FIM MPC Podjetje za poslovne komunikacije d.o.o. - Davčna uprava RS, Generalni davčni urad
+ -Številka: 090-8/2011/2
Kategorije: Ponovna uporaba
POVZETEK
Pooblaščenec je pritožbo prosilca zavrnil, ker je ugotovil, da niso izpolnjeni vsi pogoji za obstoj informacije javnega značaja in da stalni dostop do podatkov ni pravica po ZDIJZ. Prosilec je namreč zahteval stalno poročanje podatkov o neplačanih davčnih obveznostih pravnih oseb ter fizičnih oseb z dejavnostjo.
ODLOČBA
Številka: 090-8/2011/2
Datum: 1. 4. 2011
Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju Pooblaščenec) po namestnici pooblaščenke Kristini Kotnik Šumah, pooblastilo za odločanje št. 100-17/2006/48 z dne 17. 8. 2009 (v nadaljevanju Pooblaščenec), na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05 in 51/07 – ZUstS-A; v nadaljevanju ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06- UPB in 117/06 – ZDavP-2; v nadaljevanju ZDIJZ) ter prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 – UPB, 105/06 – ZUS-1, 126/07 – ZUP-E, 65/08 – ZUP-F in 8/10 – ZUP-G; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi prosilca: …podjetje… (po zakonitem zastopniku …), z dne 14. 1. 2011, zoper odločbo organa: Ministrstvo za finance, Davčna uprava RS – Generalni davčni urad, Šmartinska cesta 55, 1000 Ljubljana št. 4290-103/2010-6 (01131-05), z dne 28. 12. 2010, v zadevi odločanja o dostopu in ponovni uporabi informacij javnega značaja, izdaja naslednjo
O D L O Č B O:
1. Pritožba prosilca zoper odločbo organa št. 4290-103/2010-6 (01131-05), z dne 28. 12. 2010 se zavrne.
2. Posebni stroški v tem postopku niso nastali.
O b r a z l o ž i t e v:
Prosilec je dne 26. 10. 2010 na organ naslovil zahtevo za stalno poročanje podatkov o neplačanih davčnih obveznostih pravnih oseb ter fizičnih oseb z dejavnostjo. Pri tem je pojasnil, da je kot podjetje osredotočeno na zbiranje, obdelavo in posredovanje poslovno relevantnih informacij nove generacije z namenom ugotavljanja poslovne bonitete pravnih oseb ter fizičnih oseb, ki opravljajo dejavnost. Gre za tržno rešitev odprave problema plačilne nediscipline. Pri tovrstnih rešitvah je zato prisoten tudi močan javni interes.
Prosilec je zahtevo utemeljil s sklicevanjem:
- na 20. člena Zakona o davčnem postopku (Ur. l. RS, št. 117/06 s spr. in dop.; v nadaljevanju ZDavP-2), zlasti na drugi odstavek tega člena,
- na 5., 6., in 10. člen ZDIJZ ter
- na tretji odstavek 39. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) in 9. člen Obligacijskega zakonika (OZ).
Organ je prosilcu odgovoril z dopisom, z dne 19. 11. 2010, s katerim je zahtevo obrazloženo zavrnil. Organ je kasneje v skladu z določbami ZDIJZ izdal tudi odločbo št. 4290-103/2010-6 (01131-05), z dne 28. 12. 2010 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), s katero je zahtevo prosilca prav tako zavrnil. Organ je v obrazložitvi navedel:
- Organ je prosilčevo zahtevo štel za zahtevo za ponovno uporabo informacij javnega značaja po ZDIJZ. V dopisih, naslovljenih na organ, je prosilec opredelil vsebino iz četrtega odstavka 17. člena ZDIJZ, in sicer informacijo, ki jo želi ponovno uporabiti - podatki iz 20. člena ZDavP-2 in za kakšen namen želi informacijo ponovno uporabiti - pridobitni namen;
- ZDavP-2 v prvem odstavku 20. člena, z naslovom razkritje po pravnomočnosti, določa, da sme Generalni davčni urad razkriti podatke o:
- davčnem dolgu, ki na dan vložitve zahteve presega 4.000 evrov in
