Simbiont d.o.o. - Ministrstvo za promet
+ -Številka: 090-162/2009/6
Kategorije: Ponovna uporaba, Stroški
Številka: 090-162/2009/6
Datum: 22. 12. 2009
Informacijski pooblaščenec po pooblaščenki Nataši Pirc Musar (v nadaljevanju Pooblaščenec) izdaja na podlagi tretjega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo in 117/06 – ZDavP-2; v nadaljevanju ZDIJZ), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05; v nadaljevanju ZInfP) in prvega odstavka 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi družbe Simbiont d.o.o. Krtina 36, 1233 Dob, ki jo zastopa direktor … (v nadaljevanju prosilec), zoper odločbo Direkcije RS za ceste, Tržaška 19, 1000 Ljubljana št. 090-22/2009/8, z dne 2. 11. 2009, ki jo zastopa direktor … (v nadaljevanju organ) naslednjo
ODLOČBO:
1. Pritožbi prosilca zoper odločbo organa št. 090-22/2009/8 z dne 2. 11. 2009, se delno ugodi, tako da se odpravita 3. in 4. točka izreka izpodbijane odločbe. Organ mora prosilcu ponovno uporabo informacij javnega značaja iz točke 1 izreka odločbe št. 090-22/2009/8 z dne 2. 11. 2009, s stalnim ažuriranjem podatkov v petnajst minutnih časovnih intervalih, za vse posamezne vključene lokacije (na dan 2. 11. 2009 je vključenih 45 števnih mest), omogočiti brezplačno.
2. Posebni stroški v tem postopku niso nastali.
O b r a z l o ž i t e v
Prosilec je dne 21. 10. 2009 na obrazcu »Zahtevek za dostop do prometnih podatkov« pri organu podal naročilo za pridobitev prometnih podatkov, in sicer je zahteval dodelitev gesla za dostop do stanja avtomatskih števcev prometa na servisu http://www.drsc.si/stevci/stevci_geors_si.xml.
Dne 23. 10. 2009 je organ z elektronsko pošto prosilca pozval k dopolnitvi njegove zahteve, istega dne je prosilec svojo zahtevo dopolnil na način, kot je zahteval organ. Dopolnjeno zahtevo je poslal kot Zahtevek za dostop do informacij javnega značaja – podatki o stanju avtomatskih števcev prometa. V njej je opredelil informacije, ki jih želi ponovno uporabiti, način prevzema zahtevane informacije, namen ponovne uporabe ter pogoje za dostopnost javnosti. Navedel je, da bi se dostop do zahtevanega servisa izvajal preko spleta (http) 24/7/365 vsakih petnajst minut v dnevnem času in le nekajkrat v nočnem času. Namen uporabe podatkov je povsem nepridobiten, saj do podatkov lahko pride vsakdo, ki doseže spletni servis geoStik in to brezplačno.
Organ je na podlagi 22. člena ZDIJZ dne 2. 11. 2009 izdal odločbo št. 090-22/2009/8, s katero je prosilcu, za ponovno uporabo podatkov v pridobitne namene, naložil plačilo 3,4 EUR mesečno za posamezno vključeno lokacijo, kar za 45 vključenih števnih mest pomeni 153,00 EUR mesečno. Organ je ceno razpolaganja z informacijo javnega značaja določil v skladu s 23. členom Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Ur.l. RS, št. 76/2005 s spremembami in dopolnitvami; Uredba), in sicer na 17,00 EUR mesečno za posamezno vključeno lokacijo. Zahtevana informacija javnega značaja predstavlja 20% delež podatkov, zato je organ obračunal stroške v sorazmernem deležu, kar znaša 3,4 EUR mesečno za posamezno vključeno lokacijo.
Zoper zgoraj omenjeno odločbo organa (v nadaljevanju izpodbijana odločba) je prosilec dne 17. 11. 2009 pri organu vložil pritožbo. Ker organ svoje odločbe ni spremenil, je pritožbo po preskusu procesnih predpostavk, na podlagi ZUP odstopil v reševanje Pooblaščencu, ki jo je prejel 23. 11. 2009.
V pritožbi prosilec navaja, da je strošek, ki ga je izračunal organ za ponovno uporabo informacije javnega značaja, povsem nerazumen in nikakor ni komercialno opravičljiv. Prosilec je mnenja, da s svojo storitvijo geostik.com dodaja podatku o stanju prometa in števcih neko novo dimenzijo in uporabnost in jo s tem pretvarja v koristno in uporabno informacijo. Po mnenju prosilca je sicer res, da se podjetje trudi opravljati pridobitno dejavnost in oddaja prostor za oglaševanje na spletnem servisu geostik.com, vendar se ne more strinjati s tem, da so na ta način števci prometa uporabljeni v pridobitne namene, saj so le ena od informacij, ki so na voljo, oglašuje pa se na celotnem spletnem mestu. Prosilec navaja, da je večina podatkov o prometu na voljo vsepovsod, števci prometa so le zanimiva popestritev običajnih informacij.
