Prosilec - Državno pravobranilstvo RS
+ -Številka: 090-163/2010
Kategorije: Notranje delovanje organa
Številka: 090-163/2010
Datum: 30. 11. 2010
Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Nataši Pirc Musar (v nadaljevanju Pooblaščenec) izdaja na podlagi 3. in 4. odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/2006 - UPB2 in 117/2006 - ZDavP2; ZDIJZ), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/2005 in 51/07 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP) in 2. odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/1999, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZUP), o pritožbi prosilca …………….. (v nadaljevanju prosilec), zoper odločbo organa Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, Šubičeva 2, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), št. DP-A01-263/2010-4 z dne 26. 8. 2010, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja naslednjo
O D L O Č B O:
1. Pritožba prosilca se zavrne.
2. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.
O b r a z l o ž i t e v:
Prosilec je 23. 6. 2010 na organ po elektronski pošti naslovil zahtevo na podlagi Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, in sicer za:
- "scan" dokumentov in listin, ki so podlaga za vložitev premoženjskopravnega zahtevka, ki je bil vložen v sodni spis I K ……… na Okrajno sodišče v Ljubljani;
- "scan" korespondence, ki jo je Državno pravobranilstvo imelo z MKGP – VURS v zvezi s tem premoženjskopravnim zahtevkom;
- dopise oz. ostale listine, ki so povezani s pripravo tega premoženjskopravnega zahtevka in korespondenco, ki jo je Državno pravobranilstvo imelo z drugimi državnimi organi v zvezi s tem.
Z istim dopisom je prosilec na podlagi 30. člena ZVOP-1 zahteval tudi seznanitev z lastnimi osebnimi podatki, vendar pa Pooblaščenec v okviru pritožbenega postopka po ZDIJZ te zahteve ni obravnaval, temveč je na podlagi pristojnosti iz 2. člena ZInfP zahtevo obravnaval po določbah ZVOP-1 in ZUP v ločenem postopku.
Organ je 26. 8. 2010 izdal odločbo št. DP-A01-263/2010-4, s katero je zahtevo prosilca v celoti zavrnil. Organ je v obrazložitvi zavrnilne odločbe navedel, da Državno pravobranilstvo skladno s 7. in 8. členom Zakona o državnem pravobranilstvu (Uradni listi RS, št. 94/2007-UPB2, s sprem. in dop.; ZDPrav) na podlagi usmeritvenih navodil zastopanega pred sodišči zastopa državo, njene organe in upravne organizacije v sestavi, ki so pravne osebe. Na njihovo zahtevo jim poroča v zadevah njihovega zastopanja ter pravno svetuje pri sklepanju pogodb, s katerimi za te subjekte nastajajo premoženjske pravice in obveznosti, pri sklepanju pogodb, s katerimi se ustanavljajo, spreminjajo ali ukinjajo stvarne pravice na nepremičninah ter pri reševanju drugih premoženjskih vprašanj. Organ je navedel, da gre v konkretni zadevi za dokumente in listine, ki so bili pridobljeni ali sestavljeni zaradi kazenskega pregona ali v zvezi z njim kot podlaga za vložitev premoženjskega zahtevka, in dopise, ki spadajo v okvir korespondence med zastopnikom in zastopanim državnim organom – stranko, torej za medsebojno notranje zaupno mandatno razmerje. Razkritje vsebine zahtevanih dokumentov bi škodovalo izvedbi kazenskega postopka, ki še traja ter hkrati ogrozilo uspeh v tem postopku. ZDIJZ v 1. odstavku 6. člena med drugim določa, da organ prosilcu zavrne zahtevo za dostop do zahtevane informacije, če gre za dokument ali listino, ki vsebuje podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi pravdnega, nepravdnega ali sodnega postopka (torej tudi kazenskega postopka) in bi njegovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi.