- firmi in sedežu zavezanca za davek, ki je poslovni subjekt po zakonu, ki ureja poslovni register, če je davčni postopek pravnomočno končan, ali če je zavezanec za davek obveznost ugotovil v obračunu davka in ga ni plačal v predpisanem roku. Oseba, ki zahteva to informacijo, mora izkazati poslovni interes, pri čemer mora v zahtevi navesti konkretnega zavezanca za davek. V kolikor oseba, ki zahteva informacijo, ne izkaže poslovnega interesa, se ji zahteva zavrne. Drugi odstavek 20. člena določa, da poslovni interes izkazujejo tudi osebe, ki kot svojo dejavnost opravljajo storitve ugotavljanja poslovne bonitete;
- Določba prvega odstavka 20. člena ZDavP-2 od organa zahteva, da za vse zahtevane zavezance za davek - poslovne subjekte naenkrat, na enem mestu in kadarkoli - na zahtevo, razpolaga s podatkom o tem, ali so davčni dolžniki, če so davčni dolžniki, in kolikšna je višina davčnega dolga, pod oziroma nad 4.000 evri. V zvezi z davčnim dolgom mora davčni organ za ugotovljeno populacijo zavezancev za davek razpolagati tudi s podatkom o naravi davčnega dolga - torej, ali je davčni postopek, na podlagi katerega je nastala davčna obveznost pravnomočno končan, oziroma ali je zavezanec za davek obveznost ugotovil v obračunu davka;
- Prosilec od organa zahteva stalen dostop do podatkov, ki zagotavljajo razkritje po pravnomočnosti, kar pomeni, da prosilec od organa zahteva stalen dostop do podatkov o zavezancih za davek, ki na dan zahteve izkazujejo posebej kvalificiran davčni dolg v višini nad 4.000 evrov.
Organ davčne obveznosti zavezancev za davek vodi v knjigovodski evidenci. Knjigovodska evidenca organa je informacijsko podprta v več med seboj Iočenih informacijskih sistemih, od katerih so nekateri stari več kot dvajset let. Informacijski sistemi, s katerimi se vodi knjigovodska evidenca organa, ne omogočajo, da bi organ prosilcu zagotovil stalen dostop do informacij, ki zagotavljajo razkritja po pravnomočnosti, torej na način in z vsebino, kot izhajata iz 20. člena ZDavP-2.
To pomeni, da organ z zahtevanimi informacijami ne razpolaga. Po definiciji iz prvega odstavka 4. člena ZDIJZ je informacija javnega značaja tista informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, dosjeja, registra, evidence ali dokumentarnega gradiva, ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb.
Organ je po pregledu informacijskih sistemov, v katerih se vodi knjigovodska evidenca, ugotovil, da prosilcu ne more zagotoviti stalnega dostopa do podatkov, ki zagotavljajo razkritja po pravnomočnosti, ker z zahtevanimi informacijami ne razpolaga na način iz 20. člena ZDavP-2, torej s podatki o vseh zavezancih za davek naenkrat, ki so davčni dolžniki nad zneskom 4.000 evrov, davčni dolg pa je posebej kvalificiran.
Ponovna uporaba informacij javnega značaja pomeni uporabo s strani fizicnih oseb ali pravnih oseb za pridobitne ali nepridobitne namene, razen za prvotni namen v okviru javne naloge, zaradi katerega so bili dokumenti izdelani, kot to določa 4. člen ZDIJZ. Iz prej navedenega izhaja, da je predpogoj za ponovno uporabo informacij javnega značaja, sam obstoj informacije javnega značaja. Kot je že prej navedeno, je organ ugotovil, da z zahtevano informacijo ne razpolaga. Glede na to, da pri zahtevi za ponovno uporabo informacij javnega značaja ni izpolnjen pogoj obstoja informacije javnega značaja, je organ zahtevo prosilca po ponovni uporabi informacij javnega značaja zavrnil;
- V zvezi z navedbami prosilca v dodatnih dopisih o tem, da organ pripravlja obdobna poročila za Vlado RS v anonimizirani in agregirani obliki oziroma poroča Vladi RS o stanju odprtih terjatev države do podjetij, je treba upoštevati, da na podlagi šestega odstavka 23. člena ZDavP-2 Vlada RS (na podlagi podatkov DURS) razkrije Državnemu zboru podatke o stanju in gibanju davčnega dolga poslovnih subjektov, ki presega znesek iz 20. člena ZDavP-2 (4.000 evrov), dvakrat letno.
