Prosilec - Okrajno sodišče v Kopru
+ -Številka: 090-126/2010/2
Kategorije: Kršitev materialnega prava, Kršitev postopka
Številka: 090-126/2010
Datum: 31. 8. 2010
Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Nataši Pirc Musar (v nadaljevanju Pooblaščenec) izdaja na podlagi 3. in 4. odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/2006 - UPB2 in 117/2006 - ZDavP2; ZDIJZ), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/2005 in 51/07 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP) in 3. odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/1999, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZUP), o pritožbi prosilca ………… (v nadaljevanju prosilec), zoper odločbo Okrožnega sodišča v Kopru, Ferrarska ulica 9, 6000 Koper (v nadaljevanju organ), PR-ZDIJZ 14/2010 z dne 18. 6. 2010, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja naslednjo
O D L O Č B O:
1. Odločba organa št. Su 020500/2010 z dne 16. 6. 2010 se odpravi in se zadeva vrne organu v ponovno odločanje. Organ prve stopnje mora o zahtevi prosilca odločiti najpozneje v 30 (tridesetih) dneh od prejema te odločbe.
2. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.
O b r a z l o ž i t e v:
Prosilec je pri organu 24. 5. 2010 vložil vlogo, v kateri je navedel, da želi vpogledati v stečajni spis pod opr. št. St 48/2000, ki ga je vodil organ in je spričo končanega postopka arhiviran pri organu. Prosilec je pojasnil, da gre za spis stečajnega postopka, ki se je pred Okrožnim sodišču v Kopru vodil nad stečajnim dolžnikom Tokis, proizvodnja organskih kislin in soli d.o.o., Ilirska Bistrica - v stečaju, Vojkov drevored 14, Ilirska Bistrica, matična številka 5455367 in se je zaključil dne 23. 12. 2004, kar je bilo objavljeno v Uradnem listu. Zahtevek je prosilec oprl na ZDIJZ in navedel, da ta zakon daje vsakomur pravico prostega dostopanja do informacij javnega značaja, med katere po mnenju prosilca nedvomno sodijo tudi spisi sodišč, še posebej v postopkih, v katerih kot stranka nastopa Republika Slovenija. Konkretni postopek je že zaključen, med upniki pa se nahaja tudi Republika Slovenija. Dostop do teh spisov vsakomur omogoča tudi Ustava RS, ki v 24. členu določa »javnost sojenja«, pri čemer po mnenju prosilca insolventna zakonodaja ne postavlja dodatnih omejitev javnega dostopanja do teh spisov. Ker 150. člen ZPP, ki se na podlagi 121. člena ZFPPIPP uporablja tudi v stečajnih postopkih, določa, da v končanih postopkih dovoljenje za pregled spisa daje predsednik sodišča, se je za dostop po ZDIJZ prosilec z zahtevkom obrnil na predsednika sodišča, da mu omogoči nemoten pregled in prepisovanje zahtevanega stečajnega spisa.
Organ je prosilcu dne 25. 5. 2010 z dopisom št. Su 020500/2010 sporočil, da imajo po določbi 1. odstavka 150. člena ZPP stranke pravico pregledovati in prepisovati spise pravde, v kateri so udeležene, po določbi 2. odstavka istega člena pa se lahko dovoli pregled in prepisovanje spisov tudi drugim osebam, vendar le, če izkažejo opravičeno korist oz. interes. Iz vsebine prosilčeve zahteve po mnenju organa tak opravičen interes ni razviden, jasno pa je, da državljanstvo Republike Slovenije ne more že samo po sebi pomeniti, da ima vsak državljan Republike Slovenije pravico do vpogleda in prepisovanja spisa, v katerem kot stranka nastopa država.
Če pa se prosilec sklicuje na ZDIJZ, pa njegova razlaga po mnenju organa tudi ni pravilna, saj bi v tem primeru omejitvene določbe v posameznih procesnih zakonih, povezane s pravico do pregledovanja in prepisovanja spisov, sploh ne bile potrebne.
