Jančič Peter, novinar Dela - Arhiv RS
+ -Številka: 090-121/2011/4
Kategorije: Arhivsko gradivo
POVZETEK
Prosilec je zahteval vpogled v določene dokumente, ki so nastali med delom Službe državne varnosti. Pooblaščenec je v pritožbenem postopku ugotovil, da je organ zahtevo prosilca utemeljeno zavrnil, ker so zahtevani dokumenti arhivsko gradivo, ki je na podlagi 2. odstavka 4. člena ZDIJZ, izločeno iz dometa informacij javnega značaja. Glede zahtevanih dokumentov sta bila namreč že izvedena predpisana postopka odbiranja in izročitve, ki sta konstitutivna elementa arhivskega gradiva. Dejstvo, da na podlagi določb ZDIJZ prosilcu ni omogočen dostop do zahtevanih dokumentov, ki so arhivsko gradivo, pa ne pomeni, da ti dokumenti niso prosto dostopni na podlagi drugih zakonov.
ODLOČBA
Številka: 090-121/2011/
Datum: 8. 8. 2011
Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Nataši Pirc Musar (v nadaljevanju Pooblaščenec) izdaja na podlagi tretjega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/2006 – uradno prečiščeno besedilo in 117/2006 – ZDavP-2; v nadaljevanju ZDIJZ), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, številka 113/2005 in 51/2007 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), in prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, 105/2006 – ZUS-1, 126/2007- ZUP-E, 65/2008-ZUP-F in 8/2010-ZUP-G; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi Petra Jančiča, novinarja dnevnika Delo, Delo časopisno in založniško podjetje d.d., Dunajska 5, 1509 Ljubljana (v nadaljevanju prosilec), z dne 17. 6. 2011, zoper odločbo Ministrstva za kulturo, Arhiva Republike Slovenije, Zvezdarska 1, 1000 Ljubljana, (v nadaljevanju organ), št. 62530-159/2011/3, z dne 15. 6. 2011, v zadevi odobritve dostopa do informacije javnega značaja naslednjo
O D L O Č B O:
1. Pritožba prosilca zoper odločbo Ministrstva za kulturo, Arhiva Republike Slovenije št. 62530-159/2011/3, z dne 15. 6. 2011 se zavrne.
2. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.
O b r a z l o ž i t e v:
Prosilec je dne 8. 6. 2011 na organ naslovil zahtevo, naj mu organ omogoči ogled naslednjih dokumentov, ki so nastali med delom Službe državne varnosti (v nadaljevanju SDV), ki jih državni arhiv hrani v prostorih Slovenske obveščevalno-varnostne agencije (v nadaljevanju Sova):
1. Letno poročilo SDV 1973, INV. 1059 (A-1 1-8 oz. A-1 1-6), Poglavje 3.1, 3.5 in 3.6;
2. Poročilo SDV: 1976, INV. 1261 (A-11 -9), Poglavje 4;
3. Poročilo SDV 1981, INV1. 540 (A-11-14), Poglavje 1;
4. Poročilo SDV 1986 INT. 1756 (A-i 1-15), Poglavje II. Zahodne OS, ernigracija in zdomstvo (od točke a do h);
5. Informativni bilten SDV 1968, A-21-14, INV. 796, strani (strani, ročno označene na mikrofilmu) 40 do 44;
6. Informativni bilten SDV 1969, A-21-15, INV. 797, strani 78 do 81 in 223 do 227;
7. Informativni bilten SDV 1970, A-21-76, INV. 798, strani od 66, 92 do 95 in 149 do 155;
8. Posebna informacija SDV 1971, A-21-22, INV. 985, str. 333 in 334;
9. Posebne informacije 1983, 1984,1985 in 1986, A-21-104, INV. 1792.
Ob tem je prosilec pojasnil, da podatke o dogajanju v preteklosti potrebuje pri svojem delu, hkrati pa preverja ravnanje državnih institucij z vidika spoštovanja zakona. Prosilec je prosil organ, naj mu odgovori, kdaj bi bil ogled mogoč, in naj ga obvesti tudi o ceni za morebitno fotokopiranje posameznih dokumentov, če se bo prosilec za to odločil.
