Lukič Aleksander, Žurnal media d.o.o. - RTV
+ -Številka: 090-35/2010/11
Kategorije: Mediji, Ali gre za inf. javnega značaja
Številka: 090-35/2010/11
Datum: 29. 4. 2010
Informacijski pooblaščenec po pooblaščenki Nataši Pirc Musar (v nadaljevanju Pooblaščenec) izdaja na podlagi desetega odstavka 45. člena (Uradni list RS, št. 110/2006 - ZMed-UPB1 in 36/2008 – ZPOmK-1; v nadaljevanju ZMed), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/2006 - uradno prečiščeno besedilo in 117/2006 – ZDavP2; v nadaljevanju ZDIJZ) in 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07 – ZUstS-A; v nadaljevanju ZInfP), o pritožbi novinarja Aleksandra Lukiča, Žurnal media d.o.o., Bravničarjeva ulica 13, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju prosilec), zoper molk Javnega zavoda RTV Slovenija, Kolodvorska 2, 1550 Ljubljana (v nadaljevanju organ), na podlagi tretjega odstavka 255. člena in prvega odstavka 246. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, 105/2006 – ZUS-1, 126/2007- ZUP-E in 65/2008-ZUP-F; v nadaljevanju ZUP) v zadevi dostopa do informacije za medije naslednjo
O D L O Č B O:
1. Pritožbi se v delu, ki se nanaša na vprašanje prosilca "koliko znaša vrednost pogodbe med RTV in Študentsko organizacijo Univerze v Ljubljani za oglaševanje v oddaji Hri-bar?" ugodi. Organ je dolžan v roku petih (5) delovnih dni od vročitve te odločbe posredovati fotokopijo 1. alineje 4. člena in 7. člena Pogodbe o sponzorstvu in o donatorstvu, z dne 31. 12. 2009, ki jo ima sklenjeno s Študentsko organizacijo Univerze v Ljubljani za sponzorstvo in donatorstvo oddaje Hri-bar.
2. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.
in
SKLEP:
1. Pritožba prosilca se v delu, ki se nanaša na vprašanje prosilca "Ali obstaja še kakšna druga pogodba s ŠOUL razen te? Katera in v kakšni vrednosti?", zavrže.
2. Stroški v postopku reševanja te pritožbe niso nastali.
O b r a z l o ž i t e v:
Prosilec je dne 3. 2. 2010 na organ naslovil novinarsko vprašanje (elektronsko sporočilo poslano na naslov ga. ……….. ob 13:56 uri), v katerem je zahteval sledeče:
- Koliko znaša vrednost pogodbe med RTV in Študentsko organizacijo Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju ŠOUL) za oglaševanje v oddaji Hri-bar?
- Ali obstaja še kakšna druga pogodba s ŠOUL razen te? Katera in v kakšni vrednosti?
Organ na zahtevo prosilca ni odgovoril v roku 7 delovnih dni od prejema vprašanja v pisni obliki, zato je Pooblaščenec dne 23. 2. 2010 prejel pritožbo prosilca zaradi molka, na podlagi katere je Pooblaščene dne 23. 3. 2010 organ pozval, da v roku 8 (osmih) dni od prejema poziva sporoči, zakaj odgovora ni pripravil pravočasno oz. da v tem roku prosilcu posreduje odgovor oz. dostop do odgovora zavrne.
Organ se je na poziv odzval in pojasnil, da prosilcu ni odgovoril, saj gre za informacijo, ki ni javnega značaja in gre za vprašanje, ki se nanaša na vodenje tržnega dela poslovanja organa in ne na pridobljena javna sredstva. Organ namreč na podlagi Zakona o RTV Slovenija deli bilanco na javni in tržni del. 14. in 15. člen Zakona o RTV Slovenija natančno opredeljujeta, da se morajo prihodki in odhodki voditi ločeno. Navedel še je, da Pooblaščenec že razpolaga s prikazom ločenega evidentiranja (bilanca), Pravilnikom o ločenem evidentiranju ter Pogodbo o sponzorstvu in o donatorstvu med RTV Slovenija in Študentsko organizacijo Univerze v Ljubljani.
Na podlagi navedenega odgovora je Pooblaščene ugotovil, da razlogi za molk na strani organa niso opravičeni, zato je prevzel zadevo v reševanje in organ na podlagi prvega odstavka 10. člena ZInfP v povezavi z drugim odstavkom 245. člena ZUP pozval, da nemudoma oziroma najkasneje v roku petih (5) dni pošlje odgovor na vprašanje ″Ali obstaja še kakšna druga pogodba s ŠOUL razen Pogodbe o sponzorstvu in donatorstvu oddaje Hri-bar?″ in v kolikor takšne pogodbe obstajajo, jih naj posreduje.
