Prosilec - Okrajno sodišče v Ljubljani
+ -Številka: 090-90/2010/6
Kategorije: Mediji, Osebni podatek, Varstvo kazenskega postopka
Številka: 090-90/2010/6
Datum: 21. 7. 2010
Informacijski pooblaščenec po pooblaščenki Nataši Pirc Musar (v nadaljevanju Pooblaščenec) izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/2005, 51/2007 -ZUstS-A), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/2006 - uradno prečiščeno besedilo in 117/2006 – ZDavP2; v nadaljevanju ZDIJZ) ter tretjega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, 105/2006 – ZUS-1, 126/2007- ZUP-E in 65/2008-ZUP-F; v nadaljevanju ZUP) o pritožbi Sama Petančiča, za Delo, časopisno in založniško podjetje, d.d., Dunajska 5, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju prosilec), zoper odločbo Republike Slovenije, Okrajnega sodišča v Ljubljani, Miklošičeva 10, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), št. Su 1-8/2010, z dne 21. 4. 2010, v zadevi odobritve dostopa do informacije javnega značaja naslednjo
O D L O Č B O:
1. Pritožba se zavrne.
2. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.
O b r a z l o ž i t e v:
Prosilec je dne 2. 4. 2010 na organ naslovil zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, v kateri je zahteval fotokopije gradiva št. 710-624/2008, ki obravnava črno gradnjo na Ulici bratov Učakar.
Organ je o zahtevi prosilca odločil z odločbo št. Su 1-8/2010, z dne 21. 4. 2010, s katero je zahtevo prosilca v celoti zavrnil. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da prosilec želi pridobiti fotokopije dokumentov, ki so del prekrškovnega spisa organa, ki še ni pravnomočno končan. Nadalje organ navaja določbo prvega odstavka 102. člena Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 7/2003 z vsemi spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZP-1) po katerem imajo pravico pregledati in prepisovati spise ter si ogledati dokazne predmete predlagatelj postopka, obdolženec in njegov zakoniti zastopnik, zastopnik obdolžene pravne osebe, zagovornik, oškodovanec, njegov pooblaščenec in njegov zakoniti zastopnik ter opozarja, da je procesna zakonodaja ZP-1 lex specialis naproti ZDIJZ. Slednji ureja režim dostopnosti informacij javnega značaja na splošno, torej z vseh področij, medtem, ko 102. člen ZP-1 ureja dostopnost informacij iz točno določenega področja, to je iz prekrškovnih spisov. Torej je ZP-1, ko gre za vprašanje uporabe 102. člena, specialnejši predpis in mu je zaradi tega treba dati prednost. Določbi 102. člena ZP-1 in ZDIJZ sta v razmerju lex specialis derogat legi generali, saj se citirana določba ZP-1 nanaša na pravico taksativno naštetih oseb do pregleda in prepisa spisa v konkretni zadevi, ZDIJZ pa ureja pravico vsakogar, da dostopa do različnih dokumentov – informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo organi zavezanci. Res je, da oba zakona urejata različne pravice, vendar pa se v konkretnem primeru ne glede na to vsebinsko prekrivata. Organ tako presoja, da je treba specialnejšemu procesnemu zakonu dati prednost, saj se v nasprotnem primeru izniči vsa procesna zakonodaja (glej odločbo Upravnega sodišča, opr. št. U 3019/2006-13). Sicer pa je že Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi I Up 731/2005-5 zavzelo stališče, da je treba v vsakem primeru zahtevane informacije ugotoviti tudi, ali iz določb posameznega zakona, ki ureja določeno področje izvrševanja javnih nalog, ne izhaja prepoved posredovanja določenih podatkov. Tako prepoved je organ dolžan upoštevati ne glede na to, ali je izrecno določena, ali pa izhaja posredno iz posameznih določb področnega zakona. Če se to stališče prenese na konkreten primer, organ ugotavlja, da iz določbe 102. člena ZP-1 posredno izhaja prepoved dajanja informacij iz prekrškovnega spisa komurkoli, s tem, ko je točno taksativno določeno, komu se sme dovoliti pregled in prepis spisa. Ker torej glede na navedeno prosilec smiselno zahteva prepis dela spisa, organ meni, da mora prosilec po ZP-1 izkazati upravičen interes (torej da gre za osebo našteto v 102. členu ZP-1), ki ga pa po mnenju organ ni izkazal, kopiranje delov spisa pa ni informacija javnega značaja. Nadalje se organ sklicuje še na določbo 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, saj bi s posredovanjem zahtevanih fotokopij razkrili osebne podatke in tako kršili določbe zakona o varstvu osebnih podatkov.
