Društvo Lokalci Ruše - Občina Ruše
+ -Številka: 090-110/2010/4
Kategorije: Stroški
Številka: 090-110/2010/4
Datum: 6. 8. 2010
Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju Pooblaščenec) po pooblaščenki Nataši Pirc Musar, izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZInfP), 3. in 4. odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06-UPB2, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZDIJZ) in 2. odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06-UPB2, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi Društva lokalci Ruše, Svetniška skupina LDS, Drevoredna 7, Ruše (v nadaljevanju prosilec) zoper račun o stroških postopka št. 2010/RA000043 z dne 16. 3. 2010, Občine Ruše, Občinska uprava, Trg vstaje 11, Ruše (v nadaljevanju organ) v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo
O D L O Č B O:
1. Pritožba prosilca se zavrne.
2. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.
O B R A Z L O Ž I T E V:
Prosilec je dne 22. 1. 2010 na organ naslovil zahtevo za posredovanje informacij javnega značaja. Dne 12. 2. 2010 ga je organ pozval, naj poravna vnaprejšnji polog v višini 700 EUR, posredovanje informacij pa se bo izvedlo po plačilu pologa. Organ je dne 16. 3. 2010 prosilcu posredoval informacije javnega značaja ter izdal račun št. 2010/RA000043 za posredovanje informacij javnega značaja v znesku 726,18 EUR.
Prosilec je dne 23. 3. 2010 organu posredoval dopis, v katerem je navedel, da je sicer prejel zahtevane informacije, ni pa prejel ustrezne odločbe. Po mnenju prosilca bi moral organ v skladu z zakonskimi zahtevami izdati ustrezno odločbo, v kateri bi odločil tudi o stroških oz. ceni za posredovane informacije, in zoper katero bi imel prosilec pravico do pritožbe. Organ je prosilcu na naveden dopis odgovoril dne 24. 3. 2010 in navedel, da je v zakonitem roku odločil, pripravil in predstavniku prosilca osebno izročil zahtevane informacije javnega značaja. Za opravljeno storitev je organ izdal račun, za tovrstno zadevo pa se ne izdaja odločba.
Pooblaščenec je dne 15. 4. 2010 prejel pritožbo prosilca zoper ravnanje organa v postopku posredovanja informacij javnega značaja. Prosilec je v pritožbi zapisal, da je sicer prejel zahtevane informacije, ni pa prejel ustrezne odločbe v skladu s 3. točko 22. člena ZDIJZ, kjer je navedeno, da o zahtevi za ponovno uporabo organ izda pisno odločbo, če za ponovno uporabo zaračuna ceno, ali določi druge pogoje v skladu z zakonom. Prosilec navaja, da je na podlagi navedenega vrnil prejeti račun št. 2010/RA000043 z dne 16. 3. 2010 ter prosil za izdajo ustrezne odločbe, ki pa jo organ tudi po pozivu prosilca ni izdal. Prosilec se z ravnanjem organa ne strinja, saj je po njegovem mnenju v veliki meri protizakonito, ker krši tako postopkovno kot tudi materialno zakonodajo. Prosilec se že v osnovi ne strinja z dejstvom, da mu je organ sploh zaračunal kakršnekoli stroške, saj prosilec predstavlja svetniško skupino v Občinskem svetu Občine Ruše, ki za svoje uspešno delo potrebuje tudi določene informacije, s katerimi razpolaga organ. Ob tem pritožnik še posebej opozarja na 1. odst. 34. člena ZDIJZ, kjer je eksplicitno navedeno, da za ponovno uporabo informacij v pridobitne namene, razen v primeru uporabe z namenom informiranja, zagotavljanja svobode izražanja, kulture in umetnosti in uporabe informacij s strani medijev, lahko organ zaračuna ceno. Prosilec je informacije potreboval zato, da se informira in je po njegovem mnenju v celoti zadostil zakonskim zahtevam o tem, da se posredovanje informacij ne sme zaračunati. Ker pa je prosilec presodil, da želenih informacij v primeru neplačila ne bo pridobil, je bil prisiljen plačati »akontacijo stroškov«, saj v nasprotnem primeru do podatkov ne bi prišel. Prosilec je bil namreč vseskozi prepričan, da bo organ izdal ustrezno odločbo, v kateri bi moral odločiti tudi o stroških, zoper katere bi imel pritožnik možnost vložiti ustrezno redno pritožbo v upravnem postopku. Ker občina ni izdala odločbe je prosilec prisiljen vložiti pritožbo zaradi t.i. molka organa. Pritožnik nadalje še navaja, da organ v času vložitve zahtevka ni imel lastnega cenika za posredovanje informacij, temveč je bila na spletni strani podana le preusmeritev na splošni cenik, tako da tudi iz tega razloga organ ne bi mogel prosilcu zaračunati več, kot le materialne stroške za posredovane informacije.