Prosilec je nato dne 3. 6. 2010 ponovno naslovil (tokrat tudi v predmetu zadeve) zahtevo po ZDIJZ. Prosilec je izrazil nestrinjanje s stališčem organa, po katerem naj bi le-ta odrekal veljavo ZDIJZ v zvezi s sodnimi postopki, v katerih naj bi potemtakem pregledovanje in prepisovanje spisov urejali le procesni zakoni. Zahtevek z dne 24. 5. 2010 je prosilec oprl na ZDIJZ in ne na ZPP, na podlagi katerega mu je organ dostop zavrnil. Ker mu organ ni izdal odločbe skladno z 22. členom ZDIJZ, je prosilec vztrajal, da organ izda ustrezno odločbo.
Organ je nato izdal odločbo št. 020500/2010 z dne 16. 6. 2010, s katero je zahtevo prosilca v celoti zavrnil. Organ je navedel, da lahko po določbi 4. točke 6. odstavka 6. člena ZDIJZ organ prosilcu zavrne zahtevo za ponovno uporabo zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek, za katerega drug zakon določa, da je dostopen samo upravičenim osebam. Za zaključene stečajne zadeve, kjer se postopek vodi na podlagi Zakona o pravdnem postopku, pa je v določbi 2. odstavka 150. člena ZPP določeno, da imajo poleg strank postopka pravico do pregledovanja in prepisovanja spisov v zaključenih postopkih le osebe, ki imajo opravičeno korist oz. izkažejo opravičen pravni interes. Prosilec po mnenju organa takega interesa ni izkazal, zato je na podlagi 2. odstavka 22 člena ZDIJZ in iz razloga po 4. točki 6. odstavka 6. člena istega zakona njegovo zahtevo v celoti zavrnil.
Prosilec je 18. 6. 2010 vložil pritožbo zaradi zavrnitve njegove zahteve. Prosilec je navedel, da je stečajni spis, ki ga je zahteval po določbah ZDIJZ, že zaključen in arhiviran. Prosilec meni, da je tolmačenje organa, da zaradi neizpolnjevanje pogojev po 150. členu ZPP vpogled v stečajni spis ni možen, zmotno in v neskladju z veljavnim ZDIJZ. Tudi Ustava RS v 24. členu določa javnost sojenja, zato prosilec meni, da bi morali biti (tudi) sodni spisi dostopni vsakomur, predvsem ker je postopek že zaključen, če zahtevani spis ne vsebuje tajnih, zaupnih ali občutljivih osebnih podatkov in če je stranka v tem postopku državna institucija.
Pritožba je utemeljena.
Pooblaščenec uvodoma pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo pritožnik oziroma prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.
1. Pojem informacije javnega značaja, odločanje po ZDIJZ in ZUP
Namen ZDIJZ je konkretizacija ustavno zagotovljene pravice do dostopa do informacij javnega značaja. Ustava Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 33I/1991-I, s spremembami Ur.l. RS št. 42/1997, 66/2000, 24/2003, 69/2004, 69/2004, 69/2004, 68/2006; v nadaljevanju URS) namreč v 2. odstavku 39. člena določa, da ima vsakdo pravico dobiti informacijo javnega značaja, za katero ima v zakonu utemeljen pravni interes, razen v primerih, ki jih določa zakon. ZDIJZ z materialnimi in procesnimi določbami uresničuje to ustavno pravico in tako spodbuja javnost in odprtost delovanja organov.
V konkretnem primeru je prosilec zahtevo za dostop do informacij javnega značaja naslovil na Okrožno sodišče v Kopru, ki je, poleg opravljanja osnovnega poslanstva sojenja v zadevah iz sodne pristojnosti skladno s svojo stvarno in krajevno pristojnost, zavezan tudi k posredovanju informacij javnega značaja skladno s 1. členom ZDIJZ. 1. odstavek tega člena namreč določa, da ZDIJZ ureja postopek, ki vsakomur omogoča prost dostop in ponovno uporabo informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo državni organi, organi lokalnih skupnosti, javne agencije, javni skladi in druge osebe javnega prava, nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb. Sodišča v slovenskem pravnem redu spadajo med državne organe, zato organ v konkretnem primeru v skladu s 1. členom ZDIJZ nedvomno spada med zavezance za posredovanje informacij javnega značaja, saj sodišča niso posebej izločena iz režima posredovanja informacij javnega značaja.