Organ je dne 13. 4. 2010 odgovoril, da organ s Študentsko organizacijo Univerze v Ljubljani razen Pogodbe o sponzorstvu in o donatorstvu oddaje Hri-bar nima nobene druge pogodbe.
Pritožba je delno utemeljena.
1. Pritožbeni postopek po ZMed
Za obravnavo konkretne zadeve je bistvenega pomena določba devetega odstavka 45. člena ZMed, po kateri je pritožba zoper zavrnilni odgovor oziroma zoper fiktivno zavrnilno odločbo, ki je lahko sestavljena zgolj v obliki dopisa, dovoljena le, če zavrnilni ali delno zavrnilni odgovor na vprašanje izhaja iz dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva. Iz navedene določbe nedvoumno izhaja, da pritožba ni dovoljena v vseh primerih, ko je medij nezadovoljen s prejetim odgovorom, temveč da je pritožba dovoljena le v primeru, ko odgovor na vprašanje izhaja iz določenega materializiranega, že ustvarjenega dokumenta in posledično zgolj takrat, ko so zahtevane informacije izvzete iz prostega dostopa po zakonu, ki ureja dostop do informacij javnega značaja. Omejitev pritožbe zgolj na pritožbene razloge, ki se nanašajo na izjeme od prosto dostopnih informacij in zgolj na primere, ko odgovor na vprašanje izhaja iz določenega dokumenta, je nujna glede na naravo pritožbenega postopka. V nasprotnem primeru bi se v pritožbenem postopku pred Pooblaščencem pojavil problem izoblikovanosti izreka odločbe in nemožnosti ugotovitve materialne resnice oziroma popolnega in pravilnega dejanskega stanja. Vprašanja se namreč ne nanašajo zgolj na situacije, ki so preverljive, dokazljive in ki izhajajo iz otipljivih dokumentov, temveč so lahko tudi predmet neotipljivega in nematerializiranega. Iz tega razloga zakon zoper zavrnilni odgovor na vprašanje, ki nima podlage v (materializiranem) dokumentu, prepoveduje možnost pritožbe, saj bi v tem primeru šlo za nemogoč preizkus subjektivnih ocen in razmišljanj. Iz tega razloga je določeno, da v primeru, ko vprašanje medija oziroma odgovor organa ne izhaja iz oprijemljivega, materializiranega dokumenta, pritožba ni dovoljena. To pomeni, da Pooblaščenec v pritožbenem postopku ne more odločati o (ne)pravilnosti posredovanih odgovorov ali o tem, kakšne odgovore bi organ moral posredovati, temveč lahko odloča le o dostopu do dokumentov oziroma informacij javnega značaja. Pritožbeni postopek po ZMed zato ne more voditi do pridobivanja odgovorov na vprašanja po 45. členu ZMed, temveč le do informacij javnega značaja v smislu prvega odstavka 4. člena ZDIJZ.
Na podlagi vsega navedenega je pritožbeni postopek po določbi 45. člena ZMed pred Pooblaščencem omejen, in sicer na naslednji zaporedni fazi:
1. na preizkus, ali odgovor na vprašanje izhaja iz dokumenta v smislu prvega odstavka 4. člena ZDIJZ in
2. na preizkus, ali je ta dokument prosto dostopen ali predmet izjem iz prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.
2. Ali so zahtevani dokumenti informacija javnega značaja?
Po definiciji iz prvega odstavka 4. člena ZDIJZ je informacija javnega značaja tista informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali dokumentarnega gradiva, ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. Iz navedene definicije so razvidni trije osnovni pogoji, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, da lahko govorimo o obstoju informacije javnega značaja, in sicer:
1.) informacija mora izvirati iz delovnega področja organa;
2.) organ mora z njo razpolagati;
3.) nahajati se mora v neki materializirani obliki.
Obstoj informacije javnega značaja
Pri presoji, ali zahtevane informacije izhajajo iz dokumenta, ki že obstaja in organ z njim razpolaga, je Pooblaščenec ugotovil, da organ razpolaga le z dokumentom, ki vsebuje odgovor na vprašanja "koliko znaša vrednost pogodbe med RTV in ŠOUL za oglaševanje v oddaji Hri-bar?", medtem, ko pa ne razpolaga z dokumenti, iz katerih izhaja odgovor na vprašanje "Ali obstaja še kakšna druga pogodba s ŠOUL razen te? Katera in v kakšni vrednosti?" .
Kot že omenjeno, je za obravnavo konkretne zadeve bistvenega pomena določba devetega odstavka 45. člena ZMed, po kateri je pritožba zoper zavrnilni odgovor oziroma zoper fiktivno zavrnilno odločbo, ki je lahko sestavljena zgolj v obliki dopisa, dovoljena le, če zavrnilni ali delno zavrnilni odgovor na vprašanje izhaja iz dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva.
