Civilno združenje za nadzor nad institucijami - Okrajno sodišče v Piranu
+ -Številka: 090-183/2010/3
Kategorije: Kršitev materialnega prava
Številka: 090-183/2010/
Datum: 25. 10. 2010
Informacijski pooblaščenec po pooblaščenki Nataši Pirc Musar (v nadaljevanju Pooblaščenec) izdaja na podlagi tretjega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/2006 – uradno prečiščeno besedilo in 117/2006 – ZDavP-2; v nadaljevanju ZDIJZ), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/2005 in 51-07 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP) in tretjega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, 105/2006 – ZUS-1, 126/2007- ZUP-E, 65/2008-ZUP-F in 8/2010-ZUP-G; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi Civilnega združenja za nadzor nad institucijami, Šmartinska 20/A, 1000 Ljubljana, ki ga zastopa predsednik Boris L. Kurent (v nadaljevanju prosilec), z dne 8. 10. 2010, zoper sklep Okrajnega sodišča v Piranu, Tartinijev trg 1, 6330 Piran, (v nadaljevanju organ) številka Su 230100/2010, z dne 3. 10. 2010, v zadevi odobritve dostopa do informacije javnega značaja naslednjo
O D L O Č B O:
1. Sklep organa številka Su 230100/2010, z dne 3. 10. 2010 se odpravi in zadeva se vrne organu v ponovno odločanje. Organ prve stopnje mora o zahtevi prosilca odločiti najpozneje v 30 (tridesetih) dneh od prejema te odločbe.
2. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.
O b r a z l o ž i t e v:
Prosilec je dne 15. 9. 2010 na organ naslovil zahtevo, s katero je zahteval, da mu organ posreduje fotokopije zapisnika o javni glavni obravnavi opr. št. N 15/2008, ki je bil sestavljen dne 15. 9. 2010 pri organu v sobi št. 4 in sodnici posameznici Ireni Šik Zabukovec.
Organ je o zahtevi prosilca odločil s sklepom št. Su 230100/2010, z dne 3. 10. 2010, s katerim je zahtevo prosilca zavrnil. V obrazložitvi sklepa je organ navedel, da je v 1. členu ZDIJZ določeno, da ta zakon ureja prost dostop do informacij javnega značaja, s katerimi med drugim razpolagajo državni organi. Sodišče je državni organ. V nadaljevanju sklepa je organ navedel, da so informacije javnega značaja prosto dostopne pravnim ali fizičnim osebam, organ pa med drugim zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek, pridobljen ali sestavljen zaradi pravdnega, nepravdnega ali drugega sodnega postopka in bo njegovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi (8. točka 6. člena ZDIJZ). Po mnenju organa je vsebinsko enaka določba 150. člena Zakona o pravdnem postopku, na podlagi katere imajo le stranke pravico pregledovati in prepisovati spise pravde, v kateri so udeležene, drugim osebam, ki imajo upravičeno korist, pa se lahko dovoli ta pregled in prepis posameznih spisov. Prosilec svoje zahteve ni niti opredeljeval z opravičeno koristjo po ZPP niti opredelil morebitnega javnega interesa, ki bi prevladal nad interesi drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevane informacije.
Prosilec je v pritožbi, ki jo je organ prejel dne 8. 10. 2010, navedel, da odločitev organa v izpodbijanem sklepu smatra za napačno, zato Pooblaščencu predlaga, da mu omogoči vpogled v fotokopijo zahtevanega zapisnika.
Organ po prejemu pritožbe prosilca sklepa ni nadomestil z novo odločbo, zato jo je, na podlagi 245. člena ZUP z dopisom št. Su 230100/2010, z dne 11. 10. 2010 odstopil v reševanje Pooblaščencu.
Pritožba je utemeljena.
Pooblaščenec uvodoma pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo pritožnik oziroma prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.
1. Pojem informacije javnega značaja, odločanje po ZDIJZ in ZUP
Namen ZDIJZ je konkretizacija ustavno zagotovljene pravice do dostopa do informacij javnega značaja. Ustava Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/1991 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju Ustava RS) namreč v drugem odstavku 39. člena določa, da ima vsakdo pravico dobiti informacijo javnega značaja, za katero ima v zakonu utemeljen pravni interes, razen v primerih, ki jih določa zakon. ZDIJZ z materialnimi in procesnimi določbami uresničuje to ustavno pravico in tako spodbuja javnost in odprtost delovanja organov.