Prosilec je 27. 8. 2010 vložil pravočasno, dovoljeno in s strani upravičene osebe vloženo pritožbo zoper odločbo organa. Prosilec je navedel, da vlaga pritožbo na odločbo, ki jo je izdal organ, saj mu je zavrnil dostop do dokumentov, ki mu po 30. členu ZVOP pripadajo, zavrača pa organ dostop po ZDIJZ. Po mnenju prosilca dostop do zaprošenih dokumentov ne more škoditi postopku, ker se je preiskava že opravila. V dopolnitvi pritožbe prosilca z dne 2. 9. 2010 je navedel, da mu organ v obravnavani zadevi zavrača pravico do dostopa do dokumentacije že od leta 2008, odkar poteka glavna obravnava, ki je tudi v celoti javna. Prav tako, navaja prosilec, korespondenca med organom in MKGP niti premoženjsko pravni zahtevek ni dokaz storitve kaznivega dejanja, korespondenca med organoma pa tudi ne. Obenem je prosilec opozoril tudi na interpretacijo v delu Janeza Čebulja in Jurija Žureja "Varstvo osebnih podatkov in informacije javnega značaja". Organ je pritožbo prosilca 30. 8. 2010 odstopi v pristojno reševanje Pooblaščencu.
Pooblaščenec je 7. 9. 2010 pri organu skladno z 11. členom ZInfP opravil t.i. ogled in camera, procesno dejanje brez prisotnosti stranke. Organ je pojasnil, da razpolaga z dokumentacijo kot stranka v postopku, ki jo je v tem svojstvu pridobil na sodišču, in to le z relevantno dokumentacijo, ne pa s celotno dokumentacijo iz predmetnega kazenskega spisa (denimo z zapisniki z glavne obravnave ipd). Državna pravobranilka je pojasnila, da ima tudi okoli 5 listin od VURS-a, ki so večinoma urgence oz. dopisovanje med VURS-om in Državnim pravobranilstvom, torej strankama v zaupnem razmerju. Organ bi sicer lahko posredoval zadeve, ki jih ima iz kazenskega spisa, vendar pa je prosilec zahteval »podlago za vložitev premoženjsko pravnega zahtevka«, ki pa je zahteva VURS-a, naj organ vloži tožbo (ne zahtevka) ter podatki iz kazenskega spisa (potni nalogi,…). Organ v zvezi s korespondenco z drugimi organi meni, da bi razkritje te korespondence ali celo razkritje obstoja te dokumentacije škodilo izvedbi postopka. Pravobranilka pojasni, da ne smejo razkriti, da je podlaga za premoženjskopravni zahtevek bodisi trdna ali šibka. Pooblaščenec si je spis najprej ogledal v prisotnosti predstavnic organa na ogledu in camera, kasneje pa je Pooblaščenec spis prevzel za namene odločanja v postopku seznanitve z lastnimi osebnimi podatki istega prosilca ter v tem postopku.
Pritožba ni utemeljena.
Pooblaščenec uvodoma pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo pritožnik oziroma prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.
1. Pojem informacije javnega značaja
Namen ZDIJZ je konkretizacija ustavno zagotovljene pravice do dostopa do informacij javnega značaja. Ustava Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 33I/1991-I, s spremembami Ur.l. RS št. 42/1997, 66/2000, 24/2003, 69/2004, 69/2004, 69/2004, 68/2006; v nadaljevanju URS) namreč v 2. odstavku 39. člena določa, da ima vsakdo pravico dobiti informacijo javnega značaja, za katero ima v zakonu utemeljen pravni interes, razen v primerih, ki jih določa zakon. ZDIJZ z materialnimi in procesnimi določbami uresničuje to ustavno pravico in tako spodbuja javnost in odprtost delovanja organov. ZDIJZ v 1. členu določa, da ta zakon ureja postopek, ki vsakomur omogoča prost dostop in ponovno uporabo informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo državni organi, organi lokalnih skupnosti, javne agencije, javni skladi in druge osebe javnega prava, nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb.
V konkretnem primeru je prosilec zahtevo za dostop do informacij javnega značaja naslovil na Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, ki je državni organ v ožjem smislu in je tako nesporno zavezanec v smislu 1. člena ZDIJZ. 2. člen Zakona o državnem pravobranilstvu opredeljuje status državnega pravobranilstva in določa, da je samostojen državni organ, sredstva za njegovo delo pa se zagotavljajo v proračunu Republike Slovenije.