Pooblaščenec ne dvomi v navedbe organa o obstoju dokumenta, ki vsebuje odgovor na vprašanje prosilca "Ali obstaja še kakšna druga pogodba s ŠOUL razen te? Katera in v kakšni vrednosti?" in zaključuje, da organ dejansko ne razpolaga z dokumentom, iz katerega izhaja odgovor na vprašanje prosilca "Ali obstaja še kakšna druga pogodba s ŠOUL razen te? Katera in v kakšni vrednosti?", kar pomeni, da ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 4. člena ZDIJZ, po katerem je informacija javnega značaja le tista informacija, s katero organ razpolaga. Pooblaščenec ponovno poudarja, da je, upoštevaje deveti odstavek 45. člena ZMed, pritožba po ZMed dovoljena samo v delu, ko zavrnilni ali delno zavrnilni odgovor na vprašanje izhaja iz dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva. Na tej podlagi je Pooblaščenec v skladu z devetim odstavkom 45. člena ZMed in v povezavi s prvim odstavkom 246. člena ZUP pritožbo prosilca, ki se nanaša na vprašanje zahteve "Ali obstaja še kakšna druga pogodba s ŠOUL razen te? Katera in v kakšni vrednosti?" kot nedovoljeno zavrgel.
Ali je organ zavezanec in ali zahtevana informacija "vrednost pogodbe med RTV in ŠOUL" izvira iz delovnega področja organa?
Glede vprašanja, ali je organ zavezanec po ZDIJZ, je Pooblaščenec ugotovil, da je organ pravna oseba javnega prava, in sicer javni zavod, ki izvaja javno službo. Javni zavodi, predvsem njihova statusna vprašanja, so v pravnem redu Republike Slovenija urejena v Zakonu o zavodih (Uradni list RS, št. 12/1991 ter spremembe in dopolnitve; v nadaljevanju ZZ). V skladu s 1. členom ZZ so zavodi organizacije, ki se ustanovijo za opravljanje dejavnosti vzgoje in izobraževanja, znanosti, kulture, športa, zdravstva, socialnega varstva, otroškega varstva, invalidskega varstva, socialnega zavarovanja ali drugih dejavnosti, če cilj opravljanja dejavnosti ni pridobivanje dobička.
Organ je kot vrsta zavoda s področja kulture in drugih dejavnosti posebej urejen še v Zakonu o Radioteleviziji Slovenija (Uradni list RS, št. 96/2005, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZRTVS-1). 1. člen ZRTVS-1 določa, da je Radiotelevizija Slovenija javni zavod posebnega kulturnega in nacionalnega pomena. Opravlja javno službo na področju radijske in televizijske dejavnosti, določeno s tem zakonom, z namenom zagotavljanja demokratičnih, socialnih in kulturnih potreb državljank in državljanov Republike Slovenije, Slovenk in Slovencev po svetu, pripadnic in pripadnikov slovenskih narodnih manjšin v Italiji, Avstriji in Madžarski, italijanske in madžarske narodne skupnosti v Republiki Sloveniji, ter druge dejavnosti v skladu s tem zakonom in Statutom RTV Slovenija ter zakonom, ki ureja področje medijev. Prvi odstavek 2. člena ZRTVS-1 nadalje določa, da je ustanovitelj javnega zavoda Radiotelevizija Slovenija Republika Slovenija. Dolžnost ustanovitelja je zagotoviti institucionalno avtonomijo in uredniško neodvisnost RTV Slovenija in zagotoviti primerno financiranje za izvajanje javne službe. Iz navedenih določb je torej razvidno, da je organ izvajalec javne službe in je kot tak, v skladu s prvim odstavkom 1. člena, zavezanec po ZDIJZ.
Izhajajoč iz ugotovitve, da je organ zavezanec za posredovanje informacij javnega značaja, je Pooblaščenec v nadaljevanju ugotavljal, ali zahtevana informacija izpolnjuje vse tri kriterije za opredelitev informacije javnega značaja po določilu prvega odstavka 4. člena ZDIJZ, nadalje pa, ali gre za prosto dostopno informacijo.
Pooblaščenec je ugotovil, da odgovor na vprašanje, kolikšna je vrednost pogodbe med ŠOUL in organom, izhaja iz 1. alineje 4. člena in 7. člena Pogodbe o sponzorstvu in o donatorstvu, z dne 31. 12. 2009, sklenjene med organom in ŠOUL. Po mnenju organa ne gre za informacijo javnega značaja, ampak gre za vprašanje, ki se nanaša na vodenje tržne dela poslovanja organa in ne na pridobljena javna sredstva. Iz navedenega izhaja, da organ smiselno zatrjuje, da ne gre za informacijo javnega značaja, ker zahtevana informacija ne spada v delovno področje organa, saj ni povezana z izvajanjem javne službe.
