Rok Kajzer, novinar časnika Delo - RTV Slovenija
+ -Številka: 020-10/2004/15
Kategorije: Osebni podatek, Javni uslužbenci in funkcionarji, Odločbe po sodbah Upravnega sodišča
Pooblaščenec za dostop do informacij do javnega značaja po pooblaščenki Nataši Pirc Musar (v nadaljevanju: Pooblaščenec), izdaja na podlagi tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 24/03; v nadaljevanju: ZDIJZ) in 1. odst. 252. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 ter spremembe in dopolnitve, v nadaljevanju ZUP) o pritožbi Roka Kajzerja, Delo d.d., Dunajska 5, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju: prosilec), zoper odločbo RTV Slovenija, Kolodvorska 2-4, 1000 Ljubljana z dne 5.2.2004 (v nadaljevanju: organ), izdaja naslednjo
O D L O Č B O:
1. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana odločba odpravi.
2. Organ je dolžan v roku 15 dni prosilcu posredovati dokumente za mesec november 2003, iz katerih so razvidni podatki o neto in bruto plači ter nagradah z osebnim imenom posameznika, brez dodatka za delovno dobo, dodatkov iz naslova zagotavljanja socialnih in zdravstvenih pravic ter drugih identifikacijskih znakov za naslednje javne uslužbence:
- Aleksa Štakula, generalnega direktorja organa
- Borisa Berganta, pomočnika generalnega direktorja
- Irmo Gubanec, pomočnika generalnega direktorja
- Iztoka Malačiča, pomočnika generalnega direktorja
- Janeza Sajovica, pomočnika generalnega direktorja
- Ireno Urbanec, pomočnika generalnega direktorja
- Jožeta Vesela, pomočnika generalnega direktorja
- Mojca Menart, programska direktorica TVS
- Miho Lamprehta, programski direktor RAS.
O B R A Z L O Ž I T E V:
Prosilec je dne 8.1.2004 na organ naslovil zahtevek na podlagi 5., 13., 16. in 17. člena ZDIJZ in prvega odstavka 38. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. št. 56/2002, s spremembami, v nadaljevanju ZSPJS), na podlagi katerega je zahteval informacijo o zadnji bruto in neto plači naslednjih uslužbencev RTV Slovenija: Aleks Štakul (generalni direktor), Boris Bergant, Irma Gubanec, Iztok Malačič, Janez Sajovic, Irena Urbanec, Jože Vesel (vsi pomočniki generalnega direktorja), Mojca Menart, programska direktorica TVS in Miha Lampreht, programski direktor RAS. Prosilec se želi seznaniti z vsebino zahtevane informacije na katerega koli od naslednjih načinov: vpogled, prepis, fotokopija, elektronski zapis.
Organ je dne 23.01.2004 prosilcu odgovoril, da so javnosti dostopni podatki o delovnem mestu, nazivu ali funkciji, o osnovnih plačah, o dodatkih ter delu plače za delovno uspešnost, razen dodatka za delovno dobo.
Odgovor na vprašanje, ali bo posameznik javno objavil podatke o svojih prejemkih iz naslova opravljanja funkcije, je v večjem delu odvisna od njegove odločitve. Zakon določa javnost plače, vendar ne za točno določeno in končno izplačilo plače. Končno določeno izplačilo plače je varovano z zakonodajo o varstvu osebnih podatkov. Zato ne more in ne sme posredovati podatka o zadnji bruto in neto plači ter nagradi za osebe, za katere je to zahteval prosilec, saj bi se s posredovanjem zahtevanih podatkov poseglo v okvir z zakonom zagotovljenega varstva osebnih podatkov. Organ je prosilcu predlagal, da spremeni vprašanje in da zahteva informacijo o npr. razvrstitvi delovnih mest v plačilne razrede. V kolikor prosilec ne bi prilagodil svojega vprašanja tako, da ne bo posegalo v okvir zajamčenega varstva zakonodaje o varstvu osebnih podatkov, je organ zapisal, da bo na podlagi ZDIJZ zahtevo prosilca zavrnil.