Organ je o zahtevi prosilca odločil z odločbo št. 62530-159/2011/3, z dne 15. 6. 2011, s katero je zahtevo prosilca zavrnil. V obrazložitvi je navedel, da po določbi drugega odstavka četrtega člena ZDIJZ arhivsko gradivo, ki ga v okviru javne arhivske službe hrani pristojni arhiv v skladu z zakonom, ki ureja arhive, ni informacija javnega značaja. Dokumente je Sova predala organu. S tem je to gradivo na podlagi takrat veljavnega zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih pridobilo lastnost arhivskega gradiva, zato ni več podvrženo ZDIJZ. Na podlagi navedenega je organ zaključil, da dokumenti, ki jih zahteva prosilec, niso dostopni po ZDIJZ, ker ne predstavljajo informacije javnega značaja, jih pa prosilec lahko zahteva po 63. členu Zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih (Uradni Iist RS, št 30/2006; v nadaljevanju ZVDAGA).
Prosilec je dne 17. 6. 2011 na organ naslovil pritožbo zoper navedeno odločbo, v kateri je navedel, da je organ na prošnjo, ki jo je vložil v skladu s 45. členom Zakona o medijih (Uradni list RS, št. 110/2006 – uradno prečiščeno besedilo in 36/2008-ZPOmK-1, v nadaljevanju ZMed) kot novinar, da bi izvedel, kdaj bi si lahko ogledal nekaj po zakonu prosto dostopnih dosjejev SDV, ki jih je direktor obveščevalne službe Sebastjan Selan lani označil z oznakami zaupnosti in kolikšna bi bila cena morebitnega kopiranja teh dokumentov, odgovoril z
zavrnilno odločbo, da dokumenti, katerih možnost ogleda skuša kor novinar preveriti, niso dosegljivi po ZMed in ZDIJZ in bi jih lahko zahteval le po določbah ZVDAGA. Zavrnilna odločba je povsem neutemeljena. Prosilec je pojasnil, da je bila prošnja poslana direktorju arhiva kot osebi, ki je pooblaščena za posredovanje informacij medijem, ker se je izogibal običajni komunikaciji, kako bo ravnal po referendumu, da bi preverili, ali prosilcem že omogoča dostop do dokumentov: ni bil dosegljiv po telefonu in ni odgovarjal na poslana elektronska sporočila. Prosilec je zato vložil obravnavano zahtevo. Informaciji, kdaj bi mu organ lahko omogočil ogled dokumentov in koliko bi stalo kopiranje, sta nesporno vezani na delovanje organa. Tudi če bi ogled arhivskih gradiv, ker ga posebej regulira poseben zakon, zahteval izpolnitev dodatnih pogojev, to ne more biti razlog za zavrnilno odločbo. Zavrnilni odgovor, da ZMed in ZDIJZ ne veljata, češ da je preverjanje zakonitosti ravnanja državnih organov, ko gre za dostop do arhivov, dopustno opraviti le po zakonu o varstvu arhivskega gradiva, pomeni izmikanje uradnega organa obveznostim, ki mu jih nalaga zakon, ko gre za obveščanje javnosti. Za preverjanje obstaja utemeljen razlog: na referendumu je bil zavrnjen zakon, ki bi dostop do omenjenih dokumentov omejil, arhiv pa posameznikom dostopa do teh arhivskih gradiv v zadnjem letu ni omogočal, namesto tega o prošnji, ki je bila lani vložena po zakonu, katerega upoštevanje organ zahteva zdaj, ni odločil, ampak je postopek prekinil, da bi parlament spremenil zakon. Ravnanje z zavrnilno odločbo odstopa od običajne prakse ravnanja istega organa do medijev. V primeru podobnega arhivskega gradiva, za katerega veljajo določbe istega zakona, je pred časom novinarjem več medijev, tudi Dela, direktor organa ogled omogočil v enem samem dnevu z izpolnitvijo formalnih zahtev kar v prostorih samega arhiva (šlo je za primer preverjanja dokumentov, ki so bili objavljeni na spletnem naslovu SDS) in brez vsake formalne procedure, ki jo direktor tokrat navaja kot razlog za zavrnitev. Primera se razlikujeta le v lokaciji, kjer arhiv dokumente hrani. Prosilec prosi, da Pooblaščenec odločbo organa razveljavi in omogoči, da bo spoštovan zakon in s tem zagotovljena pravica javnosti do obveščenosti o delu državnih institucij in tistih, ki jih vodijo na način, ki ne bo arbitraren in ne bo omogočal nerodnega javnega vtisa, da direktor z novinarji in javnostjo korektno komunicira le, kadar bi to lahko politično koristilo politikom, ki direktorje teh državnih ustanov imenujejo.