Zoper omenjeno odločbo se je prosilec dne 26. 4. 2010 pritožil. V pritožbi navaja, da bi mu organ moral omogočiti dostop do podatkov, čeprav v okrnjeni obliki, torej brez imen, saj gre predvsem za ugotovitev postopanja inšpektorjev.
Organ je pritožbo prosilca kot pravočasno, dovoljeno in po upravičeni osebi vloženo, odstopil Pooblaščencu v pristojno reševanje. Naknadno je organ na poziv Pooblaščenca dostavil tudi vse dokumente, ki se tičejo zadeve, in sicer gradivo št. 710-624/2008, ki obravnava črno gradnjo na Ulici bratov Učakar.
Pritožba ni utemeljena.
1. Pravica do pregleda in prepisa dokumentov po ZP-1 ter pravica dostopa do informacij javnega značaja po ZDIJZ
V izpodbijani odločbi je organ kot enega ključnih razlogov za zavrnitev zahteve prosilke navedel, da je ZP-1 po njegovem mnenju specialnejši zakon, ki izključuje dostop javnosti do prekrškovnih spisov, oziroma, da imajo pravico pregledati in prepisovati spise ter si ogledati dokazne predmete samo v 102. členu ZP-1 taksativno naštete osebe.
Pooblaščenec se s stališčem organa, glede odnosa specialnosti, ne strinja. Pooblaščenec najprej ugotavlja, da ZP-1 in ZDIJZ nista v razmerju lex specialis derogat legi generali, ker ne urejata iste pravice. ZP-1 ureja splošne pogoje za predpisovanje prekrškov in sankcij zanje, splošne pogoje za odgovornost za prekrške, za izrekanje in za izvršitev sankcij za prekrške, postopek za prekrške ter organe in sodišča za odločanje o prekrških, ZDIJZ pa ureja pravico vsakogar, da dostopa do različnih dokumentov - informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo organi zavezanci. Postopek dostopa do informacij javnega značaja je postopek, v katerem se odloča o upravni zadevi, prekrškovni postopek pa je sodni postopek, pri čemer gre za dve povsem različni pravni področji, povsem različen pa je tudi objekt varstva, to je varovana pravica, ki tak postopek terja. Gre torej za različni pravni podlagi in za urejanje dveh različnih pravic.
ZDIJZ je na področju dostopa do informacij javnega značaja nedvomno specialnejši zakon (lex specialis) v odnosu do vseh ostalih zakonov (tudi ZP-1), kar seveda velja tudi glede ureditve omejitve pravice dostopa do informacij javnega značaja. Pooblaščenec navaja, da lahko zakonodajalec posamezna vprašanja v zvezi z dostopom do informacij javnega značaja v drugem zakonu izrecno uredi vsebinsko drugače kot v ZDIJZ, vendar v takšnem primeru ZDIJZ postane splošni zakon (lex generalis) le v odnosu do materije, ki jo ureja takšna konkretna določba drugega zakona, ki se izrecno nanaša na dostop do informacij javnega značaja. V zadevnem primeru pa določbe ZP-1, na katere se sklicuje organ, v ničemer ne urejajo materije pravice dostopa do informacij javnega značaja ter ne posegajo v to materijo. Določba 102. člena ZP-1 ne ureja dostopa do informacij javnega značaja, temveč pravico do pregleda in prepisa spisa. Pravica do pregleda in prepisa spisa pa ne omogoča le dostopa do informacij javnega značaja, temveč do celotnega sodnega spisa. Pooblaščenec tako ugotavlja, da je sklicevanje na 102. člen ZP-1 pri dostopu do informacij javnega značaja pravno zgrešeno. Takšen zaključek po mnenju Pooblaščenca pomeni, da je organ dostop do dokumenta zavrnil, ker ni izkazan upravičen interes, kar je povsem nepravilno in v nasprotju z določbami ZDIJZ, kjer so razlogi oziroma izjeme, zaradi katerih se lahko dostop do informacije javnega značaja zavrne, povsem jasni in določni. Pooblaščenec opozarja, da četudi se zahteva nanaša na dostop do dokumentov, ki so del prekrškovnega spisa in še predmet obravnave določenega