Primerjava določb šestega odstavka 23. in 20. člena ZDavP-2 tega zakona pokaže, da jima je skupen samo znesek dolga - 4.000 evrov in status zavezanca za davek, ki je davčni dolžnik - poslovni subjekt. Na podlagi šestega odstavka 23. člena ZDavP-2 tako Vlada RS poroča Državnemu zboru tudi o tistih zavezancih za davek, ki so davčni dolžniki, če je bila davčna obveznost naložena v davčnem postopku, pa ta še ni pravnomočno končan. Z drugimi besedami, za odločbe, ki jih izda organ, zadošča, da so izvršljive, ne glede na to, ali zavezanec za davek zoper njih uveljavlja kakšno pravno sredstvo. Za definicijo davčnega dolga iz šestega odstavka 23. člena torej ni pomembna dokončnost ali celo pravnomočnost. Prej navedeno velja glede same vsebine oziroma značilnosti davčnega dolga. Ob tem pa je treba upoštevati tudi frekvenco dajanja podatkov po obeh obravnavanih določbah. Po določbi šestega odstavka 23. člena organ podatke za Vlado RS pripravi dvakrat letno, po določbi 20. člena pa bi jih moral imeti na razpolago na zahtevo, torej kadarkoli, za celotno populacijo.
Zakonodajalec je torej z določbama 20. člena ZDavP-2 in šestega odstavka 23. člena ZDavP-2 zasledoval drugačen namen. To tudi pomeni, da s podatki, ki nastanejo pri izvajanju šestega odstavka 23. člena ni mogoče izvajati 20. člena ZDavP-2.
Prosilec je pri organu vložil pritožbo, v kateri je navedel:
- da ni razumljivo, kako je mogoče, da je davčni organ nezmožen dejansko (fizično) zagotoviti zahtevane podatke s pojasnilom, da naj obstoječi informacijski sitem ne bi omogočal posredovanja teh podatkov. Vprašljiva je resničnost in utemeljenost te trditve, saj je ena temeljnih nalog davčnega organa, da na podlagi točnih podatkov o dokončno ugotovljenih davčnih dolgovih vrši izterjavo pri dolžnikih. Torej je nelogično, da bi davčni organ izterjavo dolgov pri svojih dolžnikih vršil na podlagi netočnih, nepopolnih ali kako drugače spornih evidenc;
- da organ prosilca ni povprašal po natančni vsebini, strukturi in obliki podatkov, standardu poročanja, ali času poročanja, iz katerih bi lahko organ sklepal, kaj prosilec pravzaprav pričakuje;
- da tudi ni jasno, kako lahko davčni organ, kateremu je zakonodajalec namenil eno najpomembnejših vlog pri izvajanju fiskalne politike, utemeljuje nespoštovanje materialnega prava zgolj z navidezno neprilagojenostjo informacijskega sistema.
Organ je pritožbo prosilca odstopil Pooblaščencu dne 14. 1. 2011.
Pritožba je neutemeljena.
1. Opredelitev problematike odločanja v pritožbenem postopku
Pooblaščenec je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo pritožnik oziroma prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.
Skladno z zavrnitvenim razlogom v izpodbijani odločbi je tudi prosilčeva pritožba osredotočena na vprašanje (ne)zmožnosti dejanske (fizične) zagotovitve zahtevanih podatkov.
Že v izhodišču je treba opredeliti materialnopravne in s tem povezane procesne meje odločanja v konkretnem primeru. Pooblaščenec je v skladu z ZDIJZ in ZInfP pristojen za odločanje na drugi stopnji v zadevah dostopa do informacij javnega značaja. Pri tem kot materialnopravna podlaga (na zakonski ravni) pravice do dostopa do informacij javnega značaja nastopa izključno ZDIJZ. Obravnavani 20. člen ZDavP-2 ureja posebno pravico, ki ni izpeljana iz ustavne pravice do dostopa do informacij javnega značaja in torej ni različica ali (pod)pravica do dostopa do informacij javnega značaja. ZDavP-2 v 20. členu tako ne predstavlja komplementarne ureditve (iste pravice) v odnosu do ZDIJZ. Primerjava pravice iz 20. člena ZDavP-2 in pravice do dostopa do informacij javnega značaja pokaže, da je podobnost med obema le v končnem učinku – pridobitvi informacij, nikakor pa ne po dometu oziroma širini, namenu, pogojih in upravičencih. Iz navedenega izhaja, da Pooblaščenec ni pristojen za odločanje po 20. členu ZDavP-2, pač pa je pristojen le presoditi, ali so izpolnjeni pogoji za dostop do informacij javnega značaja po določbah ZDIJZ, saj iz zahteve prosilca izhaja, da je o njej mogoče odločiti tudi na tej podlagi (nenazadnje se je na določbe ZDIJZ skliceval tudi prosilec v zahtevi).