Pri odločanju po ZDIJZ je prvotnega pomena pravilna uporaba pojma oziroma definicije informacije javnega značaja. Organ namreč odloča po ZDIJZ le, če gre za informacijo javnega značaja, ne pa za kakšen drug dokument, podatek, informacijo, odgovor ali neobstoječo oziroma nematerializirano vsebino. 4. člen ZDIJZ opredeljuje pojem informacija javnega značaja; to je informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva (v nadaljnjem besedilu: dokument), ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb.
Glede na dejstvo, da je organ zavezanec za posredovanje informacij javnega značaja, da zahtevana informacija izvira iz delovnega področja organa (za odločanje v postopku zaradi insolventnosti nad pravno osebo je pristojno okrožno sodišče), da se nahaja v materializirani obliki in da organ z zahtevano dokumentacijo razpolaga, bi moral organ odločati po določbah ZDIJZ in pri tem subsidiarno uporabiti ZUP.
Pooblaščenec na tem mestu še pojasnjuje razmerje med pravico do dostopa do informacij javnega značaja iz 5. člena ZDIJZ ter pravico do pregledovanja in prepisovanja dokumentov iz spisa, ki jo opredeljuje 150. člen ZPP (in drugi procesni zakoni). Gre namreč za dve različni pravni podlagi in za urejanje različnih pravic – na eni strani za pravico dostopa do informacij javnega značaja, ki izhaja iz 2. odstavka 39. člena Ustave RS, na drugi strani za pravico strank oz. drugih upravičencev do vpogleda in prepisa spisa, ki je, v okviru pravice do enakih procesnih jamstev, zagotovljena v okviru 22. člena Ustave RS. Določba 150. člena ZPP konkretizira ustavno določbo o enakem varstvu pravic, ki obvezuje zakonodajalca, da posamezne sodne in druge pravne postopke uredi tako, da so v posameznem postopku glede varstva pravic vsi v enakem položaju, oziroma, da jim je zagotovljen enak standard pravnega varstva. Nasprotni stranki v postopku morata imeti enake možnosti za uveljavljanje svojih pravic (t.i. načelo kontradiktornosti), torej tudi enake možnosti za vpogled in prepis pravdnega spisa, kar omogoča strankam, da se seznanijo z dejstvi in dokazi, ki jih je predlagala nasprotna stranka oz., ki jih poseduje sodišče (več: Komentar Ustave Republike Slovenije, urednik L. Šturm, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana, 2002, str. 238– 251). Iz navedenega izhaja, da je s 150. členom ZPP varovano načelo kontradiktornosti v pravdnem postopku, ne pa načelo transparentnega delovanja državnih organov, ki ga zasleduje ZDIJZ. Pooblaščenec torej meni, da določbi 150. člena ZPP in ZDIJZ ne urejata iste pravice in torej nista v razmerju lex specialis derogat legi generali.
2. Zavrnitev zahteve na podlagi 4. točke 6. odstavka 6. člena ZDIJZ
Organ je zahtevo prosilca zavrnil, sklicujoč se na določbo 4. točke 6. odstavka 6. člena ZDIJZ. Slednja določa, da organ prosilcu zavrne zahtevo za ponovno uporabo zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek, za katerega drug zakon določa, da je dostopen samo upravičenim osebam. Na podlagi te določbe je organ navedel, da je "drug zakon" v smislu 4. točke 6. odstavka 6. člena ZDIJZ Zakon o pravdnem postopku, ki "določa, da je [podatek] dostopen samo upravičenim osebam".
Pooblaščenec ugotavlja, da je organ napačno uporabil materialno pravo, saj je zahtevo prosilca zavrnil na podlagi določbe ZDIJZ, ki omogoča zavrnitev zahteve za ponovno uporabo informacij javnega značaja, prosilec pa je v konkretnem primeru vložil zahtevo za dostop do informacij javnega značaja. Med institutoma ponovne uporabe in dostopa do informacij javnega značaja obstajajo bistvene razlike, ki jih Pooblaščenec pojasnjuje v nadaljevanju.