V konkretnem primeru je prosilec zahtevo za dostop do informacij javnega značaja naslovil na organ, ki je, poleg opravljanja osnovnega poslanstva sojenja v zadevah iz sodne pristojnosti, skladno s svojo stvarno in krajevno pristojnostjo, zavezan tudi k posredovanju informacij javnega značaja. Sodišča v slovenskem pravnem redu namreč uvrščamo med državne organe, ki pa skladno s prvim odstavkom 1. člena ZDIJZ sodijo med zavezance za posredovanje informacij javnega značaja.
Pri odločanju po ZDIJZ je prvotnega pomena pravilna uporaba pojma oziroma definicije informacije javnega značaja. Organ namreč odloča po ZDIJZ le, če gre za informacijo javnega značaja, ne pa za kakšen drug dokument, podatek, informacijo, odgovor ali neobstoječo oziroma nematerializirano vsebino. 4. člen ZDIJZ opredeljuje pojem informacija javnega značaja kot informacijo, ki izvira iz delovnega področja organa in se nahaja v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva (v nadaljnjem besedilu: dokument), ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb.
Glede na dejstvo, da je organ zavezanec za posredovanje informacij javnega značaja, da zahtevana informacija izvira iz delovnega področja organa (saj je nastal na javni obravnavi, ki je bila izvedena v zvezi s postopkom, v katerem sodi organ), da se nahaja v materializirani obliki in da organ z zahtevano dokumentacijo razpolaga, bi moral organ odločati po določbah ZDIJZ in pri tem subsidiarno uporabiti ZUP.
Kljub temu, da sklicevanje na pravno podlago za pridobitev zahtevane dokumentacije ni pogoj za popolnost vloge, je na tem mestu pomembna tudi omemba dejstva, da se je prosilec eksplicitno skliceval na določbe ZDIJZ. Organ je v uvodu izpodbijanega sklepa kot podlago za odločanje navedel prvi odstavek 22. člena ZDIJZ, o zadevi pa je odločila uradna oseba, pooblaščena za odločanje po ZDIJZ. Vse navedeno še dodatno kaže na to, da bi moral organ odločati po določbah ZDIJZ in subsidiarno po določbah ZUP.
2. Razmerje med pravico do pregleda in prepisa dokumentov po ZPP ter pravico dostopa do informacij javnega značaja po ZDIJZ
V izpodbijanem sklepu je organ kot enega izmed ključnih razlogov za zavrnitev zahteve navedel, da prosilec svoje zahteve ni opredeljeval z opravičeno koristjo po Zakonu o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZPP). Organ se je v obrazložitvi skliceval na 150. člena ZPP, ki določa, da imajo stranke pravico pregledovati in prepisovati spise pravde, v kateri so udeležene. Drugim osebam, ki imajo opravičeno korist, se lahko dovoli ta pregled in prepis posameznih spisov. Dokler postopek teče, dovoli to predsednik senata, potem ko je končan, pa predsednik oziroma predstojnik sodišča oziroma delavec na sodišču, ki ga ta določi.
Uporaba 150. člena ZPP za zavrnitev pravice prosilca do dostopa do zapisnika o javni obravnavi kaže na uporabo predpisa (ZPP) po argumentu specialnosti, torej z derogacijsko klavzulo lex specialis derogat legi generali. Organ namreč za predpis, po katerem je odločal v tem primeru, ni uporabil ZDIJZ, temveč določbo 150. člena ZPP. Nasprotno s tem Pooblaščenec meni, da določbi 150. člena ZPP in ZDIJZ ne urejata iste pravice, da torej nista v razmerju lex specialis derogat legi generali. Zgoraj citirana določba ZPP se nanaša na pravico strank v sodnem postopku oz. pravico tistega, ki izkaže opravičeno korist do pregleda in prepisa spisa v konkretni pravdni zadevi, ZDIJZ pa v 5. členu ureja pravico vsakogar, da dostopa do različnih dokumentov - informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo organi zavezanci.
