/2008 ne razpolaga z dodatnimi dovoljenji ali podobnimi dokumenti, ki bi se nanašali na posameznika in njegove radijske postaje. Glede radijske opreme, ki jo posameznik uporablja, je treba pojasniti, da je v skladu z RTTE Direktivo izjemoma dovoljena samogradnja, kupljena oprema pa mora imeti zgolj znak CE, kar pomeni, da je izdelek usklajen s tehničnimi predpisi EU. Organ pa ne razpolaga s podatkom, kateri državni organ morda razpolaga z zahtevano dokumentacijo, zato prosilkine zahteve ni odstopil skladno z določbo 20. člena ZDIJZ. Organ pa je prosilko še obvestil, da je po prejemu njene vloge s strani Inšpektorata za elektronske komunikacije, elektronsko podpisovanje in pošto (v nadaljevanju Inšpektorat za elektronske komunikacije) v vednost prejel sklep št. 0611-74/2009/1114 z dne 5. 4. 2011. Ta sklep pa je bil prosilki tudi posredovan s strani Inšpektorata. V zvezi s tem je bilo pri ponovnem pregledu spisov ugotovljeno, da so bile za potrebe nadzornega postopka opravljene določene meritve s strani uradnih oseb organa – rezultate teh meritev je organ prosilki tudi posredoval (v prilogi fotokopija spisa 06081-17/2009 z zakritimi osebnimi podatki).
Prosilka je dne 18. 5. 2011 z dopisom vztrajala, da njeno vlogo organ odstopi državnemu organu, ki razpolaga z zahtevanimi dokumenti.
Organ je zato izdal odločbo in sklep št. 090-21/2011/6 z dne 2. 6. 2011. Organ je z odločbo zavrnil zahtevo prosilke za dostop do izvornega dokumenta, ki ga je nekdanja država izdala posamezniku, dostop do dokumenta, iz katerega je razvidna dejanska moč radijske postaje posameznika ter dostop do dokumenta, iz katerega je razvidno vse potrebno za postavitev anten za radijsko postajo posameznika, skliceval pa se je na neobstoj zahtevanih informacij oziroma na 4. člen ZDIJZ. Organ je glede 1. točke prosilkine zahteve pojasnil, da je prosilka prejela fotokopijo radioamaterskega dovoljenja s prekritimi osebnimi podatki, morebitno izvorno dovoljenje, izdano od organov nekdanje države, pa ni v dosegu organa in tudi ne more biti dokument, na podlagi katerega bi posameznik imel pravico uporabljati svojo radijsko postajo. Dokument, ki ga v zvezi s tem zahteva prosilka, je verjetno (ne pa gotovo) arhivski dokument, arhivsko gradivo pa skladno z 2. odstavkom 4. člena ZDIJZ ni informacija javnega značaja. Kje so morebitni arhivski dokumenti nekdanje skupne države pa organu ni znano. V zvezi z 2. točko prosilkine zahteve je organ pojasnil, da organ ne izdaja posebnih dovoljenj za radioamaterske radijske postaje, temveč so pogoji uporabe opisani v javno dostopnih dokumentih, objavljenih v uradnem listu. To so Splošni akt o pogojih za uporabo radijskih frekvenc, namenjenih radioamaterski in radioamaterski satelitski storitvi (Ur.l. RS št. 117/2004 in 118///2007; v nadaljevanju Splošni akt o pogojih za uporabo radijskih frekvenc) ter Splošni akt o načrtu uporabe radijskih frekvenc (Ur.l. RS št. 42/2010 z dne 28. 5. 2010, NURF-1a). Pod 3. točko prosilkine zahteve je organ obrazložil, da ne vodi in teh podatkov za radioamaterje tudi ni dolžan voditi. Kje se, če sploh, nahajajo podatki o dejanski moči predmetne radijske postaje organ nima podatkov. Glede 4. točke prosilkine zahteve je organ navedel enako kot za 3. točko, da torej ne vodi in ni dolžan voditi podatkov o postavitvi in karakteristikah antenskega sistema za radioamaterske radijske postaje. V zvezi s 5. točko prosilkine zahteve pa je organ objasnil, da so bili dokumenti, ki dokazujejo nadzor nadzornega organa, prosilki vročeni. To sta sklep št. 0611-74/2009/1114 z dne 5. 