Pri odločanju po ZDIJZ je prvotnega pomena pravilna uporaba pojma oziroma definicije informacije javnega značaja. Organ namreč odloča po ZDIJZ le, če gre za informacijo javnega značaja, ne pa za kakšen drug dokument, podatek, informacijo, odgovor ali neobstoječo oziroma nematerializirano vsebino. 4. člen ZDIJZ opredeljuje pojem informacija javnega značaja; to je informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva (v nadaljnjem besedilu: dokument), ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. Iz navedenega izhaja, da je informacija javnega značaja opredeljena s tremi osnovnimi kriteriji:
- da gre za informacijo, ki izvira iz delovnega področja organa (informacija je povezana z delom organa in jo je le- ta pridobil v okviru svojih javnopravnih pristojnosti),
- da organ z njo razpolaga,
- da se informacija nahaja v materializirani obliki.
Pooblaščenec je ugotovil, da so v konkretnem primeru izpolnjeni vsi navedeni pogoji; zahtevani dokumenti nedvomno sodijo v delovno področje organa, organ pa z njimi razpolaga v materializirani obliki (Pooblaščenec jih je na ogledu in camera videl in kasneje prevzel za namene odločanja). Izpolnjevanje pogojev iz 4. člena ZDIJZ pa v konkretnem primeru tudi ni bilo sporno.
2. Izjema varstva sodnega postopka (8. točka 1. odstavka 6. člena ZDIJZ)
Organ se je v izpodbijani odločbi smiselno skliceval na izjemo iz 6. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ, in sicer da gre pri zahtevanih dokumentih za podatke, ki so bili pridobljeni ali sestavljeni zaradi kazenskega pregona ali v zvezi z njim kot podlaga za vložitev premoženjskega zahtevka. Razkritje vsebine zahtevanih dokumentov bi po (sicer zgolj pavšalnih navedbah organa) škodovalo izvedbi kazenskega postopka, ki še traja ter hkrati ogrozilo uspeh v tem postopku.
Pooblaščenec je po uradni dolžnosti preveril obstoj navedene izjeme in ugotovil, da bi bila glede na naravo adhezijskega postopka (postopka uveljavljanja premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku) primernejša uporaba izjeme iz 8. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ, ki varuje »pravdne, nepravdne in druge sodne postopke«, ki so še v teku in bi razkritje zahtevanih dokumentov povzročilo škodo za izvedbo takšnega postopka. Premoženjskopravni zahtevek je v osnovi civilnopravni zahtevek, s katerim se uveljavlja povrnitev škode (ali vrnitev stvari oziroma razveljavitev določenega pravnega posla), ki je nastala kot posledica (domnevne) storitve kaznivega dejanja. 1. odstavek 100. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/1994, s sprem. in dop.; ZKP) določa, da se premoženjskopravni zahtevek, ki je nastal zaradi kaznivega dejanja, na predlog upravičencev obravnava v kazenskem postopku, če se s tem ne bi preveč zavlekel ta postopek. 101. člen ZKP pa določa, da lahko predlog za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku poda tisti, ki je upravičen uveljavljati tak zahtevek v pravdi. Glede na navedene pravne podlage in tudi teoretičen konsenz, gre za civilnopravno naravo takšnega zahtevka, o katerem bi se sicer (če ne bi bili izpolnjeni pogoji za odločanje v okviru kazenskega postopka) odločalo v pravdnem postopku (gl. npr. sodbo Višjega sodišča RS, št. 411/2009).
Da pa lahko organ zavrne dostop do informacije po določbi 8. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ, morajo biti kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji:
• sodni postopek je še v teku;
• pridobitev oziroma izdelava dokumenta je namenjena izvedbi sodnega postopka (pogoj namena);
• razkritje dokumentov bi povzročilo negativne, škodljive učinke na izvedbo konkretnega sodnega postopka (pogoj nastanka škode).
Nesporno je, da so dokumenti, ki jih zahteva prosilec in se nahajajo v pravobranilskem spisu, namenjeni izvedbi »sodnega postopka« oziroma uveljavljanju premoženjskopravnega zahtevka države v kazenskem postopku. Tako kazenski postopek kot pridruženi postopek uveljavljanja premoženjskopravnega zahtevka sta v času odločanja tako organa prve stopnje kot tudi Pooblaščenca še vedno v teku, saj ni bilo niti še zaključeno dokazovanje niti ni bila izdana sodba. Kazensko sodišče oškodovanca tudi ni napotilo na pravdo in jasno je, da konkretni postopek pred sodiščem še poteka. Prva in druga predpostavka za obstoj izjeme iz 8. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ sta torej nedvomno izpolnjeni.