Pojem ponovne uporabe informacije javnega značaja opredeljuje 3. odstavek 4. člena ZDIJZ. Ponovna uporaba informacij javnega značaja po tej določbi pomeni uporabo s strani fizičnih oseb ali pravnih oseb za pridobitne ali nepridobitne namene, razen za prvotni namen v okviru javne naloge, zaradi katerega so bili dokumenti izdelani. Ključno za ponovno uporabo informacij je, da organi javnega sektorja informacije prvenstveno zbirajo za izvrševanje svojih javnih nalog, že zbrane informacije pa lahko posredujejo prosilcem za nadaljnjo uporabo v pridobitne ali nepridobitne namene. Kljub pomanjkljivi definiciji - jasen ločevalni kriterij namreč ni neposredno razviden - ni dvoma, da je prosilec v konkretnem primeru podal klasično zahtevo za dostop do informacije javnega značaja v smislu 1. in 2. odstavka 5. člena ZDIJZ in ne zahteve za ponovno uporabo informacij javnega značaja. Ponovna uporaba informacij javnega značaja pomeni pridobivanje, običajno večje količine, informacij z namenom ustvarjanja dodane vrednosti (oplemenitenje informacij) za uporabnike storitev, ki jih, običajno na odplačen način (čeprav to ni pogoj), nudi prosilec. To pomeni, da surove informacije javnega značaja lahko vsebujejo latentno vrednost v smislu širše uporabnosti, pogosto v kombinaciji z ekonomsko vrednostjo. Koncept ponovne uporabe se torej kaže kot način, da zasebni sektor na podlagi pridobljenih informacij ponudi nekaj več kot javni sektor, ki z informacijami razpolaga zgolj za prvotni namen, tj. za izvrševanje svojih pristojnosti oziroma za opravljanje javnih nalog.
3. Nepopolno ali zmotno ugotovljena dejstva
Ker je organ prosilčevo zahtevo obravnaval po določbi 6. odstavka 6. člena ZDIJZ, ki ureja primere zavrnitve zahteve za ponovno uporabo informacij javnega značaja, je s tem napačno uporabil materialni predpis, saj bi moral zadevo obravnavati kot zahtevo za dostop do informacij javnega značaja. Kot posledica napačne uporabe materialnega predpisa pa je pri odločanju organa sledila nepopolna ugotovitev dejanskega stanja.
V okviru obravnave pravice posameznika do dostopa do informacij javnega značaja bi moral organ v prvi vrsti ugotoviti, ali zahtevana stečajna dokumentacija izpolnjuje pogoje iz 4. člena ZDIJZ ter ali dokumentacija glede na določbe 1. odstavka 6. člena ZDIJZ vsebuje izjeme od prostega dostopa do informacij javnega značaja. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je organ zavrnitev zahteve (za "ponovno uporabo") oprl na 150. člen ZPP (na katerega kot "drug zakon" napotuje 4. točka 6. odstavka 6. člena ZDIJZ) in tako ni preverjal obstoja možnih izjem od prostega dostopa, ki jih predvideva ZDIJZ. Zaradi tega in kot izhaja iz obravnavanega spisa Pooblaščenec ugotavlja, da organ ni ugotavljal vseh dejstev in okoliščin, ki so pomembne za odločanje v konkretnem primeru.
ZDIJZ v 1. odstavku 6. člena taksativno določa 11 izjem, na podlagi katerih je, če so seveda podane in utemeljene, mogoče zavrniti pravico posameznika do dostopa do informacij javnega značaja. V zvezi z zavrnitvijo pravice za dostop do informacij javnega značaja se organi (zaradi taksativno določenih izjem) ne morejo sklicevati na določbe kakšnega drugega zakona, ki bi določal, da je dostop do določene kategorije informacij omejen ali prepovedan. Tudi druge določbe ZDIJZ nimajo takšne vsebine, na podlagi katere bi se bilo mogoče sklicevati na prepoved ali omejitev dostopa do informacij javnega značaja, ki bi izvirala iz kakšnega drugega, domnevno specialnega zakona. Taka določba velja, kot že omenjeno, le pri zahtevi za ponovno uporabo informacij javnega značaja, ki pa se pojmovno, vsebinsko in funkcionalno razlikuje od zahteve za dostop do informacij javnega značaja.