Organ je dne 05.02.2004, izdal odločbo, da so zadnje osnovne zahtevane neto razvrščene v razponu med najnižjo, ki znaša 465.260,00 SIT in najvišjo, ki jo ima samo generalni direktor, to je 651.242,00 SIT. V delu, kjer je prosilec posredno zahteval več podatkov ali drugačne podatke, pa je organ zahtevo zavrnil. V obrazložitvi odločbe je navedeno, da vsebina zahtevane informacije ni podrobneje opisana, da pa bi bilo mogoče vsebinsko razumeti, da prosilec zahteva pridobitev podatkov o točno določenem končnem izplačilu plače in nagrade. Ker prosilec kljub pozivu organa zahteve ni konkretiziral, je organ podal informacijo o zadnji neto plači, in sicer natanko tako, kot je prosilec zastavil vprašanje. Če je prosilec želel pridobiti podatke o zneskovno točno določenem končnem izplačilu plač posameznikov, gre za podatke, katerih varstvo po 3. tč. 6. čl. ZDIJZ zagotavlja Zakon o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS št. 59/1999, s spremembami in dopolnitvami do Uradni list RS št. 52/2002, v nadaljevanju: ZVOP). Organ navaja, da poleg ZVOP-a, tudi kolektivna pogodba javnega zavoda RTV Slovenija (v nadaljevanju: kolektivna pogodba) v 103. členu določa, da je razvrstitev delovnih mest v plačilne razrede javna, dejanske plače pa niso javne – z izjemo plače generalnega direktorja. Ker se je generalni direktor zavestno odpovedal z zakonom zagotovljeni pravici do varstva osebnih podatkov, sporočajo, da znaša njegova plača 651.242,00 SIT.
Prosilec je dne 09.02.2004, vložil pritožbo. Zahteva informacijo o zadnji neto in bruto plači in nagradah, zato meni, da organ o zahtevi ni odločil. Odločba organa je v nasprotju z 38. členom ZSPJS. Generalni direktor RTVS in njegovi pomočniki ter oba direktorja na RTVS opravljajo javno funkcijo in delujejo v javnem interesu, torej je javnost upravičena do teh podatkov (zahtevani so bili podatki o novembrskih plačah). Organ v odločbi ne navaja konkretnega člena ZVOP, ki naj bi bil podlaga za zavrnilno odločbo. Sklicevanje organa na 103. člen kolektivne pogodbe organa ni ustrezno, ker gre za nižji akt, kot je zakon.
V tem postopku je Pooblaščenec že odločil z odločbo št- 020-10/2004/4 z dne 24.2.2004, zoper katero je organ sprožil upravni spor. Upravno sodišče je v sodbi opr. št. U 655/2004 z dne 13.4.2005 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo Pooblaščencu v ponovni postopek.
V obrazložitvi sodbe je sodišče Pooblaščencu naložilo, da izda nov upravni akt v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe. Pojasnilo je, da je pri tem vezan na pravno mnenje sodišča in na stališča sodišča glede postopka. Ugotovitve in napotki sodišča se nanašajo na več tematskih sklopov:
1. Napotki, vezani na izrek odločbe oziroma procesne napake (1. in 2. odst. 213. čl. ZUP ter 5. tč. 1. odst. 214. čl. ZUP)
2. Pojasnila, vezana na materialnopravna vprašanja:
a) Datum začetka uporabe pravila o javnosti plač v javnih zavodih po ZSPJS: v času izdaje prve odločbe Pooblaščenca je ZSPJS sicer veljal, vendar se ni uporabljal. Datum začetka uporabe ZSPJS je pravno odločilen. Volja zakonodajalca, da se ZSPJS začne uporabljati z dnem 1.7.2004, je za obravnavani spor ključnega pomena, kar sodišče podrobneje utemeljuje. Sodišče je izrecno navedlo, da je zakonodajalec po uveljavitvi ZSPJS rok za uporabo določbe, ki določa javnost plač v javnem sektorju, podaljšal na dan 1.7.2004. Sodišče zato zaključuje, da pred dnem 1.7.2004 ni bilo pravne podlage za javnost zahtevanih informacij. Druga pravna podlaga, ki bi narekovala javnost teh podatkov, po oceni sodišča ne obstaja.