sodnika, slednje ne pomeni, da se lahko v postopku dostopa do informacij javnega značaja ugotavlja oz. presoja upravičenost interesa, ki jih narekuje 102. člen ZP-1. Ravno nasprotno, za postopek po ZDIJZ prosilcu zahteve ni potrebno pravno utemeljiti in organ tudi nima pravice spraševati in ugotavljati upravičenost interesa, temveč mora uradna oseba zgolj ugotoviti, ali zahtevani dokument predstavlja informacijo javnega značaja ali ne, ker so podane izjeme iz prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Poleg tega je postopek dostopa do informacij javnega značaja postopek, v katerem se odloča o upravni zadevi, ne pa sodni postopek, tako da gre za dve povsem različni pravni področji. Povsem različen je tudi objekt varstva, ki terja tudi drugačen postopek. Tudi slednje potrjuje, da gre za dva popolnoma ločena postopka. Uradna oseba za dostop do informacij javnega značaja je torej v postopku odločanja zavezana k uporabi določb ZDIJZ, v skladu s 15. členom ZDIJZ pa je za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, dolžna uporabljati določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, ne pa določbe ZP-1. Zato gre v postopku dostopa do informacij javnega značaja vsekakor za odločanje o upravni zadevi. Upravna zadeva je podrobneje opredeljena v prvem odstavku 2. člena ZUP kot odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava. Odločanje v upravni zadevi ne pomeni sojenja, zato v teh zadevah odloča uradna oseba, imenovana v skladu z 9. členom ZDIJZ in ne sodnik, ki mu je zadeva dodeljena v obravnavo oziroma razsojo.
Na podlagi navedenega Pooblaščenec zaključuje, da bi moral organ v zvezi z zahtevo za dostop do informacije javnega značaja uporabiti ZDIJZ, pri čemer bi moral v konkretnem primeru presoditi, ali je podana katera od izjem po prvem odstavku 6. člena ZDIJZ.
2. Pravni interes
Zaradi navedb prosilca, ki utemeljuje, kakšen cilj zasleduje s pridobitvijo zahtevanih informacij ter navedb organa, iz katerih izhaja, da prosilcu ne priznava pravnega interesa, Pooblaščenec pojasnjuje, da za dostop do informacij javnega značaja velja načelo prostega dostopa (5. člen ZDIJZ).
Po tej določbi so informacije javnega značaja prosto dostopne prosilcem, ki imajo na svojo zahtevo pravico pridobiti od organa informacijo javnega značaja na vpogled, ali pridobiti njen prepis, fotokopijo ali elektronski zapis. ZDIJZ torej kot pravilo postavlja enako in enotno uporabo določb zakona za vse, kar pomeni, da med prosilci ne dela nobenih razlik glede na njihov status in torej ne uvaja nobene kategorije privilegiranih prosilcev. Povsem irelevantno je, kdo informacijo zahteva, pomembno je le, ali gre za informacijo javnega značaja, ki jo je dopustno razkriti javnosti. Navedeno načelo pa obenem pomeni tudi, da so vsakomur dostopne vse informacije javnega značaja vseh zavezancev. Podrobneje je to načelo izraženo v določbi tretjega odstavka 17. člena ZDIJZ, po kateri prosilcu ni treba pravno utemeljiti zahteve, ali izrecno označiti, da gre za zahtevo za dostop do informacije javnega značaja. Če namreč iz narave zahteve izhaja, da gre za zahtevo za dostop do informacije javnega značaja po ZDIJZ, organ obravnava zahtevo po ZDIJZ. Prosilčev namen, ki ga s pridobitvijo zahtevanih informacij zasleduje, za rešitev njegove pritožbe ni pravno relevanten. Pooblaščenec je v skladu z ZDIJZ dolžan vsebinsko presoditi le, ali zahtevana informacija izpolnjuje merila za informacijo javnega značaja in je zaradi tega prosto dostopna vsem, lat. erga omnes, ne le prosilcu. Prosilčev interes in pravne koristi za to presojo niso pomembni.
