Prosilec - Komisija za preprečevanje korupcije
+ -Številka: 090-132/2010/4
Kategorije: Varstvo kazenskega postopka
Številka: 090-132/2010
Datum: 23.07.2010
Informacijski pooblaščenec po pooblaščenki Nataši Pirc Musar na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur.l. RS, št. 113/2005 in 51/2007-ZUstS-A, ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur.l. RS, št. 51/2006-UPB2 in 117/2006 – ZDavP2, dalje ZDIJZ) in prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, (Ur.l. RS, št. 24/2006-UPB2, 105/2006-ZUS-1, 126/2007, 65/2008 in 8/2010, dalje ZUP), o pritožbi …. (dalje prosilec), vloženi s strani odvetnika Bojana Pečenka, Cankarjevo nabrežje 1, 1000 Ljubljana (dalje pooblaščenec prosilca) zoper odločbo Komisije za preprečevanje korupcije, Dunajska cesta 56, 1000 Ljubljana (dalje organ) št. 16-242-39/2010 z dne 8.6.2010, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja izdaja naslednjo
ODLOČBO:
1. Pritožba prosilca se zavrne kot neutemeljena.
2. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.
OBRAZLOŽITEV
K točki 1 izreka
Prosilec je dne 3.2.2010 preko svojega pooblaščenca zahteval vpogled v dokumente oziroma listine, povezane z načelnim mnenjem organa št. 193. Organ je dne 4.3.2010 z odločbo št. 16-242-39/2010/10 zahtevo prosilca delno zavrnil, in sicer je prosilcu odobril vpogled v prijavo št. 242-39/2010 z dne 14.1.2010 in pritožbo, ki je njen sestavni del, zavrnil pa vpogled v preostalo gradivo v spisu načelnega mnenja 193, ker gre za podatke, ki so sestavni del predkazenskega postopka, njihovo razkritje pa bi lahko škodovalo izvedbi kazenskega postopka. Prosilec je zoper to odločbo po svojem pooblaščencu vložil pritožbo, ki ji je Informacijski pooblaščenec z odločbo št. 090-83/2010/2 ugodil in zadevo vrnil organu v ponovno odločanje, ker izrek odločbe ni bil dovolj jasen, razumljiv in določen glede dokumentov, na katere se je nanašal, in ker organ v izpodbijani odločbi ni izkazal, da je v teku predkazenski postopek po postopku, predvidenem v določbi 15.a člena Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Ur.l. RS št. 76/2005 in 119/2007, dalje Uredba).
Organ je v ponovljenem postopku dne 8.6.2010 izdal odločbo št. 16-242-39/2010/18, s katero je prosilcu ponovno odobril v pogled v prijavo št. 242-39/2010 z dne 14.1.2010 in pritožbo, ki je njen sestavni del, vpogled v ostale dokumente iz spisa, ki so v izreku odločbe taksativno našteti in določno opredeljeni, pa zavrnil na podlagi 6. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Organ se v obrazložitvi zavrnilnega dela odločbe sklicuje na dopis Sektorja kriminalistične policije Policijske uprave Ljubljana (dalje SKP PU Ljubljana) št. 2311-172/10-4 (3E32-01) z dne 2.6.2010, v katerem je pojasnjeno, da je obravnavanje kazenske ovadbe, vložene s strani organa, v začetni fazi predkazenskega postopka in obrazloženo, zakaj bi razkritje kazenske ovadbe lahko škodovalo izvedbi tega postopka.
Prosilec je zoper novo odločbo organa preko svojega pooblaščenca vložil pritožbo, v kateri navaja, da se organ neupravičeno sklicuje na 6. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, saj se zahteva ne nanaša na podatke, pridobljene ali sestavljene zaradi kazenskega pregona ali v zvezi z njim, poleg tega pa organ ni izvedel resnega škodnega testa. Pritožba smiselno izpodbija tudi vsebino dopisa SKP PU Ljubljana, na kateri temelji obrazložitev izjeme iz 6. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, in navaja, da prikrivanje ovadbe zoper prosilca pomeni najmanj netransparentno in nejavno delovanje državnega organa (komisije).
