Glucks Nenad, novinar Reporterja - Okrožno državno tožilstvo
+ -Številka: 090-149/2010/4
Kategorije: Mediji, Osebni podatek, Varstvo kazenskega postopka, Ali dokument obstaja, Javni uslužbenci in funkcionarji
Številka: 090-149/2010
Datum: 13.8.2010
Informacijski pooblaščenec po pooblaščenki Nataši Pirc Musar izdaja na podlagi devetega in desetega odstavka 45. člena Zakona o medijih (Ur.l. RS, št. 110/2006-UPB1 in 36/2008 – ZPOmK-1, dalje ZMed), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur.l. RS, št. 51/2006-UPB2 in 117/2006 – ZDavP2, dalje ZDIJZ), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur.l. RS, št. 113/05 in 51/07 – ZUstS-A, dalje ZInfP) ter prvega odstavka 246. člena, prvega odstavka 252. člena in tretjega odstavka 256. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur.l. RS, št. 24/2006-UPB2, 105/2006-ZUS-1, 126/2007, 65/2008 in 8/2010, dalje ZUP), o pritožbi Nenada Glücksa, novinarja tednika Reporter, Dunajska 5, 1000 Ljubljana (dalje prosilec) z dne 21.6.2010 in 2.8.2010, zoper zavrnilna odgovora Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani, Slovenska cesta 41, 1000 Ljubljana (dalje organ) z dne 17.6.2010 in 27.7.2010, v zadevi dostopa do informacije za medije naslednjo
ODLOČBO:
1. V delu, v katerem se nanaša na ime okrožnega državnega tožilca, se pritožbi prosilca ugodi. Organ je dolžan v roku 5 (petih) delovnih dni prosilcu posredovati odredbo št. Tu 2/8-2010 TG/bp z dne 26.02.2010, in sicer v delu, ki vsebuje izrek. Obrazložitev odredbe in osebe, ki jim je bila odredba vročena, lahko organ prekrije.
2. V postopku reševanja te pritožbe stroški niso nastali.
in
SKLEP:
1. V delu, v katerem je prosilec umaknil pritožbo, se pritožbeni postopek ustavi.
2. V delu, ki se nanaša na ukrepe zoper okrožno državno tožilko, se pritožba prosilca zavrže kot nedovoljena.
3. V postopku reševanja te pritožbe stroški niso nastali.
OBRAZLOŽITEV
Prosilec je 16.6.2010 na organ naslovil novinarsko vprašanje, katera državna tožilka je vodila zadevo v zvezi s kazensko ovadbo zoper … zaradi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic (dalje zadeva Ktr 397/07) do februarja 2010 in kateremu državnemu tožilcu je bila ta zadeva dodeljena po tem datumu. Organ je prosilcu pojasnil, da je bila zadeva po opravljenem strokovnem nadzoru dejansko dodeljena v delo drugemu državnemu tožilcu, o imenih tožilcev, ki so na posameznih zadevah delali ali delajo, pa javnosti ne obvešča.
Dne 26.7.2010 je prosilec na organ naslovil vprašanje, ali in kako je organ zaradi nepravočasnega in neustreznega dela ukrepal zoper državno tožilko, ki ji je bila zadeva Ktr 397/07 odvzeta v februarju 2010 (identiteto tožilke je prosilec izvedel od Vrhovnega državnega tožilstva). Organ je prosilcu pojasnil, da o odločitvah glede morebitnih ukrepov zoper posamezne državne tožilce javnosti ne obvešča, in se pri tem skliceval na 45. člen Zakona o medijih.
Prosilec se je pritožil zoper oba zavrnilna odgovora organa, in sicer je prvo pritožbo vložil dne 21.6.2010, drugo pa 2.8.2010. Informacijski pooblaščenec je postopka o pritožbah na podlagi 130. člena ZUP združil v en postopek.