Delovno področje organa po ZDIJZ zajema vse javnopravne naloge, ki jih opravlja organ, in tudi vse dejavnosti, ki se opravljajo v zvezi s temi nalogami. Po ZDIJZ je informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, tista informacija, ki je nastala v zvezi z izvajanjem javnopravnih nalog oziroma v zvezi z dejavnostjo organa. Če je prvi pogoj izpolnjen, se lahko informacija javnega značaja nanaša na kakršnokoli vsebino na vseh področjih delovanja zavezanega subjekta ter je lahko povezana z njegovo politiko, aktivnostjo in odločitvami, ki spadajo v delokrog oziroma sfero odgovornosti posameznega organa (več v doktorski disertaciji dr. Urške Prepeluh, Pravica dostopa do informacij javnega značaja, Ljubljana september 2004, str. 148 - 149).
Delovno področje organa določa ZRTVS-1. Kot že navedeno, je organ po določbi 1. člena ZRTVS-1 javni zavod posebnega kulturnega in nacionalnega pomena, ki opravlja javno službo na področju radijske in televizijske dejavnosti in katerega ustanovitelj je po določbi 2. člena ZRTVS-1 Republika Slovenija. Pri izvajanju javne službe na področju radijske in televizijske dejavnosti pa mora organ, po določbi 3. člena v povezavi s 4. členom ZRTVS-1, med drugim zagotavljati tudi verodostojne in nepristranske informativne oddaje, kakovostne izobraževalne oddaje, produkcijo igranega programa, visoko kakovostno lastno produkcijo, namenjeno otrokom in mladostnikom, kakovostne razvedrilne vsebine za vse starostne skupine, produkcijo in predvajanje slovenskih avdiovizualnih del in audiovizualnih del neodvisnih producentov, itd. Vsebina javne službe je izrecno opredeljena v 3. členu ZRTVS-1, in sicer obsega ustvarjanje, pripravljanje, arhiviranje in oddajanje:
- dveh nacionalnih televizijskih programov;
- treh nacionalnih radijskih programov;
- radijskih in televizijskih programov regionalnih centrov v Kopru in Mariboru;
- po en radijski in televizijski program za avtohtono italijansko in madžarsko narodno skupnost (v nadaljnjem besedilu: narodnostni program) ter radijske in televizijske oddaje za romsko etnično skupnost (v nadaljnjem besedilu: oddaje za Rome);
- radijskih in televizijskih programov za slovenske narodne manjšine v sosednjih državah ter za slovenske izseljenke in izseljence (v nadaljnjem besedilu: izseljence) in zdomce;
- radijskih in televizijskih programov za tujo javnost;
- teleteksta, internetnega in mobilnega portala.
Nadalje 13. člen ZRTVS-1 določa še druge dejavnosti, ki jih organ izvaja kot javno službo, in sicer oddajanje lastnih televizijskih, radijskih in multimedijskih programov preko oddajnikov in zvez ter drugih infrastrukturnih objektov oziroma naprav; oddajanje radijskih oziroma televizijskih programov s statusom lokalnega, regionalnega, študentskega ali nepridobitnega radijskega ali televizijskega programa po zakonu, ki ureja področje medijev, z njihovimi napravami na oddajnih točkah RTV Slovenija; zagotavljanje vidnosti in slišnosti programov RTV Slovenija in drugih programov posebnega pomena za Republiko Slovenijo, zlasti na območjih v zamejstvu, kjer živi slovenska narodna skupnost, skladno z meddržavnimi pogodbami; vzdrževanje in skrb za razvoj televizijske in radijske infrastrukture ter za njeno tehnološko usklajenost s predpisi Evropske unije ter digitalno oddajanje programov.
Pojem delovno področje po ZDIJZ je izredno široko in ne zajema le zakonsko določenih pristojnosti, po navadi določenih v področnih zakonih, temveč vse informacije, ki so na kakršen koli način povezane s temi pristojnostmi. To pomeni, da je pojem delovnega področja iz 4. člena ZDIJZ bistveno širši od pojma delovnega področja po določilih ZRTVS-1, saj se nanaša tudi na vse informacije, ki so povezane z izvajanjem javne službe. Organ je javni zavod, ki izvaja javno službo, zato vse informacije, ki se nanašajo na opravljanje javne službe, izvirajo iz delovnega področja organa.
30. člen ZRTVS-1 določa, da RTV Slovenija pridobiva sredstva za izvajanje svojih dejavnosti:
- iz plačil prispevka za programe RTV Slovenija (v nadaljnjem besedilu: prispevek);
- iz tržnih dejavnosti;
- iz sredstev državnega proračuna;
- iz sponzoriranja in drugih virov skladno z zakonom in statutom.