3. Pojem informacije javnega značaja
Definicija informacije javnega značaja je določena v prvem odstavku 4. člena ZDIJZ, o katerem je informacija javnega značaja tista informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali dokumentarnega gradiva, ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. Iz navedene definicije so razvidni trije osnovni pogoji, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, da lahko govorimo o obstoju informacije javnega značaja, in sicer:
1.) informacija mora izvirati iz delovnega področja organa;
2.) organ mora z njo razpolagati;
3.) nahajati se mora v neki materializirani obliki.
Po ZDIJZ je torej informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, tista informacija, ki je nastala v zvezi z izvajanjem javnopravnih nalog oziroma v zvezi z dejavnostjo organa. Organ mora informacijo javnega značaja izdelati pri svojem delu in v postopkih, za katere je pristojen v skladu s splošnimi predpisi. Če je prvi pogoj izpolnjen, se lahko informacija javnega značaja nanaša na kakršnokoli vsebino na vseh področjih delovanja zavezanega subjekta ter je lahko povezana z njegovo politiko, aktivnostjo in odločitvami, ki spadajo v delokrog oziroma sfero odgovornosti posameznega organa. Pojem delovno področje po ZDIJZ se namreč razteza na vsak podatek, ki je nastal v zvezi z izvajanjem javnopravnih nalog oziroma v zvezi z dejavnostjo organa. Pri tem ni nujno, da je organ informacijo izdelal sam. Lahko jo je pridobil od drugih oseb, celo zasebnopravnih subjektov, ki niso organi v smislu 1. člena ZDIJZ. Pomembno je le, da je organ informacijo pridobil v okviru svojih pristojnosti (prim. doktorska disertacija dr. Urške Prepeluh, Pravica dostopa do informacij javnega značaja, Ljubljana, september 2004, str. 149).
Upoštevaje vse navedeno in definicijo informacije javnega značaja, Pooblaščenec zaključuje, da zahtevani dokumenti predstavljajo informacijo javnega značaja, saj so izpolnjeni vsi trije osnovni kriteriji, po katerih lahko opredelimo informacijo javnega značaja: informacija izvira iz delovnega področja organa, organ z njo razpolaga, informacija pa se obenem nahaja v materializirani (pisni) obliki, saj je organ Pooblaščencu zahtevane dokumente posredoval kot prilogo dopisa št. Su 1-8/2010, z dne 13. 5. 2010.
Ker zahtevani dokumenti izpolnjujejo vse tri pogoje, da lahko govorimo o obstoju informacije javnega značaja, je vprašanje le še, ali so prosto dostopni oz. ali obstaja razlog za obstoj katere izmed izjem po prvem odstavku 6. člena ZDIJZ.
4. Izjeme od prostega dostopa do informacij javnega značaja
Če zahtevani dokumenti vsebujejo informacije javnega značaja, ima do njih v skladu z določili ZDIJZ dostop vsakdo. Edini razlog za zavrnitev dostopa je v teh primerih morebitni obstoj kakšne izmed izjem, ki jih določa ZDIJZ. Organ lahko v celoti ali delno zavrne zahtevo prosilca, če ugotovi, da zahtevani podatek oziroma dokument predstavlja katerokoli izmed izjem, določenih v prvem odstavku 6. člena ZDIJZ. Le–ta taksativno določa enajst izjem, ko lahko organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije. Pooblaščenec uvodoma pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo pritožnik oziroma prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon. Na tej podlagi je Pooblaščenec preučil dokument, ki ga zahteva prosilec in v nadaljevanju presojal, ali gre za prosto dostopne informacije ali pa je podana katera od izjem od prostega dostopa, določena v prvem odstavku 6. člena ZDIJZ.
