RTV Slovenija - Ministrstvo za obrambo
+ -Številka: 090-61/2011/7
Kategorije: Zahteva za umik stopnje tajnosti, Tajni podatki, Kršitev postopka, Arhivsko gradivo
POVZETEK
Dva prosilca sta ločeno zahtevala dostop do poročila o prometu in tranzitu orožja iz leta 1993, ki je bilo narejeno na zahtevo takratnega predsednika vlade Janeza Drnovška in s tem umik stopnje tajnosti. Organ je zahtevi prosilca z določbo najprej združil, nato pa ju v celoti zavrnil, saj naj bi zahtevana dokumentacija predstavljala arhivsko gradivo skladno z Zakonom o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva (ZVDAGA), kot tako skladno z 2. odstavkom 4. člena ZDIJZ ne predstavlja informacije javnega značaja. Arhiv RS je Pooblaščencu sporočil, da do sedaj še ni prevzel arhivskega gradiva iz Ministrstva za obrambo RS, kar pomeni, da se to gradivo ne hrani v okviru javne arhivske službe. Pooblaščenec je ugotovil, da zahtevani dokumenti ne predstavljajo arhivskega gradiva skladno z določili ZVDAGA. Gradivo, ki pridobi status arhivskega gradiva na podlagi odločbe državnega arhiva, pa še ni izročeno pristojnemu arhivu, do prevzema s strani Arhiva RS ni del arhivskega gradiva, ki se hrani v okviru izvajanja nalog javne arhivske službe, zato ni izključeno iz sistema ZDIJZ. Pooblaščenec pa je ugotovil tudi, da organ ni ravnal pravilno, ko je združil zahtevi prosilcev, saj za en postopek ni bil stvarno pristojen. Eden izmed prosilcev je namreč zahteval tudi umik stopnje tajnosti ter se skliceval na prevladujoč javni interes za razkritje, za kar je v okoliščinah konkretnega primera pristojna Vlada RS.
ODLOČBA
Številka: 090-61/2011/7
Datum: 29. 6. 2011
Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Nataši Pirc Musar (v nadaljevanju Pooblaščenec) izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/2005, 51/2007-ZUstS-A; v nadaljevanju ZInfP), 3. in 4. odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/2006 - uradno prečiščeno besedilo in 117/2006 – ZDavP2; v nadaljevanju ZDIJZ), prvega odstavka 252. člena in tretjega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, 105/2006 – ZUS-1, 126/07- ZUP-E, 65/08-ZUP-F in 8/2010 ZUP-G; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi RTV Slovenija, Kolodvorska ulica 2, Ljubljana z dne 30. 3. 2011 (v nadaljevanju prvi prosilec) in o pritožbi POP TV, Kranjčeva 26, 1521 Ljubljana z dne 28. 3. 2011 (v nadaljevanju drugi prosilec) zoper odločbo Ministrstva za obrambo, Vojkova cesta 55, Ljubljana (v nadaljevanju organ), št. 090-14/2011-2 z dne 23. 3. 2011, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja in zahteve za umik stopnje tajnosti naslednjo
ODLOČBO:
1. Pritožbi prosilcev zoper odločbo Ministrstva za obrambo št. 090-14/2011-2 z dne 23. 3. 2011 se ugodi in se ta v prvi in drugi točki izreka odpravi.
2. Organ mora zahtevo prvega prosilca za umik stopnje tajnosti z dne 28. 2. 2011 in pritožbo drugega prosilca, v kateri se ta sklicuje na umik stopnje tajnosti, z dne 28. 3. 2011, najpozneje v petnajstih (15) delovnih dneh od vročitve te odločbe, skupaj s predlogom odločitve predstojnika organa, poslati v odločanje Vladi RS. Vlada RS je dolžna o zahtevah odločiti v nadaljnjih petnajstih (15) delovnih dneh od prejema obeh zahtev.
3. Stroški v tem postopku niso nastali.
OBRAZLOŽITEV:
Prvi prosilec je na organ dne 28. 2. 2011 vložil zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, pri čemer je zahteval dostop do poročila o prometu in tranzitu orožja iz leta 1993, ki je bilo narejeno na zahtevo takratnega predsednika vlade Janeza Drnovška in s tem umik stopnje tajnosti. Prvi prosilec v zahtevi navaja, da je objava omenjenega poročila v javnem interesu ob zadnjem razčiščevanju dogodkov o prodaji orožja med nosilci oblasti.
