Prosilka - Javni medobčinski stanovanjski sklad Maribor
+ -Številka: 090-38/2010/4
Kategorije: Osebni podatek, Mediji
Številka: 090-38/2010/4
Datum: 12. 3. 2010
Informacijski pooblaščenec po pooblaščenki Nataši Pirc Musar (v nadaljevanju Pooblaščenec), izdaja na podlagi desetega odstavka 45. člena Zakona o medijih (Uradni list RS, št. 110/2006 – uradno prečiščeno besedilo; v nadaljevanju ZMed), 2. člena Zakona o informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, številka 113/2005 in 51/2007 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), šestega odstavka 22. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, številka 51/2006 – uradno prečiščeno besedilo in 117/2006 – ZDavP-2; v nadaljevanju ZDIJZ) in drugega odstavka 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo in 105/2006 – ZUS-1; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi Tatjane Vrbnjak, novinarke ČZP Večer, d.d., Svetozarevska 14, 2504 Maribor (v nadaljevanju prosilka) z dne 16. 2. 2010, zoper zavrnilni odgovor Javnega medobčinskega stanovanjskega sklada Maribor, Grajski trg 1, 2000 Maribor, z dne 12. 2. 2010 (v nadaljevanju organ) v zadevi dostopa do informacij za medije naslednjo
O D L O Č B O:
1. Zavrnilni odgovor organa z dne 12. 2. 2010 se odpravi. Organ je dolžan prosilki v roku 15 (petnajstih) dni od prejema te odločbe posredovati seznam najemnikov službenih stanovanj z navedbo funkcije oz. poklica, ki ga opravljajo.
2. V tem postopku posebni stroški niso nastali.
O b r a z l o ž i t e v:
Prosilka je dne 10. 2. 2010 na organ naslovila vprašanje, kdo so najemniki službenih stanovanj sklada. Prosila je za seznam najemnikov (ime in priimek najemnika, delo oziroma funkcija, ki jo opravljajo).
Organ je prosilki odgovoril dne 12. 2. 2010 in ji pojasnil, da ji zahtevanih podatkov ne more posredovati, ker gre za osebne podatke, ki so varovani v skladu z Zakonom o varstvu osebnih podatkov. Ji je pa posredoval zbirne podatke o področju dela, ki ga opravljajo najemniki službenih stanovanj.
Zoper odgovor organa je prosilka dne 16. 2. 2010 pri Pooblaščencu vložila vlogo, ki jo je Pooblaščenec obravnaval kot pritožbo na zavrnilni odgovor organa z dne 12. 2. 2010. V njej med drugim navaja, da je organ zaprosila za seznam imen in priimkov najemnikov službeni stanovanj, skupaj s poklicem. Najemniki teh stanovanj morajo izpolnjevati določene kriterije (namenjena so strokovnjakom, kulturnim delavcem, vrhunskim športnikom ter delavcem, zaposlenim v upravi občin ustanoviteljic organa), zato prosilka meni, da ima upravičeno pričakovanje izvedeti, kdo zaseda ta stanovanja.
Pooblaščenec je dne 19. 2. 2010 organ obvestil o pritožbi prosilke in ga pozval, naj postopa v skladu z 240. členom ZUP (in dalje). Obenem ga je pozval, naj mu, skupaj z morebitnim odstopom pritožbe po 245. členu ZUP, posreduje tudi vse dokumente, ki se tičejo zadeve.
Organ je Pooblaščencu dne 4. 3. 2010 odstopil pritožbo prosilke v obravnavo. V spremnem dopisu št. 263-36/2010-02/02 pojasnjuje, da je pritožba prosilke dovoljena, pravočasna in da jo je vložila upravičena oseba. Organ obenem vztraja pri dejstvu, da bi s posredovanjem zahtevanjih podatkov kršil določbe Zakona o varstvu osebnih podatkov. Svojo odločitev organ dodatno pojasnjuje s primerom, ko je bila zoper prejšnjo direktorico organa podana kazenska ovadba zaradi zlorabe osebnih podatkov, s tem, ko je novinarjem posredovala gradivo za sejo nadzornega sveta pri organu, v katerem so bili med drugim navedeni podatki o najemniku službenega stanovanja v lasti organa (ime in priimek ter ulica kraja bivanja). S podatkom o zaključku postopka organ ne razpolaga. Organ ob tem pojasnjuje, da v izogib podobnim postopkom, ravna pri zbiranju, obdelavi, še posebej pa pri posredovanju kakršnihkoli podatkov o najemnikih stanovanj v njegovi lasti, skrajno skrbno in previdno, tako pa je postopal tudi v obravnavanem primeru.