Že organ na prvi stopnji pa bi moral opraviti t.i. specifični škodni test, ki bi pokazal, ali obstaja dejanska (in ne le teoretična, abstraktna) nevarnost, da bi razkritje zahtevanih informacij škodilo izvedbi konkretnega postopka uveljavljanja premoženjskopravnega zahtevka. Organ konkretne škode v tem primeru ni izkazal, temveč je zgolj pavšalno navedel, da bi razkritje vsebine zahtevanih dokumentov škodovalo izvedbi »kazenskega postopka«, ki še traja ter hkrati ogrozilo uspeh v tem postopku. Pooblaščenec meni, da obstaja več kot predvidljiva verjetnost, da bi (načeloma) dokumenti, s katerimi razpolaga državno pravobranilstvo, na splošno lahko bili takšne vsebine, da bi njihovo razkritje lahko povzročilo škodo za izvedbo postopka. Vendar pa ob pregledu konkretne dokumentacije ni mogoče trditi, da bi njeno razkritje lahko škodilo izvedbi postopka v zvezi z uveljavljanjem premoženjskopravnega zahtevka. Vsebina zahtevanih dokumentov po mnenju Pooblaščenca ni takšna, da bi lahko vplivala na samo izvedbo postopka (postopek bi se lahko nemoteno odvijal naprej), niti na uspeh tega postopka. Večina dokazov v konkretnem postopku je bila namreč že predstavljena na glavni obravnavi in razkritje zahtevane dokumentacije, ki v večini predstavlja korespondenco med obema državnima organoma, po mnenju Pooblaščenca ne bi imela posebnega vpliva na postopek uveljavljanja premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku v teku. Upoštevaje navedeno je Pooblaščenec zaključil, da tretji pogoj (pogoj nastanka škode) za obstoj izjeme po 8. točki 1. odstavka 6. člena ZDIJZ ni izpolnjen, zato navedena izjema ni podana.
3. Izjema notranjega delovanja organa (11. točka 1. odstavka 6. člena ZDIJZ)
Organ v izpodbijani odločbi navaja, da na podlagi usmeritvenih navodil zastopanega pred sodišči zastopa državo, njene organe in upravne organizacije v sestavi, ki so pravne osebe. Na njihovo zahtevo jim poroča v zadevah njihovega zastopanja ter pravno svetuje pri sklepanju pogodb, s katerimi za te subjekte nastajajo premoženjske pravice in obveznosti, pri sklepanju pogodb, s katerimi se ustanavljajo, spreminjajo ali ukinjajo stvarne pravice na nepremičninah ter pri reševanju drugih premoženjskih vprašanj. Organ je navedel, da gre v konkretni zadevi za dokumente in listine, ki so bili pridobljeni ali sestavljeni zaradi kazenskega pregona ali v zvezi z njim kot podlaga za vložitev premoženjskega zahtevka, in dopise, ki spadajo v okvir korespondence med zastopnikom in zastopanim državnim organom – stranko, torej za medsebojno notranje zaupno mandatno razmerje.
Za obstoj izjeme, določene v 11. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, morata biti kumulativno podana dva pogoja:
• podatek mora izhajati iz dokumenta, ki je bil sestavljen v zvezi z notranjim delovanjem oziroma dejavnostjo organa;
• razkritje takšnega podatka bi povzročilo motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa (specifični škodni test).
Za obstoj te izjeme morata biti nujno podana oba pogoja skupaj. V drugem delu te izjeme, v kateri se zahteva izkaz škode za izvedbo postopka, je vsebovan test, v teoriji imenovan škodni test, ki spada med t.i. teste tehtanja. Dostop do informacije je zato mogoče zavrniti le, če se tehtnica med škodo oziroma motnjami pri delovanju in dejavnosti organa ter razkritjem informacije nagne proti škodi oziroma, če bi bila škoda, storjena delovanju organa, večja od pravice javnosti, da se seznani z informacijo. Pri tej izjemi se zahteva zelo strog škodni test, saj mora razkritje dokumenta ne samo ogroziti varovano pravno dobrino, ampak že resno ogroziti proces odločanja institucije, da bi se dostop do dokumentov lahko zavrnil.