Drugi prosilec je na organ vložil zahtevo dne 2. 3. 2011, pri čemer je navedel, da želi vpogledati v poročilo o prometu in tranzitu orožja, ki je bilo leta 1993 narejeno na zahtevo takratnega premierja Janeza Drnovška.
O zahtevi obeh prosilcev je organ dne 23. 3. 2011 izdal odločbo št. 090-14/2011-2 (v nadaljevanju izpodbijana odločba). V izreku izpodbijane odločbe je organ najprej združil postopek po zahtevah obeh prosilcev v en postopek, v drugi točki izreka izpodbijane odločbe pa je zahtevi prosilcev v celoti zavrnil. V obrazložitvi organ zgolj kratko pojasnjuje, da je najprej preveril, ali gre pri zahtevanih informacijah za informacije javnega značaja. Organ navaja, da je bilo ugotovljeno, da je dokument, ki je predmet zahteve, na podlagi Zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva in arhivih (Ur. l. RS; št. 30/2006, v nadaljevanju ZVDAGA) in v skladu s 55. členom Uredbe o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva (Ur. l. RS, št. 86/2006), ki določa načela in merila za vrednotenje dokumentarnega gradiva, proglašen za arhivsko gradivo, za katerega veljajo določbe ZVDAGA, ZDIJZ pa le v delu, ki določa, da arhivsko gradivo ni informacija javnega značaja. Ker torej zahtevana dokumentacija sodi med arhivsko gradivo, se zahteva prosilcev, v skladu z drugim odstavkom 4. člena ZDIJZ, zavrne. Organ je v odločbi še navedel, da je v skladu s četrtim odstavkom 129. čl. ZUP preizkusil zahtevi in ugotovil, da je bilo o podobni upravni zadevi že odločeno, in sicer z zavrnilno določbo na prvi stopnji, ki je bila potrjena na drugi stopnji.
Zoper odločbo organa je prvi prosilec dne 30. 3. 2011 vložil pritožbo, v kateri navaja, da se z v obrazložitvi navedenimi razlogi ne strinja, in sicer, da gre za arhivsko gradivo. Zoper odločbo organa je vložil pritožbo tudi drugi prosilec, in sicer dne 29. 3. 2011. V pritožbi med drugim navaja, da je zahtevani dokument zanimiv za javnost zaradi razjasnitev okoliščin glede prodaje orožja leta 1991. Vsi vpleteni pozivajo, naj se umakne stopnja tajnosti.
Organ je obe pritožbi prosilcev, kot pravočasni in vloženi po upravičeni osebi, dne 31. 3. 2011 odstopil v obravnavo Pooblaščencu.
Pritožbi sta utemeljeni.
Pooblaščenec kot pritožbeni organ glede dostopa do informacij javnega značaja v skladu s 4. odstavkom 27. člena ZDIJZ postopek s pritožbo izvaja po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek. Pri tem Pooblaščenec pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo pritožnik oziroma prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.
1. Zmotna ugotovitev dejanskega stanja in kršitve materialnega prava
Organ je zahtevi prosilcev zavrnil iz razloga, ker naj bi pri zahtevanem dokumentu šlo za arhivsko gradivo, glede katerega se, po ugotovitvi organa v izpodbijani odločbi, uporabljajo določbe ZVDAGA, določbe ZDIJZ pa le v delu, ki določa, da arhivsko gradivo ni informacija javnega značaja. Izhajajoč iz navedenega je Pooblaščenec v konkretnem primeru najprej ugotavljal, ali gre pri zahtevanem dokumentu dejansko za del arhivskega gradiva, glede katerega se uporabi določba drugega odstavka 4. člena ZDIJZ. Ta pravi, da arhivsko gradivo, ki ga hrani v okviru javne arhivske službe pristojni arhiv v skladu z zakonom, ki ureja arhive, ni informacija javnega značaja po tem zakonu.