Informacijski pooblaščenec uvodoma pojasnjuje, da se zavrnilni in delno zavrnilni odgovor skladno z osmim odstavkom 45. člena ZMed štejeta kot zavrnilna odločba. Po devetem odstavku 45. člena ZMed je pritožba zoper zavrnilno odločbo dovoljena, če zavrnilni ali delno zavrnilni odgovor na vprašanje izhaja iz dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva. Za ugotovitev, ali je pritožba prosilca v konkretnem primeru sploh dovoljena, je moral Informacijski pooblaščenec kot pritožbeni organ torej preveriti, ali odgovor na novinarska vprašanja izhaja iz dokumentacije, ki se nahaja pri organu. V ta namen je Informacijski pooblaščenec na podlagi 11. člena ZInfP dne 12.8.2010 v prostorih organa opravil ogled in camera. Pri tem je bilo ugotovljeno, da pri organu obstaja dokument, ki izkazuje, kateremu državnemu tožilcu je bila februarja 2010 dodeljena v reševanje zadeva Ktr 397/07, in sicer je to odredba z opr. št. Tu 2/8-2010 TG/bp, izdana s strani vodje organa dne 26.02.2010. Ne obstaja pa dokument, iz katerega bi izhajalo, da je organ razen dodelitve zadeve Ktr 397/07 v reševanje drugemu okrožnemu državnemu tožilcu kakorkoli ukrepal zoper okrožno državno tožilko, ki je vodila to zadevo do februarja 2010. Odločitev Informacijskega pooblaščenca v predmetni zadevi primarno temelji na navedenih ugotovitvah o (ne) obstoju dokumentov.
Informacijski pooblaščenec uvodoma pojasnjuje še, da je kot organ druge stopnje na podlagi 10. odstavka 45. člena ZMed dolžan o pritožbi odločiti po določbah zakona, ki ureja dostop do informacij javnega značaja, kar pomeni, da se postopek s pritožbo skladno s četrtim odstavkom 27. člena ZDIJZ izvede po določbah ZUP. Informacijski pooblaščenec je v skladu z 247. členom ZUP po uradni dolžnosti dolžan preizkusiti, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon. V preostalem odločbo preizkusi le v delu, v katerem jo pritožnik oziroma prosilec izpodbija, se pravi, da odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb. Iz pritožbenih navedb, da so zahtevani odgovori informacije za medije, ki jih je organ prosilcu dolžan sporočiti, Informacijski pooblaščenec sklepa, da prosilec uveljavlja pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega predpisa, ki je skladno s prvo točko prvega odstavka 237. člena ZUP v povezavi s četrtim odstavkom 27. člena ZDIJZ v primeru dovoljene pritožbe relevanten pritožbeni razlog.
K točki 1 izreka odločbe
V delu, ki se nanaša na vprašanje, kateremu državnemu tožilcu je bila dodeljena v obravnavo zadeva Ktr 397/07, je pritožba prosilca dovoljena in utemeljena.
Kot pojasnjeno, odgovor na navedeno vprašanje izhaja iz odredbe vodje organa št. Tu 2/8-2010 TG pb z dne 26.2.2010 (dalje odredba). Ta odredba sodi v delovno področje organa, obstaja v materializirani obliki, organ pa z njo razpolaga, kar pomeni, da gre skladno s prvim odstavkom 4. člena ZDIJZ za informacijo javnega značaja. Organ bi lahko odgovor na vprašanje, ki izhaja iz tega dokumenta, prosilcu zavrnil le v primeru obstoja katere od izjem, opredeljenih v 6. členu ZDIJZ (prim. tudi peti odstavek 45. člena ZMed). V konkretnem primeru je bilo treba presoditi morebiten obstoj dveh izjem:
- izjeme iz 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, skladno s katero lahko organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se ta nanaša na osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov; in
- izjeme iz 6. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, na podlagi katere lahko organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se ta nanaša na podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi kazenskega pregona ali v zvezi z njim, ali postopka s prekrški in bi njegovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi.
Kar se tiče izjeme iz 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ (varovani osebni podatki), Informacijski pooblaščenec ugotavlja, da te izjeme v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti, ker to preprečuje tretji odstavek 6. člena ZDIJZ, po katerem se ne glede na določbe prvega odstavka tega člena dostop do zahtevane informacije dovoli, če gre za podatke o porabi javnih sredstev ali podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca, razen v primerih iz 1. in 5. do 8. točke prvega odstavka ter v primerih, ko zakon, ki ureja javne finance ali zakon, ki ureja javna naročila, določata drugače. Državni tožilci in njihovi pomočniki imajo status funkcionarjev, kar pomeni, da njihovi osebni podatki (ime, priimek in službeni naslovi) v povezavi z opravljanjem njihove javne funkcije niso varovani z izjemo iz 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Vprašanje, kateri državni tožilec je vodil oziroma vodi posamezno zadevo iz pristojnosti državnega tožilstva, se neposredno navezuje na opravljanje funkcije državnega tožilca, zato lahko ostane prikrito le na podlagi izjem iz 1. in 5 do 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, ne pa na podlagi izjeme iz 3. točke prvega odstavka 6. člena istega predpisa.