Informacijski pooblaščenec uvodoma pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo pritožnik oziroma prosilec izpodbija, in sicer odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon. Informacijski pooblaščenec navedbe prosilca, s katerimi izpodbija uporabo izjeme iz 6. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, smiselno razume tako, da se prosilec pritožuje zaradi napačne uporabe materialnega predpisa, kar je skladno s 1. točko prvega odstavka 237. člena ZUP dovoljen pritožbeni razlog. Informacijski pooblaščenec je pritožbo preizkusil v mejah, ki se nanašajo na ZDIJZ, medtem ko presojanje pritožbenih navedb o tem, ali je komisija nezakonito zbirala informacije in dokumente, ali je komisija načrtno zlorabila svoj položaj in kakšna so (oziroma niso) preiskovalna pooblastila komisije ni v pristojnosti Informacijskega pooblaščenca.
Pritožba ni utemeljena.
Informacijski pooblaščenec uvodoma opozarja, da ZDIJZ ni namenjen temu, da bi se prizadeti prosilci soočali z morebitnimi očitki ter zbranim gradivom. Kot izhaja iz prvega odstavka 1. člena ZDIJZ, ta zakon ureja postopek, ki vsakomur omogoča prost dostop in ponovno uporabo informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo zavezani organi. To pomeni, da se vprašanje dostopnosti (do) informacij javnega značaja presoja z vidika celotne potencialno zainteresirane javnosti in ne z vidika posameznika, ki ima v zvezi z informacijami določen interes (zato po ZDIJZ tudi ni potrebno izkazati pravnega interesa za dostop do informacij javnega značaja). Informacijski pooblaščenec se torej ne more opredeljevati do pritožbenih razlogov, ki se nanašajo na individualne interese prosilca (in izhajajo iz zmotne domneve, da je kazenska ovadba v konkretnem primeru vložena zoper prosilca). Ker niti organ niti prosilec ne oporekata temu, da so zahtevani dokumenti v konkretnem primeru informacije javnega značaja, je Informacijski pooblaščenec svojo presojo osredotočil na vprašanje, ali je bila v konkretnem primeru z vidika splošne javnosti pravilno uporabljena izjema iz 6. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, po kateri organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi kazenskega pregona ali v zvezi z njim, ali postopka s prekrški in bi njegovo razkritje škodovalo izvedbi tega postopka. Pritožba smiselno navaja dva razloga zoper uporabo te izjeme:
1) dokumenti, ki so predmet zahteve, niso bili pridobljeni ali sestavljeni zaradi kazenskega pregona ali v zvezi z njim, ampak so bili pridobljeni v postopku izdaje načelnega mnenja komisije in
2) organ ni izvedel škodnega testa v obsegu, ki ga zahteva izjema po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.
Kar se tiče prvega razloga, novejša praksa Informacijskega pooblaščenca, ki je potrjena tudi s prakso Upravnega sodišča, upošteva široko razlago besedne zveze »pridobljen ali sestavljen zaradi kazenskega pregona ali v zvezi z njim« iz 6. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Upravno sodišče RS v Ljubljani je v sodbi št. I U 1324/2009-13 z dne 25.11.2009, v kateri je vzelo pod drobnogled odločbo Informacijskega pooblaščenca št. 090-45/2006/6 z dne 13.7.2009, zapisalo, da sta sestava dokumenta in pridobitev dokumenta dva različna pojma in ni nujno, da sta ti dejanji opravljeni hkrati. Nedvomno je dokument najprej sestavljen in v primeru, ki ga je obravnavalo sodišče (enako kot v konkretnem primeru) dokument res ni bil sestavljen zaradi kazenskega pregona, ampak je bil sestavljen iz drugih namenov. Dejstvo pa je, da je bil pozneje, torej po njegovi sestavi, pridobljen zaradi kazenskega pregona s strani organov odkrivanja kaznivih dejanj. V trenutku, ko je dokument pridobila policija (v primeru, ki ga je obravnavalo sodišče, je bilo to na podlagi zasega, v konkretnem primeru pa je policija dokumente dobila v obliki kazenske ovadbe s prilogami), je ta dokument postal izjema po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Kot pojasnjuje sodišče, to določilo ne zahteva, da bi moral biti podatek že od vsega začetka pridobljen zaradi kazenskega pregona, ampak je določen podatek v začetku lahko informacija javnega značaja, kasneje pa ne več, ker dobi naravo izjeme.