Pritožba je utemeljena.
Ker je prosilka zahtevala od organa odgovore na vprašanja kot medij, Pooblaščenec za lažje razumevanje na kratko povzema razmerje med informacijami za medije in informacijami javnega značaja ter pritožbeni postopek po ZMed.
V moderni demokratični družbi je spoštovana vloga medijev, ki izvršujejo pomembno družbeno in demokratično funkcijo »javnega psa čuvaja«. Kot posledico poudarjene nadzorne funkcije medijev in razumevanja njihove vloge, je potrebno razumeti tudi Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o medijih (Uradni list RS, št. 60/2006, ZMed-A), ki je stopil v veljavo dne 24. 6. 2006. Po določbi 45. člena ZMed imajo mediji boljši položaj pri pridobivanju informacij za medije. Bistveni element tega privilegiranega položaja je krajši rok za odločanje. Takšen položaj je v skladu z opredelitvijo iz prvega odstavka 2. člena ZMed dan vsem medijem, med katere sodijo časopisi in revije, radijski in televizijski programi, elektronske publikacije, teletekst ter druge oblike dnevnega ali periodičnega objavljanja uredniško oblikovanih programskih vsebin s prenosom zapisa, glasu, zvoka ali slike, na način, ki je dostopen javnosti.
Po določbi 45. člena ZMed so informacije za medije informacije, ki jih organ na lastno pobudo posreduje medijem, in informacije organa, ki jih organ posreduje mediju kot odgovor na vprašanje, in so vezane na delovno področje organa. Informacije morajo biti resnične in celovite. Informacije za medije niso enake informacijam javnega značaja po ZDIJZ. Po definiciji informacije javnega značaja, kot je zapisana v prvem odstavku 4. člena ZDIJZ, je namreč informacija javnega značaja le informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva (v nadaljnjem besedilu: dokument), ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. Po primerjavi obeh opredelitev so informacije za medije širši pojem kot informacije javnega značaja, saj med prve sodi tudi priprava odgovorov na vprašanja in informacij, ki jih organ na lastno pobudo, torej brez postavitve posebnega vprašanja, posreduje medijem.
ZMed v četrtem odstavku 45. člena določa ravnanje organa, ki bo odgovor na določeno vprašanje zavrnil. V tem primeru mora organ po prejemu vprašanja pisno obvestiti medij o zavrnitvi ali delni zavrnitvi odgovora do konca naslednjega delovnega dne od prejema vprašanja. V nasprotnem primeru, torej če bo organ mediju na vprašanje odgovoril, mora odgovor poslati najkasneje v sedmih delovnih dnevih od prejema vprašanja v pisni obliki. Peti odstavek 45. člena ZMed dopušča zavrnitev odgovora na vprašanje samo v primeru, če so zahtevane informacije izvzete iz prostega dostopa po zakonu, ki ureja dostop do informacij javnega značaja.
ZMed vzpostavlja fikcijo, da se zavrnilni odgovor iz četrtega in petega odstavka 45. člena štejeta kot zavrnilna odločba. To pomeni, da organu ni potrebno izdati zavrnilnega oziroma delno zavrnilnega odgovora v obliki odločbe z vsemi sestavinami, kot jih predvideva zakon, ki ureja splošni upravni postopek (uvod, naziv, izrek, obrazložitev, pouk o pravnem sredstvu, podpis uradne osebe in žig organa). Četudi je zavrnilni odgovor sestavljen v obliki navadnega dopisa, se po izrecni določbi zakona šteje kot zavrnilna odločba. V konkretnem primeru se za zavrnilno odločbo šteje odgovor organa z dne 12. 2. 2010.
Skladno z določbo devetega odstavka 45. člena ZMed je pritožba zoper zavrnilni odgovor oziroma zoper fiktivno zavrnilno odločbo, ki je lahko sestavljena zgolj v obliki dopisa, dovoljena le, če zavrnilni ali delno zavrnilni odgovor na vprašanje izhaja iz dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva. Iz navedene določbe nedvoumno izhaja, da pritožba ni dovoljena v vseh primerih, ko je medij nezadovoljen s prejetim odgovorom, temveč da je pritožba dovoljena le v primeru, ko odgovor na vprašanje izhaja iz določenega materializiranega, že ustvarjenega dokumenta in posledično zgolj takrat, ko so zahtevane informacije izvzete iz prostega dostopa po zakonu, ki ureja dostop do informacij javnega značaja. Pritožbeni postopek po ZMed zato ne more voditi do pridobivanja odgovorov na vprašanja po 45. členu ZMed, temveč le do informacij javnega značaja v smislu prvega odstavka 4. člena ZDIJZ.