Z namenom ugotovitve dejanskega stanja glede vprašanja, ali je dokument, ki je predmet zahteve prosilcev in tega pritožbenega postopka, del arhivskega gradiva, ki ga v okviru javne arhivske službe hrani pristojen arhiv v skladu z zakonom, ki ureja arhive, je Pooblaščenec dne 24. 5. 2011, na podlagi 10. čl. ZInfP, pri organu opravil ogled in camera.
In camera ogled brez prisotnosti javnosti in strank, po teoretičnih izvajanjih pomeni izpeljavo odločanja de novo. To pomeni, da Pooblaščenec kot pritožbeni organ, sam oceni in presodi dejstva, ki se nanašajo na razkritje zahtevanih podatkov. Pooblaščenec mora namreč kot pritožbeni organ imeti polna pooblastila za preiskovanje vseh pritožb, kot tudi to, da od prvostopenjskega organa zahteva vse informacije oziroma vse relevantne dokumente na vpogled. Takšno delovanje pa Pooblaščencu nalaga tudi spoštovanje načela materialne resnice (8. člen ZUP), ki določa, da je treba v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. O ogledu je nastal zapisnik št. 090-61/2011 z dne 24. 5. 2011.
Organ je na ogledu Pooblaščencu med drugim pojasnil, da dokument, ki je predmet zahteve prosilcev, hrani v okviru gradiva, ki se navezuje na trgovino z orožjem. Organ vztraja, da gre za arhivsko gradivo. Dokument nosi oznako STROGO TAJNO, prej pa je nosil oznako »DRŽAVNA SKRIVNOST«. Pooblaščenec je v dokument na ogledu tudi vpogledal in se prepričal, da se dokument hrani pri organu.
Ker je organ tudi na ogledu in camera vztrajal, da gre za arhivsko gradivo, glede katerega se določbe ZDIJZ ne uporabljajo, se je Pooblaščenec dne 31. 5. 20011, s pozivom št. 090-61/2011/5, za mnenje obrnil na Arhiv RS, in sicer z vprašanjem, ali dokument, ki je predmet zahteve prosilcev v konkretnem primeru, pri ministrstvu za obrambo predstavlja del arhivskega gradiva, ki se pri ministrstvu hrani v okviru javne arhivske službe v skladu z zakonom, ki ureja arhive. Upoštevaje 54. člen ZVDAGA arhivsko javno službo opravljajo državni arhiv, regionalni arhivi in arhivi samoupravnih lokalnih skupnosti, pri čemer naloge državnega arhiva opravlja Arhiv Republike Slovenije. Navedeni organ je tako organ, ki je pristojen za opravljanje arhivske javne službe in tako tudi za podajo mnenja glede vprašanja, ali se določen dokument hrani v okviru izvajanja javne službe ali ne.
Pooblaščenec je od Arhiva RS dne 10. 6. 2011 prejel odgovor št. 62510-20/2006/20 z dne 9. 6. 2011. Iz njega izhaja, da je Arhiv RS Ministrstvu za obrambo izdal več pisnih strokovnih navodil, tako kot predpisuje Uredba o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva. V njih je določil dokumentarno gradivo, ki ima lastnosti arhivskega gradiva. S strokovnimi navodili Arhiv RS določa gradivo zaradi varovanja arhivskega gradiva kot kulturnega spomenika veliko pred prevzemom. Javno arhivsko gradivo se na podlagi ZVDAGA prevzema v arhive najkasneje v roku 30 let od nastanka, obstaja pa tudi možnost, da se na podlagi sporazuma med arhivom in javnopravno osebo ta rok podaljša. Arhiv RS ob tem navaja, da do sedaj še ni prevzel arhivskega gradiva iz Ministrstva za obrambo RS, kar pomeni, da se to gradivo ne hrani v okviru javne arhivske službe.
Izhajajoč iz mnenja Arhiva RS Pooblaščenec ugotavlja, da se dokument, ki ga sta ga v konkretnem primeru zahtevala prosilca, pri organu ne hrani v okviru javne arhivske službe in da posledično zanj ni mogoče uporabiti drugega odstavka 4. člena ZDIJZ, po katerem arhivsko gradivo, ki ga hrani v okviru javne arhivske službe pristojni arhiv v skladu z zakonom, ki ureja arhive, ni informacija javnega značaja. Glede zahtevanega dokumenta je namreč izpolnjen prvi pogoj, to je, da ima status arhivskega gradiva, ni pa izpolnjen drugi pogoj, to je, da ga hrani pristojen arhiv v okviru javne arhivske službe. Na ogledu in camera je Pooblaščenec namreč nedvomno ugotovil, da se dokument še vedno hrani pri organu.