Za podatke, ki so sestavljeni v zvezi z notranjim delovanjem, se v teoriji pogosto navajajo naslednji primeri: vsa notranja korespondenca med funkcionarji in uradniki vlade (uprave), ki je namenjena pripravi odločitev vlade (uprave) oziroma drugih zavezancev, interna komunikacija organa, zlasti dopisi, zapisniki, mnenja, poročila, navodila, smernice in drugi interni dokumenti (več o tem Komentar Zakona o dostopu do informacij javnega značaja s pravom EU in primerjalno-pravno prakso, Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana 2005 - Komentar ZDIJZ, str. 139). Primerjalno-pravno so kot takšna izjema priznana tudi občutljiva notranja navodila in načrti, ki določajo način zbiranja in izvajanja raznih vrst nadzora. Gre za izjemo, kjer je potrebno pri presoji utemeljenosti opraviti še test škode – ali bi razkritje povzročilo motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa. Opisano izjemo pozna tudi večina primerjalno-pravnih ureditev, v katerih zakoni varujejo ''notranji proces razmišljanja organa''. Varujejo se podatki, ki nastajajo ob oblikovanju politike organa. Gre za dokumente za notranjo rabo organa, iz katerih izhaja postopek oziroma način dela organa, kot tudi njegova notranja politika. To je v pravni teoriji znano kot ''deliberative process privilege'', torej proces, ki varuje notranje razmišljanje organa, s čimer naj bi se omogočilo odkrito in odprto razmišljanje organa, ki pa bi bilo ovirano, če bi bilo povsem odprto za javnost. Obenem pa je namen te izjeme tudi preprečiti škodo, ki bi nastala pri kakovosti odločanja organa, saj razumno varovanje procesa ''notranjega razmišljanja'' organa ni nujno v neskladju z načelom odprtosti uprave. Če bi namreč vsi tovrstni dokumenti postali javni, bi to lahko resno ogrozilo kritično, inovativno in učinkovito delo javnega sektorja.
Zahtevane informacije, ki v večini predstavljajo korespondenco med dvema organoma (med organom in MKGP-VURS ali drugimi subjekti), ter drugi dokumenti, ki se nahajajo v pravobranilskem spisu in so nastali zaradi priprave oz. uveljavljanja premoženjskopravnega zahtevka, so po presoji Pooblaščenca sestavljeni v zvezi z notranjim delovanjem oziroma dejavnostjo organa. V teh in tovrstnih dokumentih je vsebovana strategija državnopravobranilskega dela in materializirana reprezentacija sodelovanja med dvema organoma Republike Slovenije, katerega bistvo je v zaupnem odnosu med mandatarjem in mandantom. Državnemu pravobranilstvu, ki zastopa Republiko Slovenijo oz. njene organe, lahko s prispodobo rečemo, da je neke vrste »odvetnik države«. To nakazuje na to, da je predvsem za uspešno uveljavljanje zahtevkov, s katerimi naj bi Državno pravobranilstvo v prvi vrsti ščitilo javni interes, torej interes vseh državljanov in prebivalcev Republike Slovenije, potrebno ščititi zaupnost komunikacije med organom in subjektom, ki ga zastopa. Če je namreč zaupanje porušeno (in na tej točki je že mogoče govoriti o izkazovanju škode v primeru razkritja dokumentov) oziroma obstaja bojazen, da bodo dokumenti, ki sta si jih organ in zastopanec izmenjala za namene postopka, v katerem je drug organ zastopan, dostopni na podlagi določb Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, lahko pride do situacije, ko je tudi sámo zastopanje oteženo ali celo onemogočeno. V zahtevanih dokumentih se pojavljajo usmeritvena navodila, smernice, vprašanja itd., ki so bila sestavljena z namenom, da lahko organ, torej Državno pravobranilstvo, (učinkovito) zastopa drug državni organ, ki uveljavlja premoženjskopravni zahtevek. Po presoji Pooblaščenca bi razkritje zahtevane dokumentacije javnosti povzročilo motnje pri delovanju organa, saj bi se lahko porušilo zaupanje med njim in zastopancem, na dolgi rok pa bi lahko takšna praksa razkrivanja vsebine (aktivnih, odprtih) pravobranilskih spisov javnosti pomenila negativno spremembo v delovanju organa, saj organi zastopanci ne bi več zaupali v "načelo zaupnosti" v mandatnem razmerju.