4. 2011, ki ga je izdal Inšpektorat za elektronske komunikacije, elektronsko podpisovanje in pošto, ter kopija spisa št. 06081-17/2009 z zakritimi osebnimi podatki. Organ pa je v skupnem aktu z odločbo s sklepom zavrgel zahtevo prosilke za odstop njene zahteve pristojnemu organu po določbi 20. člena ZDIJZ, saj organ v konkretnem primeru ne ve, kateremu organu naj odstopi zahtevo. Ker 20. člen ZDIJZ ureja le situacijo, ko organ ve za pristojni organ, se za primere, ko organ tega ne ve, subsidiarno uporablja določba 4. odstavka 65. člena ZUP, ki določa, da če organ ne more ugotoviti, kateri organ je pristojen za obravnavo vloge, izda sklep, s katerim zavrže vlogo zaradi nepristojnosti. Čeprav so možna različna ugibanja, kje naj bi bili zahtevani dokumenti, najbolj verjetna razlaga pa je, da teh ni nikjer, organ v dvomu o morebitnem pristojnem organu, vloge prosilke ne more odstopiti. Druga možnosti bi bila, da je pristojen organ Direktorat za elektronske komunikacije (sedaj: Direktorat za informacijsko družbo, op. Pooblaščenca), vendar je to malo verjetno, saj slednji organu ne bi sam odstopil zahteve prosilke, če bi bil zanjo pristojen.
Prosilka je dne 13. 6. 2011 vložila pritožbo, v kateri navaja, da posredovano radioamatersko dovoljenje ne vsebuje ključnih podatkov, ki jih je zahtevala, in sicer dopustne in dejanske moči radijske postaje posameznika, števila anten, omejitve sevanja itd. Glede na določbo 3. alineje 3. člena Splošnega akta za uporabo radijskih frekvenc, se prosilka sprašuje, kako naj APEK ali drug državni organ ugotavlja skladnost temenskih moči oddajnikov amaterske radijske postaje, če nima za to potrebne listinske dokumentacije. Prosilka se sklicuje tudi na 2. odstavek 4. člena Splošnega akta za uporabo radijskih frekvenc, ki določa, da mora radioamater zaradi zmanjšanja možnosti nastanka škodljivih motenj opravljati preizkuse, nastavitve in meritve na oddajniku amaterske radijske postaje, ki je umetno obremenjena in ne seva. Državni organ bi torej moral skrbeti za izvajanje te določbe in prosilka se sprašuje, kje je ustrezna listinska dokumentacija. Nadalje prosilka navaja, da je organ Inšpektoratu za elektronske komunikacije pod št. 06081-17/1009-6 odstopil zadevo v reševanje, tam pa organ ugotavlja, da oddajna moč posameznika zmore do 2000 W. Torej organ po mnenju prosilke vendarle ve, kakšna je oddajna moč radijske postaje in tudi, kakšna je dovoljena moč. Prosilka ocenjuje, da obrazložitve organa v odločbi in sklepu niso skladne z določbami ZDIJZ.
Organ je Pooblaščencu dne 5. 8. 2011 pojasnil, da ni nobenega razloga, da bi organ z zahtevanimi dokumenti razpolagal; drugih dokumentov kot radioamaterskega dovoljenja za radioamaterje namreč ne izdajajo. Po mednarodnih standardih so radioamaterjem dodeljen nek frekvenčni pas, v katerem delujejo. Dovoljenj za delovanje samih radijskih postaj pa organ ne izdaja. Na poziv Pooblaščenca je organ dne 16. 8. 2011 posredoval radijsko dovoljenje za posameznika, sklep Inšpektorata za elektronske komunikacije št. 0611-74/2009/14 ter celoten spis zadeve 06081-17/2009.
