Prosilec - Okrožno sodišče v Ljubljani
+ -Številka: 090-112/2011/6
Kategorije: Kršitev postopka, Poslovna skrivnost
POVZETEK
Pooblaščenec je odpravil odločbo organa, s katero je bila zahteva prosilca po vpogledu v stečajni spis izbrisane družbe v celoti zavrnjena, in je zadevo vrnil prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Pooblaščenec je ugotovil, da se organ ni konkretno opredelil do dokumentov, ki naj bi bili predmet presoje, nadalje pa se je organ zgolj pavšalno skliceval na izjemo poslovne skrivnosti, ki je ni zatrjeval noben stranski udeleženec. Organ tudi ni preveril, ali je v konkretnem primeru možna izvedba delnega dostopa, niti ni upošteval dejstva, da so v stečajnem postopku nekateri dokumenti javni že po samem zakonu.
ODLOČBA
Datum: 5. 8. 2011
Številka: 090-112/2011/
Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju Pooblaščenec) po namestnici pooblaščenke Kristini Kotnik Šumah, po pooblastilu št. 100-17/2006/48 z dne 17. 8. 2009, izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/2005, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZInfP), 3. in 4. odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/2006 - UPB2, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZDIJZ) in 3. odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 - UPB2, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZUP), o pritožbi … (v nadaljevanju prosilec), zoper odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, Tavčarjeva 9, Ljubljana (v nadaljevanju organ) št. Su ZDIJZ 1-8/2011 z dne 19. 5. 2011, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja naslednjo
O D L O Č B O:
1. Pritožbi prosilca se ugodi. Odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Su ZDIJZ 1-8/2011 z dne 19. 5. 2011 se odpravi in se zadeva vrne organu v ponovno odločanje. Organ mora o zahtevi prosilca odločiti brez odlašanja, najpozneje pa v tridesetih (30) dneh od prejema te odločbe.
2. V tem postopku posebni stroški niso nastali.
O b r a z l o ž i t e v:
Prosilec je dne 11. 3. 2011 na organ naslovil zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, in sicer je zapisal, da želi vpogledati v stečajni spis že izbrisane družbe Ignis d.o.o., Dunajska 429, Ljubljana - v stečaju, matična št. 5698472, ki ga je organ vodil pod opr. št. 193/2002. Stečaj nad to družbo se je pričel dne 25. 11. 2001, dne 21. 10. 2004 pa je bil sprejet sklep stečajnega senata o zaključku stečajnega postopka proti stečajni masi.
Organ je dne 19. 5. 2011 izdal odločbo št. Su ZDIJZ 1-8/2011, s katero je zahtevo za dostop do informacij javnega značaja zavrnil. V obrazložitvi odločbe je organ zapisal, da je v skladu s 43. in 44. členom ZUP vse stranke v zadevi opr. št. St 193/2002 pozval, da sporočijo, ali soglašajo z zahtevo prosilca. V predpisanem roku so vsi stranski udeleženci sporočili, da z vpogledom v predmetni spis ne soglašajo, ker so v predmetnem spisu listine, ki predstavljajo poslovno skrivnost in bi razkritje teh podatkov tretji osebi lahko povzročilo znatno škodo in poslabšalo konkurenčni položaj stranskih udeležencev na trgu. S tem so stranski udeleženci opredelili podatke iz spisa kot podatke, ki so v skladu z Zakonom o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 65/09-UPB3, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZGD-1) opredeljeni kot poslovna skrivnost in je zato podana izjema po 2. točki 1. odstavka 6. člena ZDIJZ.