V konkretnem primeru je bilo gradivo, glede katerega je organ prosilcu zavrnil dostop, na podlagi 145. člena Zakona o kazenskem postopku (Ur.l. RS, št. 32/2007-UPB4, 102-2007 – ZSKZDČEU, 23/2008 – ZBPP-B, 68/2008 in 77/2009, dalje ZKP) posredovano policiji. 145. člen ZKP v prvem odstavku nalaga državnim organom dolžnost naznaniti kazniva dejanja, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti, če so o njih obveščeni ali če kako drugače izvedo zanje, v drugem odstavku pa določa, da morajo (!) obenem z ovadbo državni organi navesti dokaze, za katere vedo, in poskrbeti, da se ohranijo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, na katerih ali s katerimi je bilo kaznivo dejanje storjeno, ter druga dokazila. Organ je v konkretnem primeru spoštoval dolžnost, ki mu jo nalaga 145. člen ZKP; v trenutku, ko je dokumentacijo prejela policija, pa se je izpolnil pogoj iz 6. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, ki zahteva, da so dokumenti pridobljeni zaradi kazenskega postopka. Pritožbeni očitek v zvezi z neobstojem tega pogoja je torej neutemeljen.
Glede drugega razloga, ki ga v zvezi z uporabo izjeme iz 6. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ navaja pritožba, se Informacijski pooblaščenec ne more strinjati s pritožbenimi navedbami, da organ ni izvedel »nobenega resnega škodnega testa.« Škodni test v primeru navedene izjeme zahteva ugotovitev, da bi razkritje podatkov škodovalo izvedbi kazenskega pregona. Ker se kazenski pregon izvaja (tudi) v predkazenskem postopku, je treba v zvezi s škodnim testom v primeru izjeme iz 6. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ obvezno izhajati iz določbe 15.a člena Uredbe. Ta člen določa, da mora organ, ki prejme zahtevo za dostop do informacije javnega značaja, ki se nanaša na predkazenski ali kazenski postopek, in v postopku v tem času odloča drug pristojni organ, odločiti o zahtevi na podlagi obrazloženega mnenja organa, ki v tem času odloča v postopku. To pomeni, da je obvezna osnova za izvajanje škodnega testa mnenje organa, ki obravnava zadevo v fazi predkazenskega ali kazenskega postopka. Predkazenski in kazenski postopek sta namreč posebna postopka z natančno definiranimi pravili ravnanja in z natančno opredeljenimi subjekti, ki so pristojni za odločanje o vprašanjih, ki se obravnavajo v teh postopkih. Veljavna pravna ureditev (že omenjeni 15.a člen Uredbe) zato sledi dejstvu, ki ga navaja tudi organ in s katerim se Informacijski pooblaščenec strinja, da lahko škodljiv učinek razkritja informacij na izvedbo (pred)kazenskega postopka v prvi vrsti verodostojno oceni organ, ki ta postopek izvaja. Kadar ta organ oceni, da bi razkritje podatkov škodovalo izvedbi postopka, imata tako prvostopni organ, ki odloča o zahtevi za dostop do informacij javnega značaja, kakor tudi Informacijski pooblaščenec v pritožbenem postopku malo manevrskega prostora za drugačno odločitev. Informacijski pooblaščenec v vsakem konkretnem primeru mnenje organa, ki odloča v (pred)kazenskem postopku, presoja z vidika vsebine dokumentov, ki so predmet zahteve po ZDIJZ in če se argumentacija tega organa izrecno ali smiselno sklada z vsebino dokumentov, Informacijski pooblaščenec mnenje upošteva kot relevantno.