Iz državnega proračuna se financirajo:
- del narodnostnih programov, v deležu, ki se ne financira iz prispevka;
- del programov RTV Slovenija za slovenske narodne manjšine v sosednjih državah, za izseljence in zdomce oziroma za Slovence po svetu ter za tujo javnost, v deležu, ki se ne financira iz prispevka;
- posamezni projekti kulturnega, znanstvenega in splošno izobraževalnega pomena ter posamezni projekti digitalizacije tehnološke opreme in arhivov, ki jih predlagajo pristojna ministrstva, v delih, ki se ne financirajo iz prispevka.
Iz prispevka se financira dejavnost RTV Slovenija, ki jo kot javno službo določa ta zakon, razen v delih, ko se ta dejavnost glede na določbe prejšnjega odstavka tega člena financira iz državnega proračuna.
V skladu z 28. členom ZRTVS-1 je poslovanje organa javno, zato tudi 14. člen ZRTVS-1 določa načelo finančne preglednosti pri opravljanju javne službe, in sicer, da lahko RTV Slovenija skladno z zakonom opravlja poleg javne službe v omejenem obsegu tudi tržne dejavnosti, vendar mora biti poslovanje na področju tržnih dejavnosti organizirano ločeno od javne službe. Drugi odstavek 14. člena ZRTVS-1 določa, da se prispevek za programe RTV Slovenija, sredstva iz državnega proračuna ter druga javna sredstva in prihodki iz naslova opravljanja javne službe lahko porabijo samo za opravljanje javne službe, ki je določena v tem zakonu, medtem ko pa se prihodki iz naslova tržnih dejavnosti lahko, v skladu s tretjim odstavkom navedenega člena, porabijo za sofinanciranje javne službe ali za ohranjanje in širitev tržnih dejavnosti, vendar le na področjih, ki jih določa ta zakon. Prihodki in odhodki iz naslova opravljanja javne službe ter prihodki in odhodki iz naslova tržnih dejavnosti se vodijo na dveh ločenih računih.
15. člen ZRTVS-1 taksativno našteva, kaj so tržne dejavnosti RTV Slovenija. Te so:
- trženje oglaševalskega časa in trženje programov;
- tehnične in telekomunikacijske storitve, ki niso sestavni del javne službe;
- dajanje oddajne infrastrukture in drugih nepremičnin v najem;
- založniška in koncertna dejavnost;
- tržne programske storitve, vključno z interaktivnimi programskimi storitvami;
- komercialna uporaba arhivskega gradiva.
Pooblaščenec ugotavlja, da je treba ločiti med vprašanjem načina financiranja in vprašanjem, ali gre za javno službo ali za tržno dejavnost. Kot tržna dejavnost organa veljajo le dejavnosti, ki jih ZRTVS-1 izrecno našteva v 15. členu in prihodki od tržnih dejavnosti se lahko potrošijo ali za sofinanciranje javne službe ali pa za ohranjanje in širitev tržnih dejavnosti, in še to le teh, ki so izrecno navedeni v 15. členu. Javna služba organa pa je določena z zakonom in med drugim dejansko obsega celoten televizijski program, saj v skladu s 1. alinejo prvega odstavka 3. člena ZRTVS-1 ustvarjanje, pripravljanje in oddajanje dveh nacionalnih televizijskih programov sodi med javno službo. Glede na navedeno pomeni ves televizijski program a priori izvajanje javne službe. Med televizijski program nedvomno spada tudi razvedrilni program. Organ je namreč v skladu s 3. členom in v povezavi s 4. členom ZRTVS-1 zavezan med drugim zagotavljati verodostojne in nepristranske informativne oddaje, kakovostne izobraževalne oddaje, produkcijo igranega programa, visoko kakovostno lastno produkcijo, namenjeno otrokom in mladostnikom, kakovostne razvedrilne vsebine za vse starostne skupine, produkcijo in predvajanje slovenskih avdiovizualnih del in avdiovizualnih del neodvisnih producentov, itd. Navedeno pomeni, da se tudi razvedrilni televizijski program izvaja kot javna služba; obenem je iz istega razloga organ zavezan, da ves program oblikujejo tako, da bo v javnem interesu. Tretji odstavek 14. člena ZRTVS-1 organu izrecno nalaga, da prihodke iz tržne dejavnosti porabi za izvajanje javne službe. Sicer pa je organ kot javni zavod na podlagi ZRTVS-1 dolžan izvajati javno službo, četudi jo v celoti financira iz tržne dejavnosti. Zato razvedrilni program, kamor sodi tudi oddaja Hri-bar, nikakor ni tržna dejavnost in so trditve organa o tržnosti v tem delu brez pravne podlage. Način financiranja dejavnosti, ki se izvaja kot javna služba, namreč ne spremeni njene narave. Konstitutiven element dejavnosti, ki se izvaja kot javna služba, namreč ni v financiranju s strani proračuna, temveč v načinu izvajanja dejavnosti (torej obveznost izvajanja javne službe) oziroma v dejstvu, da gre za dejavnost, ki se mora izvajati v javnem interesu.