Dne 31. 5. 2011 je prosilec zoper predmetno odločbo pri organu vložil pritožbo, v kateri je navedel, da organu ni sporno, da gre v konkretnem primeru za informacije javnega značaja. Prosilec nadalje navaja, da naj bi v skladu z obrazložitvijo izpodbijane odločbe, stečajni spis vseboval listine, ki bojda predstavljajo poslovno skrivnost, organ pa ne navaja, kdo so ti stranski udeleženci in kaj naj bi sporne listine vsebovale, niti niso priložene njihove tozadevne izjave. Prosilec meni, da je zavrnitev njegove zahteve neupravičena in povsem neutemeljena. Organ v izpodbijani odločbi nikjer ne navaja, na podlagi česa so bile (vse) listine zahtevanega stečajnega spisa opredeljene kot poslovna skrivnost in kako naj bi vpogled v listine stečajnega postopka komurkoli povzročil škodo. V stečajni spis se namreč praviloma ne vlagajo listine, ki bi predstavljale poslovno skrivnost strank postopka (upnikov), niti listine, ki bi se nanašale na redno poslovanje stečajnih upnikov, pač pa le listine, vezane na potek stečajnega postopka oziroma na poslovanje stečajnega upravitelja in na odločanje stečajnega sodišča. Drugače je z listinami, ki sestavljajo arhiv stečajnega dolžnika in se hranijo posebej, torej izven stečajnega spisa, katerega hrani (in po koncu postopka arhivira) sodišče. Arhivske listine, ki izvirajo iz časa rednega poslovanja stečajnega dolžnika, prosilec v tem primeru ni zahteval. Prosilec dvomi, da listine, ki sestavljajo stečajni spis, dejansko sodijo v kategorijo »poslovne skrivnosti«, razen če sodišče med stranske udeležence prišteva tudi stečajnega upravitelja, ki vpogledu nasprotuje iz razloga lastnega skrivnostnega poslovanja oziroma s ciljem prikrivati aktivnosti, ki jih je tekom stečajnega postopka počel kot zastopnik stečajnega dolžnika. Tudi če bi nekatere od listin dejansko sodile med »poslovne skrivnosti«, to še ni razlog za generalno prepoved pregledovanja stečajnega spisa v celoti. V tem primeru bi sporne listine, ki izpolnjujejo pogoje po 2. točki 1. odstavka 6. člena ZDIJZ, lahko bile tekom pregledovanja izločene, oziroma bi bile prosilcu dane na vpogled le tiste listine celotnega spisa, ki tozadevno niso sporne. Takšnih je brez dvoma velika večina v spis vloženih listin (predvidoma kar vse). Uradna oseba sodišča v odločbi nikjer ne navaja, da je pregledala zahtevani stečajni spis in ugotavljala utemeljenost navedb, pridobljenih od stranskih udeležencev. Očitno je pavšalnim navedbam nekdanjih strank postopka verjela na besedo in nekritično sledila njihovemu odklonilnemu stališču. Tudi iz tega razloga prosilec meni, da je zavrnitev njegove zahteve neosnovana in neupravičena. Prosilec meni, da gre v tem primeru za poskus onemogočanja z zakonom dovoljenega dostopa do listin, ki bi lahko razkrile morebitno sporno poslovanje upravitelja in problematično ravnanje naslovnega sodišča v predmetnem stečajnem postopku.
Organ je pritožbo prosilca, skupaj s spisovno dokumentacijo, odstopil Pooblaščencu, ki je pritožbo prejel dne 6. 6. 2011.
Z namenom razjasnitve dejanskega stanja in ugotovitve, ali organ razpolaga z zahtevanimi informacijami, je Pooblaščenec pri organu dne 5. 7. 2011 opravil in camera ogled na podlagi 11. člena ZInfP. In camera ogled brez prisotnosti javnosti in strank, po teoretičnih izvajanjih pomeni izpeljavo odločanja de novo. To pomeni, da Pooblaščenec kot pritožbeni organ, sam oceni in presodi dejstva, ki se nanašajo na razkritje zahtevanih podatkov. Pooblaščenec mora namreč kot pritožbeni organ imeti polna pooblastila za preiskovanje vseh pritožb, kot tudi to, da od prvostopenjskega organa zahteva vse informacije oziroma vse relevantne dokumente na vpogled. Takšno delovanje pa Pooblaščencu nalaga tudi spoštovanje načela materialne resnice (8. člen ZUP), ki določa, da je treba v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo.
Na ogledu in camera je uradna oseba organa Pooblaščencu pojasnila, da sta bila v postopek klicana dva stranska udeleženca, in sicer stečajni upravitelj in zastopnica ene izmed strank v postopku. Po navedbah organa sta se oba izrekla proti dovolitvi vpogleda v (celoten) spis, ni pa organ v postopek klical vseh subjektov, ki so v spisu omenjeni.
Pritožba je utemeljena.
1. Pojem informacije javnega značaja
ZDIJZ predstavlja konkretizacijo ustavne pravice dostopa do informacij javnega značaja, saj v 1. odstavku 1. člena vsakomur omogoča prost dostop in ponovno uporabo informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo državni organi, organi lokalnih skupnosti, javne agencije, javni skladi in druge osebe javnega prava, nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb (zavezanci). ZDIJZ ima nedvomno močan vpliv na delovanje javnega sektorja, in sicer ne samo v delu, ko med zavezance zajema izjemno širok krog organov javnega sektorja, ki morajo na prvi stopnji slediti določilom zakona, temveč tudi v segmentu same definicije informacije javnega značaja. Oboje je v interesu zagotavljanja transparentnosti delovanja celotnega javnega sektorja.