Organ odločbe po prejemu pritožbe ni nadomestil z novo odločbo, zato jo je, na podlagi 245. člena ZUP, z dopisom št. 62530-159/2011/8, z dne 23. 6. 2011 odstopil v reševanje Pooblaščencu kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe.
V postopku reševanja pritožbe je Informacijski pooblaščenec ugotovil, da ne razpolaga z vsemi dokumenti, ki se tičejo zadeve, zato je na organ naslovil poziv št. 090-121/2011/2, z dne 24. 6. 2011. Organ je odgovoril z dopisom št. 62530-159/2011/10, z dne 4. 7. 2011, v katerem je pojasnil, da je gradivo, ki je predmet zahteve prosilca, pod zaporednimi številkami 90, 91, 92, 93, 94, 95, 96, 100 in 112 navedeno v Prilogi 4 Aneksa št. 1 k Zapisniku o izročitvi in prevzemu arhivskega gradiva Slovenske obveščevalno-varnostne agencije Arhivu Republike Slovenije, z dne 10. 5. 2005, št. 677-03-38/03. Organ je dopisu priložil naslednje dokumente:
- Zapisnik o izročitvi in prevzemu arhivskega gradiva, sestavljen dne 21. 4. 2004, št. 677-03-38/03 MZu, z dne 28. 6. 2004, s pripadajočim dopisom Sove št. 973/61-2004, z dne 12. 7. 2001 (v nadaljevanju Zapisnik o izročitvi in prevzemu arhivskega gradiva);
- Aneks št. 1 k Zapisniku o izročitvi in prevzemu arhivskega gradiva št. 677-03-38/03, z dne 10. 5. 2005 (v nadaljevanju Aneks št. 1);
- Priloga 4 k Aneksu št. 1.
Pritožba ni utemeljena.
1. Razmerje med informacijami za medije in informacijami javnega značaja
Prosilec v pritožbi poudarja, da je na organ vložil zahtevo v skladu s 45. členom ZMed, zato Pooblaščenec uvodoma na kratko povzema razmerje med informacijami za medije in informacijami javnega značaja. Po določbi 45. člena ZMed so informacije za medije informacije, ki jih organ na lastno pobudo posreduje medijem, in informacije organa, ki jih organ posreduje mediju kot odgovor na vprašanje, in so vezane na delovno področje organa. Informacije morajo biti resnične in celovite. Toda informacije za medije niso enake informacijam javnega značaja po ZDIJZ. Po definiciji informacije javnega značaja, kot je zapisana v prvem odstavku 4. člena ZDIJZ, je namreč informacija javnega značaja le informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva (v nadaljnjem besedilu: dokument), ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb.
Pomemben za konkretno zadevo je tretji odstavek 17. člena ZDIJZ, ki določa, da prosilcu ni treba pravno utemeljiti, ali izrecno označiti, da gre za zahtevo za dostop do informacij javnega značaja. Če iz narave zahteve izhaja, da gre za zahtevo za dostop do informacije javnega značaja po tem zakonu, organ obravnava zahtevo po tem zakonu. Prosilec v konkretnem primeru primarno zahteva vpogled v dokumente, kar pomeni, da zahteva vpogled v informacije, ki naj bi izvirale iz delovnega področja organa ter se nahajale v obliki dokumenta, in ne zahteva odgovora na vprašanje. Narava takšne zahteve nedvomno kaže, da gre za zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, zato Pooblaščenec pojasnjuje, da je organ ravnal prav, ko je o zahtevi prosilca odločil na podlagi določb ZDIJZ, kljub temu da je prosilec zahtevo vložil kot novinar.