Sodišče ocenjuje, da je v času odločanja prvostopenjskega organa bila jasno izražena volja zakonodajalca, da naj plače v javnih zavodih postanejo javne šele s 1.7.2004 in ne prej.
b) Razmerje med ZDIJZ kot krovnim zakonom in področnimi zakoni: ključno vprašanje v obravnavani zadevi je bilo materialnopravne narave in sicer razlaga razmerja med ZDIJZ in ZSPJS. Sodišče zaključuje, da se predpisi ne derogirajo, ampak imajo vpliv na odločanje v konkretnem posamičnem primeru. Zakoni ali posamične zakonske določbe prenehajo veljati zaradi drugih zakonov le takrat, kadar kasnejši zakon razveljavi prejšnjega; v nasprotnem primeru je treba uporabljati uveljavljene metode razlage zakonov, ki so si v primeru, da ne gre za pravno praznino v prehodnih določbah ZDIJZ, načeloma enakovredne.
Pritožba je utemeljena.
Pooblaščenec mora kot drugostopenjski organ po 2. odst. 247. čl. ZUP odločbo organa preizkusiti v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa tudi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon.
ZDIJZ je zakon, ki vsebuje tako materialne kot procesne določbe. ZDIJZ v 2.čl. namreč določa, da je namen tega zakona zagotoviti javnost in odprtost delovanja organov ter omogočiti uresničevanje pravice posameznikov in pravnih oseb, da pridobijo informacije javnega značaja, pri čemer si morajo za uresničitev tega namena organi prizadevati, da dosežejo čim večjo obveščenost javnosti o svojem delu.
Informacija javnega značaja je po določilu 4.čl. ZDIJZ informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali dokumentarnega gradiva (v nadaljevanju: dokument), ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb.
Po načelu prostega dostopa iz 5.čl. ZDIJZ, so informacije javnega značaja prosto dostopne prosilcem, vsak prosilec pa ima na svojo zahtevo pravico pridobiti od organa informacijo javnega značaja in sicer na vpogled, ali pridobiti njen prepis, fotokopijo ali elektronski zapis. Načelo prostega dostopa pa pomeni tudi, da so vsakomur dostopne vse informacije javnega značaja vseh zavezancev. Slednje pomeni, da nosi zavezanec (torej organ) dokazno breme, da so določene informacije izvzete iz prostega dostopa (da torej zanje ne velja omenjena pravna domneva), in sicer zato, ker sploh ne gre za informacijo javnega značaja, ali pa sicer gre za informacijo javnega značaja, vendar se dostop lahko zavrne zaradi ene od zakonskih izjem.
V določbi 6.čl. ZDIJZ taksativno določa dvanajst izjem, ko lahko organ prosilcu zavrne dostop do zahtevanje informacije, med drugim tudi, ko gre za osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov (tč. 3). V 7. čl. ZDIJZ je urejen institut delnega dostopa tako, da organ v primeru, da dokument ali njegov del le delno vsebuje informacije iz 6.čl. in jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njegovo zaupnost, izloči te informacije iz dokumenta ter seznani prosilca z vsebino preostalega dela dokumenta.
Smisel in pomen ZDIJZ je prav v njegovi širini in prostem dostopu prav vseh prosilcev do vseh informacij javnega značaja, brez izkazovanja pravnega interesa ali razkrivanja namena pridobitve informacije. Takšno stališče nenazadnje izhaja iz namena ZDIJZ, določenega v 1. odst. 2. čl. ZDIJZ. Po tej določbi je namen zakona zagotoviti javnost in odprtost delovanja organov ter omogočiti uresničevanje pravice posameznikov in pravnih oseb, da pridobijo informacije javnega značaja. Iz te določbe izhajata temeljni načeli, načelo javnosti in načelo odprtosti, ki jima morajo vsi organi zavezanci pri tolmačenju ZDIJZ slediti in jih, upoštevaje 2. odst. 2. čl. ZDIJZ, po kateri si morajo organi za uresničitev namena tega zakona prizadevati, da dosežejo čim večjo obveščenost javnosti o svojem delovanju, v čim večji meri tudi aktivno udejanjati. Obe načeli sta hkrati v funkciji pravice dostopa do informacije javnega značaja. Pri reševanju te pritožbe je prišla do izraza predvsem nadzorna funkcija te pravice, ki je v tem, da omogoča nadzor nad delovanjem javnega sektorja in pomeni »moralno obsodbo »kulture« zaprtosti in skrivnostnosti dela javne uprave« (več o tem Komentar ZDIJZ s pravom EU in primerjalno pravno prakso, urednik doc.dr. Senko Pličanič, Ljubljana 2005, str. 72-73, v nadaljevanju Komentar) in omogoča javnosti, da nadzoruje pravilnost dela vseh organov javne oblasti. Vprašanje javnosti in transparentnosti opravljanja javnopravnih nalog se v tej zadevi izkaže za primarno in odločilno. Zagotovitev nadzora javnosti kot dodatnega in hkrati samostojnega vzvoda nadzora je torej ključnega pomena pri dostopu do informacij javnega značaja.