Skladno z navedenimi mejami odločanja in upoštevaje vsebino zahteve ter vsebino pritožbenih navedb je Pooblaščenec v nadaljevanju presojal zgolj:
- primarno vprašanje, ali je z vidika določb ZDIJZ prosilec upravičen do izbranega načina dostopa do zahtevanih informacij, kar vključuje tudi presojo pogoja razpolaganja z zahtevanimi informacijami v trenutku sprejema odločitve,
- podrejeno vprašanje, ali so z vidika določb ZDIJZ izpolnjeni drugi pogoji za obstoj informacije javnega značaja, kar vključuje tudi presojo dejanskih možnosti za pripravo in posredovanje zahtevanih informacij in
- splošno vprašanje, ali je organ pri odločanju prekršil materialno pravo ali zagrešil bistveno kršitev pravil postopka.
2. Meje pravice do dostopa do informacij javnega značaja
ZDIJZ se pri »klasičnem« dostopu do informacij javnega značaja in pri ponovni uporabi omejuje na dostop do dokumentov, s katerimi organ že razpolaga v trenutku sprejema odločitve (tj. odobritve ali izdaje zavrnilne odločbe) – prim. točka 3.1 v nadaljevanju. Zato so organi, ki so zavezanci po ZDIJZ, dolžni omogočiti dostop le do že obstoječih informacij in niso dolžni ustvariti novega dokumenta ali pridobiti oziroma vzpostaviti dokumenta, ki ga v času zahteve nimajo. Zahteva po ZDIJZ je torej lahko omejena le na stanje informacij na dan odločitve organa. Zahteva po stalnem dostopu, pa bistveno drugače, že sama po sebi predpostavlja dostop do informacij oziroma dokumentov, ki bodo šele nastali. Pri tem ni pomembna izvedba stalnega dostopa npr. ali gre za vpoglede ali za posredovanje podatkov, ali gre za paketno ali posamično posredovanje, kakšna je časovna frekvenca in razporeditev posredovanja oziroma izvajanja vpogledov ipd. Pravica do stalnega dostopa do podatkov torej ni pravica po ZDIJZ. Na to ugotovitev seveda ne vpliva (sicer redka) praksa, ko zavezanci prosilcem omogočijo stalen dostop do informatiziranih zbirk podatkov (zlasti na področju ponovne uporabe), če to sami želijo (npr. zaradi možnosti zaračunavanja), in če je to po dejanski plati izvedljivo.
Zahtevo prosilca je zato treba v celoti zavrniti že zaradi izbranega načina dostopa do zahtevanih informacij. Čeprav to za odločitev ni ključnega pomena, Pooblaščenec v nadaljevanju podredno vendarle presoja tudi vprašanje, ali so izpolnjeni tudi drugi splošni pogoji za obstoj informacije javnega značaja.
3. Vprašanje obstoja informacije javnega značaja v smislu ZDIJZ
3.1. Pojem informacije javnega značaja
ZDIJZ v prvem odstavku 1. člena vsakomur omogoča prost dostop do informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo državni organi, organi lokalnih skupnosti, javne agencije, javni skladi in druge osebe javnega prava, nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb.
Informacija javnega značaja je po določbi prvega odstavka 4. člena informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali dokumentarnega gradiva, ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom ali pridobil od drugih oseb.
Za opredelitev informacije javnega značaja so pomembni trije osnovni kriteriji:
- da gre za informacijo, ki izvira iz delovnega področja organa (informacija je povezana z delom organa in jih je ta pridobil v okviru svojih pristojnosti) – ta pogoj je v konkretnem primeru izpolnjen,
- da organ z njo (že) razpolaga – o tem prim. točko 2 zgoraj, in
- da se ta nahaja v materializirani obliki, v obliki dokumenta oziroma širše dokumentarnega gradiva – presoja tega pogoja je predmet točke 3.2 v nadaljevanju.