Gre torej za različni pravni podlagi in za urejanje dveh različnih pravic – na eni strani za pravico dostopa do informacij javnega značaja, ki izhaja iz drugega odstavka 39. člena Ustave RS, na drugi strani za pravico strank oz. drugih upravičencev do vpogleda in prepisa spisa, ki je, v okviru pravice do enakih procesnih jamstev, zagotovljena v okviru 22. člena Ustave RS. Določba 150. člena ZPP konkretizira ustavno določbo o enakem varstvu pravic, ki obvezuje zakonodajalca, da posamezne sodne in druge pravne postopke uredi tako, da so v posameznem postopku glede varstva pravic vsi v enakem položaju, oziroma, da jim je zagotovljen enak standard pravnega varstva. Nasprotni stranki v postopku morata imeti enake možnosti za uveljavljanje svojih pravic (t.i. načelo kontradiktornosti), torej tudi enake možnosti za vpogled in prepis pravdnega spisa, kar omogoča strankam, da se seznanijo z dejstvi in dokazi, ki jih je predlagala nasprotna stranka oz., ki jih poseduje sodišče (več: Komentar Ustave Republike Slovenije, urednik L. Šturm, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana, 2002, str. 238– 251). Iz navedenega izhaja, da je s 150. členom ZPP varovano načelo kontradiktornosti v pravdnem postopku, ne pa načelo transparentnosti delovanja državnih organov, ki ga zasleduje ZDIJZ.
Na podlagi navedenega Pooblaščenec zaključuje, da bi moral organ v zvezi z zahtevo za dostop do informacije javnega značaja primarno uporabiti ZDIJZ in ne ZPP, pri čemer bi moral v konkretnem primeru presoditi, ali je podana katera od izjem po prvem odstavku 6. člena ZDIJZ.
3. Nepopolno ali zmotno ugotovljena dejstva in razlogi za vrnitev zadeve v ponovno odločanje
Organ je sicer v izpodbijanem sklepu omenil 8. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, in kot enega izmed ključnih razlogov za zavrnitev zahteve prosilca navedel, da prosilec v svoji zahtevi ni opredelil morebitnega javnega interesa, ki bi prevladal nad interesi drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevane informacije, vendar teh trditev ni z ničemer konkretiziral. Organ je torej na podlagi ZDIJZ izdal sklep, v katerem se je skliceval na določbe ZPP in navajal določbe ZDIJZ, ne da bi jih apliciral na konkretni primer. Navedeno pomeni, da organ ni ugotavljal zavrnitvenih razlogov, ki jih ZDIJZ opredeljuje v prvem odstavku 6. člena, zaradi česar je nepopolno ugotovil relevantna dejstva, ki bi jih glede na načela in konkretne določbe ZUP moral ugotoviti.
Pooblaščenec ugotavlja, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi organ skladno z ZUP opravil ugotovitveni postopek, v katerem bi ugotovil resnično dejansko stanje in v ta namen ugotovil vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (načelo materialne resnice). Prvi odstavek 138. člena ZUP določa, da je pred izdajo odločbe treba ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa takšnega ravnanja organa ni mogoče razbrati, saj se je organ le skliceval na zakonske določbe, ne da bi jih konkretiziral.
Glede na smisel oziroma ratio zavrnitve posredovanja fotokopije zapisnika o javni obravnavi, bi bila možna uporaba izjeme iz 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Slednja določa, da organ zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi pravdnega, nepravdnega ali drugega sodnega postopka, in bi njegovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi. Iz izpodbijanega sklepa torej (glede na stališče Pooblaščenca, da bi moral organ odločati po ZDIJZ in ZUP) ni razvidno, da bi organ ugotavljal okoliščine in dejstva, povezana z uporabo navedene (ali katere druge) izjeme, ki jo predvideva ZDIJZ, temveč je organ to izjemo le navedel. Organ se v zvezi z navedeno izjemo ni ukvarjal z vprašanjem, ali bi razkritje zahtevane informacije prosilcu (javnosti) škodovalo izvedbi postopka, ki je v teku pri organu (in ali je postopek sploh še v teku, ali pa je pravnomočno zaključen), to pa so vprašanja konkretne oz. dejanske (in ne pravne) narave.
Iz predmetnega sklepa tudi ne izhaja, da je organ ugotavljal dejstva in okoliščine v zvezi z drugimi izjemami iz prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Poleg tega ni mogoče ugotoviti, ali je organ v postopek pritegnil vse morebitne subjekte, katerih pravice ali pravne koristi bi utegnile biti prizadete s sklepom organa. Ta dolžnost organa izhaja iz:
- 44. člena ZUP, ki določa, da mora organ ves čas postopka po uradni dolžnosti skrbeti za to, da so v postopku udeleženi vsi, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločba;
- iz prvega odstavka 7. člena ZUP, ki določa, da mora organ pri odločanju in postopanju omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice;
- iz prvega odstavka 9. člena ZUP, ki določa, da je treba stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev;
- iz drugega odstavka 9. člena ZUP, ki določa, da mora v primeru, ko so v postopku udeležene stranke z nasprotujočimi interesi, vsaka stranka imeti možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah stranke z nasprotujočimi interesi.