Po načelu prostega dostopa iz 5. člena ZDIJZ so informacije javnega značaja prosto dostopne, vsak prosilec pa ima na svojo zahtevo pravico pridobiti od organa informacijo javnega značaja, in sicer bodisi na vpogled, bodisi njen prepis, fotokopijo ali elektronski zapis. Pomembno je, da prosilcu ni potrebno izkazati pravnega interesa, torej upravičenega razloga za dostop. Načelo prostega dostopa pa pomeni tudi, da so vsakomur dostopne vse informacije javnega značaja vseh zavezancev, razen, v kolikor so določene informacije izvzete iz prostega dostopa. Izjeme od prostega dostopa do informacij javnega značaja določa 6. člen ZDIJZ.
Definicija informacije javnega značaja je določena v prvem odstavku 4. člena ZDIJZ, po katerem je informacija javnega značaja informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva (zakon za vse oblike uporablja izraz dokument, op. Pooblaščenca), ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. Iz navedene določbe izhajajo trije osnovni pogoji, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, da lahko govorimo o obstoju informacije javnega značaja, in sicer:
1. informacija mora izvirati iz delovnega področja organa,
2. organ mora z njo razpolagati in
3. nahajati se mora v materializirani obliki.
V konkretnem primeru je prosilec zahtevo za dostop do informacij javnega značaja naslovil na Okrožno sodišče v Ljubljani, ki je, poleg opravljanja osnovnega poslanstva sojenja v zadevah iz sodne pristojnosti, zavezan tudi k posredovanju informacij javnega značaja skladno s 1. členom ZDIJZ. Sodišča v slovenskem pravnem redu spadajo med državne organe, zato organ v konkretnem primeru v skladu s 1. členom ZDIJZ nedvomno spada med zavezance za posredovanje informacij javnega značaja, saj sodišča niso posebej izločena iz režima posredovanja informacij javnega značaja.
Pooblaščenec ugotavlja, da je organ zavezanec za posredovanje informacij javnega značaja, da zahtevana informacija izvira iz delovnega področja organa (za odločanje v postopku zaradi insolventnosti nad pravno osebo je pristojno okrožno sodišče), da se nahaja v materializirani obliki in da organ z zahtevano dokumentacijo razpolaga, kar se je Pooblaščenec prepričal tudi na ogledu in camera.
2. Preizkus pritožbe s strani pritožbenega organa
Pooblaščenec nadalje pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje, v skladu z 247. členom ZUP, dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo pritožnik oziroma prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.
Pooblaščenec najprej ugotavlja, da je organ zahtevo zavrnil brez da bi se konkretno opredelil do dokumentov, ki naj bi bili predmet njegove presoje. Prosilec je namreč zahteval vpogled v celotni stečajni spis št. St 193/2002, ki nedvomno predstavlja več dokumentov, do katerih pa se organ ni opredelil.
Nadalje je organ z izpodbijano odločbo zahtevo prosilca zavrnil zgolj s pavšalno navedbo, da gre za izjemo po 2. točki 1. odstavka 6. člena ZDIJZ, t.j. za izjemo poslovne skrivnosti. Navedena izjema ni v ničemer obrazložena, niti ni razvidno, ali gre za poslovno skrivnost po subjektivnem ali objektivnem kriteriju. Organ je sicer v odločbi navedel, da so se stranski udeleženci, ki so bili poklicani v postopek, izrekli, da listine, ki so v spisu predstavljajo poslovno skrivnost, ni pa organ izvajal škodnega testa, ki bi ga (v primeru objektivnega kriterija) moral. Nadalje iz spisovne dokumentacije, ki jo je Pooblaščenec prejel s strani organa, niti ni razvidno, da bi se v postopek pozvani stranski udeleženci sploh sklicevali na izjemo poslovne skrivnosti.
Organ se tudi ni opredelil do vprašanja, kateri dokumenti iz stečajnega spisa, naj bi vsebovali izjemo poslovne skrivnosti, pač pa je bil prosilcu zavrnjen dostop do celotnega spisa. Organ se tako ni opredelil glede uporabe instituta delnega dostopa do 7. čl. ZDIJZ oz. ni presojal, ali je ta mogoč.