Glede navedb prosilca, da sta informaciji, kdaj bi mu organ lahko omogočil ogled dokumentov in koliko bi stalo kopiranje, nesporno vezani na delovanje organa in četudi bi ogled arhivskih gradiv, ker ga posebej regulira poseben zakon, zahteval izpolnitev dodatnih pogojev, to ne more biti razlog za zavrnilno odločbo, Pooblaščenec pojasnjuje, da je sicer res, da je prosilec v svoji zahtevi oblikoval dve vprašalni povedi (kdaj bi bil ogled mogoč in kakšna je cena za morebitno fotokopiranje), vendar sta slednji eksistencialno vezani na začetno vsebino zahteve, ki se nanaša na dostop do dokumentov. Na navedeni vprašanji namreč ni mogoče odgovoriti, ne da bi pred tem presojali možnost dostopa do dokumentov, na katere se vprašanji nanašata. Pooblaščenec zato ugotavlja, da tudi v tem delu ne gre za zahtevo, o kateri bi organ moral odločiti le na podlagi določb ZMed, saj sta navedeni vprašanji neločljiv del zahteve za dostop do dokumentov (in ne samostojni vprašanji po ZMed), zaradi česar tudi ta del zahteve prosilca pade pod režim ZDIJZ. Pooblaščenec je zato najprej presojal, ali so zahtevani dokumenti informacije javnega značaja, saj je od te odločitve odvisno tudi, kakšna bo odločitev o navedenih vprašanjih prosilca.
Za konkreten primer je treba uvodoma poudariti še, da je v postopku po ZDIJZ povsem irelevantno, kakšne interese zasleduje prosilec. Medij je v postopkih dostopa do informacij javnega značaja (torej takrat, ko ne zahteva le odgovora na vprašanje) v povsem enakem položaju, kot ga ima katerikoli drug prosilec, ki bi zahtevo vložil na podlagi določb ZDIJZ. To izhaja iz načela prostega dostopa (5. člen ZDIJZ), po katerem so informacije javnega značaja prosto dostopne prosilcem, ki imajo na svojo zahtevo pravico pridobiti od organa informacijo javnega značaja na vpogled, ali pridobiti njen prepis, fotokopijo ali elektronski zapis. ZDIJZ torej kot pravilo postavlja enako in enotno uporabo določb zakona za vse, kar pomeni, da med prosilci ne dela nobenih razlik glede na njihov status oz. položaj in torej ne uvaja nobene kategorije privilegiranih prosilcev. Povsem irelevantno je, kdo informacijo zahteva, pomembno je le, ali gre za informacijo javnega značaja, ki jo je dopustno razkriti javnosti. Zaradi navedenega se tudi organ ne sme spuščati v vprašanje, zakaj prosilec določeno informacijo potrebuje oziroma, zakaj jo bo morebiti uporabil. Njegova dolžnost je izključno ta, da odloči, ali zahtevani dokument predstavlja informacijo javnega značaja za vse oz. erga omnes. To pomeni, da je odločitev organa v postopku po ZDIJZ strogo vezana na presojo zahtevanega dokumenta, in da dejstvo, da je prosilec novinar, za odločitev ni pravno relevantno.
Pooblaščenec se ni opredeljeval do navedb prosilca, da ravnanje organa, ki je izdal izpodbijano odločbo, odstopa od običajne prakse ravnanja istega organa do medijev, ker to za konkretni primer ni pravno relevantno. Predmet presoje Pooblaščenca je namreč lahko le pravilnost ravnanja organa v postopku posredovanja informacij javnega značaja oziroma informacij za medije, na katerega se nanaša konkretna pritožba. Na tem mestu Pooblaščenec še pripominja, da pravica, ki jo prosilec v pritožbi imenuje pravica javnosti do obveščenosti o delu državnih institucij in tistih, ki jih vodijo, ni absolutna. Zato je že zakonodajalec pretehtal razmerja med pravico vedeti in nekaterimi interesi, v katere ta pravica posega, ter uzakonil določene omejitve. Omejitev, ki je ključna za konkretni primer in je določena v ZDIJZ, je pojasnjena v nadaljevanju obrazložitve te odločbe.