Informacijski pooblaščenec ugotavlja, da je organ v konkretnem primeru zadostil določbi 15.a člena Uredbe, saj je pridobil mnenje organa, ki v konkretnem primeru odloča v predkazenskem postopku (to je SKP PU Ljubljana). Ta je v dopisu št. 2311-172/20-4 z dne 2.6.2010 pojasnil, da je preiskovanje kazenske ovadbe v začetni fazi predkazenskega postopka in da bi razkritje kazenske ovadbe lahko škodovalo njegovi izvedbi zaradi možnega vplivanja na osebe, ki bi lahko v predkazenskem postopku nudile koristne informacije ter možnega uničenja oziroma prikrivanja listinske dokumentacije in ostalih dokaznih predmetov, na podlagi katerih bi v nadaljevanju utemeljevali sum storitve kaznivega dejanja.
Organ je v obrazložitvi svoje odločbe pojasnil, zakaj je pri oceni škodljivih posledic za predkazenski postopek sledil navedbam SKP PU Ljubljana in opravil tudi tehtanje med interesom javnosti na eni strani in interesom predkazenskega postopka na drugi strani, pri čemer se je tehtnica nagnila v korist slednjega. Informacijski pooblaščenec ugotavlja, da v konkretnem primeru v okviru škodnega testa kaj več ni mogoče napraviti. Informacijski pooblaščenec je vpogledal v dokumentacijo, glede katere je organ prosilcu zavrnil dostop, in ob upoštevanju njene vsebine ni mogoče reči, da je očitno takšna, da njeno razkritje ne bi škodovalo izvedbi predkazenskega postopka. Zato tudi Informacijski pooblaščenec navedbe SKP PU Ljubljana ocenjuje kot relevantne in v konkretnem primeru zadostne za trditev, da bi razkritje zahtevanih dokumentov (kazenske ovadbe in njenih prilog) škodovalo izvedbi predkazenskega postopka.
Pritožba mnenju SKP PU Ljubljana sicer smiselno očita, da je presplošno, saj bi moralo določno pojasniti, kaj pomeni »začetna faza predkazenskega postopka«, na katere osebe bi se lahko izvajal vpliv ter katera dokumentacija oziroma predmeti bi lahko bili uničeni ali skriti. V zvezi s tem Informacijski pooblaščenec navaja, da 15.a člena Uredbe ni mogoče tolmačiti tako, da bi organ, ki odloča v (pred)kazenskem postopku, pri obrazložitvi škodljivega učinka na izvedbo postopka moral razkriti podatke oziroma informacije, s katerimi razpolaga. Ti podatki se na podlagi izjeme iz 6. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ namreč odtegujejo javnosti, zato ne bi bilo logično od pristojnega organa zahtevati, da jih določno opredeli v pojasnilu škodljivega učinka razkritja podatkov na (pred)kazenski postopek.
Ker je tudi pritožbeni očitek v zvezi s škodnim testom neutemeljen, je Informacijski pooblaščenec pritožbo zavrnil kot neutemeljeno.
Sklepno se Informacijski pooblaščenec opredeljuje še glede navajanj v pritožbi, da je bilo procesno gradivo organa v dosedanjem postopku pred Informacijskim pooblaščencem že razkrito. Kot že pojasnjeno, Informacijski pooblaščenec razpolaga z dokumentacijo, glede katere je organ prosilcu zavrnil dostop, saj o pritožbi prosilca sicer ne bi mogel odločiti. Vendar je ta dokumentacija namenjena izključno odločitvi v pritožbenem postopku, zato je v tem delu spis Informacijskega pooblaščenca zaprtega tipa. V primeru morebitne zahteve za vpogled v spis se to gradivo za čas vpogleda izloči iz spisa. Dejstvo, da z dokumentacijo, ki je predmet zahteve za dostop do informacij javnega značaja, razpolaga Informacijski pooblaščenec, torej ne pomeni, da je bila dokumentacija razkrita javnosti.
K točki 2 izreka
V postopku odločanja o pritožbi posebni stroški niso nastali, zato Informacijski pooblaščenec o njih ni odločal.
Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, temveč se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko pošlje priporočeno po pošti, vloži pisno ali da ustno na zapisnik pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.
Postopek vodila:
dr. Liljana Selinšek, univ. dipl. prav.
svetovalka Informacijskega pooblaščenca
Informacijski pooblaščenec:
Nataša Pirc Musar, univ. dipl. prav.,
pooblaščenka