Če osebi, ki bi morala biti udeležena kot stranka ali stranski udeleženec v postopku, ta možnost ni bila dana, pa ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena ZUP in če stranki ali stranskemu udeležencu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, se šteje to za bistveno kršitev pravil upravnega postopka (2. in 3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).
Organ v izpodbijanem sklepu med drugim zatrjuje, da prosilec ni opredelil morebitnega javnega interesa, ki bi prevladal nad interesi drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevane informacije, zato Pooblaščenec na tem mestu pojasnjuje, da mora organ sam, četudi se prosilec na to izrecno ne sklicuje, po uradni dolžnosti opraviti test interesa javnosti, če presodi, da bi utegnil javni interes za razkritje zahtevane informacije javnega značaja prevladati nad interesom drugih oseb za omejitev dostopa do te informacije. Takšna dolžnost organa izhaja iz načela varstva pravic strank in varstva javnih koristi (7. člen ZUP) ter iz načela materialne resnice (8. člen ZUP). Test interesa javnosti je urejen v drugem odstavku 6. člena ZDIJZ, ki določa, da se dostop do zahtevane informacije dovoli, četudi le-ta predstavlja katero izmed izjem od prostega dostopa iz prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, če je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevane informacije. Navedeno pomeni, da je treba v postopku odločanja o dostopu do informacij javnega značaja najprej ugotoviti obstoj katere izmed izjem iz prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, šele nato se lahko izvede t.i. imenovani test tehtanja, s pomočjo katerega uradne osebe, Pooblaščenec kot pritožbeni organ in sodišča v postopku upravnega spora pretehtajo, ali pravica širše javnosti vedeti prevladuje nad drugimi pravicami – izjemami, ki so opredeljene v prvem odstavku 6. člena ZDIJZ. Glede na to, da je dokazno breme v postopku dostopa do informacij javnega značaja na organu, organ pa v konkretnem primeru sploh ni preverjal obstoja izjem od prostega dostopa, so njegove navedbe v zvezi s prevladujočim javnim interesom, v izpodbijanem sklepu pravno nerelevantne. Organ se mora namreč najprej opredeliti do izjem od prostega dostopa, nato pa v luči ugotovljenih izjem presojati morebiten obstoj prevladujočega javnega interesa. Pri uporabi testa interesa javnosti je treba odločiti, ali bo v konkretnem primeru javnemu interesu bolj zadoščeno z razkritjem ali z zapiranjem informacije, pri tem pa se je potrebno zavedati, da je test javnega interesa »izjema od izjem«, ki se mora uporabljati premišljeno in le takrat, kadar se z njegovo pomočjo odkrivajo dejstva, ki pripomorejo k razumevanju tistega, kar je posebnega pomena za širšo javnost. Ta test namreč odpira širok manevrski prostor za razkrivanje informacij, ki bi sicer, glede na zakonsko določene izjeme, morale ostati zaprte. Iz navedenega izhaja, da je test javnega interesa v postopku po ZDIJZ mogoče uporabiti le v zvezi z izjemami iz prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, česar pa organ v izpodbijanem sklepu ni storil, saj izjem ni ugotavljal.
Organ je torej po presoji Pooblaščenca nepopolno ugotovil dejstva in s tem izpolnil zakonske znake pritožbenega razloga iz 2. točke prvega odstavka 237. člena ZUP. Nepopolna ugotovitev dejanskega stanja se namreč lahko pojavi tudi v primeru, da upravni organ ni ugotavljal vseh dejstev, ki so pomembna za odločitev v posamezni upravni zadevi – katera dejstva pa so v posameznem primeru odločilna, pa izhaja iz materialnega predpisa. Do te situacije lahko pride v primeru, ker je upravni organ na podlagi napačne razlage materialnega prava smatral, da so določena dejstva irelevantna ali pa je dejstva smatral za dokazana, čeprav v ta namen ni izvedel potrebnih dokazov.