Pritožba ni utemeljena.
Pooblaščenec uvodoma pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo pritožnik oziroma prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.
1. Organi zavezanci in pojem informacije javnega značaja
1. člen ZDIJZ določa, da ta zakon ureja postopek, ki vsakomur omogoča prost dostop in ponovno uporabo informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo državni organi, organi lokalnih skupnosti, javne agencije, javni skladi in druge osebe javnega prava, nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb.
4. člen ZDIJZ opredeljuje pojem informacija javnega značaja, ki je opredeljen s tremi osnovnimi kriteriji:
- organ z informacijo razpolaga – nahaja se pri organu, izdelal pa jo je sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb;
- informacija je v materializirani obliki – v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva (v nadaljnjem besedilu: dokument);
- informacija izvira iz delovnega področja organa – informacija je povezana z delom organa in jo je pridobil v okviru svojih javnopravnih pristojnosti.
Pri odločanju po ZDIJZ je treba torej najprej ugotoviti, ali je organ zavezan za posredovanje informacij po 1. členu ZDIJZ, nato pa preveriti, ali so izpolnjeni vsi pogoji za obstoj informacije javnega značaja iz 4. člena ZDIJZ. Šele tema dvema predhodnima fazama sledi presoja, ali gre za prosto dostopne informacije oziroma, ali je podana katera od izjem iz prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.
V konkretnem primeru Pooblaščenec ugotavlja, da je izpolnjen pogoj iz 1. člena ZDIJZ. Prosilec je zahtevo za dostop do informacij javnega značaja vložil pri Agenciji za pošto in elektronske komunikacije (APEK). Organ je neodvisen regulatorni organ, ustanovljen na podlagi 1. in 115. do 128. člena Zakon o elektronskih komunikacijah (Uradni list RS, št. 13/07 – uradno prečiščeno besedilo s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZEKom). Organ je ustanovljen s Sklepom o ustanovitvi Agencije za pošto in elektronske komunikacije Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 60/2001, s spremembami in dopolnitvami), njegovo delovanje pa podrobneje določa Statut Agencije za pošto in elektronske komunikacije Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 68/2005). Organ je, kot določa 115. člen ZEKom, pravna oseba javnega prava in brez dvoma sodi med organe, ki so zavezanci po prvem odstavku 1. člena ZDIJZ.
Pooblaščenec pa nadalje ugotavlja, da je obstoj pogojev iz 4. člena ZDIJZ (ali organ z zahtevanimi informacijami razpolaga) v tem primeru glavno sporno vprašanje, zato bo to problematiko podrobneje obravnaval v nadaljevanju.
2. Pritožba zoper sklep – zavrženje zahteve za odstop vloge drugemu organu
Zaradi navedbe prosilke, da organ ni deloval skladno z določbami ZDIJZ tudi pri izdaji sklepa, je Pooblaščenec najprej preveril zakonitost izdanega sklepa. Prosilka je zahtevala, da organ njeno zahtevo odstopi pristojnemu organu, organ pa je njeno zahtevo zavrgel in pojasnil, da 4. odstavek 65. člena ZUP nalaga, da se vloga stranke zavrže, če organ ne more ugotoviti, kateri organ je za njeno obravnavo pristojen.
Organ je z izpodbijanim aktom po eni strani ugotovil, da za obravnavo zahteve prosilke ni pristojen, saj ne razpolaga z zahtevanimi informacijami, ter zahtevo prosilke zavrgel, po drugi strani pa je zahtevo prosilke vsebinsko obravnaval in z odločbo ugotovil, da niso izpolnjeni kriteriji iz 1. odstavka 4. člena ZDIJZ, saj z zahtevanimi dokumenti ne razpolaga. Tako je o istem vprašanju organ različno odločil s sklepom in odločbo.