Zavezanci tako niso dolžni informacij zbirati, pridobivati od drugih, obdelovati ali analizirati tako, da bi po kriterijih in kategorijah, ki jih zahtevajo prosilci, iz neobdelanih in razpršenih podatkov, ustvarili nov dokument, ki bi prosilcu omogočil neposredno seznanitev z zahtevano informacijo.
Iz obširne prakse Pooblaščenca (npr. odločba št. 021-13/2007/4) resda izhaja, da je pri dokumentih, ki se nahajajo v informatiziranih zbirkah podatkov, potreben relativiziran pristop – kar pomeni, da mora zavezanec omogočiti dostop do dokumentov, čeprav priklic iz zbirke, tehnično gledano, pomeni nastanek (ustvarjanje) novega dokumenta. Toda pri tem je treba upoštevati tudi:
- zmožnost oziroma izvedljivost zagotovitve informacij po kriterijih, ki jih je postavil prosilec, in če je ta pogoj izpolnjen še
- razmejitveni kriterij, tj. sorazmernost napora (vložka) organa pri materializaciji dokumenta.
3.2. Neobstoj informacije javnega značaja v konkretnem primeru
Pooblaščenec ugotavlja, da glede na kriterije želenega dostopa, ki jih je postavil prosilec, organ dostopa objektivno ne more zagotoviti, kar pomeni, da tudi ni izpolnjen pogoj materializirane oblike (prim. prejšnja točka).
O tem se je Pooblaščenec prepričal na podlagi:
jasne in notranje skladne ter z dejanskim stanjem podprte obrazložitve organa o tem, da informacijski sistemi, s katerimi razpolaga organ, ne omogočajo zagotovitve želenega dostopa. Organ davčne obveznosti zavezancev za davek vodi v knjigovodski evidenci. Knjigovodska evidenca organa je informacijsko podprta v več med seboj Iočenih informacijskih sistemih, od katerih so nekateri stari več kot dvajset let;
prav tako prepričljive obrazložitve organa o tem, da na podlagi šestega odstavka 23. člena ZDavP-2 Vlada RS (na podlagi podatkov DURS) razkrije Državnemu zboru podatke o stanju in gibanju davčnega dolga poslovnih subjektov, ki presega znesek iz 20. člena ZDavP-2 (4.000 evrov), dvakrat letno. Na podlagi šestega odstavka 23. člena ZDavP-2 tako Vlada RS poroča Državnemu zboru tudi o tistih zavezancih za davek, ki so davčni dolžniki, če je bila davčna obveznost naložena v davčnem postopku, pa ta še ni pravnomočno končan - za odločbe, ki jih izda organ zadošča, da so izvršljive, ne glede na to, ali zavezanec za davek zoper njih uveljavlja kakšno pravno sredstvo. Dokončnost ali celo pravnomočnost za definicijo davčnega dolga iz šestega odstavka 23. člena torej ni pomembna. Ob tem pa je treba upoštevati tudi frekvenco dajanja podatkov po obeh obravnavanih določbah. Po določbi šestega odstavka 23. člena organ podatke za Vlado RS pripravi dvakrat letno, po določbi 20. člena pa bi jih – glede na kriterije, ki jih je postavli prosilec, moral imeti na razpolago kadarkoli, za celotno populacijo;
dodatnih navedb organa (dopis št. 4290-103/2010, z dne 19. 11. 2010) o tem, da organ vzpostavlja povsem nov sistem eDIS, ki bo zamenjal skoraj vse dele obstoječega informacijskega sistema organa. Razlog je med drugim v tem, da so nekateri deli obstoječega informacijskega sistema stari več kot 20 let (npr. knjigovodstvo), nekateri deli pa zaradi svojih lastnosti medsbojno niso povezani v optimalnem obsegu. Nov informacijski sistem se bo uvajal postopno. Postavitev zadnjega sklopa je načrtovana za drugo polovico leta 2013, to pa je tudi čas doseganja polne operativnosti. Za dostop do zahtevanih informacij oziroma za izvajanje 20. člena ZDavP-2 organ potrebuje sodoben in zmogljiv informacijski sistem;