Upoštevaje vse navedeno je Pooblaščenec ugotovil, da so bila v postopku na prvi stopnji nepopolno ugotovljena dejstva. Ker je Pooblaščenec kot drugostopenjski organ, enako kot organ prve stopnje, dolžan spoštovati temeljna načela upravnega postopka, je dolžan upoštevati tudi načelo ekonomičnosti postopka, kot ga določa 14. člen ZUP. Postopek je torej treba voditi hitro, kar pomeni tudi s čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence v postopku, vendar tako, da se preskrbi vse, kar je potrebno, da se lahko ugotovi dejansko stanje, zavarujejo pravice in pravne koristi stranke ter izda zakonita in pravilna odločba. Ker v obravnavanem primeru organ zaradi napačne uporabe pravnega predpisa posledično sploh ni ugotavljal dejanskega stanja oziroma okoliščin v zvezi s konkretno dokumentacijo, na podlagi katerih bi lahko, upoštevaje določbe ZDIJZ, zavrnil dostop do zahtevane dokumentacije, je Pooblaščenec ocenil, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil sam organ prve stopnje. Zaradi navedenega je Pooblaščenec sklep organa odpravil in vrnil zadevo organu v ponovni postopek, v katerem je organ dolžan odločiti o zahtevi prosilca na podlagi določb ZDIJZ.
Ker organ nosi dokazno breme za dokazovanje, da (oziroma ali) so zahtevane informacije izvzete iz prostega dostopa, bo v ponovljenem postopku moral primarno presojati, ali je v zahtevanem dokumentu morda podana katera izmed izjem iz prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, ki taksativno določa enajst izjem, ko lahko organ prosilcu dostop do zahtevane informacije zavrne. Organ mora zato obstoj vsake izmed morebitnih izjem utemeljiti ter in concreto izkazati. Organ je dolžan v ponovljenem postopku pozvati tudi vse morebitne subjekte, katerih pravice ali pravne koristi bi utegnile biti prizadete z novo odločbo organa. Organ je dolžan izvesti test javnega interesa šele v primeru, če bo ugotovil, da zahtevani dokument vsebuje podatke, ki so izjeme od prostega dostopa, in bo hkrati presodil, da bi utegnil biti javni interes glede razkritja teh podatkov močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevane informacije. V nasprotnem primeru organ tega testa ni dolžan opraviti. V primeru obstoja izjem(e) po prvem odstavku 6. člena ZDIJZ, pa je organ dolžan v ponovljenem postopku tudi presoditi, ali je mogoče uporabiti institut delnega dostopa (7. člen ZDIJZ) in prosilcu omogočiti delni dostop do zahtevanih dokumentov. Delni dostop je namreč vedno mogoče uporabiti, ko (in če) delno razkritje ne bi ogrozilo zaupnosti varovanih informacij.
Na koncu Pooblaščenec še pripominja, da drugi odstavek 22. člena ZDIJZ organu nalaga, da izda odločbo, če zahtevo za dostop delno ali v celoti zavrne, o tem izda pisno odločbo. Organ je v obravnavanem primeru o zahtevi prosilca odločil s sklepom, zato Pooblaščenec pojasnjuje, da se s sklepom odloča o vprašanjih, ki se tičejo postopka (226. člen ZUP). Organ mora v ponovljenem postopku vsebinsko odločiti o pravici prosilca do zahtevanega dokumenta, kar upoštevaje navedene določbe pomeni, da mora v primeru, če bo zahtevo prosilca delno ali v celoti zavrnil, odločiti z odločbo in ne s sklepom.
Na podlagi navedenega Pooblaščenec zaključuje, da je pritožba utemeljena, saj je organ na prvi stopnji zaradi napačne uporabe materialnega predpisa (določbe ZPP namesto določb ZDIJZ) zmotno in nepopolno ugotovil dejstva, in sicer, ali obstajajo izjeme po prvem odstavku 6. člena ZDIJZ, na podlagi katerih bi lahko zavrnil dostop do zahtevanega zapisnika o javni obravnavi. Pooblaščenec je zato pritožbi prosilca ugodil in na podlagi tretjega odstavka 251. člena ZUP izpodbijani sklep v celoti odpravil ter zadevo vrnil organu prve stopnje v ponovno odločanje. Organ mora o zahtevi prosilca odločiti najpozneje v roku 30 (tridesetih) dni od prejema te odločbe.
Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 42/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami in dopolnitvami - ZUT-UPB3) oproščena plačila upravne takse.
V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.
Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, niti upravni spor.
Postopek vodila:
Jasna Rupnik, univ. dipl. prav.,
svetovalka Pooblaščenca
Informacijski pooblaščenec
Nataša Pirc Musar, univ. dipl. prav.,
pooblaščenka