Uvodoma Pooblaščenec ugotavlja, da se podatki o plačah nahajajo v obliki dokumenta, s katerim razpolaga organ. ZSPJS ureja sistem plač funkcionarjev in javnih uslužbencev v javnem sektorju, pravila za njihovo določanje, obračunavanje in izplačevanje ter pravila za določanje obsega sredstev za plače. V 38. členu ZSPJS je zapisano načelo javnosti plač v javnem sektorju. Po tej določbi so plače v javnem sektorju javne, pri čemer so javnosti dostopni podatki o delovnem mestu, nazivu ali funkciji, o osnovnih plačah, o dodatkih ter delu plače za delovno uspešnost, razen dodatka za delovno dobo.
V 2. čl. ZSPJS je opredeljen javni sektor, ki ga sestavljajo:
državni organi in samoupravne lokalne skupnosti (v nadaljnjem besedilu: lokalne skupnosti), javne agencije, javni skladi, javni zavodi in javni gospodarski zavodi ter druge osebe javnega prava, ki so posredni uporabniki državnega proračuna ali proračuna lokalne skupnosti. Javna podjetja in gospodarske družbe, v katerih ima večinski delež oziroma prevladujoč vpliv država ali lokalna skupnost, niso del javnega sektorja po tem zakonu (prvi odstavek 2. člena ZSPJS). Uporabniki proračuna po ZSPJS so državni organi in lokalne skupnosti, javne agencije, javni skladi, javni zavodi in javni gospodarski zavodi ter druge osebe javnega prava, ki so posredni uporabniki državnega proračuna ali proračuna lokalne skupnosti (drugi odstavek 2. člena ZSPJS). Funkcionarji so osebe, ki pridobijo mandat za izvrševanje funkcije s splošnimi volitvami, osebe, ki pridobijo mandat za izvrševanje funkcije izvršilne in sodne oblasti z izvolitvijo ali imenovanjem v Državnem zboru Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: državni zbor) ali predstavniškem telesu lokalne skupnosti ter druge osebe, ki jih skladno z zakonom kot funkcionarje izvolijo ali imenujejo nosilci zakonodajne, izvršilne ali sodne oblasti. (tretji odstavek 2. člena ZSPJS). Javni uslužbenec je zaposleni, razen funkcionarja, ki sklene delovno razmerje v javnem sektorju (četrta točka prvega odstavka, 2. člena ZSPJS).
Osnovna plača je tisti del plače, ki jo prejema javni uslužbenec ali funkcionar na posameznem delovnem mestu, nazivu ali funkciji za opravljeno delo v polnem delovnem času in za pričakovane rezultate dela v posameznem mesecu. V osnovni plači je všteto tudi napredovanje javnega uslužbenca ali funkcionarja (trinajsta točka prvega odstavka, 2. člen ZSPJS). Del plače za delovno uspešnost je tisti del plače, ki ga lahko prejme javni uslužbenec in funkcionar za nadpovprečno uspešno opravljeno delo v določenem obdobju. (štirinajsta točka, prvega odstavka 2. člena ZSPJS). Dodatki so del plače javnega uslužbenca in funkcionarja za posebne pogoje, nevarnost in obremenitve, ki niso upoštevane pri vrednotenju zahtevnosti delovnega mesta, naziva ali funkcije (petnajsta točka prvega odstavka 2. člena ZSPJS).
Glede na navedeno je Pooblaščenec najprej presojal:
• ali je RTV Slovenija del javnega sektorja, kot ga določa ZSPJS;
• ali so uslužbenci na RTV Slovenija javni uslužbenci in javni funkcionarji, kot definira javne uslužbence in javne funkcionarje ZSPJS.