Pooblaščenec je dne 6. 5. 2010 z dopisom št. 092-96/2010/2 pritožbo prosilca, ki je bila poslana neposredno njemu kot pritožbenemu organu, odstopil organu in ga pozval, naj kot organ prve stopnje opravi preizkus pritožbe in ravna v skladu z 245. členom ZUP.
Na poziv Pooblaščenca je organ odgovoril z dopisom št. 090 1/2010 z dne 4. 6. 2010, ki ga je Pooblaščenec prejel dne 8. 6. 2010. V njem organ navaja, da na podlagi ZDIJZ ni predvidena pritožba glede stroškov posredovanja informacij javnega značaja, kar pomeni, da pritožba ni dovoljena. Organ nadalje ugotavlja, da je korektno vodil postopek in da ni pristojen za reševanje pritožbe prosilca, zato odstopa pritožbo v reševanje Pooblaščencu.
Pooblaščenec je dne 22. 6. 2010 z dopisom št. 090-110/2010/2 organ pozval, naj mu natančneje specificira zaračunane stroške. Pooblaščenec je odgovor organa prejel dne 30. 6. 2010.
Pritožba ni utemeljena.
1. Predmet presoje Pooblaščenca
Pooblaščenec uvodoma pojasnjuje, da se v postopku dostopa do informacij javnega značaja subsidiarno uporabljajo določbe ZUP (2. odstavek 15. člena ZDIJZ), kar pomeni, da je Pooblaščenec, kot organ druge stopnje, v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.
Upravno sodišče RS je v sodbi št. U 278/2008-23 z dne 20. 10. 2009 zavzelo stališče, da je ZDIJZ predpis, ki vsakomur omogoča prost dostop in ponovno uporabo informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo državni organi, organi lokalnih skupnosti, javne agencije, javni skladi in druge osebe javnega prava, nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb. Gre torej za zakon, ki ureja določena postopkovna vprašanja, se pa na več mestih sklicuje tudi na uporabo postopkovnih pravil, ki jih določa ZUP. Takšno napotilo za uporabo določb zakona, ki ureja splošni upravni postopek, izhaja tudi iz določbe četrtega odstavka 27. člena ZDIJZ, umeščenega v 3. poglavje zakona z naslovom »Pritožbeni postopek«, ki določa, da se postopek s pritožbo izvaja po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek. Po presoji sodišča je to določba, ki jo mora Pooblaščenec (kot napotilo za uporabo določb ZUP) uporabiti tudi v primerih, ko se spor nanaša na določitev višine stroškov posredovanja informacij. Po mnenju sodišča mora Pooblaščenec upoštevati, da je pritožba zoper izdano odločbo lahko uperjena tudi zoper odločitev o stroških.
Ob navedenem Pooblaščenec opozarja na specifično ureditev stroškov v določbah ZDIJZ. ZDIJZ namreč napotuje na podzakonski predpis, konkretno na Uredbo o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 76/05, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju Uredba), ki med drugim podrobno določa zaračunljivost stroškov posredovanja informacij javnega značaja prosilcem. V 20. členu Uredbe je natančno določen način plačila stroškov, ki izrecno določa, da organ izda prosilcu račun, iz katerega mora biti razvidna specifikacija stroškov v skladu z Uredbo. Iz navedenega izhaja, da sta zakonodajalec in Vlada RS postopke s stroški v okviru dostopa do informacij javnega značaja uredila bistveno drugače, kot je to določeno v ZUP. Organ o stroških dostopa do informacij javnega značaja tako ne odloča v okviru meritorne oz. vsebinske presoje, ali gre za informacije javnega značaja, temveč ločeno izda račun, ki mora biti specificiran. Zoper takšno odločitev o stroških (t.j. račun) pa je, na podlagi zgoraj opisanega stališča Upravnega sodišča RS, dopustna pritožba pri Pooblaščencu.