4.1 Izjema po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ
6. točka prvega odstavka 6. člena ZDIJZ omogoča organu zavrnitev zahteve za dostop do informacije javnega značaja, če se zahteva nanaša na podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi kazenskega pregona ali v zvezi z njim, ali postopka s prekrški in bi njegovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi.
Navedena izjema se lahko deloma pokriva z 8. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, s katero ZDIJZ varuje podatke, ki so bili pridobljeni ali sestavljeni zaradi pravdnega, nepravdnega ali drugega sodnega postopka, torej tudi prekrškovnega (opomba Pooblaščenca). Tako je uporaba ene ali druge izjeme odvisna od organa, od katerega se informacija zahteva ter od faze, v kateri je postopek. 6. točka prvega odstavka 6. člena ZDIJZ tako določa kumulativno dva pogoja, ki omogočata uporabo te izjeme:
1. da je postopek še v teku,
2. da bi razkritje informacije škodovalo izvedbi postopka.
Za obstoj te izjeme morata biti podana oba pogoja skupaj, zato je Pooblaščenec v nadaljevanju ločeno presojal obstoj vsakega izmed njiju.
Glede na to, da organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe zgolj navaja, da prosilec želi pridobiti fotokopije dokumentov, ki so del prekrškovnega spisa organa, ki še ni pravnomočno končan, je Pooblaščenec z dopisom št. 090-90/2010/2, z dne 5. 5. 2010 pozval organ, ali je v zvezi z dokumenti, ki jih zahteva prosilec, postopek s prekrški še vedno v teku in ali bi z razkritjem kateregakoli dela dokumentacije, ki je predmet zahteve, nastale škodne posledice za izvedbo tega postopka in kakšne bi te posledice bile.
Organ je z dopisom št. Su 1-8/2010, z dne 13. 5. 2010 odgovor in navedel le, da zadeva, ki se vodi pod opravilno št. ZSV 398/2010 še ni rešena, kar pomeni, da je postopek še v teku. Organ torej sploh ni navedel, kakšne bi bile škodne posledice za izvedbo postopka pri razkritju dokumentov.
V zvezi s prvim kriterijem, torej da je postopek še v teku, je Pooblaščenec na podlagi navedb organa in priložene dokumentacije ugotovil, da je bila dne 29. 10. 2009 oziroma popravek dne 6. 11. 2009 skladno z ZP-1 vložena zahteva za sodno varstvo, to je redno pravno sredstvo zoper odločitev prekrškovnega organa. Organ je Pooblaščencu sporočil, da še ni odločil o zahtevi za sodno varstvo, iz česar logično izhaja, da tudi v času odločanja organa o zahtevi še ni bilo odločeno o vloženem pravnem sredstvu. Pooblaščenec šteje, da je postopek pred sodiščem še v teku, saj odločba zaradi vložitve rednega pravnega sredstva še ni postala pravnomočna. Vendar pa mora biti za obstoj navedene izjeme podan tudi drugi pogoj, škoda.
Ker je v pravu dostopa do informacij javnega značaja dokazno breme za obstoj izjeme od prosto dostopnih informacij na organu, bi moral organ z izvedbo škodnega testa dokazati, da bi bila s samim razkritjem prizadeta varovana pravna dobrina, oziroma, da bi nastala določena konkretna škoda za izvedbo postopka. Vendar pa organ škodnega testa ni izvajal, zato je Pooblaščenec, zaradi uresničitve načela materialne resnice, ki ga določa prvi odstavek 8. člena ZUP, in po katerem je treba v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje ter v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo, sam izvedel t.i. škodni test.