Iz Pogodbe o sponzorstvu in o donatorstvu izhaja, da je predmet pogodbe sponzorstvo in donatorstvo oddaje Hri-bar, ki pa nedvomno spada med razvedrilni program, ki se izvaja kot javna služba. Nadalje je iz Pogodbe o sponzorstvu in o donatorstvu razvidno, da pogodbeni stranki s pogodbo urejata medsebojne pravice in obveznosti v zvezi s sponzorskim in donatorskim dogodkom in sicer za izvršitev določenih števil oddaj Hri-bar.
Sponzorstvo
Iz omenjenih določb izhaja, da ŠOUL s pogodbo ni zakupil oglaševalskega časa med/pred/po oddaji Hri-bar, temveč sponzorira izvajanje oddaje, torej izvajanje javne službe. Kaj torej pomeni sponzorstvo? Organ na svoji spletni strani (http://www.rtvslo.si/strani/sponzorstva/73) navaja, da je sponzorstvo pri načrtovanju oglaševalskega spleta vse pogostejše. Te oblike oglaševanja sodijo v svetu med najinovativnejše in hkrati med najkreativnejše v današnjem medijskem okolju. Prednosti sponzorstva so nagovor točno določene ciljne skupine, ekskluzivni nastop, prezentativnost ob in v samem programu, izgradnja poznavanja blagovne znamke s kontinuiranim nastopom, povezovanje z ostalimi “on air oglaševalskimi oblikami” (sponzorirani napovedniki, radijsko sponzoriranje, klasično oglaševanje,...), povezovanje z ostalimi “off air oglaševalskimi oblikami” in visoka stopnja sprejema pri potrošnikih. Organ ima na spletni strani (http://www.rtvslo.si/strani/pravila-sponzoriranja-na-rtv-slo/74) objavljena Pravila sponzoriranja na RTV Slovenija.
ZMed ureja sponzoriranje v členih od 52. – 55. Sponzoriranje je katerakoli oblika prispevanja k financiranju programskih vsebin s strani fizične ali pravne osebe, ki to stori z namenom promocije svojega imena ali firme, blagovne znamke, oziroma svoje podobe v javnosti. Sponzor televizijskih programov ne sme izvajati dejavnosti razširjanja programskih vsebin ali produkcije avdiovizualnih del (52. člena ZMed). Nadalje 53. člen določa, da sponzor ne sme vplivati na sponzorirane vsebine in na njihovo razporejanje v programski shemi ter s tem omejevati uredniške neodvisnosti medija. Sponzorirane vsebine ne smejo vzpodbujati prodaje oziroma nakupa ali dajanja v najem izdelkov ali storitev sponzorja ali tretje osebe, še posebej ne s posebnim predstavljanjem teh izdelkov ali storitev. Vsaka sponzorirana programska enota (npr. članek, oddaja in podobno) mora biti jasno označena kot takšna, z navedbo sponzorjevega imena ali njegovega znaka, pri čemer mora biti sponzorjevo ime ali njegov znak v televizijskih programih naveden na začetku in na koncu sponzorirane oddaje (drugi in tretji odstavek 55. člena ZMed).
Glede na navedeno in tako poudarja tudi organ, sponzor in oglaševalec nista eno in isto. Sponzor je lahko tudi oglaševalec svojih izdelkov, vendar s tem zapade pod pravila oglaševanja (vstavljanje v oglasne bloke, minutaža itd). Iz Pogodbe o sponzorstvu in o donatorstvu sicer izhaja, da mora organ sponzorju zagotoviti tudi določeno število/sekund telopov/spotov sponzorja, vendar je predmet pogodbe sponzorstvo za izvedbo določenih števil oddaje Hri-bar in ne oglaševanje. Prav tako izhaja iz pogodbe, da sponzor plača določen znesek za oddajo Hri-bar in ne za oglaševanje. Sicer pa prvi odstavek 52. člena ZMed jasno določa, da je sponzoriranje katerakoli oblika prispevanja k financiranju programskih vsebin, torej v zadevnem primeru financiranju oddaje Hri-bar, ki spada med razvedrilni program, ki se izvaja kot javna služba.
Donatorstvo
Kot že omenjeno iz Pogodbe o sponzorstvu in o donatorstvu izhaja, da pogodbeni stranki s pogodbo urejata medsebojne pravice in obveznosti v zvezi z donatorskim dogodkom, in sicer za izvršitev določenih števil rubrik v oddaji Hri-bar. ŠOUL je torej donator določene rubrike, ki se izvaja v okviru oddaje Hri-bar in je del oddaje Hri-bar. Navedeno pomeni, da ŠOUL donira izvajanje javne službe. Donatorstvo je torej ena izmed oblik financiranja, v zadeven primeru programske vsebine t.j. dela oz. rubrike oddaje Hri-bar, ki spada med razvedrilni program, ki se izvaja kot javna služba.