Pooblaščenec pri tem ne more slediti argumentaciji organa, da je gradivo izločeno iz sistema po ZDIJZ zgolj zaradi tega, ker ima status arhivskega gradiva. Kot izhaja iz mnenja Arhiva RS in tudi iz veljavnih določb ZVDAGA (glej čl. 34 v povezavi z drugim odstavkom 39. člena ZVDAGA) pridobi gradivo status arhivskega gradiva na podlagi odločbe državnega arhiva precej prej, kot pa je gradivo prevzeto s strani pristojnega arhiva v hrambo. Rok za izročitev javnega arhivskega gradiva pristojnemu arhivu je, upoštevaje 40. člen ZVDAGA, 30 let po nastanku. Šele ko je tovrstno gradivo prevzeto s strani pristojnega arhiva (v konkretnem primeru je to Arhiv RS) postane to gradivo del arhivskega gradiva, ki se pri pristojnem arhivu hrani v okviru izvajanja nalog javne arhivske službe. Povedano drugače, dejstvo, da je gradivo proglašeno za arhivsko gradivo pomeni, da je organ z njim zavezan postopati po posebnih pravilih, ki veljajo za hrambo arhivskega gradiva, še vedno pa se to gradivo hrani pri organu in ne pri Arhivu RS, kar posledično pomeni, da do prevzema s strani Arhiva RS ni del arhivskega gradiva, ki se hrani v okviru izvajanja nalog javne arhivske službe. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja in veljavne pravne ureditve Pooblaščenec tudi nima nobene podlage, da bi lahko sklepal, da organ sam hrani zahtevani dokument v okviru izvajanja nalog javne arhivske službe. Organi, ki izvajajo javno arhivsko službo, so namreč v 54. členu ZVDAGA taksativno našteti, pri čemer med njimi ni ministrstva za obrambo.
Kot brezpredmetne smatra Pooblaščenec navedbe organa v izpodbijani odločbi, da je bilo o podobni upravni zadevi že odločeno, in sicer z zavrnilno odločbo na prvi stopnji, ki je bila potrjena na drugi stopnji. Pooblaščenec o pritožbi prosilcev, ki sta stranki tega postopka, še ni odločal, prav tako ni odločal o njuni zahtevi za dostop do konkretnega dokumenta, ki je predmet tega pritožbenega postopka. Sklicevanje organa na četrti odstavek 129. čl. ZUP je tako v konkretnem primeru povsem neutemeljeno. Navedena določba namreč pravi, da organ zavrže zahtevo prosilca, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Ker stranki postopka, na katerega se sklicuje organ, nista bila ista prosilca, niti ni šlo za vprašanje dostopa do istega dokumenta, ne gre za isto upravno zadevo. V zvezi s tem velja tudi poudariti, da je postopek z zahtevo za dostop do informacij javnega značaja konkreten upravni postopek in da mora organ pred izdajo konkretnega in posamičnega upravnega akta vedno, v vsakem posameznem primeru, ugotoviti vsa dejstva in okoliščine na katera opre svojo odločitev. Konkretno dejansko stanje se s časom spreminja, prav tako se lahko spremeni materialna podlaga, na podlagi katere organ odloča. Organ zato nima podlage, da zahtevo prosilcev zgolj pavšalno zavrne s sklicevanjem na »podobno« upravno zadevo, brez da bi navedel, za katero zadevo gre, v čem je ta zadeva podobna zadevi, o kateri odloča organ in predvsem, brez da bi ugotavljal, ali se je praksa v vmesnem obdobju spremenila in kakšni so bili razlogi za to. Ob tem Pooblaščenec sklepa, da ima organ s tem, ko navaja »podobno upravno zadevo«, v mislih odločbo Pooblaščenca št. 021-73/2008/4 z dne 6. 1. 2009, glede katere pa je organu tudi dobro znano, da je Pooblaščenec, s sklepom o obnovi postopka št. 021-73/2008/7 z dne 4. 4. 2011, v predmetni zadevi v celoti obnovil postopek. Tudi iz tega razloga je sklicevanje organa na prakso Pooblaščenca v izpodbijani odločbi neutemeljeno.