Za obravnavo konkretne pritožbene zadeve je bistvenega pomena določba drugega odstavka 45. člena ZMed, na podlagi katere lahko mediji zahtevajo posredovanje informacij za medije od vseh organov, ki jih kot zavezance določa ZDIJZ. Pooblaščenec je tako moral v konkretnem primeru najprej ugotoviti, ali je organ zavezanec za dostop do informacij javnega značaja.
Subjekti, ki so po prvem odstavku 1. člena ZDIJZ zavezani za posredovanje informacij javnega značaja, so državni organi, organi lokalnih skupnosti, javne agencije, javni skladi in druge osebe javnega prava, nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb. Skladno z namenom pravne ureditve dostopa do informacij javnega značaja (zagotovitev javnosti in odprtosti delovanja javnih organov ter omogočiti uresničevanje pravice posameznikov in pravnih oseb, da pridobijo informacije javnega značaja) je ZDIJZ omejen na subjekte, ki so del javnega sektorja v širšem smislu. Zajema torej vse subjekte, ki kakorkoli izvršujejo javnopravne naloge, bodisi, da gre za javni sektor v ožjem pomenu (državni organi, organi lokalnih skupnosti, javne agencije, javni skladi) ali pa gre za nosilce javnih pooblastil, izvajalce javnih služb in druge osebe javnega prava. ZDIJZ za vse skupine zavezancev uporablja generičen pojem »organ«.
Po definiciji iz prvega odstavka 4. člena ZDIJZ je informacija javnega značaja tista informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali dokumentarnega gradiva, ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. Ker ZDIJZ sam pojem informacije javnega značaja definira zelo široko, je njegov vpliv na delovanje javnega sektorja izjemno močan. Tako iz kroga organov širšega javnega sektorja, ki sodijo med zavezance za dostop do informacij javnega značaja, kot tudi iz opredelitve informacije javnega značaja, je mogoče zaključiti, da je postopek dostopa do informacij javnega značaja v najširšem pomenu besede namenjen pridobivanju informacij, ki so v povezavi z javnopravnim, oblastnim delovanjem. Podobno izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS I Up 122/2006 z dne 25. 4. 2007, in sicer, da je za pojem informacije javnega značaja odločilno, da gre za informacije s področja izvajanja določenih nalog oziroma dejavnosti, ki jih urejajo javnopravni predpisi. Pri javnopravnem delovanju pa ni pomembna konkretna oblika tega delovanja (oblastno odločanje ali ne-oblastno zagotavljanje določenih storitev), temveč, da se javne naloge ali dejavnosti skladno z načelom zakonitosti izvršujejo na podlagi norm javnega prava, v okviru, ki ga te norme za to dejavnost določajo, ter skladno z namenom varstva javnega interesa. Informacija javnega značaja je torej tista informacija, ki služi uradnemu namenu organa, gre torej za informacije, povezane s katerokoli javno (public) ali upravno funkcijo organa (tako tudi Priporočilo št. 2 (2002) Odbora ministrov državam članicam o dostopu do uradnih dokumentov in Obrazložitveni memorandum, sprejet v okviru Sveta Evrope z dne 21. 2. 2002).