Iz spisovne dokumentacije, ki jo je od organa prejel Pooblaščenec, je jasno razvidno, da je prosilec stroškom postopka ugovarjal že v dopisu z dne 23. 3. 2010, v katerem je od organa zahteval izdajo ustrezne odločbe, v kateri bi organ odločil tudi o stroških oz. ceni za posredovane informacije javnega značaja, zoper katero bi prosilec imel pravico pritožbe. Ker je organ z dopisom z dne 24. 3. 2010 prosilčevo zahtevo za izdajo odločbe zavrnil, je prosilec dne 9. 4. 2010 na Pooblaščenca naslovil pritožbo zoper ravnanje Občine Ruše, v kateri je konkretiziral svojo pritožbo zoper stroške posredovanja informacij, ki pa jo je izrazil že v zgoraj omenjenem dopisu z dne 23. 3. 2010. Ker prosilec zaradi napačnega pravnega pouka (organ prosilca očitno ni podučil o možnosti pritožbe zoper zaračunane stroške oz. je to možnost celo izrecno zanikal) ne sme trpeti škodljivih posledic, je Pooblaščenec kot pravočasno vloženo pritožbo prosilca upošteval dopis prosilca z dne 23. 3. 2010, pritožbo prosilca z dne 9. 4. 2010, naslovljeno na Pooblaščenca, pa kot dopolnitev že vložene pritožbe. Pritožba prosilca zoper stroške organa je torej dovoljena, pravočasna in vložena po upravičeni osebi.
Ker se v konkretnem primeru pritožba prosilca nanaša na določitev višine stroškov posredovanja informacij, se bo Pooblaščenec v nadaljevanju spustil v vsebinsko presojo, ali je organ utemeljeno zaračunal stroške posredovanja informacij javnega značaja v izpodbijanem računu št. 2010/RA000043 z dne 16. 3. 2010, ki je specificiran v dokumentu št. 090 1/2010 z dne 16. 3. 2010. V obravnavanem primeru je namreč organ prosilčevi zahtevi za dostop do informacij javnega značaja ugodil in prosilcu omogočil dostop do zahtevanih informacij ter mu ob tem zaračunal stroške posredovanja informacij v višini 726,18 EUR, ki jih prosilec v celoti zavrača. Pooblaščenec tako ugotavlja, da je predmet tega pritožbenega postopka višina zaračunanega zneska ob posredovanju informacij javnega značaja.
Preden se Pooblaščenec spusti v presojo same višine stroškov, pa pojasnjuje še, da se prosilčeva pritožba opira na tiste člene ZDIJZ, ki vsebujejo določbe o ponovni uporabi javnega značaja. Prosilec se tako sklicuje na 3. odst. 22. člena ZDIJZ, kjer je navedeno, da o zahtevi za ponovno uporabo organ izda pisno odločbo, če za ponovno uporabo zaračuna ceno, ali določi druge pogoje v skladu z zakonom. Nadalje pa prosilec opozarja tudi na delovanje organa, ki je v nasprotju 1. odst. 34. a člena ZDIJZ, kjer je eksplicitno navedeno, da za ponovno uporabo informacij v pridobitne namene, razen v primeru uporabe z namenom informiranja, zagotavljanja svobode izražanja, kulture in umetnosti in uporabe informacij s strani medijev, lahko organ zaračuna ceno. Prosilec pa navaja, da je informacije potreboval zato, da se informira in je po njegovem mnenju v celoti zadostil zakonskim zahtevam o tem, da se posredovanje informacij ne sme zaračunati.