Iz izpodbijane odločbe tako ni mogoče ugotoviti, zakaj je organ zahtevo prosilca zavrnil, saj se organ ni opredelil niti, kateri dokumenti so vsebovani v samem spisu, ki je predmet zahteve, ni obrazložil izjeme poslovne skrivnosti, na katero se je skliceval niti ni preveril, ali bi bil vpogled v spis možen ob uporabi instituta delnega dostopa. Takšne odločbe pa po oceni Pooblaščenca ni mogoče preizkusiti, saj niso konkretno razvidni razlogi za odločitev, ki izhaja iz izreka izpodbijane odločbe. Obrazložitev izpodbijane odločbe je tako ostala zgolj na deklaratorni ravni, ki ne omogoča preizkusa (7. točka 2. odstavek 237. člena ZUP), kar predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka.
Obrazložitev avtoritativne odločitve je namreč eden poglavitnih pravil upravnega (procesnega) prava v smislu omejevanja nadrejene oblasti in njene zlorabe. Obrazložitev ni nujna samo zaradi največkrat navedenega razloga, da stranka lahko uveljavi pravna sredstva in da pritožbeni oz. pristojni organ lahko preveri zakonitost in pravilnost izpodbijane rešitve. Nadaljnji razlogi so 1 - dejstvo, da je vsak upravni akt najprej in pred ostalim namenjen stranki, ki ima pravico seznaniti se z odločitvijo in njenimi razlogi (gre za t.i. dialog s stranko), 2 - obrazložitev daje podlago, iz katere je razvidna nepristranskost odločanja in objektivnost odločitve, 3 - obveznost obrazložitve zavezuje organ, da se (bolj kot bi se sicer) poglobi v ugotavljanje in dokazovanje dejanskega stanja ter pogoje materialnega zakona. Šele obrazložitev odgovori, zakaj je organ odločil, kot sledi iz izreka (več Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, urednika prof. dr. Tone Jerovšek in prof. dr. Gorazd Trpin, 2004, komentar k 214. čl.).
V skladu z 214. čl. ZUP mora tako vsebina obrazložitve odločbe vsebovati:
1. razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih;
2. ugotovljeno dejansko stanje in dokazi, na katere je le to oprto;
3. razlogi, odločilni za presojo posameznih dokazov;
4. navedba določb predpisov, na katere se opira odločba;
5. razlogi, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in
6. razlogi, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank.
Ker se organ ni opredelil do dokumentov, ki so predmet zahteve in tudi ni konkretno ugotavljal zavrnitvenih razlogov, opisano ravnanje organa po ugotovitvah Pooblaščenca predstavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, saj organ ni ugotavljal vseh dejstev, ki so pomembna za odločitev v obravnavani zadevi, in ki izhajajo iz materialno pravnih predpisov, ki jih je v konkretni zadevi potrebno uporabiti. Zaradi navedenega je v postopku na prvi stopnji prišlo do napačne uporabe materialnega prava in posledično do bistvenih kršitev postopka, saj se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, ker je obrazložitev le-te ostala zgolj na deklaratorni ravni. Pooblaščenec je na podlagi navedenega odločil, da zadevo vrne prvostopenjskemu organu, ki bo moral, v skladu z določbo 3. odstavka 251. člena ZUP, v ponovljenem postopku slediti napotkom Pooblaščenca, ki so podrobneje opisani v nadaljevanju te odločbe.
Ker je Pooblaščenec kot drugostopenjski organ, enako kot organ prve stopnje, dolžan spoštovati temeljna načela upravnega postopka, je dolžan upoštevati tudi načelo ekonomičnosti postopka, kot ga določa 14. člen ZUP. Postopek je torej treba voditi hitro, kar pomeni tudi s čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence v postopku, vendar tako, da se preskrbi vse, kar je potrebno, da se lahko ugotovi dejansko stanje, zavarujejo pravice in pravne koristi stranke ter izda zakonita in pravilna odločba. Pooblaščenec je ocenil, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično lahko odpravil sam organ prve stopnje. Razlog za to je tudi z dejstvo, da Pooblaščenec s spisom, ki je predmet zahteve, ne razpolaga.
3. Poslovna skrivnost kot izjema po 2. točki 1. odstavka 6. člena ZDIJZ
Ker se je organ v izpodbijani odločbi skliceval na izjemo poslovne skrivnosti, ni pa je konkretno tudi ugotavljal, Pooblaščenec v nadaljevanju na kratko poudarja bistvene elemente izjeme poslovne skrivnosti iz 2. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ.