Pooblaščenec obenem ugotavlja, da organu tudi dejansko ni uspelo izkazati, da se oddaja Hri-bar financira iz tržne dejavnosti oz., da sponzoriranje in donatorstvo oddaje Hri-bar spada med prihodke iz naslova tržne dejavnosti. Organ je dne 2. 2. 2010 Pooblaščencu posredoval izpis prihodkov in odhodkov po virih financiranja za leto 2009 (bilanca), iz katere pa ni razvidno, v kateri del dejavnosti spada razvedrilni program oz. iz katere postavke (tržni prihodki ali javni prihodki) se financira oddaja Hri-bar. Prav tako je organ Pooblaščencu posredoval Pravilnik o ločenem evidentiranju različnih dejavnosti z dne 28. 2. 2008, ki v 2. členu pravi, da organ, poleg javne službe, v omejenem obsegu opravlja tržne dejavnosti, vendar mora biti poslovanje na področju tržne dejavnosti organizirano ločeno od javne službe. Pravilnik v 6. členu pravi, da med prihodke javne službe spadajo prihodki od RTV prispevka, prihodki iz državnega proračuna, prihodki iz sredstev EU ter del prevrednotevalnih, finančnih in izrednih prihodkov. Nadalje drugi odstavek določa, da so nejavni prihodki javne službe komercialni prihodki, kamor sodijo oglaševanje, sponzoriranje, televoting ter prodaja glasbenih storitev (abomaji in vstopnice). Sem po prepričanju Pooblaščenca brez dvoma spada tudi sponzoriranje oddaje Hri-bar. Iz 8. člena navedenega pravilnika obenem izhaja, da je oznaka vira financiranja obvezen podatek na vseh izvornih dokumentih, ki se v poslovnih knjigah odražajo na odhodkih ali prihodkih organa, 9. člen pravilnika pa, v točki 5 – Izdani računi, določa, da je potrebno že pri izdaji računa opredeliti vir financiranja. Vsak račun se praviloma lahko opredeli le z enim virom financiranja. Oznaka financiranja se izvede že na nalogu za izdajo računa. Nadalje je iz tabele razvidno, da morajo dokumenti, kjer gre za sponzoriranje oddaje, nositi oznako vira financiranja št. 2. Glede na jasne določbe pravilnika predstavlja sponzoriranje oddaj prihodek javne službe, katere pa organ deli na javne in nejavne prihodke javne službe. Po mnenju Pooblaščenca gre v obeh primerih za financiranje javne službe in torej organ ne more za prihodke, ki predstavljajo prihodek javne službe, določiti, da nekateri prihodki javne službe izpolnjujejo pogoj informacije javnega značaja, nekateri pa ne, samo z določbo, da v pravilniku določbi, kaj so javni in kaj nejavni prihodki javne službe. Prihodki se lahko na podlagi ZRTVS-1 delijo le na prihodke javne službe in prihodke tržne dejavnosti. Glede na navedeno sponzoriranje oddaje Hri-bar nikakor ne predstavlja prihodek tržne dejavnosti, ki je izrecno določena v 15. členu ZRTVS-1, ampak predstavlja prihodek javne službe. Donatorstva kot oblike financiranja pravilnik izrecno ne omenja, vendar po prepričanju Pooblaščenca spada med prihodke javne službe, saj, kot je razvidno iz četrtega odstavka 6. člena pravilnika in 15. člena ZRTVS-1, ki izrecno naštevata tržne prihodke, ne omenjata donatorstva. Donatorstvo določene rubrike oddaje Hri-bar tako nikakor ne predstavlja prihodka tržne dejavnosti, ki je izrecno določena v 15. členu ZRTVS-1, ampak predstavlja prihodek javne službe.
Pooblaščenec je, kljub že zgoraj omenjenemu, organ pozval, naj mu posreduje knjigovodske listine, iz katerih izhaja dejstvo, da gre za tržni del poslovanja. Organ je dne 19. 4. 2010 posredoval odgovor in ponovno navedel, da je javni zavod v skladu z veljavno zakonodajo dolžan pripravljati ločene računovodske izkaze za tržno dejavnost in javno službo. Zakon o RTV pa natančno opredeljuje, kaj sodi v javno službo in kaj v tržno dejavnost. V skladu z navedenim zakonom so v okviru stroškovnega računovodstva določeni tudi ključi za razmejevanje javnih in tržnih prihodkov in odhodkov. Organ je za leto 2009 pripravil tudi bilanco prihodkov in odhodkov, iz katere je razvidna razmejitev na javni del in tržno dejavnost, ki jo je posredoval tudi Pooblaščencu. Pooblaščenec ugotavlja, da organ ni z ničemer izkazal, da sponzoriranje in donatorstvo oddaje Hri-bar predstavlja tržni prihodek. To bi bilo razvidno npr. iz naloga za izdajo računa, ki bi, v primeru financiranja iz tržne dejavnosti, moral nositi oznako vira financiranja št. 3. Tako namreč določa 9. člen predmetnega pravilnika.