Pooblaščenec ugotavlja, da je bil organ na pravi poti z odločitvijo, da mora zahtevo prosilke v enem delu zavreči, vendar je to storil na napačni podlagi. Organ ne bi smel zavreči zahteve prosilke zaradi nepristojnosti po 4. odstavku 65. člena ZUP, pač pa zato, ker zahteva prosilke ne vsebuje pravice, na katero se lahko v upravnem postopku sklicuje, torej pravice, da organ njeno vlogo odstopi drugemu organu. Takšno situacijo predvideva 2. točka 1. odstavka 129. člena ZUP, ki določa, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka. Očitno je, da niti ZUP niti kakšen materialni predpis ne podeljujeta pravice stranki zahtevati odstop vloge pristojnemu organu.
20. člen ZDIJZ sicer določa obveznost organa, ki ne razpolaga z zahtevano informacijo, da odstopi zahtevo organu, ki je glede na vsebino zahteve pristojen za njeno reševanje, in o tem obvestiti prosilca. Vendar zoper ravnanje, ki ni skladno z 20. členom ZDIJZ, ni predvidena nobena sankcija in niti pravica do pritožbe. Prav tako ZUP ne predvideva nobene možnosti oziroma podlage za zahtevo stranke, da organ odstopi zahtevo pristojnemu organu, niti takšno ravnanje organa ni predvideno kot bistvena kršitev določb postopka ali celo nebistvena kršitev postopka, saj neodstop vloge ne more vplivati na zakonitost izdane odločbe. Stranka postopka lahko svobodno uveljavlja svojo voljo in lahko tako venomer vloži zahtevo pri pristojnem organu. Varstvo pravic strank je zagotovljeno le z izdajo sklepa o zavrženju vloge zaradi nepristojnosti, saj se lahko zoper ta sklep stranka pritoži in zatrjuje, da organ je pristojen za obravnavo njene vloge. Organ mora po določbi 4. odstavka 65. člena ZUP odstopiti vlogo pristojnemu organu, kadar presodi, da zanjo ni pristojen, če ni nobenega dvoma o tem, kateri organ jo je pristojen sprejeti, če pa ne more ugotoviti, kateri organ je zanjo pristojen, izda sklep, s katerim zavrže vlogo zaradi nepristojnosti. Vendar ta določba ne predvideva situacije, ko organ ugotovi, da je pristojen za obravnavo vloge, a stranka zahteva, da se njeno vlogo odstopi pristojnemu organu.
Prosilka je tekom postopka večkrat zahtevala, da ji organ posreduje zahtevane dokumente, v tistem delu, ko z dokumenti ne razpolaga, pa je zahtevala, da njeno zahtevo odstopi pristojnemu organu. Pooblaščenec poudarja, da prosilka ne more biti uspešna s pritožbo, ker organ ni upošteval njene zahteve po odstopu vloge drugemu organu, temveč to lahko stori sama – vloži zahtevo pri organu, za katerega misli, da je pristojen za obravnavo njene zahteve.
Kljub napačni pravni opredelitvi, pa je organ ravnal pravilno, ko je zavrgel zahtevo prosilke, da njeno vlogo odstopi pristojnemu organu. 3. odstavek 248. člena ZUP določa, da če organ druge stopnje spozna, da je izrek v odločbi prve stopnje zakonit, vendar obrazložen z napačnimi razlogi, navede v svoji odločbi pravilne razloge, pritožbo pa zavrne. Pooblaščenec je tako ravnal skladno s to določbo ZUP, saj je organ prve stopnje v izreku sklepa pravilno zavrgel zahtevo prosilke, vendar se je skliceval na napačne razloge. Pooblaščenec je torej navedel pravilne razloge za zavrženje, pritožbo prosilke zoper sklep pa je zavrnil.