2. Razmerje med informacijami javnega značaja in arhivskim gradivom
Ustavna pravica dostopa do informacij javnega značaja je opredeljena v drugem odstavku 39. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/1991 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju Ustava RS). Konkretizacijo te pravice predstavlja ZDIJZ, v katerem je urejen postopek, ki vsakomur omogoča prost dostop in ponovno uporabo informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo državni organi, organi lokalnih skupnosti, javne agencije, javni skladi in druge osebe javnega prava, nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb. Organ je v skladu s 14. členom Zakona o državni upravi (Uradni list RS, št. 52/2002 s spremembami in dopolnitvami) in tretjim odstavkom 54. člena ZVDAGA organ državne uprave in kot tak sodi znotraj kroga organov, ki so zavezanci ZDIJZ. ZDIJZ posega v širok spekter delovanja javnega sektorja, in sicer ne le v delu, ko med zavezance zajema širok krog organov javnega sektorja, ki morajo na prvi stopnji slediti določilom zakona, temveč tudi v delu same definicije informacije javnega značaja. Oboje je v interesu zagotavljanja transparentnosti delovanja celotnega javnega sektorja.
Definicija informacije javnega značaja je določena v prvem odstavku 4. člena ZDIJZ, po katerem je informacija javnega značaja informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva (zakon za vse oblike uporablja izraz dokument, op. Pooblaščenca), ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. Iz navedene določbe izhajajo trije osnovni pogoji, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, da lahko govorimo o obstoju informacije javnega značaja, in sicer:
1. informacija mora izvirati iz delovnega področja organa,
2. organ mora z njo razpolagati in
3. nahajati se mora v materializirani obliki.
Organ se je pri zavrnitvi zahteve skliceval na dejstvo, da dokumenti, ki jih je zahteval prosilec, predstavljajo arhivsko gradivo. Po drugem odstavku 4. člena ZDIJZ arhivsko gradivo, ki ga hrani v okviru javne arhivske službe pristojni arhiv v skladu z zakonom, ki ureja arhive, ni informacija javnega značaja. Pooblaščenec se je zato najprej opredelil glede vprašanja, ali zahtevane informacije sploh predstavljajo informacije javnega značaja.
Zakon, ki ureja arhive, je ZVDAGA, ki v prvem odstavku 54. člena določa, da arhivsko javno službo opravljajo državni arhiv, regionalni arhivi in arhivi samoupravnih lokalnih skupnosti. Arhiv Republike Slovenije (organ v konkretnem primeru) na podlagi tretjega odstavka 54. člena ZVDAGA opravlja naloge državnega arhiva, torej izvaja arhivsko javno službo, ki jo sestavljajo dejavnosti, ki so določene v 53. členu ZVDAGA in se nanašajo na arhivsko gradivo. Iz 2. člena ZVDAGA, ki določa pomene pojmov, izhaja, da je »arhivsko gradivo« dokumentarno gradivo, ki ima trajen pomen za znanost in kulturo ali trajen pomen za pravno varnost oseb v skladu s strokovnimi navodili pristojnih arhivov. 34. člen ZVDAGA določa, da se arhivsko gradivo odbere iz dokumentarnega gradiva javnopravnih oseb na podlagi zakona in po strokovnih navodilih pristojnega arhiva. Takšna vrsta arhivskega gradiva je v 2. členu ZVDAGA opredeljena kot »javno arhivsko gradivo«.