Organ je torej po presoji Pooblaščenca nepopolno ugotovil dejstva in s tem izpolnil zakonske znake pritožbenega razloga iz 2. točke 1. odstavka 237. člena ZUP. Nepopolna ugotovitev dejanskega stanja se namreč lahko pojavi tudi v primeru, ko upravni organ ni ugotavljal vseh dejstev, ki so pomembna za odločitev v posamezni upravni zadevi – katera dejstva pa so v posameznem primeru odločilna, pa izhaja iz materialnega predpisa. Do te situacije lahko pride v primeru, ker je upravni organ na podlagi napačne razlage materialnega prava smatral, da so določena dejstva irelevantna ali pa je dejstva smatral za dokazana, čeprav v ta namen ni izvedel potrebnih dokazov.
Glede na smisel oziroma ratio zavrnitve vpogleda v stečajni spis, bi bila možna uporaba izjeme iz 8. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ. Slednja določa, da organ zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi pravdnega, nepravdnega ali drugega sodnega postopka, in bi njegovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi. Iz izpodbijane odločbe pa ni razvidno, da bi organ sploh ugotavljal okoliščine in dejstva, povezana z uporabo navedene (ali katere druge) izjeme, ki jo predvideva ZDIJZ. Predvsem se organ v zvezi z navedeno izjemo ni ukvarjal z vprašanjem, ali bi razkritje zahtevane informacije prosilcu (javnosti) škodovalo izvedbi postopka, ki je v teku pri organu (in ali je postopek sploh še v teku, ali pa je pravnomočno zaključen), to pa so vprašanja konkretne oz. dejanske (ne pravne) narave.
Iz predmetne odločbe tudi ne izhaja, da je organ ugotavljal dejstva in okoliščine v zvezi z drugimi izjemami iz 1. odstavka 6. člena ZDIJZ. Zahtevana dokumentacija namreč predstavlja stečajni spis, ki se nanaša na stečajni postopek zoper pravno osebo (Tokis d.o.o.), v njem pa se nahajajo informacije poslovne narave, ki bi med drugim lahko predstavljale tudi poslovno skrivnost, če bi za to seveda obstajali pogoji iz 39. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 65/2009-UPB3, s spremembami in dopolnitvami; ZGD-1). Organ tudi teh okoliščin ni ugotavljal in v postopek kot stranskega udeleženca tudi ni pozval pravne osebe, zoper katero se vodi (oz. se je vodil) stečajni postopek oz. pravnih oseb, katerih dokumentacija se nahaja v omenjenem spisu in bi razkritje njihove dokumentacije lahko poseglo v njihove pravice in pravne koristi (npr. upniki). Dolžnost organa, da po uradni dolžnosti v postopek pritegne vse tiste subjekte, katerih pravice ali pravne koristi bi utegnile biti prizadete z odločbo organa, namreč izhaja iz:
- 44. člena ZUP, ki določa, da mora organ ves čas postopka po uradni dolžnosti skrbeti za to, da so v postopku udeleženi vsi, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločba;
- iz 1. odstavka 7. člena ZUP, ki določa, da mora organ pri odločanju in postopanju omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice;
- iz 1. odstavka 9. člena ZUP, ki določa, da je treba stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev;
- iz 2. odstavka 9. člena ZUP, ki določa, da mora v primeru, ko so v postopku udeležene stranke z nasprotujočimi interesi, vsaka stranka imeti možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah stranke z nasprotujočimi interesi.
Če osebi, ki bi morala biti udeležena kot stranka ali stranski udeleženec v postopku, ta možnost ni bila dana, pa ne gre za primer iz 2. odstavka 229. člena ZUP in če stranki ali stranskemu udeležencu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, se šteje to za bistveno kršitev pravil upravnega postopka (2. in 3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).
Ob upoštevanju vsega navedenega je Pooblaščenec v ugotovitvenem postopku ugotovil, da iz prvostopenjskega spisa ne izhaja, da je organ v postopek na prvi stopnji pritegnil vse osebe, ki bi jih po določbah ZUP moral.