3. Pritožba zoper odločbo – vprašanje obstoja zahtevanih dokumentov
3.1 Dovoljenje za delovanje radijske postaje posameznika
Pooblaščenec ugotavlja, da je edino dovoljenje, ki se izdaja za radioamatersko delovanje, radioamatersko dovoljenje, ne izdaja pa se več dovoljenja za delovanje same radijske postaje.
Radioamatersko dovoljenje je odločba Agencije za pošto in elektronske komunikacije Republike Slovenije (organa), s katero se podeli pravica do uporabe radijskih frekvenc predvidenih za radioamatersko in radioamatersko satelitsko storitev. Z radioamaterskim dovoljenjem se torej podeli pravica do uporabe določenih frekvenc.
Dovoljenj za delovanje radijskih postaj organ ne izdaja in jih tudi nikoli ni izdajal. Prosilka je v postopku sicer navedla, da če se dovoljenj ne izdaja več, želi pa dovoljenje, ki ga je posamezniku izdala bivša država.
Pooblaščenec ugotavlja, da je bil leta 1997, torej tudi že v samostojni Sloveniji, sprejet Pravilnik o radijskih dovoljenjih (Ur.l. RS, št. 50/1997, 19/2000, 60/2001), leta 1998 pa Pravilnik o vrstah amaterskih radijskih postaj in tehničnih pogojih za njihovo uporabo (Ur.l. RS, št. 41/1998, 126/2004). Oba pravilnika sta prenehala veljati s sprejemom ustreznih podzakonskih predpisov ter splošnih aktov Agencije za telekomunikacije in radiodifuzijo RS, torej ne veljata več.
8. člen Pravilnika o radijskih dovoljenjih je določal, da se radijsko dovoljenje za radioamatersko radijsko postajo izda kot dovoljenje za uporabo amaterske radijske postaje ali kot CEPT radioamatersko dovoljenje radioamaterju, ki ima opravljen predpisani radioamaterski izpit. Lastnik radijskega dovoljenja ima skladno z razredom radioamaterskega operaterja, za katerega ima opravljen izpit, pravico do uporabe katerekoli amaterske radijske postaje, ki ustreza predpisom.
Glede na to, da se dovoljenja za delovanje radijskih postaj ne izdaja več, organ sam pa jih tudi nikoli ni izdajal, saj je v njegovi pristojnosti le izdaja radioamaterskih dovoljenj, Pooblaščenec ne dvomi v navedbe organa, da s takšnim dokumentom, kot ga zahteva prosilka, ne razpolaga. Navedeno izhaja iz citiranih podzakonskih aktov in dodatno tudi iz spletne strani organa (http://www.apek.si/sl/uradni_postopki_po_zekom?stran=230), kjer so navedena vsa dovoljenja oz. odločbe, ki jih organ izdaja, med njimi pa ni dovoljenja za delovanje radijske postaje. Če dokument torej ne obstaja pri organu, ni izpolnjen pogoj iz 1. odstavka 4. člena ZDIJZ, zato je treba pritožbo prosilke v tem delu zavrniti.
3.2 Dokumenti, iz katerih bodo razvidni podatki o frekvenci, na kateri lahko deluje posameznikova radijska postaja, in dopustna moč te postaje
Pooblaščenec ugotavlja, da je bila odločitev organa za zavrnitev zahteve prosilke v delu, ki se nanaša na podatke o frekvenci in dopustni moči posameznikove postaje, zakonita.
Organ je prosilko obvestil, da lahko radioamaterske postaje delujejo v frekvenčnem pasu, predvidenem s Splošnim aktom o načrtu uporabe radijskih frekvenc (Ur.l. RS št. 42/2010 z dne 28. 5. 2010, NURF-1a), pogoji o uporabi radijskih frekvenc pa izhajajo iz Splošnega akta o pogojih za uporabo radijskih frekvenc, namenjenih radioamaterski in radioamaterski satelitski storitvi.