2. točka 1. odstavka 6. člena ZDIJZ določa, da organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek, ki je opredeljen kot poslovna skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe. ZDIJZ tako napoti na uporabo ZGD-1, ki v 1. odstavku 39. člena določa, da je poslovna skrivnost opredeljena kot podatek, ki ga določi družba s pisnim sklepom (t.i. subjektivni kriterij). S tem sklepom morajo biti seznanjeni družbeniki, delavci, člani organov in druge osebe, ki so dolžne varovati poslovno skrivnost. Ne glede na to, pa se za poslovno skrivnost štejejo tudi podatki, ki kot taki niso določeni s sklepom družbe, pa je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba (2. odstavek 39. člena ZGD-1, t.i. objektivni kriterij). Poleg tega Pooblaščenec še opozarja, da ZGD-1 v 3. odstavku 39. člena izrecno določa, da se za poslovno skrivnost ne morejo določiti podatki, ki so po zakonu javni ali podatki o kršitvah zakona ali dobrih poslovnih običajev.
Subjektivni in objektivni kriterij poslovne skrivnosti po 39. členu ZGD-1 jasno določata pogoje, na kakšni podlagi je prepovedano razkritje poslovne skrivnosti. Subjektivni kriterij se odraža v tem, da upravičenec sam, s svojim aktom in s svojo voljo, označi podatek kot zaupen in prepove njegovo neupravičeno sporočanje. Po tem kriteriju ni pomembno vprašanje, kakšen pomen imajo zaupni podatki za podjetje. Nosilec lahko kot poslovno skrivnost določi tudi morebitne manj pomembne podatke, saj je določitev prepuščena njemu samemu. Za izpolnitev tega kriterija pa mora biti podana izrecna odredba o tem, kateri podatki se štejejo za poslovno skrivnost. Ta odredba je lahko dana v splošnem aktu (npr. v pravilniku o poslovni skrivnosti), lahko pa je tudi posamična. Zaradi določnosti in preprečevanja nejasnosti mora biti odredba pisna, z njo pa morajo biti seznanjene osebe, ki so dolžne podatek varovati (komentar ZGD-1 k 1. odst. 39. čl.). S pisnim sklepom mora družba določiti tudi način varovanja poslovne skrivnosti in odgovornost oseb, ki so dolžne varovati poslovno skrivnost (1. odst. 40. čl. ZGD-1). Tem zahtevam pa je treba dodati tudi zahtevo, ki velja za vse normativne akte, in sicer, da odredba ne sme veljati za nazaj.
Pri objektivnem kriteriju (2. odst. 39. člena ZGD-1) pa je nujno, da je potreba po varstvu očitna, kar pomeni, da je ali bi lahko bilo vsaki povprečni osebi jasno, da podatek mora biti zaupen že po svoji vsebini. Zakon pa dodaja še eno določitev; z izdajo podatka bi nastala občutna škoda (škodni test). Upoštevati je treba, da so lahko predmet poslovne skrivnosti samo podatki, ki pomenijo konkurenčno prednost podjetja v kakršnemkoli pogledu in katerih sporočanje neupravičeni osebi bi škodilo konkurenčnemu položaju podjetja. Ne morejo pa biti kot poslovna skrivnost zajeti podatki, ki ne vplivajo na tržni konkurenčni položaj (več o tem glej Komentar ZGD, 39. člen, str. 194 do 196). Dokazno breme glede obstoja poslovne skrivnosti po 2. odstavku 39. člena ZGD-1 je primarno na podjetju, čigar podatki naj bi se s poslovno skrivnostjo varovali. Družba oz. podjetje ima praviloma vsa ustrezna znanja in izkušnje o trgu, na katerem deluje in natančno ve, kaj, kako in zakaj bi lahko vplivalo na konkurenčni položaj družbe. Takšno je tudi stališče Upravnega sodišča RS v sodbi pod opr. št. U 32/2008-25 z dne 8. 10. 2008 in pod opr. št. U 284/2008-35 z dne 27. 5. 2009.