Izjema iz 6. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ pa se lahko uporabi, če sta izpolnjena dva pogoja:
1) zahtevana informacija se nanaša na podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi kazenskega pregona ali v zvezi z njim, ali postopka o prekršku in
2) razkritje tega podatka bi škodovalo izvedbi tega pregona.
Informacijski pooblaščenec ugotavlja, da je prvi pogoj v konkretnem primeru izpolnjen, saj je podatek o državnih tožilcih, ki delajo na določeni zadevi, po naravi stvari obvezni sestavni del kazenskega pregona. Kar se drugega pogoja tiče, je treba upoštevati določbo 15.a člena Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Ur.l. RS št. 76/2005 in 119/2007, dalje Uredba), skladno s katero mora organ, ki prejme zahtevo za dostop do informacije javnega značaja, ki se nanaša na predkazenski ali kazenski postopek, in v postopku v tem času odloča drug pristojni organ, odločiti o zahtevi na podlagi obrazloženega mnenja organa, ki v tem času odloča v postopku. Ker se kazenski pregon izvaja v fazi predkazenskega in kazenskega postopka, je torej obvezna osnova za izvajanje škodnega testa mnenje organa, ki obravnava zadevo v kateri od navedenih faz. V konkretnem primeru zadevo Ktr 397/07 obravnava Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani, ki je hkrati organ v tem postopku. Na vprašanje Informacijskega pooblaščenca, ali bi razkritje imen državnih tožilcev, ki so ali delajo na zadevi Ktr 397/07, škodovalo izvedbi (pred)kazenskega postopka v tej zadevi, je organ v pisnem odgovoru sporočil, da razkritje teh podatkov v vsebinskem pogledu, se pravi v sami vsebini, ne bi škodovalo izvedbi postopka. Ob ogledu in camera pa je organ izpostavil, da je zelo težko argumentirati, kakšna škoda bi lahko nastala za izvedbo predkazenskega in kasnejšega kazenskega postopka z razkritjem imena državnih tožilcev, ki zadevo obravnavajo. Konkretne škode v večini primerov ni mogoče definirati, vedno pa obstaja hipotetična možnost oziroma nevarnost pritiskov na državne tožilce, ki na zadevi delajo. Informacijski pooblaščenec pomislek organa sicer lahko razume, vendar ga ne more upoštevati, saj mora biti skladno z veljavno zakonodajo za uporabo izjeme iz 6. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ ogrozitev izvedbe (pred)kazenskega postopka dejanska in ne le hipotetična. Zavezani organ lahko dostop do informacij zavrne le, če bi njihovo razkritje ogrozilo izvedbo določenih dejanj v postopku do takšne mere, da se ne bi mogla izvesti ali bi bila njihova izvedba zaradi razkritja težja oziroma povezana z nesorazmernimi stroški ali težavami (prim. Komentar Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti, Ljubljana, 2005, stran 128).
Navedeno pomeni, da v konkretnem primeru prosilcu ni mogoče odreči zahtevane informacije niti na podlagi izjeme iz 6. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, zato je Informacijski pooblaščenec odločil tako, kot izhaja iz prve točke izreka odločbe. Ker v primeru dovoljene pritožbe pritožbeni postopek, začet na podlagi ZMed, skladno z določbo desetega odstavka 45. člena tega zakona poteka po določbah ZDIJZ, Informacijski pooblaščenec v primeru utemeljene pritožbe organu naloži, da prosilcu posreduje dokument, iz katerega izhaja zahtevani odgovor. Ker je v konkretnem primeru odgovor na vprašanje, kateremu državnemu tožilcu je bila februarja 2010 dodeljena zadeva Ktr 397/07, v celoti razviden iz izreka odredbe, zadostuje, da organ prosilcu posreduje le ta del odredbe. Podatki, vsebovani v obrazložitvi odredbe, niso predmet zahteve prosilca, zato jih Informacijski pooblaščenec ni presojal, organ pa jih prosilcu ni dolžan posredovati. Enako velja za seznam oseb, ki jim je bila odredba vročena.