5. odstavek 6. člena ZDIJZ določa, da lahko organ prosilcu ne posreduje zahtevane informacije, ki je dostopna v prosto dostopnih javnih evidencah ali na drug način že enostavno javno dostopna (objava v uradnem glasilu, publikacijah organa, medijih, strokovni literaturi, svetovnem spletu in podobno), in mu posreduje samo napotilo, kje se informacija nahaja. To je organ korektno storil že v dopisih pred izdajo izpodbijane odločbe, s čimer je zadostil določbi 5. odstavka 6. člena ZDIJZ.
Opredelitev dopustne moči radijskih postaj izhaja iz dokumenta Pogoji za uporabo amaterskih radijskih postaj (PUARP 2006), sprejetega na podlagi 3. člena Splošnega akta o pogojih za uporabo radijskih frekvenc, namenjenih radioamaterski in radioamaterski satelitski storitvi. Glede na to, da PUARP 2006 le na splošno opredeljuje dopustne moči, in glede na to, da je organ prosilko napotil na Splošni akt o pogojih za uporabo radijskih frekvenc, je po mnenju Pooblaščenca izpolnil svojo dolžnost po ZDIJZ.
Iz vseh navedenih aktov izhaja, da se radioamaterjem ne izdajajo nikakršni posamični dokumenti, iz katerih bi bil razviden podatek o frekvenci, na kateri lahko deluje posamezna radijska postaja in kakšna je dopustna moč te postaje. Prosilka je bila pravilno napotena, da si lahko podatke o tem pridobi iz javno dostopnih virov, predvsem Uradnega lista RS. Poleg tega pa podrobni podatki o dopustnih močeh izhajajo iz poročila o meritvah (dokumenta št. 06081-17/2009/4 z dne 22. 10. 2009), ki je bilo prosilki v postopku po ZDIJZ tudi posredovano.
3.3 Dokumenti, iz katerih bo razvidna dejanska moč posameznikove radijske postaje
Pooblaščenec ugotavlja, da ni nobenega razumnega razloga, da ne bi verjel navedbam organa, da ne vodi in teh podatkov za radioamaterje tudi ni dolžan voditi. Radioamaterji morajo, če želijo delovati kot radioamaterji, zaprositi za izdajo radioamaterskega dovoljenja (po opravljenem izpitu), niso pa dolžni vnaprej prijavljati dejanskih moči svojih radijskih postaj, saj se zakonodajalec ni odločil za tako močno regulacijo področja oziroma intervencionizem, saj je očitno presodil, da za kaj takega ni nobene potrebe.
Podatek o dejanskih močeh radijskih postaj se sicer lahko, na podlagi različnih postopkov, znajde v dokumentih, s katerimi razpolaga organ, predvsem kadar je bil izveden kakšen od nadzornih postopkov. Organ je prosilki posredoval fotokopijo celotnega spisa št. 06081-17/2009 z zakritimi osebnimi podatki, iz katerega izhaja podatek, pri kakšni moči delovanja postaje je organ opravljal meritve in podatek o tem, da naj bi oddajniki posameznika sicer zmogli oddajno moč do 2000 W. To so po prepričanju Pooblaščenca tudi edini dokumenti, s katerim razpolaga organ, ki opisujejo oddajno moč posameznikove postaje, organ pa jih je prosilki že posredoval. V tem postopku pa se tudi ni porodil dvom v to, da bi organ razpolagal s kakšnim dokumentom, ki ne sodi v spis št. 06081-17/2009, v katerem bi se nahajal podatek o najvišji dejanski moči posameznikove radijske postaje. Organ je tako prosilki že posredoval dokumente, s katerimi razpolaga, v preostalem delu (ker z drugimi dokumenti ne razpolaga), pa je odločitev organa za zavrnitev zahteve zaradi pomanjkanja pogojev iz 1. odstavka 4. člena ZDIJZ zakonita.