Pri presoji, ali gre za poslovno skrivnost po 2. odst. 39. čl. ZGD-1, so se v teoriji razvile smernice, ki so bile Pooblaščencu v pomoč pri oceni, ali bi razkritje določenega podatka družbi očitno povzročilo občutno škodo. Vprašanje, ali katerakoli posamezna informacija prestavlja poslovno skrivnost, je dejansko vprašanje, pri katerem je treba upoštevati naslednje okoliščine:
1. obseg, v katerem je informacija znana izven kroga poslovanja (družbe);
2. obseg, v katerem je informacija znana zaposlenim in drugim osebam, vključenim v poslovanje (družbe);
3. obseg ukrepov, ki jih je družba uporabila za varovanje zaupnosti informacije;
4. vrednost informacije za družbo in njene konkurente;
5. količina truda in denarnih sredstev, ki jih je družba porabila za razvoj informacije (in)
6. preprostost ali težavnost postopanja, s katerim bi drugi informacijo lahko pridobili ali duplicirali.
Za obstoj poslovne skrivnosti po 2. odstavku 39. člena ZGD-1 morata biti torej izpolnjeni dve merili: da je potreba po varstvu »očitna« in da bi z razkritjem nastala »občutna škoda«. Nekateri podatki pa se nikoli ne morejo določiti za poslovno skrivnost. V skladu s 3. odstavkom 39. člena ZGD-1 se tako za poslovno skrivnost ne morejo določiti podatki, ki so po zakonu javni ali podatki o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih običajev.
4. Stranski udeleženci v postopku
Vsak subjekt je dolžan sam ščititi svoje poslovne skrivnosti, zato tega namesto njega ne more narediti organ. Dolžnost organa pa je, da udeleženim subjektom to omogoči. V primeru, da se pozvani stranski udeleženci sklicujejo na obstoj poslovne skrivnosti v skladu z 39. členom ZGD-1, je organ dolžan preizkusiti, ali so stranski udeleženci utemeljeno označili določene informacije kot poslovno skrivnost.
Dolžnost organa torej je, da v postopku odločanja o zahtevi za dostop do informacij javnega značaja po uradni dolžnosti v skladu z določbami s 7., 9. in 44. čl. ZUP, v ugotovitveni postopek pozove stranske udeležence, torej vse tiste subjekte, katerih pravice ali pravne koristi bi pri odločanju o zahtevi za dostop do informacij javnega značaja utegnile biti prizadete in jim omogočiti udeležbo v postopku, da se izjasnijo oziroma opredelijo, ali zahtevane informacije za njih predstavljajo poslovno skrivnost. Primarna dolžnost varovanja poslovne skrivnosti je namreč na subjektu, čigar poslovna skrivnost se varuje. Opisana narava ureditve poslovne skrivnosti po ZGD-1 je namreč takšna, da šele kontradiktorno navajanje dejstev in argumentov ter morebitno izvajanje dokazov v upravnem postopku lahko pripelje do popolne ugotovitve dejanskega stanja. Hkrati pa je potrebno opozoriti tudi na dejstvo, da so določeni podatki v stečajnem postopku opredeljeni kot javni (več o tem v naslednjem poglavju te odločbe), zato posredovanje takšnih podatkov prosilcu v nobenem primeru ne bi moglo vplivati na pravice ali pravne koristi subjektov, na katere se ti podatki nanašajo. Subjektov, na katere se nanašajo podatki, ki so v skladu z zakonom javni (in v skladu s 3. odstavkom 39. člena ZGD-1 kot taki ne morejo biti opredeljeni kot poslovna skrivnost), tako v sam postopek po ZDIJZ ni treba pozvati. Takšno stališče (sicer glede osebnih podatkov, ki so po zakonu javni), je že večkrat zavzelo tudi Upravno sodišče RS (npr. v sodbi pod opr. št. U 1410/2010-13, in sodbi pod opr. št. U 1003/2010-43).
Nedvomno pa je potrebno opozoriti še na dejstvo, da poslovno skrivnost ZGD-1 priznava zgolj gospodarskim družbam, saj ima institut poslovne skrivnosti smisel prav v sistemu klasičnega prostega trga, na katerem tekmujejo gospodarski subjekti. Institut poslovne skrivnosti je namreč namenjen varstvu konkurenčnih prednosti podjetja na trgu. Pooblaščenec sicer stoji na stališču, da je potrebno ureditev poslovne skrivnosti v ZGD-1 razlagati širše. Mogoče je namreč, da tudi drugi pravni subjekti, ne le gospodarske družbe, nastopajo na trgu v konkurenčnih razmerah, nezmožnost zavarovanja pomembnih podatkov takšnih oseb pa bi poslabšala njihov položaj v tekmovanju z drugimi subjekti na istem trgu. Vprašanje (do katerega pa se bo moral v ponovljenem postopku opredeliti prvostopenjski organ) je, ali se na izjemno poslovne skrivnosti sploh lahko sklicujejo tudi subjekti stečajnega postopka, kot so npr. stečajni upravitelj oziroma zastopniki upnikov.