Organ je bil ustanovljen z Odlokom o ustanovitvi javnega medobčinskega stanovanjskega sklada Maribor (Medobčinski uradni vestnik Štajerske in Koroške, št. 161/2001, v nadaljevanju odlok), in sicer s preoblikovanjem stanovanjskega sklada Občine Maribor. Organ upravlja in razpolaga s stanovanji in stanovanjskimi hišami ter drugim premoženjem, ki so ga ustanoviteljice prenesle na sklad z namenom zagotavljanja javnega interesa na področju stanovanjske oskrbe, zlasti pa zaradi:
• gospodarjenja s stanovanji, stanovanjskimi hišami ter funkcionalnimi zemljišči,
• gradnje, nakupa, prenove ter vzdrževanja neprofitnih in profitnih stanovanj,
• zagotavljanja posojil z ugodno obrestno mero za nakup, izgradnjo in prenovo stanovanj in stanovanjskih hiš,
• zagotavljanja enakopravnega položaja občanom vseh ustanoviteljic pri pridobivanju neprofitnih in profitnih stanovanj ter posojil z ugodno obrestno mero,
• zagotavljanja razvoja stanovanjske infrastrukture vseh ustanoviteljic v sorazmerju z deležem posamezne ustanoviteljice v namenskem premoženju sklada,
• izvajanja strokovnih opravil v zvezi s pridobivanjem, prenovo in vzdrževanjem socialnih, kadrovskih in službenih stanovanj za ustanoviteljice,
• opravljanja drugih nalog določenih v občinskih programih, ki se ne financirajo iz namenskega premoženja ter s tem povezane razvojne, finančne, organizacijske in druge aktivnosti s področja stanovanjskega gospodarstva v skladu s Stanovanjskim zakonom, statuti ustanoviteljic tem odlokom in drugimi predpisi.
Po 4. členu odloka je sklad pravna oseba javnega prava in ima status neprofitne stanovanjske organizacije. Iz vsega navedenega izhaja, da organ nedvomno spada v krog organov, ki jih kot zavezance določa 1. čl. ZDIJZ. Pooblaščenec obenem ugotavlja, da ni sporno, da organ z zahtevano informacijo razpolaga in da se ta nahaja v materializirani obliki, saj jo je organ Pooblaščencu, skupaj z odstopom pritožbe, tudi posredoval. Na podlagi navedenega Pooblaščenec zaključuje, da zahtevana informacija v konkretnem primeru izpolnjuje vse pogoje za obstoj informacije javnega značaja, ki jih določa 4. člen ZDIJZ.
Če zahtevani dokumenti vsebujejo informacije javnega značaja, ima do njih v skladu z določili ZDIJZ dostop vsakdo. Edini razlog za zavrnitev dostopa je v teh primerih morebitni obstoj kakšne izmed izjem, ki jih določa ZDIJZ. Organ lahko v celoti ali delno zavrne zahtevo prosilca, če ugotovi, da zahtevani podatek oziroma dokument predstavlja katerokoli izmed izjem, določenih v prvem odstavku 6. člena ZDIJZ. Slednji namreč taksativno določa enajst izjem, ko lahko organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije.
Ker se je organ v odgovoru prosilki z dne 12. 2. 2010 skliceval na izjemo varstva osebnih podatkov, je Pooblaščenec v nadaljevanju presojal, ali je glede zahtevane informacije podana navedena izjema, ki kot izjemo od prosto dostopnih informacij javnega značaja določa osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov.
ZDIJZ tako napoti na uporabo Zakona o varstvu osebnih podatkov (Ur. l. RS št. 94/2007-UPB1, v nadaljevanju ZVOP-1), ki v 1. točki 1. odstavka 6. člena določa, da je osebni podatek katerikoli podatek, ki se nanaša na posameznika, ne glede na obliko, v kateri je izražen. Posameznik pa mora biti določena ali določljiva fizična oseba, na katero se nanaša osebni podatek, pri čemer je oseba določljiva, če se jo lahko neposredno ali posredno identificira, predvsem s sklicevanjem na identifikacijsko številko, enega ali več dejavnikov, ki so značilni za njeno fizično, fiziološko, duševno, ekonomsko, kulturno ali družbeno identiteto, pri čemer način identifikacije ne povzroča velikih stroškov, nesorazmerno velikega napora ali ne zahteva veliko časa. ZVOP-1 ne varuje osebnih podatkov na splošno, ampak omogoča le preprečevanje neustavnih, nezakonitih in neupravičenih posegov v zasebnost in dostojanstvo posameznikov.
Ker razkritje osebnega podatka predstavlja vrsto obdelave osebnih podatkov, je za presojo dopustnosti razkritja seznama najemnikov službenih stanovanj pri organu treba upoštevati splošne podlage za obdelavo osebnih podatkov, opredeljene v 8. in 9. členu ZVOP-1. Iz navedenih členov kot splošno pravilo izhaja, da je obdelava osebnih podatkov dopustna, če tako določa zakon ali če je za to podana privolitev posameznika. V javnem sektorju (komor spada tudi organ) mora biti možnost osebne privolitve določena z zakonom. Bistven element pojma osebnega podatka pa je določenost oziroma določljivost posameznika, na katerega se podatek nanaša.