Gradivo, na katerega se nanaša zahteva prosilca v obravnavanem primeru, je gradivo, ki je bilo prejeto oziroma je nastalo pri delu nekdanje SDV. To gradivo je kasneje prešlo k Sovi. Dne 21. 6. 2004 sta predstavnik Sove, ki je imela vlogo izročitelja, in predstavnik organa, ki je bil v vlogi prevzemnika, sestavila in podpisala Zapisnik o izročitvi in prevzemu arhivskega gradiva, dne 10. 5. 2005 pa je bil k temu dokumentu dodan še Aneks št. 1 s Prilogo 3 in Prilogo 4. V Prilogi 4 je navedenih 121 dokumentov, med katerimi so pod zaporednimi številkami 90, 91, 92, 93, 94, 95, 96, 100 in 112 navedeni dokumenti, ki so predmet zahteve prosilca, in sicer:
- 90. OZNAKA GRADIVA: A-11-8 - Letno poročilo SDV–(1973)-(MF-2x);
- 91. OZNAKA GRADIVA: A-11-9 - Letno poročilo SDV–(1976)-(MF-2x);
- 92. OZNAKA GRADIVA: A-11-14 - Letno poročilo USDV–(1981)-(MF-3x);
- 93. OZNAKA GRADIVA: A-11-15 - Poročilo o realizaciji programskih nalog SDV–(1986)-(MF-2x);
- 94. OZNAKA GRADIVA: A-21-14 - Informativni bilten SDV–(1968)-(MF-10x);
- 95. OZNAKA GRADIVA: A-21-15 - Informativni bilten SDV–(1969)-(MF-5x);
- 96. OZNAKA GRADIVA: A-21-16 - Informativni bilten SDV–(1970)-(MF-3x);
- 100. OZNAKA GRADIVA: A-21-22 - Posebne informacije SDV–(1971)-(MF-3x);
- 112. OZNAKA GRADIVA: A-21-104 - Posebne informacije SDV–(1983)-(MF-10x).
Arhivsko gradivo pridobi svoj status z dnem, ko je odbrano iz dokumentarnega gradiva in izročeno organu, kar izhaja iz 34. člena ZVDAGA v povezavi s 40. členom ZVDAGA. Navedena pogoja sta glede dokumentov, ki jih zahteva prosilec, nedvomno izpolnjena. Takšen zaključek sledi iz vsebine Zapisnika o izročitvi in prevzemu arhivskega gradiva in Aneksa št.1. Kot izhaja iz 1. točke Zapisnika o izročitvi in prevzemu arhivskega gradiva, sta bila izročitev in prevzem zgoraj navedenega arhivskega gradiva opravljena na podlagi 21. člena in v skladu z 22., 23. in 24. členom Zakona o arhivskem gradivu in arhivih (Uradni list RS, št. 20/1979; v nadaljevanju ZAGA), ki je takrat urejal arhivsko javno službo. Navedene določbe ZAGA pa so v bistvenem enake določbam 39. in 40. člena ZVDAGA, ki po trenutno veljavni ureditvi urejajo del postopka odbiranja in izročanja javnega arhivskega gradiva, in sicer dolžnosti javnopravnih oseb in izročitev arhivskega gradiva arhivu. Pri tem Pooblaščenec pojasnjuje, da je bilo v konkretnem primeru obravnavano gradivo odbrano iz dokumentarnega gradiva Sove, ki je javnopravna oseba v skladu z 2. členom ZVDAGA, zato je treba upoštevati določbe, ki se nanašajo na javno arhivsko gradivo.