Škodni test je eden izmed testov t.i. tehtanja. Dostop do informacije je zato mogoče zavrniti le, če se tehtnica med škodo na izvedbi postopka in razkritjem informacije nagne proti škodi oziroma, če bi bila škoda, storjena izvedbi postopka, večja od pravice javnosti, da se seznani z informacijo. Ogrozitev izvedbe postopka pa mora biti dejanska, ne le hipotetična. Zavezani organ tako dostop do informacij lahko zavrne, če bi njihovo razkritje ogrozilo izvedbo določenih dejanj v postopku do takšne mere, da se ne bi mogla izvesti ali bi bila njihova izvedba zaradi razkritja težja oziroma povezana z nesorazmernimi stroški ali težavami (prim. tudi Komentar Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti, Ljubljana, 2005, stran 128).
Pooblaščenec je ob vpogledu v dokumente zadeve št. 710-624/2008 ugotovil, da gre za dokumente zadeve Republike Slovenije, Inšpektorata RS za okolje in prostor, Stanovanjske inšpekcije od prijave do zahteve za sodno varstvo oz. odstopa zahteve za sodno varstvo organu. Ob skrbni preučitvi zahtevanih dokumentov je Pooblaščenec presodil, da bi razkritje le teh lahko povzročilo škodo za izvedbo prekrškovnega postopka, da bi le-ta pretehtala nad pravico javnosti, da se z informacijo javnega značaja seznani. Pooblaščenec ugotavlja, da so utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi nastala škoda za izvedbo prekrškovnega postopka z razkritjem konkretnih dokumentov. Razkritje zahtevane informacije je namreč potrebno zavrniti, če bi to razkritje ogrozilo izvedbo določenih dejanj v postopku do takšne mere, da se ne bi mogla izvesti ali bi bila njihova izvedba zaradi razkritja težja oziroma povezana z nesorazmernimi stroški ali težavami (Komentar Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, str. 128). V konkretnem primeru glede na fazo postopka, v katerih se nahaja konkretni prekrškovni postopek, ni mogoče določiti, kateri zahtevani dokumenti so oziroma niso pomembni za nadaljnji postopek. Določen dokument je v trenutni fazi postopka lahko povsem brez pomena, tekom postopka pa se lahko izkaže, da gre za enega glavnih obremenilnih ali razbremenilnih dokazov, poleg tega pa se dokazi in podatki, ki utegnejo biti koristni za postopek, presojajo v samem postopku. V okviru dokaznega postopka sodišče pretrese vsa dejstva, za katera meni, da so pomembna za pravilno razsojo. Upoštevaje načelo materialne resnice je pri izvajanju dokaznega postopka treba zagotoviti, da bodo po resnici in popolnoma ugotovljena vsa dejstva, ki so pomembna za izdajo zakonite sodne odločbe. Navedeno pomeni, da bo v predmetni zadevi sodišče celoten dokazni postopek končalo, ko bo ocenilo, da je zbralo dovolj informacij in dokazov, da lahko razsodi, pri čemer bo zaslišalo vse morebitne priče, vpogledalo v vse listine in izvedlo druge dokaze, če bo potrebno. Pravica sodišča, da presoja, ali je podano kakšno dejstvo, ali ne, namreč ni vezana na nobena posebna formalna dokazna pravila. Sodišče šele v obrazložitvi sodbe navede, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov ter katere dokaze je pri tem upoštevalo. Pred zaključkom dokaznega postopka, to je do konca glavne obravnave, pa lahko stranke sodišču ves čas predlagajo izvedbo novih dokazov, o izvedbi katerih pa odloča sodišče. Z razkritjem informacij iz zahtevane dokumentacije bi tako lahko nastala škoda za izvedbo konkretnega sodnega postopka.
Ob tem je potrebno omeniti, da Ustava RS sicer določa javnost sojenja, torej da so sodne obravnave javne, da se sodbe izrekajo javno ter da izjeme določa zakon (24. člen Ustava RS), vendar pa je, po oceni Pooblaščenca, omenjena pravica v prvi vrsti namenjena strankam v posameznem postopku, s katero naj bi se zagotovila poštenost sojenja, zlasti pa je pomembno, da je ta pravica vezana na javnost glavne obravnave in javnost izreka sodbe, kar v konkretnem primeru pomeni, da je javnost lahko prisotna, ko bo opravljena glavna obravnava. Ne glede na to javnost glavne obravnave ne pomeni, da je s tem celoten sodni spis avtomatično prosto dostopna informacija javnega značaja
Na podlagi vsega navedenega Pooblaščenec ocenjuje, da bi z razkritjem dokumentov, ki jih zahteva prosilec, pri izvedbi konkretnega postopka nastala škoda, ki je večja od pravice javnosti, da se seznani s to informacijo. Zahtevo prosilca je zato treba zavrniti, ker sta kumulativno izpolnjena oba pogoja, ki ju za obstoj izjeme po 6. točki prvega odstavka 6. člena določa ZDIJZ.