V zvezi z ugotavljanjem, ali se v posameznem dokumentu nahajajo osebni podatki, katerih razkritje javnosti bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov, je tako potrebno ugotoviti:
1. ali posamezen podatek ustreza definiciji osebnega podatka iz 6. člena ZVOP-1 in
2. ali za razkritje osebnega podatka javnosti obstaja pravna podlaga v smislu 9. člena ZVOP-1. Ta člen namreč ureja pravne podlage za obdelavo osebnih podatkov v javnem sektorju, kamor spada tudi organ in med drugim določa, da se osebni podatki v javnem sektorju lahko obdelujejo (med obdelavo spada tudi sporočanje javnosti), če obdelavo osebnih podatkov in osebne podatke, ki se obdelujejo, določa zakon.
Imena in priimki najemnikov službenih stanovanj, skupaj s podatkom o poklicu oz. funkciji, ki jo opravljajo, nedvomno predstavljajo osebne podatke. Na podlagi teh podatkov so namreč posamezniki točno določeni oz. določljivi. V nadaljevanju je tako Pooblaščenec moral presoditi, ali gre pri teh podatki za izjemo varstva osebnih podatkov po 3. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ, ali pa je te osebne podatke dopustno razkriti, ker za to obstaja pravna podlaga. Že iz določbe 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ namreč izhaja, da nima vsak osebni podatek hkrati statusa t.i. varovanega osebnega podatka oziroma povedano drugače, razkritje osebnega podatka je v določenih primerih lahko dopustno, kar velja tudi za razkritje v okviru izvrševanja pravice do dostopa do informacij javnega značaja.
Z vidika presoje, ali gre za prosto dostopne informacije javnega značaja je, poleg izjeme varstva osebnih podatkov iz 3. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ, namreč treba upoštevati tudi določbo 3. odstavka 6. člena ZDIJZ, po kateri se, ne glede na morebiten obstoj izjeme iz 1. odstavka tega člena (torej tudi v primeru obstoja izjeme varstva osebnih podatkov), dostop do zahtevanih informacij javnega značaja dovoli, če gre za podatke o porabi javnih sredstev ali podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca, razen v primerih iz 1. in 5. do 8. točke prvega odstavka ter v primerih, ko zakon, ki ureja javne finance ali zakon, ki ureja javna naročila, določata drugače.
Pooblaščenec najprej ugotavlja, da 83. člen Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 69/03 in 57/08, v nadaljevanju SZ-1), ki ureja vrste najemnih stanovanj, ločuje neprofitna najemna stanovanja, tržna najemna stanovanja, službena najemna stanovanja in namenska najemna stanovanja. Oddaja službenih stanovanj v najem v SZ-1 ni posebej urejena, ima pa organ Pravilnik o oddaji službeni stanovanj v najem (Medobčinski uradni vestnik, št. 18/04, 8/05 in 10/06, v nadaljevanju pravilnik). Ta določa, da so službena stanovanja tista stanovanja, ki so jih občine ustanoviteljice sklada prenesle v namensko premoženje organa kot službena stanovanja. Službena stanovanja se oddajajo v najem z javnim razpisom, ki se objavi v sredstvih javnega obveščanja. V najem se oddajo za določen čas, in sicer za čas trajanja delovnega razmerja oziroma delovanja upravičencev v dejavnostih, v katerih so zaposleni oziroma delujejo v času pridobitve službenega stanovanja. Višina najemnine za službeno stanovanje se ugotavlja na podlagi veljavne metodologije za oblikovanje najemnin v neprofitnih stanovanjih. Iz 6. člena pravilnika obenem izhaja, da pravica do najema službenega stanovanja ni prenosljiva, 5. člen pravilnika pa pravi, da službenega stanovanja najemnik nima pravice oddajati v podnajem. 8. člen pravilnika določa, katerim kategorijam upravičencev se službeno stanovanje lahko dodeli v najem. Obenem se višina najemnine, ne glede na to, da SZ-1 ločuje službena najemna stanovanja od neprofitnih najemnih stanovanj, določi na enak način, kot najemnina za neprofitna stanovanja, in sicer v skladu z Uredbo o metodologiji za oblikovanje najemnin v neprofitnih stanovanjih ter merilih in postopku za uveljavljanje subvencioniranih najemnin (Ur. l. RS, št. 131/2003, s spremembami in dopolnitvami).