Zakon o Radioteleviziji Slovenija (Uradni list RS, št. 18/1994, s spremembami, v nadaljevanju: ZRTVS) določa v 1. členu, da je Radiotelevizija Slovenija javni zavod posebnega kulturnega in nacionalnega pomena, ki opravlja javno službo na področju radijske in televizijske dejavnosti, določeno s tem zakonom, ter druge dejavnosti, v skladu z zakonom in statutom. Ustanovitelj javnega zavoda Radiotelevizija Slovenija je Republika Slovenija. RTV Slovenija je javni zavod in sodi v krog javnega sektorja, kot ga opredeljuje prvi odstavek 2. člena ZSPJS.
V skladu z ZSPJS (4.tč. 1. odst., 2.čl.), so zaposleni na RTV Slovenija javni uslužbenci, razen tistih oseb, ki so javni funkcionarji. ZSPJS za javne uslužbence in javne funkcionarje določa, da so plače v delu, kot jih definira zakon, javne.
Ker so po 38. čl. ZSPJS vse plače v javnem sektorju javne, predstavlja to pomembno novost in razliko od dosedanje, veliko bolj zaprte ureditve, po kateri so bile javne samo plače funkcionarjev, za ostale zaposlene pa predpisov, ki bi določali javnost plač, ni bilo. Na tem mestu velja poudariti, da tudi iz zgoraj navedene sodbe Upravnega sodišča izhaja, da je prav datum začetka uporabe pravila 38. čl. ZSPJS pravno relevanten za konkretno zadevo, s čimer postane razlaga in uporaba razmerja med ZSPJS in ZDIJZ redundantna. Bistveno je, da gre za trošenje javnih sredstev, nad čimer mora biti zagotovljen pregled, nadzor in transparentnost porabe. Pomembno je, da je tudi to področje vključeno in urejeno v samem zakonu, upoštevana pa so tudi načela varstva podatkov (Več o tem prof. dr. Rajko Pirnat s soavtorji: Komentar Zakonov s področja uprave, Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana, 2004). Tako zakon določa, da so plače v javnem sektorju javne, javnosti so dostopni podatki o delovnem mestu, nazivu ali funkciji, osnovni plači, o dodatkih ter o delu plače za delovno uspešnost, izpuščen pa je podatek o dodatku za delovno dobo, saj se ta nanaša na konkretnega posameznika.
Z dnem začetka uporabe 38. čl. ZSPJS, torej z dnem 1.7.2004, se je slovenska ureditev približala modernim pravnim redom, po katerih plače v javnem sektorju ne predstavljajo skrivnosti, ker gre za porabo javnih sredstev, nad katero mora biti zagotovljen pregled in nadzor javnosti. Še bolj pa to velja po 1.7. 2005, torej z dnem, ko se je začela uporabljati novela ZSPJS-D (Ur. l. RS, št. 53/05), ki je 38. čl. ZSPJS dodala nov šesti odstavek, po katerem so ne glede na določbo prvega odstavka tega člena javnosti po postopku, ki ga ureja ZDIJZ, dostopni individualni podatki o znesku celotne bruto plače vsakega javnega uslužbenca in vsakega funkcionarja brez zmanjšanja za morebitne odbitke iz naslova izvršbe, kreditov ali drugih osebnih obveznosti. Pooblaščenec zaključuje, da je z novelo ZSPJS-D povsem jasno uzakonjena javnost plače, vezana na osebno ime (ime in priimek) javnega uslužbenca in funkcionarja, saj to izhaja iz besed »vsakega« in »individualni«. Obe besedi nedvomno določata javnost plače konkretnega posameznika.
Tudi v pravni teoriji se dopustnost razkritja tovrstnih podatkov utemeljuje z argumentom doktrine pričakovane zasebnosti, ki jo je že leta 1997 najprej prevzelo Evropsko sodišče za človekove pravice v primeru Halford v. Združeno kraljestvo z dne 25.6.1997, Reports 1997-III, nato pa še Ustavno sodišče RS v OdlUS VI,58, U-I-25/95 z dne 27.11.1997, Ur. l. RS; št. 5/98. Po tej doktrini javni uslužbenec ni upravičen pričakovati zasebnosti glede svojega imena, naziva, položaja, plače, službenega naslova in tistih delov iz uspešne prijave za delovno mesto, ki izkazujejo kvalifikacije osebe, potrebne za določeno delovno mesto.