Prav tako je Pooblaščenec ugotovil, da obstajajo razlogi za obstoj izjeme iz 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, ki se pokriva z izjemo iz 6. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Namreč postopek pred sodiščem je še v teku in je izpolnjen prvi pogoj, prav tako je Pooblaščenec pri izvedbi škodnega testa našel razloge, zaradi katerih organ ne bi mogel pravilno, popolno, objektivno in nepristransko opraviti in zaključiti sodnega postopka, če bi bila zahtevana dokumentacija razkrita javnosti.
4.2 Izjema iz 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ
Organ se v izpodbijani odločbi in dopisu št. Su 1-8/2010, z dne 13. 5. 2010 sklicuje na obstoj izjeme varstva osebnih podatkov in navaja, da prosilec zahteva dokumente zadeve št. 710-624/2008, ki vsebuje vse dokumente zbrane tekom prekrškovnega postopka in bi z vpogledom prosilcu bili razkriti osebni podatki drugih fizičnih oseb, ki niso stranke postopka. Zato bi z razkritjem celotne dokumentacije največjo škodo v postopku utrpela tretja oseba (v spisu je celo fotografija njenega doma) in niti ne vlagatelj zahteve za sodno varstvo. Glede na vsebino celotnega postopka je zato organ ocenil, da je potrebno počakati na odločitev sodišča o zahtevi za sodno varstvo, ki jo je vložila oseba zoper katero prekrškovni postopek niti ni tekel in zaščititi integriteto tretje osebe pred neutemeljenim poseganjem v njeno zasebno sfero.
Pooblaščenec je kljub obstoju izjeme po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ v nadaljevanju še presojal, ali je v katerem izmed dokumentov podana izjema po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, ki kot izjemo od prosto dostopnih informacij določa osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov in tako napoti na uporabo Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 94/2007-uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZVOP-1-UPB1).
Namen ZVOP-1-UPB1 je namreč preprečevanje neustavnih, nezakonitih in neupravičenih posegov v zasebnost in dostojanstvo posameznikov (1. člen ZVOP-1). Po določilu 1. točke prvega odstavka 6. člena ZVOP-1-UPB1 je osebni podatek katerikoli podatek, ki se nanaša na posameznika, ne glede na obliko, v kateri je izražen. Posameznik pa mora biti določena ali določljiva fizična oseba, na katero se nanaša osebni podatek, pri čemer je oseba določljiva, če se jo lahko neposredno ali posredno identificira, predvsem s sklicevanjem na identifikacijsko številko, enega ali več dejavnikov, ki so značilni za njeno fizično, fiziološko, duševno, ekonomsko, kulturno ali družbeno identiteto, pri čemer način identifikacije ne povzroča velikih stroškov, nesorazmerno velikega napora ali ne zahteva veliko časa.
ZVOP-1 ne varuje osebnih podatkov na splošno, ampak omogoča le preprečevanje neustavnih, nezakonitih in neupravičenih posegov v zasebnost in dostojanstvo posameznikov. Ker razkritje osebnega podatka predstavlja vrsto obdelave osebnih podatkov, je za presojo dopustnosti razkritja potrebno upoštevati splošne podlage za obdelavo osebnih podatkov, opredeljene v 8. in 9. členu (javni sektor) ZVOP-1-UPB1. Iz navedenih členov kot splošno pravilo izhaja, da je obdelava osebnih podatkov dopustna, če tako določa zakon ali če je za to podana privolitev posameznika.