Upoštevaje vse navedeno je Pooblaščenec zaključil, da zahtevana informacija spada v delovno področje organa. Ker ni dvoma, da organ z zahtevano informacijo razpolaga in da se ta nahaja v materializirani obliki (podatek o tem, koliko znaša vrednost pogodbe med organom in ŠOUL, namreč izhaja iz 1. alineje 4. člena in 7. člena Pogodbe sponzorstvu in o donatorstvu), se je Pooblaščenec v nadaljevanju opredelil do tega, ali gre za prosto dostopno informacijo, ali pa je podana katera izmed izjem iz prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, zaradi katere se dostop do zahtevane informacije lahko zavrne.
3. Stranski udeleženci v postopku
V postopku dostopa do informacij javnega značaja na podlagi pisne zahteve mora organ, v skladu z določbami ZUP, po uradni dolžnosti skrbeti, da se postopka udeležijo vsi tisti, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločitev organa. V postopek mora torej pritegniti vse tiste subjekte, katerih pravice ali pravne koristi bi z ugoditvijo zahtevi za dostop do informacij javnega značaja utegnile biti prizadete in jim omogočiti udeležbo v postopku.
Po pregledu dokumenta, ki vsebuje zahtevano informacijo, je Pooblaščenec ugotovil, da gre tudi za informacijo, ki se nanaša na ŠOUL. Zaradi morebitnega vpliva odločbe na pravice in pravne koristi ŠOUL-a, je Pooblaščenec, z dopisom št. 090-35/2010/8, z dne 15. 4. 2010, po določilu 43. in 44. člena ZUP, ŠOUL pozval, da se izjasni o tem, ali prijavlja stransko udeležbo v postopku oziroma, ali zahtevane informacije zanj predstavljajo katero izmed izjem od prosto dostopnih informacij javnega značaja po prvem odstavku 6. člena ZDIJZ.
ŠOUL se vse do izdaje odločbe ni odzval in tako tudi ni priglasil stranske udeležbe.
4. Izjeme od prostega dostopa
Če zahtevani dokumenti vsebujejo informacije javnega značaja, ima do njih v skladu z določili ZDIJZ dostop vsakdo. Edini razlog za zavrnitev dostopa je v teh primerih morebitni obstoj kakšne izmed izjem, ki jih določa ZDIJZ. Organ lahko v celoti ali delno zavrne zahtevo prosilca, če ugotovi, da zahtevani podatek oziroma dokument predstavlja katerokoli v prvem odstavku 6. člena ZDIJZ določeno izjemo. Ta taksativno določa enajst izjem, ko lahko organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije.
Organ se ni skliceval na nobeno izjemo, vendar je Pooblaščenec na podlagi drugega odstavek 247. člena ZUP, po katerem mora pritožbeni organ po uradni dolžnosti preizkusiti, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon, opravil preizkus, ali zahtevana informacija morebiti ne predstavlja katere izmed izjem za dostop do informacij javnega značaja. Po temeljitem pregledu in proučitvi zahtevane informacije Pooblaščenec ni zasledil utemeljenega razloga za obstoj katerekoli izjeme po prvem odstavku 6. člena ZDIJZ.
Molk organa se v skladu s četrtim odstavkom 22. člena ZDIJZ šteje kot odločba, s katero je zahteva zavrnjena, iz obrazložitve te odločbe Pooblaščenca pa so razvidni razlogi za ugoditev zahtevi. Pooblaščenec je na podlagi tretjega odstavka 255. člena ZUP o zahtevi prosilca v delu, ki se nanaša na vprašanje "koliko znaša vrednost pogodbe med organom in ŠOUL za oglaševanje v oddaji Hri-bar?" odločil, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe, in sicer je organ dolžan prosilcu v skladu z desetim odstavkom 45. člena ZMed v roku petih (5) delovnih dni od vročitve te odločbe posredovati fotokopijo 1. alineje 4. člena in 7. člena Pogodbe o sponzorstvu in o donatorstvu, z dne 31. 12. 2009, ki jo ima sklenjeno s Študentsko organizacijo Univerze v Ljubljani za sponzorstvo in donatorstvo oddaje Hri-bar.
Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo in sklep ni dovoljena pritožba, pač pa lahko prosilec sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali neposredno pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.
Postopek vodila:
Monika Voga, univ.dipl.prav.,
Svetovalka pri Informacijskem pooblaščencu
Informacijski pooblaščenec
Nataša Pirc Musar, univ. dipl. prav.,
pooblaščenka