Za slovensko ureditev pa je relevanten tudi pravni red EU, zlasti sodbe Sodišča Evropskih skupnosti, ki je v zadevi Rechnungshof v. Oesterreichischer Rundfunk in drugi, že odločilo, da poseg v zasebno življenje, ki nastane z objavljanjem plač javnih uslužbencev, upravičujejo načelo transparentnosti in načelo primernega upravljanja z javnimi sredstvi ter preprečevanje zlorab, ki so legitimni javni interesi za omejitev pravice do zasebnega življenja tudi po določbi 2. odst. 8. čl. Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Če je namen razkrivanja plač javnih uslužbencev v zagotavljanju gospodarne in primerne porabe javnih sredstev s strani uprave, še zlasti pa v ohranjanju plač v javnem sektorju znotraj razumnih meja, je to legitimen cilj, ki je skladen tako s 1. odst. 6. čl. Direktive 95/46/ES, kot tudi z 2. odst. 8. čl. EKČP, po katerem so omejitve varstva zasebnosti med drugim dopustne iz razloga ekonomskega blagostanja države (Več o tem doktorska disertacija mag. Urška Prepeluh: Pravica dostopa do informacij javnega značaja, Ljubljana, september 2004).
ZSPJS v 1. čl. določa vsebino in cilje, ki jih zasleduje. Ti so opredeljeni v smeri uveljavitve načela enakega plačila za delo na primerljivih delovnih mestih, nazivih in funkcijah, za zagotovitev preglednosti sistema plač ter stimulativnosti plač. Preglednost sistema plač temelji na načelni prednosti preglednosti javnega trošenja pred varstvom oziroma zaupnostjo takih podatkov. Skladno s tem načelom morajo biti vsa pravila za določitev plač, ki se izplačujejo iz javnih sredstev, določena z zakoni ali drugimi javno objavljenimi predpisi in splošnimi akti, prav tako pa mora biti vzpostavljena javnost plač v javnem sektorju, saj je le na ta način mogoč učinkovit nadzor nad trošenjem sredstev davkoplačevalcev. Preglednost plač v javnem sektorju pripomore tudi k obvladljivosti teh plač, saj je na ta način mogoče vzpostaviti jasno primerjavo med plačami javnega in zasebnega sektorja, pa tudi v javnem sektorju samem, kar lahko služi po eni strani kot opora s tem povezanemu političnemu odločanju, hkrati pa lahko tudi na individualnem nivoju pripomore k zmanjševanju nezadovoljstva, ki bi izhajalo iz negotovosti ali zmotnega občutka relativne deprivacije (Več o tem prof. dr. Rajko Pirnat s soavtorji: Komentar Zakonov s področja uprave, Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana, 2004). Pri izvajanju določb ZSPJS, še posebej 38. čl., gre zasledovanje gospodarne in primerne porabe javnih sredstev, v končni posledici torej za povečano ekonomsko blagostanje države, zato so v tem delu posegi v varstvo zasebnosti v slovenski pravni ureditvi dopustni in ne pomenijo kršitve Zakona o varstvu osebnih podatkov (Ur. l. RS, št. 86/2004, v nadaljevanju ZVOP-1).
Ker organ ni uporabil ustreznih zakonskih določb, to pomeni kršitev materialnega prava. Po določilu 1.odst. 252.čl. ZUP je Pooblaščenec izpodbijano odločbo odpravil in zadevo rešil sam tako, da je organu naložil posredovanje zahtevanih podatkov z osebnim imenom posameznega javnega uslužbenca oziroma funkcionarja, vendar brez dodatka za delovno dobo, dodatkov iz naslova socialnih in zdravstvenih pravic ter drugih identifikacijskih znakov (zlasti rojstni datum, kraj stalnega prebivališča, EMŠO...).
POUK O PRAVNEM SREDSTVU:
Zoper ta sklep ni dovoljena pritožba, temveč je dopustno sprožiti upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve odločbe na Upravno sodišče. Tožba se lahko pošlje po pošti, vloži pisno ali da ustno na zapisnik pri sodišču. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.
Pooblaščenec za dostop do informacij javnega značaja:
Nataša Pirc Musar, univ.dipl.prav.,
pooblaščenka