Pooblaščenec ne dvomi, da je bilo iz dokumentarnega gradiva Sove že odbrano gradivo, ki naj bi postalo javno arhivsko gradivo. Navedeno potrjuje zlasti besedilo v 3. točki Zapisnika o izročitvi in prevzemu arhivskega gradiva, kjer je navedeno, da je izročitelj izdelal in izročil popis arhivskega gradiva, ki je predmet izročitve in prevzema. Navedeni popis predstavlja seznam odbranega gradiva, kot ga določa tretji odstavek 39. člena ZVDAGA. Kot je pojasnjeno zgoraj, je del popisa Priloga 4, v kateri so navedeni v obravnavanem primeru zahtevani dokumenti, kar potrjuje, da so bili ti dokumenti že odbrani iz dokumentarnega gradiva Sove. V 1. točki Aneksa št. 1 je navedeno, da je izročitelj predal arhivsko gradivo s popisom (priloga 3 in priloga 4), kar nedvomno dokazuje, da so bili dokumenti, ki so predmet zahteve prosilca, organu tudi že predani oz. izročeni. Upoštevaje vse navedene določbe Zapisnika o izročitvi in prevzemu arhivskega gradiva in Aneksa št. 1 Pooblaščenec zaključuje, da je bilo gradivo, ki je predmet zahteve prosilca, izročeno organu dne 10. 5. 2005, ko je bil sestavljen Aneks št. 1. S tem dnem je dokumentacija, ki je predmet zahteve prosilca, dobila status arhivskega gradiva.
Ob tem je treba pojasniti, da se na podlagi 2. točke Aneksa št. 1 arhivsko gradivo iz 1. točke Aneksa št. 1, torej med drugim tudi dokumenti, ki jih zahteva prosilec, hranijo in uporabljajo v skladu s pogoji, določenimi v 5. točki Zapisnika o izročitvi in prevzemu arhivskega gradiva in v skladu z Dogovorom o hranjenju in uporabi arhivskega gradiva med Arhivom RS in Sovo z dne 3. 2. 2005. V 5. točki Zapisnika o izročitvi in prevzemu arhivskega gradiva je določeno, da bo izročitelj še naprej samo hranil del specifičnega arhivskega gradiva iz obdobja pred letom 1990, ki je iz varnostnega vidika zelo občutljivo. V njem so dokumenti s podatki o delovanju tujih obveščevalnih in varnostnih služb. Nadalje je določeno, da bo nadzor nad hranjenjem tega arhivskega gradiva opravljal organ ter ga bo prevzel v skladu z dogovorjenim rokom izročitve, to je leta 2025. Omenjeno gradivo je zaprto za uporabo v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZAGA, to je 40 let od nastanka gradiva (smiselno enako določa prvi odstavek 65. člena ZVDAGA). Po 38. členu ZVDAGA je javno arhivsko gradivo last Republike Slovenije, ki ga, upoštevaje 36. člen navedenega zakona, hrani pristojni arhiv. Kot izhaja iz 5. točke Zapisnika o izročitvi in prevzemu arhivskega gradiva, izročitelj samo hrani arhivsko gradivo v imenu in za račun organa, ki pa izvaja nadzor nad hranjenjem tega arhivskega gradiva. Kot je pojasnjeno v 5. točki Zapisnika o izročitvi in prevzemu arhivskega gradiva, gre za del specifičnega arhivskega gradiva iz obdobja pred letom 1990, ki je iz varnostnega vidika zelo občutljivo, zato sta organ in izročitelj sklenila navedeni dogovor o hrambi. Iz vsega navedenega izhaja, da izročitelj v konkretnem primeru obravnavanih dokumentov fizično še ni izročil organu, pravno pa že, kar pomeni, da se uporaba teh dokumentov izvaja skladno z določbami ZVDAGA.
Zgolj dejstvo, da izročitelj organu fizično še ni izročil dokumentov, ki so predmet zahteve prosilca, torej ne pomeni, da ne gre za arhivsko gradivo, saj sta bila glede teh dokumentov že izvedena postopek odbiranja in postopek izročitve, kot ga je določal ZAGA (v bistvenem pa je ta postopek enak tudi postopku po zdaj veljavnem ZVDAGA), ki sta konstitutivna elementa arhivskega gradiva. Arhivsko gradivo pa je, kot že rečeno, izločeno iz dometa informacij javnega značaja, saj drugi odstavek 4. člena ZDIJZ določa, da arhivsko gradivo ni informacija javnega značaja, kar pomeni, da se možnost dostopa do v konkretnem primeru zahtevanih dokumentov ne presoja podlagi določb ZDIJZ.