Že iz določbe 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ pa izhaja, da nima vsak osebni podatek hkrati statusa t.i. varovanega osebnega podatka oziroma povedano drugače, razkritje osebnega podatka je v določenih primerih lahko dopustno, kar velja tudi za razkritje v okviru izvrševanja pravice dostopa do informacij javnega značaja.
Kot nevarovani osebni podatki se v zahtevanih dokumentih nahajajo ime in priimek stanovanjskega inšpektorja, ime in priimek predsednika Stanovanjske zadruge Ruski Car ter ime in priimek, naslov, telefonska številka in naslov elektronskega sporočila odvetnika.
Pooblaščenec je po temeljitem pregledu vsebine zahtevanih dokumentov in zgoraj citiranih določb ZVOP-1-UPB1 ugotovil, da dokumenti vsebujejo osebne podatke drugih oseb (to je oseb, ki niso javni uslužbenci, odvetniki ali direktorji), kot so ime, priimek, naslov, naziv, datum rojstva, državljanstvo, EMŠO, davčna številka, podatki o lastništvu na nepremičninah prijavitelja, kršitelja in drugih. Prav tako predstavljajo osebni podatek posamezni deli navedb ali obrazložitev, saj je iz njih posameznike mogoče določiti na enostaven način, brez nesorazmernih stroškov ali porabe veliko časa. Navedeni osebni podatki torej predstavljajo izjemo po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.
5. Institut delnega dostopa
Glede na dejstvo, da zahtevani dokumenti vsebujejo ogromno varovanih osebnih podatkov, ki se prepletajo z vsebino dokumentov, je Pooblaščenec ugotovil, da v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti instituta delnega dostopa po 7. členu ZDIJZ. Ta določa, da če dokument ali njegov del le delno vsebuje informacije iz 6. člena ZDIJZ in jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njegovo zaupnost, pooblaščena oseba organa izloči te informacije iz dokumenta ter seznani prosilca z vsebino preostalega dela dokumenta. To v povezavi z načelom odprtosti delovanja javnih organov, ki je opredeljen v 2. členu ZDIJZ, pomeni, da je dolžnost organa, da mora institut delnega dostopa uporabiti vedno, razen če to po kriterijih 21. člena Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Uradni list RS, številka 76/2005; v nadaljevanju Uredba) ne bi bilo izvedljivo oziroma, ko (in če) delno razkritje ne bi ogrozilo zaupnosti varovanih informacij. 21. člen Uredbe določa, da če dokument ali njegov del le delno vsebuje informacije iz 6. člena ZDIJZ, se šteje, da jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njegovo zaupnost, če jih je mogoče:
- fizično odstraniti, prečrtati, trajno prekriti ali drugače napraviti nedostopne, če gre za dokument v fizični obliki;
- zbrisati, kodirati, blokirati, omejiti oziroma drugače napraviti nedostopne, če gre za dokument v elektronski obliki.
Ne glede na navedeno se šteje, da informacije iz dokumenta ni mogoče izločiti, če bi bilo tako izločeno informacijo mogoče razbrati iz drugih informacij v dokumentu.
Upoštevaje vse zgoraj navedene okoliščine Pooblaščenec ugotavlja, da v obravnavanem primeru uporaba instituta delnega dostopa ni mogoča, ker zahtevani dokumenti kot celota predstavljajo podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi postopka s prekrški, ki teče in bi njegovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi ter kot podatek, ki predstavlja varovan osebni podatek.
Iz obrazložitve izhaja, da je pritožba prosilca neutemeljena, zato jo je Pooblaščenec na podlagi tretjega odstavka 248. člena ZUP kot neutemeljeno zavrnil in potrdil izpodbijano odločbo, kot to izhaja iz izreka te odločbe.
V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.
Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa lahko prosilec sproži upravni spor zoper odločbo Republike Slovenije, Okrajnega sodišča v Ljubljani, Miklošičeva 10, 1000 Ljubljana, št. Su 1-8/2010, z dne 21. 4. 2010. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.
Informacijski pooblaščenec
Nataša Pirc Musar, univ. dipl. prav.,
pooblaščenka