Na podlagi vsega navedenega Pooblaščenec zaključuje, da poročilo o prometu in tranzitu orožja iz leta 1993, ki je bilo narejeno na zahtevo takratnega predsednika vlade Janeza Drnovška in ki je predmet tega pritožbenega postopka, ni del arhivskega gradiva, ki ga v okviru javne arhivske službe hrani pristojni arhiv v skladu z zakonom, ki ureja arhive.
Ker je organ napačno uporabil pravni predpis (drugi odstavek 4. čl. ZDIJZ), na podlagi katerega je odločil, je Pooblaščenec izpodbijano odločbo, na podlagi prvega odstavka 252. čl. ZUP, v prvi in drugi točki izreka odpravil. Ker pa je Pooblaščenec v postopku ugotovil tudi bistvene kršitve določb postopka, ki jih ni mogel odpraviti sam, zadeve ni rešil s svojo odločbo, ampak jo je, na podlagi tretjega odstavka 251. čl. ZUP vrnil v ponoven postopek organu prve stopnje, iz razlogov, ki jih pojasnjuje v nadaljevanju.
2. Bistvene kršitve pravil postopka
Organ je v izreku izpodbijane odločbe združil postopek po zahtevah obeh prosilcev v en postopek, pri čemer pa Pooblaščenec ugotavlja, da za to niso bili izpolnjeni pogoji.
130. člen ZUP določa, da lahko organ, ki vodi postopek, združi postopek, kadar gre za pravice in obveznosti več strank, če se te opirajo na isto ali podobno dejansko stanje in isto pravno podlago in če je organ, ki vodi postopek, za vse zadeve stvarno pristojen.
Organ je ob tem očitno spregledal dejstvo, da je prvi prosilec v zahtevi za dostop do dokumenta izrecno zahteval tudi umik stopnje tajnosti iz zahtevanega dokumenta, pri čemer organ za ta postopek ni pristojen.
Postopek z zahtevo za umik stopnje tajnosti je namreč poseben postopek, ki ga prosilec lahko sproži na podlagi 4. odstavka 6. člena ZDIJZ, po postopku, ki ga ureja 21. člen ZDIJZ. Ta člen določa, da o zahtevi za umik stopnje tajnosti z dokumentov odloči Vlada RS, če gre za organe iz prve alineje drugega odstavka 21. člena ZDIJZ. Zoper odločitev Vlade RS glede zahteve za umik stopnje tajnosti, je, upoštevaje četrti odstavek 21. člena ZDIJZ, dovoljena pritožba na Pooblaščenca.
Iz navedenega izhaja, da bi morala o zahtevi prvega prosilca za umik stopnje tajnosti, v skladu z 2. odstavkom 21. člena ZDIJZ, na predlog predstojnika organa odločiti Vlada RS. Pooblaščenec obenem ugotavlja, da se je prosilec v zahtevi z dne 28. 2. 2011 skliceval tudi na prevladujoč javni interes za razkritje zahtevanega dokumenta in da bi tudi v tem delu (upoštevaje drugi odstavek 21. člena ZDIJZ) morala odločati Vlada RS, in ne organ sam.
Glede na navedeno Pooblaščenec ugotavlja, da organ, v skladu z 2. odstavkom 21. člena v povezavi s 3. odstavkom istega člena ZDIJZ, ne bi smel sam odločiti o zahtevi prosilca, temveč bi moral zadevo odstopiti v odločanje Vladi RS, in sicer skupaj s predlogom predstojnika v roku 15 delovnih dni od prejema zahteve. Organ tega ni storil in je o zahtevi odločal sam oz. o njej sploh ni vsebinsko odločil.
V skladu z 2. odstavkom 237. člena ZUP se za bistveno kršitev pravil upravnega postopka v vsakem primeru šteje, če je odločbo izdal stvarno nepristojen organ (1. točka 2. odstavka 237. člena ZUP). To pomeni, da je organ s tem, ko zahteve za umik tajnosti ni posredoval v odločanje pristojnemu organu, storil absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka.