Pooblaščenec v zvezi s tem pojasnjuje, da ugotovitev, da gre pri dokumentih, ki jih zahteva prosilec, za arhivsko gradivo, ne pomeni, da ti dokumenti niso prosto dostopni. ZVDAGA namreč v 6. členu ureja načelo dostopnosti, iz katerega med drugim izhaja, da mora biti arhivsko gradivo ves čas trajanja hrambe dostopno pooblaščenim uporabnikom. Obenem prvi odstavek 63. člena ZVDAGA določa, da je javno arhivsko gradivo v arhivih, na podlagi pisne zahteve, za uporabo ali preko objave na svetovnem spletu, dostopno vsakomur. Zahteva za uporabo, o kateri mora odločiti organ, mora vsebovati osebno ime oziroma naziv osebe in njeno uradno dodeljeno identifikacijsko oznako, namen uporabe gradiva ter druge podatke, potrebne za dostop do gradiva. Po 65. členu ZVDAGA javno arhivsko gradivo, ki vsebuje podatke, ki se nanašajo na državno in javno varnost, obrambo, zunanje zadeve ali obveščevalno in varnostno dejavnost države ter njene gospodarske interese ter poslovne in davčne skrivnosti in katerih razkritje nepoklicani osebi bi lahko povzročilo škodljive posledice za varnost države in drugih oseb ter njihove interese, postane dostopno za uporabo praviloma najkasneje 40 let po nastanku. Ne glede na navedeno pa je, upoštevaje 66. člen ZVDAGA, ta rok pod določenimi pogoji mogoče skrajšati, med drugim tudi, če je uporaba javnega arhivskega gradiva neizogibno potrebna za dosego predvidenega znanstvenega cilja ter javni interesi prevladujejo nad interesi, ki jih je treba varovati zlasti glede varstva osebnega in družinskega življenja posameznikov. O izjemnem skrajšanju roka nedostopnosti odloči Vlada Republike Slovenije na predlog uporabnika ter na podlagi mnenja arhivske komisije. Predlog mora vsebovati strokovno utemeljitev za izjemno skrajšanje roka nedostopnosti. Na podlagi navedenega Pooblaščenec zaključuje, da dokumenti, ki jih zahteva prosilec, niso dostopni po ZDIJZ, ker ne predstavljajo informacije javnega značaja, da pa jih prosilec lahko zahteva po 63. členu ZVDAGA. O zahtevi, ki jo prosilec naslovi na organ, mora ta odločiti z odločbo, na katero je možna pritožba, o kateri odloči Vlada RS. V zvezi z navedenim Pooblaščenec pojasnjuje, da prosilec lahko predlaga tudi skrajšanje roka dostopnosti tega gradiva, po postopku, ki ga določa 66. člen ZVDAGA.
3. Sklepno
Na podlagi vsega navedenega je Pooblaščenec zaključil, da dokumenti, ki jih je zahteval prosilec, predstavljajo arhivsko gradivo, ki v skladu z drugim odstavkom 4. člena ZDIJZ ne predstavlja informacije javnega značaja. Vpogled v te dokumente na podlagi določb ZDIJZ zato ni možen, posledično pa tudi ni mogoče določiti termina, ko bi bil vpogled možen, in cene fotokopiranja zahtevanih dokumentov, ki bi se morebiti zahtevalo po opravljenem vpogledu. Upoštevaje navedeno je Pooblaščenec ugotovil, da je bil postopek pred odločbo pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je pritožbo prosilca kot neutemeljeno zavrnil na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP.
Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 42/2007-UPB3, s spremembami in dopolnitvami; ZUT) oproščena plačila upravne takse.
Posebni stroški v tem postopku niso nastali.
Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor, in sicer zoper odločbo Ministrstva za kulturo, Arhiva Republike Slovenije, Zvezdarska 1, 1000 Ljubljana št. 62530-159/2011/3, z dne 15. 6. 2011. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.
Postopek vodila:
Jasna Rupnik, univ. dipl. prav.,
svetovalka Pooblaščenca
Informacijski pooblaščenec
Nataša Pirc Musar, univ. dipl. prav.,
informacijska pooblaščenka