Na tem mestu je torej potrebno pojasniti, da v konkretnem primeru ne gre za ponovno uporabo, kot jo ZDIJZ definira v 3. odstavku 4. člena ZDIJZ in ki pomeni uporabo s strani fizičnih in pravnih oseb za pridobitne ali nepridobitne namene razen za prvotni namen v okviru javne naloge, zaradi katerega so bili dokumenti izdelani. Kljub pomanjkljivi definiciji - jasen ločevalni kriterij glede na samo posredovanje informacij namreč ni neposredno razviden - ni dvoma, da je prosilec v konkretnem primeru podal zahtevo za dostop do informacije javnega značaja v smislu 1. in 2. odstavka 5. člena ZDIJZ in ne zahteve za ponovno uporabo informacij javnega značaja v skladu s 3. odst. 4. člena ZDIJZ. Ponovna uporaba informacij javnega značaja namreč pomeni pridobivanje, običajno večje količine, informacij z namenom ustvarjanja dodane vrednosti (oplemenitenje informacij) za uporabnike storitev, ki jih, običajno na odplačen način (čeprav to ni pogoj), nudi prosilec. Koncept ponovne uporabe se torej kaže kot način, da zasebni sektor na podlagi pridobljenih informacij ponudi nekaj več kot javni sektor, ki z informacijami razpolaga zgolj za prvotni namen, tj. za izvrševanje svojih pristojnosti oz. za opravljanje javnih nalog.
Pooblaščenec je torej presojal utemeljenost višine stroškov v skladu s tistimi določbami ZDIJZ, ki urejajo posredovanje informacij javnega značaja (in ne ponovne uporabe), ob tem pa je Pooblaščenec kot upravni organ moral upoštevati tudi vse veljavne podzakonske akte, ki urejajo stroške posredovanja informacij javnega značaja, kot sta Uredba o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 76/2005, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju Uredba) ter Stroškovnik Občine Ruše o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja z dne 5. 1. 2007.
2. Stroški posredovanja informacij javnega značaja
Pooblaščenec na tem mestu najprej poudarja, da ni nobenega dvoma, da organ lahko v skladu s 34. členom ZDIJZ prosilcu zaračuna materialne stroške za posredovanje informacij javnega značaja, vendar le v primeru, če pri tem izpolni oziroma zadosti vsem zakonskim določbam, ki urejajo zaračunljivost stroškov posredovanja informacij. V 1. odstavku 35. člena ZDIJZ je določeno, da Vlada predpiše okvirni stroškovnik, na podlagi katerega organ določi svoj stroškovnik, v skladu s katerim zaračunava materialne stroške iz 34. člena. Na podlagi navedene določbe je Vlada v Uredbi v 19. členu predpisala okvirni cenik za posredovanje informacij javnega značaja, ki je splošen in velja za vse zavezane organe. Vsak posamezen organ pa lahko, v skladu s 3. odstavkom 19. člena Uredbe v povezavi s 35. členom ZDIJZ, za storitve, ki niso naštete v splošnem ceniku, pridobi svoj stroškovnik, ki ga mora potrditi oziroma dati soglasje ministrstvo, pristojno za upravo. Pri tem je organ dolžan, v skladu s 36. členom ZDIJZ, svoj stroškovnik iz 35. člena ZDIJZ objaviti v svojem katalogu informacij javnega značaja ter ga dati na vpogled vsakemu prosilcu. Če organ ne ravna v skladu z navedeno zakonsko določbo, in ne objavi stroškovnika v svojem katalogu informacij javnega značaja, ne more od prosilca zahtevati plačila stroškov po stroškovniku, saj je slednje v nasprotju s pravno varnostjo in načelom zakonitosti. Organ je tudi dolžan prosilca opozoriti na plačilo stroškov in, če prosilec to zahteva, mu mora organ vnaprej sporočiti višino stroškov, ki mu jih bo zaračunal za posredovanje informacij. Če se zahteva prosilca nanaša na informacijo večjega obsega, lahko organ zahteva od prosilca vnaprejšnji polog odmerjenega zneska za kritje stroškov posredovanja zahtevane informacije (3. in 4. odst. 36. člena ZDIJZ).