Organ lahko samostojno odloča v zadevah za dostop do informacije javnega značaja, kjer ni potrebno izvesti postopka, določenega v 2. odstavku 6. člena ZDIJZ. Tako izhaja iz 1. odstavka 21. člena ZDIJZ, ki določa, da postopek z zahtevo za dostop do informacije javnega značaja ali ponovno uporabo v organu vodi in v njem odloča predstojnik ali uradna oseba iz 9. člena tega zakona, v skladu z določbami zakona, ki ureja splošni upravni postopek. Nasprotno pa je v zadevah, kjer prosilec zahteva umik stopnje tajnosti ali če se sklicuje na prevladujoč interes javnosti za razkritje, organ dolžan zahtevo odstopiti v reševanje Vladi RS, ki je v skladu z določbo 1. alineje 2. odstavka 21. člena ZDIJZ v povezavi s 3. odstavkom 21. člena ZDIJZ edini stvarno pristojen organ za odločanje na podlagi 4. odstavka 6. člena ZDIJZ, torej za odločanje glede zahteve za umik stopnje tajnosti. Organ je bil zato, ker je prvi prosilec zahteval umik stopnje tajnosti, za odločanje v tej zadevi stvarno nepristojni organ.
Stvarna pristojnost pomeni pristojnost glede na vsebino zadeve in je pogojena z organiziranostjo javne uprave. Za določanje stvarne pristojnosti v upravnih zadevah iz državne pristojnosti so relevantni predpisi o organizaciji državne uprave in področni predpisi, ki pogosto vsebujejo tudi organizacijske določbe (določbe o stvarni pristojnosti). Tako tudi ZDIJZ kot področni zakon glede stvarne pristojnosti jasno določa, v katerih primerih mora o zadevi, ki sicer organizacijsko sodi v delovno področje enega organa, odločiti drug organ.
ZUP v prvem odstavku 251. člena določa, da če organ druge stopnje ugotovi, da je v postopku prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka, dopolni postopek in odpravi omenjene pomanjkljivosti bodisi sam bodisi po organu prve stopnje ali po zaprošenem organu. Pooblaščenec je v izvedenem postopku ugotovil, da je v postopku odločanja na prvi stopnji prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka in da je organ nepopolno ugotovil dejstva, zato je bilo treba na podlagi tretjega odstavka 251. člena ZUP, izpodbijano odločbo odpraviti in zadevo vrniti prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Vrnitev zadeve v ponovno odločanje Pooblaščenec utemeljuje z dejstvom, da glede na naravo ugotovljenih kršitev, Pooblaščenec teh ne more odpraviti sam, ampak jih lahko le organ prve stopnje. V skladu s 4. odstavkom 24. člena ZDIJZ mora namreč prvostopenjski organ predložiti predlog odločitve pristojnemu organu v roku 15 delovnih dni od prejema zahteve za umik stopnje tajnosti, pristojni organ pa mora odločiti o zahtevi v nadaljnjih 15 delovnih dneh od prejema predloga odločitve.
Zato je organ dolžan zahtevo prvega prosilca za umik tajnosti z dne 28. 2. 2011, skupaj s predlogom odločitve predstojnika organa, poslati v reševanje Vladi RS v 15 delovnih dneh od prejema te odločbe. Vlada RS je dolžna o zahtevi odločiti v nadaljnjih 15 delovnih dneh od prejema te zahteve za umik tajnosti.
Drugi prosilec umika stopnje tajnosti sicer v zahtevi z dne 2. 3. 2011 ni zahteval, se je pa na umik tajnosti skliceval v pritožbi z dne 28. 3. 2011. Organ mora torej v tem delu pritožbo drugega prosilca šteti kot (novo) zahtevo za umik stopnje tajnosti in jo, skupaj z zahtevo za umik tajnosti prvega prosilca, posredovati v odločanje pristojnemu organu, to je Vladi RS.
Stroški v tem postopku niso nastali.
Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 42/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami in dopolnitvami) oproščena plačila upravne takse.
Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba niti upravni spor.
Postopek vodila :
Kristina Kotnik Šumah, univ. dipl. prav.,
namestnica pooblaščenke
Informacijski pooblaščenec
Nataša Pirc Musar, univ. dipl. prav.,
pooblaščenka