Glede na to, da je postopek na prvi stopnji tekel na podlagi ZMed, ki ne predvideva hkratne uporabe določb ZUP, organ ni bil zavezan presojati potrebe po morebitni stranski udeležbi državnih tožilcev, na katere se nanašajo novinarska vprašanja v konkretni zadevi. Je pa k spoštovanju določbe 45. člena ZUP, po kateri mora organ ves čas med postopkom po uradni dolžnosti skrbeti za to, da so v postopku udeleženi vsi, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločba, zavezan Informacijski pooblaščenec. Ob presoji, ali je potrebno osebe, na katere se nanašajo novinarska vprašanja, pritegniti v postopek kot stranske udeležence, se je Informacijski pooblaščenec osredotočil na vprašanje, ali lahko odločba, izdana v tem pritožbenem postopku, kakorkoli vpliva na pravice ali pravne koristi teh oseb. V zvezi s tem Informacijski pooblaščenec ugotavlja, da anonimnost v nobenem predpisu ni določena kot pravica državnih tožilcev oziroma njihovih pomočnikov, kar pomeni, da tudi ne more predstavljati njihove pravne koristi (pravna korist je v drugem odstavku 43. člena ZUP opredeljena kot neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist). Odločba, izdana v tem pritožbenem postopku, torej na pravice ali pravne koristi teh oseb ne more vplivati, saj bi v postopku lahko varovale kvečjemu svoj dejanski, ne pa tudi pravni interes. Oseba, ki je le dejansko, ne pa tudi pravno zainteresirana za izid postopka, nima pravice do udeležbe v upravnem postopku (prim. komentar 43. člena ZUP v Breznik in ostali: Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2008, strani 177 – 193), zato Informacijski pooblaščenec ocenjuje, da v obravnavani zadevi obeh državnih tožilcev ter pomočnika državnega tožilca, na katere se nanašajo novinarska vprašanja, po uradni dolžnosti ni dolžan obvestiti o možnosti udeležbe v tem pritožbenem postopku.
K točki 1 izreka sklepa
Prosilec je dne 5.8.2010 umaknil del pritožbe, ki se je nanašala na zavrnilni odgovor na vprašanje, katera državna tožilka je vodila zadevo Ktr 397/07 do februarja 2010. Pojasnil je, da so mu ta podatek po tem, ko je že vložil pritožbo, posredovali iz Vrhovnega državnega tožilstva.
Na podlagi prosilčevega delnega umika pritožbe je Informacijski pooblaščenec v skladu z določbo tretjega odstavka 256. člena ZUP odločil tako, kot izhaja iz prve točke izreka sklepa.
K točki 2 izreka sklepa
Kot pojasnjeno zgoraj, je po devetem v povezavi z osmim odstavkom 45. člena ZMed pritožba zoper zavrnilni ali delno zavrnilni odgovor dopustna le, če vprašanje na odgovor izhaja iz dokumentarnega gradiva pri organu. Taka zakonska ureditev je logična z vidika narave pritožbenega postopka, saj Informacijski pooblaščenec v nasprotnem primeru ne bi mogel ugotoviti pravilnega in popolnega dejanskega stanja oziroma materialne resnice. Novinarska vprašanja se namreč vedno ne nanašajo na preverljive in dokazljive dogodke, ki so zabeleženi v neki materializirani obliki, ampak pogosto zahtevajo posredovanje informacij, ki izhajajo iz subjektivne sfere in jih torej ni mogoče preveriti v obstoječi dokumentaciji. Ker subjektivnih ocen in razmišljanj (posameznega predstavnika) organa v pritožbenem postopku ni mogoče preizkusiti, zakon ne dovoljuje pritožbe zoper zavrnilni odgovor na vprašanje, ki nima podlage v materializiranem dokumentu.
V konkretnem primeru je Informacijski pooblaščenec ob ogledu in camera ugotovil, da v vpisnikih organa niso zaznamovani nobeni dokumenti, ki bi se nanašali na ukrepanje zoper okrožno državno tožilko, ki je do februarja 2010 delala na zadevi Ktr 397/07. Ker odgovor na vprašanje, ali in kako je organ ukrepal zoper to državno tožilko, ni vsebovan v dokumentu, zadevi, dosjeju, registru, evidencah ali drugem dokumentarnem gradivu organa, pritožba v tem delu torej ni dovoljena in jo je bilo treba na podlagi devetega odstavka 45. člena Zmed ter ob smiselni uporabi prvega odstavka 246. člena ZUP zavreči.
K točki 2 izreka odločbe in k točki 3 izreka sklepa
V postopku odločanja o pritožbi posebni stroški niso nastali, zato Informacijski pooblaščenec o njih ni odločal.
Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo in sklep pritožba ni dovoljena, se pa lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko pošlje priporočeno po pošti, vloži pisno ali da ustno na zapisnik pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.
Postopek vodila:
dr. Liljana Selinšek, univ. dipl. prav.
svetovalka Informacijskega pooblaščenca
Informacijski pooblaščenec:
Nataša Pirc Musar, univ. dipl. prav.,
pooblaščenka