Iz 20. člena Uredbe izhaja, da prosilec načelom plača materialne stroške ob prejemu zahtevanih informacij. Vendar pa 2. odstavek Uredbe določa, da če organ ugotovi, da bodo materialni stroški posredovanja informacij presegli 83,46 EUR, lahko od prosilca zahteva vnaprejšnji polog. Po posredovanju informacij organ obračuna dejansko nastale stroške in prosilcu izda račun skladno s prvim odstavkom. Če polog presega dejanske materialne stroške, organ prosilcu ob posredovanju informacije vrne preseženi znesek. Če pa dejansko nastali stroški presegajo znesek vnaprejšnjega pologa, prosilec razliko plača skladno s prvim odstavkom tega člena.
Vsebinska presoja stroškov posredovanja informacij je torej dvostopenjska. Primarno je treba ugotoviti, kateri stroškovnik je podlaga za odločanje o stroških v konkretnem primeru, nadalje pa, ali je organ prosilca opozoril na plačilo stroškov. Šele ob navedenih predpostavkah, ki morata biti podani kumulativno, je na vrsti presoja utemeljenosti same višine stroškov.
Pooblaščenec ugotavlja, da ima organ na svoji spletni strani objavljen katalog informacij, kjer je pod točko 4 »Stroškovnik in cenik« objavljena tudi povezava na stroškovnik o posredovanju in ponovni uporabi javnega značaja, kjer so med drugim določene cene za materialne stroške (fotokopije formata A4, pretvorba dokumenta iz fizične v elektronsko obliko) kot tudi stroški dela (posredovanje informacij javnega značaja in ponovne uporabe iz neinformatizirane zbirke dokumentarnega gradiva s strani uslužbencev z različno stopnjo izobrazbe). Stroškovnik je bil sprejet dne 5. 1. 2007, dne 7. 6. 2007 pa je z dopisom št. 090-34/2007-2 svoje soglasje k stroškovniku podalo tudi Ministrstvo za javno upravo. Pooblaščenec na podlagi navedenih ugotovitev ne more slediti pritožbeni trditvi prosilca, ki navaja, da organ v času vložitve zahtevka ni imel lastnega cenika za posredovanje informacij. Navedeni stroškovnik je torej ustrezna podlaga za obračun stroškov. Prav tako ni dvoma, da je organ prosilca opozoril na plačilo materialnih stroškov, saj je organ od prosilca zahteval tudi plačilo vnaprejšnjega pologa. Organ je torej izpolnil pogoje, ki jih za zaračunavanje stroškov posredovanja informacij predvidevata oziroma zahtevata ZDIJZ in Uredba, zato je Pooblaščenec nadalje presojal utemeljenost višine zaračunanih stroškov.
V konkretnem primeru je prosilec na podlagi poziva organa z dne 12. 2. 2010 poravnal polog za posredovanje zahtevanih informacij v višini 700 EUR. Po položitvi pologa in po posredovanju informacij javnega značaja je organ izdal račun, v katerem je prosilcu zaračunal stroške v višini 726,18 EUR. Iz specifikacije računa št. 090 1/2010 z dne 16. 3. 2010 izhaja, da je organ prosilcu zaračunal 56,304 EUR za 782 strani fotokopij formata A4, 0,468 EUR za pretvorbo ene strani dokumenta A4, 658,896 EUR za 28 ur odbiranja podatkov in fotokopiranja s strani uslužbenca s VII. stopnjo izobrazbe ter 10,512 EUR za 1 uro fotokopiranja s strani uslužbenca s VI. stopnjo izobrazbe.