Iz spisovne dokumentacije je sicer razvidno, da sta bila v postopek na prvi stopnji pozvana dva stranska udeleženca, in sicer zastopnik dolžnika ter stečajni upravitelj. Iz spisovne dokumentacije, ki je bila posredovana Pooblaščencu, je nadalje razvidno, da je organ prejel le odgovor stečajnega upravitelja, ki je v svojem odgovoru navedel, da meni, da glede dostopa do izdanih odločb v konkretnem postopku ne more biti zadržkov, saj so bile javno objavljene na sodni deski sodišča, glede dostopa do ostalih listin v spisu pa stranski udeleženec meni, da obstajajo zakonski razlogi za odklonitev dostopa. Pooblaščenec tako ugotavlja, da se stečajni upravitelj v svojem dopisu niti ni skliceval na izjemo poslovne skrivnosti, kot je to v svoji odločbi povsem napačno navedel organ, pač pa je kot izjemo od prostega dostopa omenil le izjemo po 8. točki 1. odstavka 6. člena ZDIJZ, t.j. postopkovno izjemo, ki pa v konkretnem primeru ne pride v poštev, saj je stečajni postopek, katerega spis je predmet tega pritožbenega postopka, že zaključen.
Pooblaščenec tako opozarja, da mora organ v ponovljenem postopku v postopek povabiti subjekte, katerih pravice ali pravne koristi bi pri odločanju o zahtevi za dostop do informacij javnega značaja dejansko utegnile biti prizadete, ter ob upoštevanju navedb stranskih udeležencev jasno opredeliti, ali in v katerem delu zahtevanih informacij gre za poslovno skrivnost v skladu z 39. členom ZGD-1 (organ se na poslovno skrivnost ne more sklicevati, če je stranski udeleženci niti ne zatrjujejo!). Potrebno je torej presojati, ali so izpolnjeni pogoji oz. kriteriji poslovne skrivnosti po 1. ali po 2. odstavku 39. člena ZGD-1, ali pa gre za okoliščine, določene v 3. odstavku 39. člena ZGD-1, na podlagi katerih se podatki sploh ne morejo določiti za poslovno skrivnost, ker so po zakonu javni ali gre za podatke o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih običajih. Pri tem je brez dvoma potrebno opozoriti, da morajo izjemo poslovne skrivnosti v prvi vrsti zatrjevati prizadeti subjekti, ki morajo tudi izkazati bodisi obstoj ustreznega akta (subjektivni kriterij) bodisi škodo, ki bi jim z razkritjem informacij nastala. Zgolj splošna ocena organa namreč nikakor ne more zadostiti kriterijem, ki jih za obstoj poslovne skrivnosti določa 39. člen ZGD-1.
5. O javnosti podatkov v stečajnem postopku
V skladu s 3. odstavkom 39. člena ZGD-1 se za poslovno skrivnost ne morejo določiti podatki, ki so po zakonu javni ali podatki o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih običajev.
Zaradi posebnih značilnosti postopkov zaradi insolventnosti (npr. veliko število upnikov) so določeni procesni instituti pravdnega postopka prilagojeni posebnim značilnostim postopka zaradi insolventnosti. V času teka stečajnega postopka opr. št. St 193/2002 (katerega spis je predmet tega pritožbenega postopka) je stečajni postopek urejal Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. l. RS, št. 67/1993, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPPSL), v skladu s katerim so se nekatere objave procesnih dejanj objavljale v Uradnem listu, druge pa z nabitjem na oglasno desko sodišča. Nobenega dvoma ni, da lahko v takšnim primerih govorimo o javni objavi dokumentov, takšni dokumenti pa nikakor ne morajo predstavljati poslovnih skrivnosti.
Opisana pravila ZPPSL je nadomestil Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti ali prisilnem prenehanju (Ur. l. RS, št. 126/2007, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZFPPIPP), ki v 122. členu zelo natančno opredeljuje podatke, ki se objavljajo na spletnih straneh za objave v postopkih zaradi insolventnosti. Spletne strani za objave v postopkih zaradi insolventnosti morajo biti zasnovane tako, da je vsakomur omogočen brezplačen vpogled v podatke, objavljene na teh straneh (3. odstavek 122. člena ZFPPIPP). Dejstvo je, da lahko podatke, opredeljene v 122. členu ZFPPIPP opredelimo kot podatke, ki so javni in se kot taki ne morejo določiti kot poslovna skrivnost.