3.4 Dokumenti, iz katerih bo razvidno vse potrebno za postavitev anten za radijsko postajo (število anten, višina anten, omejitve sevanja)
Pooblaščenec se je na podlagi izvedenega ugotovitvenega postopka in pregleda relevantnih predpisov, citiranih v tej odločbi, prepričal, da organ dejansko ne vodi in ni dolžan voditi podatkov o postavitvi in karakteristikah antenskega sistema za radioamaterske radijske postaje, kot je tudi navedel v izpodbijani odločbi. Ker ne obstajajo razlogi, da bi organ s takimi podatki razpolagal (razen če bi jih pridobil v teku nadzora, pri čemer pa je organ prosilki posredoval dokumente, nastale na podlagi nadzora pri posamezniku), ni dvoma v zakonitost odločitve organa, da je zaradi neizpolnjenih pogojev iz 1. odstavka 4. člena ZDIJZ zahtevo prosilke zavrnil. Podatki v zvezi z omejitvami sevanja so zapisani v Pravilniku o vrstah amaterskih radijskih postaj in tehničnih pogojih za njihovo uporabo, na katerega je organ prosilko tudi napotil.
3.5 Dokumenti, ki bodo dokazovali nadzor nadzornega organa nad izvajanjem dovoljenega oddajanja radijske postaje posameznika
Iz pritožbe prosilke ne izhaja, ali se pritožuje tudi v tem delu, saj prosilka navaja, da v celoti ni zadovoljna z odločbo organa. Prosilka tega s pritožbenimi navedbami v zvezi s 5. točko sicer ne konkretizira, vendar Pooblaščenec v tem delu ugotavlja, da je organ prosilki že posredoval fotokopijo celotnega spisa št. 06081-17/2009 z zakritimi osebnimi podatki, kar ustreza zahtevi prosilke po dostopu do dokumentov, ki dokazujejo nadzor nadzornega organa nad izvajanjem dovoljenega oddajanja radijske postaje posameznika. Ker je zahtevane dokumente prosilka v tem delu že prejela, nima pravovarstvenega interesa za vložitev pritožbe glede tega dela odločbe organa.
4. Sklepno
V zvezi z izpodbijanim sklepom je Pooblaščenec ugotovil, da je organ ravnal zakonito, ko je zavrgel zahtevo prosilke, da njeno vlogo odstopi pristojnemu organu, čeprav je to odločitev oprl na napačno pravno podlago. 3. odstavek 148. člena ZUP drugostopenjskemu organu nalaga, da če spozna, da je izrek v odločbi prve stopnje zakonit, vendar obrazložen z napačnimi razlogi, navede v svoji odločbi pravilne razloge, pritožbo pa zavrne, kar je Pooblaščenec storil v izreku te odločbe.
Pooblaščenec je v zvezi z izpodbijano odločbo organa ugotovil, da je organ ravnal zakonito, da ni bil prekršen materialni predpis, ni prišlo do bistvenih kršitev določb postopka in da je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno. Pooblaščenec je zato pritožbo prosilke na podlagi 1. odstavka 248. člena ZUP zavrnil.
5. O stroških postopka in upravni taksi
V tem postopku posebni stroški niso nastali.
Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 8/2000, s sprem. in dop.) oproščena plačila upravne takse.
POUK O PRAVNEM SREDSTVU:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor, in sicer zoper odločbo in sklep Agencije za pošto in elektronske komunikacije, Stegne 7, p.p. 418, 1001 Ljubljana, št. 090-21/2001/6 z dne 2. 6. 2011. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, 1000 Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali neposredno pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.
Postopek vodila:
Polona Tepina, univ.dipl.prav.,
svetovalka Pooblaščenca
Informacijski pooblaščenec:
Nataša Pirc Musar, univ.dipl.prav.,
pooblaščenka