Organ je torej prosilcu na podlagi veljavnega stroškovnika zaračunal materialne stroške v višini 56,304 EUR (782 strani fotokopij formata A4 po 0,06 EUR na stran, z vključenim DDV) in 0,468 EUR za pretvorbo treh strani dokumenta formata A4 iz elektronske v fizično obliko (3 x 0,13 EUR + DDV)
Nadalje pa je organ prosilcu zaračunal tudi stroške dela svojih uslužbencev. Pooblaščenec je že večkrat poudaril, da se mu zdi zaračunavanje stroškov dela javnih uslužbencev v postopku dostopa do informacij javnega značaja sporno in je na navedeno problematiko opozoril tudi pristojno ministrstvo. Vendar pa je Pooblaščenec kot upravni organ vezan na veljavne podzakonske predpise in nima pravice do uporabe instituta t.i. exceptio illegalis. Za upravne organe namreč exceptio illegalis (izvzetje nezakonitega), torej možnost, da podzakonskega predpisa, za katerega menijo, da ni zakonit, ne uporabijo, ampak uporabijo neposredno zakon, ne velja. To možnost imajo namreč le sodišča, ki lahko odločijo neposredno na podlagi zakona in preskočijo nezakoniti podzakonski predpis in tako v konkretnem primeru podzakonskega akta (po njihovem mnenju neskladnega z zakonom ali ustavo) ne uporabijo. V konkretnem primeru je organ stroške dela prosilcu zaračunal na podlagi veljavnega podzakonskega predpisa, t.j. Stroškovnika o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja Občine Ruše z dne 5. 1. 2007, h kateremu je dalo soglasje tudi Ministrstvo za javno upravo. Navedeni predpis mora pri odločanju upoštevati tudi Pooblaščenec.
Organ je tako v skladu z navedenim stroškovnikom, ki določa tudi ceno za odbiranje in posredovanje podatkov s strani uslužbencev z različno stopnjo izobrazbe, prosilcu zaračunal 658,896 EUR za 28 ur dela uslužbenca s VII. stopnjo izobrazbe in 1 uro dela uslužbenca z VI. stopnjo izobrazbe, v znesku 10,512 EUR. Oba zneska vključujeta DDV. Organ je prosilcu posredoval 782 kopij dokumentov, ki jih je moral odbrati, za kar so tri uslužbenke organa porabile 29 ur. Organ je pojasnil, da so navedeno delo opravile Tanja Kocjan, univ. dipl. prav., Karmen Divjak, dipl. upr. org. ter Danica Vagner, poslovna sekretarka. Nadalje je organ pojasnil, da je odbiranje dokumentov in posredovanje podatkov, ki je bilo zaračunano prosilcu, obsegalo 10 ur iskanja dokumentov, 10 ur prekrivanja osebnih podatkov oz. vzpostavljanja prvotnega stanja in 9 ur fotokopiranja. Po oceni Pooblaščenca količina ur, porabljenih za posredovanje takšne količine dokumentov, še sodi v okvir, ki je skladen z normalnim poslovanjem organa. Po izračunu Pooblaščenca stroški dela glede na oblikovan stroškovnik, ki za uro dela uslužbenca s VII. stopnjo predvideva 19,61 EUR, za uro dela uslužbenca s VI. stopnjo izobrazbe pa 8,76 EUR, znašajo 669,408 EUR (z vključenim DDV).
Na podlagi navedenega Pooblaščenec zaključuje, da je organ na podlagi veljavnih predpisov prosilcu upravičeno zaračunal stroške posredovanja informacij javnega značaja, ki v skladu z veljavnim stroškovnikom Občine Ruše vključujejo tako materialne stroške v višini 56,772 EUR, kot tudi stroške dela v višini 669,408 EUR, kar skupaj znaša 726,18 EUR.
4. Zaključek
Pooblaščenec je glede na vse navedeno pritožbo prosilca glede stroškov posredovanja informacij zavrnil in na podlagi 2. odstavka 248. člena ZUP potrdil račun organa št. 2010/RA000043 z dne 16. 3. 2010.
V tem postopku posebni stroški niso nastali.
Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Ur. l. RS, št. 42/2007-UPB3, s spremembami in dopolnitvami; ZUT) oproščena plačila upravne takse.
Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve odločbe na Upravno sodišče republike Slovenije, Fajfarjeva 33, 1000 Ljubljana, pisno neposredno pri navedenem sodišču ali priporočeno po pošti ali ustno na zapisnik. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži najmanj v treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.
Postopek vodila:
Mojca Komac, univ. dipl. prav.,
raziskovalka Pooblaščenca
Informacijski pooblaščenec:
Nataša Pirc Musar, univ. dipl. prav.,
pooblaščenka