Navedeno utemeljuje odločitev Pooblaščenca za zavrnitev zahteve prosilca do zahtevanih informacij javnega značaja. Ob tem pa mora Pooblaščenec še poudariti, da gre v konkretnem primeru za specifično situacijo, ko je bilo prosilcu po ZDIJZ zavrnjen dostop do informacij javnega značaja, istemu prosilcu pa je Pooblaščenec v postopku po ZVOP-1 odobril seznanitev z nekaterimi osebnimi podatki, ki se nahajajo tudi v tu zahtevani dokumentaciji. Pri tem Pooblaščenec opozarja na vsebinsko (funkcionalno) razliko med obema zakonoma. Kadar prosilec zahteva seznanitev z lastnimi osebnimi podatki, veljajo pravila 30. in 31. člena ZVOP-1 ter omejitve seznanitve z lastnimi osebnimi podatki iz 36. člena ZVOP-1, prosilec pa se lahko seznani le z lastnimi, torej svojimi osebnimi podatki oz. podatki, ki se nanašajo nanj. V primeru zahteve po določbah ZDIJZ pa lahko dostop do informacij javnega značaja zahteva vsakdo - ne le posameznik za podatke, ki se nanašajo nanj, ali kdor izkaže pravni interes, temveč prav vsak. Zaradi takšnega širokega oziroma odprtega kroga upravičencev, ki tvorijo javnost, pa veljajo posebne (in bolj restriktivne kot pri seznanitvi z lastnimi osebnimi podatki) določbe, ki omejujejo pravico javnosti do dostopa do določenih informacij javnega značaja, za katere je zakonodajalec presodil, da so takšne narave, da jih je potrebno varovati. Izjema notranjega delovanja organa, ki jo je bilo potrebno uporabiti v konkretnem primeru, je ena takšnih določb, ki varuje nemoteno delovanje posameznega organa zavezanca.
4. Možnost delnega dostopa in zaključek
V konkretnem primeru je Pooblaščenec še presojal, ali je mogoče uporabiti institut delnega dostopa in prosilcu omogočiti delni dostop do zahtevane dokumentacije. Institut delnega dostopa je urejen v 7. členu ZDIJZ, ki določa, da če dokument ali njegov del le delno vsebuje informacije iz 6. člena ZDIJZ (npr. podatke iz dokumenta, ki je bil sestavljen v zvezi z notranjim delovanjem organa) in jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njegovo zaupnost, pooblaščena oseba organa izloči te informacije iz dokumenta ter seznani prosilca z vsebino preostalega dela dokumenta. Na podlagi preučitve dejanskega stanja Pooblaščenec ugotavlja, da ne obstajajo možnosti za delni dostop, ker se v prejšnjih odstavkih navedeni razlogi za obstoj izjeme od prostega dostopa do informacij javnega značaja nanašajo na zahtevane dokumente v celoti.
Po opravljenem preizkusu, izvedenem po 2. odstavku 247. člena ZUP, ki je pokazal, da so bile v postopku na prvi stopnji sicer pomanjkljivosti (organ se je skliceval na napačno izjemo iz 1. odstavka 6. člena ZDIJZ), ki pa niso bistvene (odločitev organa je bila kljub temu pravilna), je Pooblaščenec, na podlagi 2. odstavka 248. člena ZUP, pritožbo prosilca zavrnil, saj je ugotovil, da je bil postopek pred odločbo pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, pritožba prosilca pa neutemeljena.
V tem postopku posebni stroški niso nastali.
POUK O PRAVNEM SREDSTVU
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, 1000 Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali neposredno pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.
Postopek vodila:
Polona Tepina, univ.dipl.prav.,
raziskovalka Pooblaščenca
Informacijski pooblaščenec:
Nataša Pirc Musar, univ.dipl.prav.,
pooblaščenka