Kljub temu, da je konkretni stečajni postopek (katerega spis je predmet tega pritožbenega postopka), tekel v skladu z določbami ZPPSL, Pooblaščenec meni, da je potrebno javnost podatkov v stečajnem spisu presojati tudi v luči nove zakonodaje (določb ZFPPIPP), saj je zakonodajalec očitno presodil, da je nabor podatkov, opredeljenih v 122. ZFPPIPP, takšen, da z javno objavo le-teh, subjektom, na katere se nanašajo, ne bi nastala poslovna škoda.
6. Delni dostop
Institut delnega dostopa je urejen v 7. členu ZDIJZ, ki določa, da, če dokument ali njegov del le delno vsebuje informacije iz 6. člena (npr. osebne podatke, poslovne skrivnosti), ki jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njegovo zaupnost, pooblaščena oseba organa izloči te informacije iz dokumenta ter seznani prosilca z vsebino preostalega dela dokumenta. To v povezavi z načelom odprtosti delovanja javnih organov, ki je opredeljen v 2. členu ZDIJZ, pomeni, da je dolžnost organa, da mora institut delnega dostopa uporabiti vedno, razen če to po kriterijih 21. člena Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 76/2005, 119/2007) ne bi bilo izvedljivo oziroma, ko (in če) delno razkritje ne bi ogrozilo zaupnosti varovanih informacij. 21. člen Uredbe določa, da če dokument ali njegov del le delno vsebuje informacije iz 6. člena ZDIJZ, se šteje, da jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njegovo zaupnost, če jih je mogoče fizično odstraniti, prečrtati, trajno prekriti ali drugače napraviti nedostopne, če gre za dokument v fizični obliki; zbrisati, kodirati, blokirati, omejiti oziroma drugače napraviti nedostopne, če gre za dokument v elektronski obliki (prvi odstavek). Ne glede na zapisano se šteje, da informacije iz dokumenta ni mogoče izločiti, če je bilo tako izločeno informacijo mogoče razbrati iz drugih informacij v dokumentu (2. odstavek).
V kolikor bo organ v ponovljenem postopku ugotovil, da se v delu dokumenta dejansko nahajajo informacije, ki po 6. členu ZDIJZ predstavljajo izjeme od prosto dostopnih informacij (bodisi poslovna skrivnost oziroma katerakoli druga izjema od prostega dostopa), mora organ nadalje presojati tudi, ali je mogoče prosilcu vpogled v dokumente zahtevanega spisa vsaj delno odobriti ob uporabi instituta delnega dostopa. Če bo ugotovil, da je potrebno prosilcu omogočiti dostop do spisa v skladu z določbami o delnem dostopu, pa bo moral tudi natančno opredeliti, v katerem delu se prekrijejo oziroma izbrišejo informacije, ki predstavljajo izjeme od prosto dostopnih informacij. Šele na podlagi tako izvedenega ugotovitvenega postopka bo organ lahko tudi določno opredelil izrek odločbe, ki zadosti zakonskim normam in pravni varnosti, do katere je prosilec upravičen.
7. Zaključek
Na podlagi vsega navedenega Pooblaščenec zaključuje, da je pritožba utemeljena. Pooblaščenec je ugotovil, da je organ v postopku odločanja na prvi stopnji nepopolno ugotovil dejansko stanje ter napačno uporabil določbe materialnega prava in posledično bistveno kršil pravila postopka, zato je bilo potrebno na podlagi 3. odstavka 251. člena ZUP, skladno z razlogi, navedenimi v obrazložitvi te odločbe, izpodbijano odločbo odpraviti in zadevo vrniti v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu. Organ mora o zahtevi prosilca odločiti najpozneje v roku 30 (tridesetih) dneh od prejema te odločbe, pri čemer mora upoštevati napotke Pooblaščenca, ki so podani v tej odločbi.
Posebni stroški v tem postopku niso nastali.
Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Ur. l. RS, št. 42/2007-UPB3, s spremembami in dopolnitvami; ZUT) oproščena plačila upravne takse.
Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, niti upravni spor
Postopek vodila:
Mojca Komac, univ. dipl. prav.,
svetovalka Pooblaščenca
Informacijski pooblaščenec:
Kristina Kotnik Šumah, univ. dipl. prav.,
namestnica pooblaščenke