Službena stanovanja, ki jih oddaja v najem organ, so stvarno premoženje organa, s katerim mora organ upravljati gospodarno in pregledno. Tudi za organ namreč v delu velja Zakon o stvarnem premoženju države, pokrajin in občin (Ur. l. RS, št. 14/2007, v nadaljevanju ZSPDPO). Navedeno izhaja iz tretjega odstavka 2. člena ZSPDPO, ki pravi, da se določbe 2., 5. in 7. poglavja tega zakona uporabljajo tudi za stvarno premoženje v lasti javnih zavodov, javnih gospodarskih zavodov, javnih agencij in javnih skladov, če ni s posebnim zakonom urejeno drugače. 2. poglavje ZSPDPO, ki ureja načela ravnanja s stvarnim premoženjem, v 7. členu določa, da upravljavec stvarnega premoženja vodi postopke ravnanja s stvarnim premoženjem države in samoupravnih lokalnih skupnosti na način, ki zagotavlja preglednost vodenja postopkov in sprejemanja odločitev. Po 8. členu ZSPDPO (načelo javnosti) je ravnanje s stvarnim premoženjem po tem zakonu javno, razen v primerih, ko poseben zakon določa drugače.
Iz vsega navedenega izhaja, da so službena stanovanja, ki jih v najem oddaja organ, namenjena posebnim kategorijam upravičencem, ki morajo izpolnjevati pogoje, ki jih določa pravilnik, obenem pa upravičenec pravice do najema ne sme prenesti na drugo osebo. Podatek o tem, kdo je najemnik posameznega službenega stanovanja, je tako podatek, ki je neposredno povezan s porabo javnih sredstev in z vprašanjem, ali organ gospodarno in pregledno upravlja s stvarnim premoženjem. Pooblaščenec pri tem tudi pojasnjuje, da je z vidika nadzora javnosti nad porabo javnih sredstev v konkretnem primeru pomembna t.i. nadzorna funkcija pravice dostopa do informacij javnega značaja, ki je tudi v tem, da mora biti javnosti dana možnost, da preveri, kako organ upravlja s stvarnim premoženjem (najemnina za predmetna stanovanja je namreč neprofitna, kar nedvomno vpliva na porabo javnih sredstev) in ali upravičenci, ki jim je organ v uporabo dodeli službena stanovanja, izpolnjujejo pogoje, ki jih določa pravilnik. Da je prav nadzorna funkcija pravice do informacij javnega značaja ena od najpomembnejših funkcij, navajajo tudi avtorji Komentarja Zakona o dostopu do informacij javnega značaja. Cit. 'Druga pomembna funkcija pravice do dostopa do informacij je v tem, da omogoča državljanom nadzor nad delom javne uprave.' (Komentar Zakona o dostopu do informacij javnega značaja s pravom EU in primerjalno-pravno prakso, Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana 2005, str. 72).
V konkretnem primeru je, glede podatkov o najemnikih službenih stanovanj z navedbo funkcije oz. poklica, ki ga opravljajo, pravna podlaga za posredovanje javnosti v 8. čl. ZSPDPO in 3. odst. 6. čl. ZDIJZ. Glede na navedeno je treba te podatke šteti kot javne podatke, katerih razkritje ni v nasprotju z varstvom osebnih podatkov. Le preko posredovanja teh podatkov javnosti se namreč lahko zagotovi nadzor nad tem, ali organ upravlja s stvarnim premoženjem pregledno, gospodarno in na način, ki ga določa ZSPDPO.
Izhajajoč iz vsega navedenega je Pooblaščenec zaključil, da pri imenih in priimkih najemnikov službenih stanovanj z navedbo funkcije oz. poklica, ki ga opravljajo, ne gre za varovane osebne podatke. Pooblaščenec je zato, na podlagi prvega odstavka 252. člena ZUP, zavrnilni odgovor organa z dne 12. 2. 2010 odpravil in sam rešil zadevo, kot izhaja iz izreka te odločbe.
V tem postopku posebni stroški niso nastali. Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Ur.l. RS, št. 42/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami in dopolnitvami - ZUT-UPB3) oproščena plačila upravne takse.
Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa lahko prosilec sproži upravni spor zoper odločbo organa št. ODL-29/09 z dne 17. 12. 2009. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.
Postopek vodila:
Kristina Kotnik Šumah, univ.dipl.prav.,
namestnica pooblaščenke
Informacijski pooblaščenec
Nataša Pirc Musar, univ. dipl. prav.,
pooblaščenka