dejstva, da organ za učinkovito izvajanje pristojnosti (torej za notranje delo) podatkov v obliki oziroma po kriterijih, ki jih je postavil prosilec, ne potrebuje. Za vodenje davčnih postopkov je namreč pomembno osredotočenje na konkretnega zavezanca za plačilo davka; davčna obravnava je namreč individualizirana. Zato organ za izvajanje osnovnih zakonskih nalog nikakor ne potrebuje vsak trenutek (torej »stalno«) poznati kvalificiranega davčnega dolga za prav vsakega zavezanca oziroma vse zavezance hkrati. Torej tudi ne gre za problem »netočnih, nepopolnih ali kako drugače spornih evidenc« - organ namreč v izhodišču za posameznega zavezanca razpolaga z vsemi potrebnimi in točnimi podatki;
dejstva, da organ v praksi sicer lahko omogoči izvajanje prvega odstavka 20. člena ZDavP-2, vendar samo, če je zahteva usmerjena na določenega zavezanca - enega ali morda manjšega števila zavezancev. Kriteriji, ki jih je postavil prosilec, očitno presegajo trenutne (tehnične) zmožnosti organa. Že samo javno objavljeni podatki organa za leto 2005 kažejo, da je bilo takrat v RS skoraj 100.000 aktivnih davčnih zavezancev – pravnih oseb, oziroma skoraj 82.000 aktivnih davčnih zavezancev – fizičnih oseb, ki opravljajo dejavnost;
dejstva, da so kriteriji, ki jih je postavil prosilec, preširoki oziroma prezahtevni, kar se, poleg že navedenega, kaže tudi v tem, da se analiza ne bi nanašala na nek presečni datum, pač pa na vsak trenutek. Organ z enostavno niti z bolj zahtevno operacijo iz informacijskega sistema (oziroma iz njegovih ločenih delov) ne more priklicati zahtevanih podatkov (ni omogočena avtomatizirana pridobitev zahtevanih informacij) po kriterijih, ki jih je postavil prosilec; Informacijski sistemi organa, so ustvarjeni in prirejeni za potrebe tekočega vodenja davčnih postopkov in izdelavo takšnih analiz, ki jih za potrebe poslovanja potrebuje organ;
dejstva, da bi bilo treba, tudi če bi šlo za analizo na določen presečni datum, za vsakega zavezanca posebej združevati podatke iz različnih virov, jih odčitavati, razvrščati, primerjati, kontrolirati in popravljati (usklajevati) itd. kar nedvomno presega obveznosti organa po ZDIJZ;
dejstva, da bi šlo v konkretnem primeru nedvomno za ustvarjanje novega dokumenta, kar pa ni obveznost zavezancev po ZDIJZ;
dejstva, da bi - poleg tehnične neizvedljivosti stalnega dostopa - tudi zagotovitev informacij na nek presečni datum, po vsebini in obsegu presegalo delo, ki bi ga od organa lahko razumno pričakovali. Tovrstna nesorazmerna obremenitev organa bi bila v nasprotju z dometom ZDIJZ, ki z opredelitvami v 1. in 4. členu dovolj jasno omejuje razumevanje pojma informacije javnega značaja;
dejstva, da prosilec v pritožbi ni navedel drugih dejstev in okoliščin, ki bi zbujale dvom v zgornje ugotovitve. Kot je že bilo pojasnjeno, sklicevanje na 23. člen ZDavP-2 (poročanje Vladi RS) ne pride v poštev – v tem primeru gre namreč za poročanje po bistveno manj zahtevnih kriterijih, pri čemer je tudi to poročanje povezano z izrednim delovnim vložkom.
4. Sklepno
Pooblaščenec je pritožbo prosilca zavrnil na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP, saj je glede na zgoraj navedeno ugotovil:
- da je organ o zahtevi prosilca odločil v skladu z določbami ZDIJZ in
- da bistvenih procesnih kršitev v postopku na prvi stopnji ni bilo.
Pooblaščenec je potrdil stališče organa o tem, da niso izpolnjeni vsi pogoji za obstoj informacije javnega značaja, in utemeljitev organa dopolnil še s sklicevanjem na dejstvo, da prosilec zahteve po stalnem dostopu do podatkov ne more uveljavljati v okviru določb ZDIJZ.
Posebni stroški v tem pritožbenem postopku niso nastali.
Ta odločba je v skladu z 28. členom Zakona o upravnih taksah (ZUT) oproščena plačila upravne takse.
Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, temveč je dopustno sprožiti upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali neposredno pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.
Postopek vodil:
Urban Brulc, univ. dipl. prav.
svetovalec Informacijskega pooblaščenca
Informacijski pooblaščenec:
Kristina Kotnik Šumah, univ. dipl. prav.,
namestnica pooblaščenke