4. Razlogi za vrnitev zadeve v ponovno odločanje in navodila za odločanje v ponovljenem postopku
Zaradi zgoraj obrazložene nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je Pooblaščenec odločbo organa odpravil in vrnil zadevo organu v ponovni postopek, v katerem je organ dolžan odločiti o zahtevi prosilca na podlagi določb ZDIJZ, ki urejajo pravico posameznika do dostopa do informacij javnega značaja (in ne ponovne uporabe).
Ker je Pooblaščenec kot drugostopenjski organ, enako kot organ prve stopnje, dolžan spoštovati temeljna načela upravnega postopka, je dolžan upoštevati tudi načelo ekonomičnosti postopka, kot ga določa 14. člen ZUP. Postopek je torej treba voditi hitro, kar pomeni tudi s čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence v postopku, vendar tako, da se preskrbi vse, kar je potrebno, da se lahko ugotovi dejansko stanje, zavarujejo pravice in pravne koristi stranke ter izda zakonita in pravilna odločba. Ker je v obravnavanem primeru organ zaradi napačne uporabe pravnega predpisa posledično sploh ni ugotavljal dejanskega stanja oziroma okoliščin v zvezi s konkretno dokumentacijo, na podlagi katerih bi lahko, upoštevaje določbe ZDIJZ, zavrnil dostop do zahtevane dokumentacije, je Pooblaščenec ocenil, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil sam organ prve stopnje.
Po preverjanju pogojev iz 4. člena ZDIJZ za opredelitev zahtevane dokumentacije kot informacije javnega značaja, bo moral organ dokazati, da (oziroma ali) so določene informacije izvzete iz prostega dostopa, ker bi bila podana kakšna izmed 11 taksativno naštetih izjem od prostega dostopa iz 1. odstavka 6. člena ZDIJZ. Organ mora zato obstoj vsake izmed morebitnih izjem utemeljiti ter in concreto izkazati, saj je potrebno izjeme prav zaradi njihove izrecne opredelitve tolmačiti ozko in restriktivno. Organ je dolžan v ponovljenem postopku pozvati tudi vse subjekte, katerih pravice ali pravne koristi bi utegnile biti prizadete z novo odločbo organa. Če katera od izjem po 1. odstavku 6. člena ZDIJZ obstaja, mora organ v ponovljenem postopku presoditi tudi, ali je mogoče uporabiti institut delnega dostopa (7. člen ZDIJZ) in prosilcu omogočiti delni dostop do zahtevanih dokumentov. Delni dostop je namreč vedno mogoče uporabiti, ko (in če) delno razkritje ne bi ogrozilo zaupnosti varovanih informacij. V primeru, da ne obstoji nobena izmed navedenih izjem, pa mora organ prosilcu omogočiti vpogled v zahtevano stečajno dokumentacijo.
5. Sklepno
Na podlagi navedenega Pooblaščenec zaključuje, da je pritožba utemeljena, saj je organ na prvi stopnji zaradi napačne uporabe materialnega predpisa (določbe o ponovni uporabi informacij javnega značaja v povezavi s 150. členom ZPP namesto določb ZDIJZ o dostopu do informacij javnega značaja) zmotno in nepopolno ugotovil dejstva, ali gre za informacije javnega značaja ter ali obstajajo izjeme po 1. odstavku 6. člena ZDIJZ. Organ mora v ponovljenem postopku v udeležbo pozvati tudi osebe, na katerih pravice in pravne koristi bi lahko vplivala odločba organa. Pooblaščenec je zato pritožbi prosilca ugodil in na podlagi 3. odstavka 251. člena ZUP odločbo v celoti odpravil ter zadevo vrnil organu prve stopnje v ponovno odločanje. Organ mora o zahtevi prosilca odločiti najpozneje v roku 30 (tridesetih) dneh od prejema te odločbe.
V tem postopku posebni stroški niso nastali.
POUK O PRAVNEM SREDSTVU
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, niti upravni spor.
Postopek vodila:
Polona Tepina, univ.dipl.prav.,
raziskovalka Pooblaščenca
Informacijski pooblaščenec:
Nataša Pirc Musar, univ.dipl.prav.,
pooblaščenka