Pritožba je delno utemeljena.
1. Pristojnost in meje preskusa izpodbijane odločbe
Prosilec se je v konkretnem primeru pritožil le zaradi izračunane cene ponovne uporabe informacij javnega značaja, zato se Pooblaščenec v presojo pravilnosti drugih delov odločbe ni spuščal.
Pooblaščenec je med drugim pristojen tudi za odločanje o pritožbi zoper odločbo organa iz tretjega odstavka 22. člena ZDIJZ, tj. zoper odločbo organa, s katero ta odloči o zaračunani ceni ponovne uporabe. Navedeno izhaja tudi iz 1. alineje prvega odstavka 2. člena ZInfP, ki določa, da je Pooblaščenec pristojen za odločanje o pritožbi zoper odločbo, s katero je organ zavrgel ali zavrnil zahtevo ali drugače kršil pravico do dostopa ali ponovne uporabe informacij javnega značaja. Določbo je v delu, ki govori o pristojnosti Pooblaščenca za odločanje na drugi stopnji zoper »(…) odločbo, s katero je organ (…) drugače kršil pravico do (…) ponovne uporabe informacij javnega značaja«, treba razumeti kot podlago za odločanje o domnevni oziroma s strani prosilca zatrjevani kršitvi pravice do ponovne uporabe. Čeprav odločba, s katero se odloči o ceni ponovne uporabe po naravi stvari ni zavrnilna odločba, je namreč treba dopustiti možnost, da kršitev pravice do ponovne uporabe izhaja tudi iz tovrstne odločbe, saj ni izključeno, da organ o ceni odloči:
- v nasprotju s procesnimi predpisi (ZUP in ZDIJZ);
- v nasprotju z materialnopravnimi določbami ZDIJZ, zlasti tretjim odstavkom 4. člena, 34.a členom in 36.a členom;
- v nasprotju z določbami Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 76/05 in 119/07; v nadaljevanju Uredba), zlasti 22., 23., 24., 25. a in 25. b členom ali
- v nasprotju z internim cenikom.
Kot organ druge stopnje je Pooblaščenec v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti izpodbijano odločbo v delu, v katerem jo pritožnik oziroma prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon. Glede na ugotovitve v 4. točki te obrazložitve se Pooblaščenec s to odločbo ni spuščal v pravilnost izračuna cene glede na cenik, ki je veljal na dan prejema zahteve.
2. Informacije javnega značaja, s katerimi razpolaga organ
Pooblaščenec je najprej presojal, ali zahtevane informacije predstavljajo informacijo javnega značaja v smislu definicije iz prvega odstavka 4. člena ZDIJZ, to je predvsem, ali zahtevane informacije sodijo v delovno področje organa. Očitno je namreč, da druga dva pogoja za opredelitev informacije javnega značaja v nobenem trenutku v postopku za organ nista bila sporna: organ z zahtevanimi informacijami razpolaga, prav tako pa se informacije nahajajo v materializirani obliki.
Prosilec je za ponovno uporabo informacij javnega značaja v nepridobitne namene zahteval dodelitev gesla za dostop do informacij, ki se nanašajo na števce prometa na servisu http://www.drsc.si/stevci/stevci_geors_si.xml.
Pooblaščenec ugotavlja, da je organ v skladu s 14. členom Zakona o državni upravi (UL RS, št. 52/2002 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZDU-1) organ v sestavi Ministrstva za promet. V Zakonu o javnih cestah (Ur. list RS, št. 29/97 s spremembami in dopolnitvami; ZJC) je v 19. členu med drugim kot ena izmed nalog organa opredeljena tudi naloga štetja prometa na državnih cestah.
Pooblaščenec torej ugotavlja, da je informacije, ki jih zahteva prosilec, organ izdelal v okviru svoje javnopravne funkcije, saj gre za podatke o števcih prometa, ki jih organ mora pridobivati v okviru izpolnjevanja svoje z ZJC opredeljene naloge štetja prometa na državnih cestah.
3. Splošno o ponovni uporabi informacij javnega značaja
Organi javnega sektorja zbirajo, proizvajajo, reproducirajo in razširjajo informacije, da izpolnijo svoje javne funkcije. Uporaba takih informacij za druge namene pomeni ponovno uporabo. Bistven element ponovne uporabe je dodana vrednost informaciji javnega značaja, zasebni sektor naj bi torej ponudil več kot ponuja organ v okviru izvajanja svojih javnih nalog. Smisel nadaljnje uporabe ali izkoriščanja informacij javnega značaja je zagotavljanje nadgradnje teh informacij s strani prosilca in s tem izpolnjevanje gospodarske funkcije pravice dostopa do informacij javnega značaja.
Pri gospodarski funkciji pride do izraza njen pomen za gospodarstvo, saj s ponovno uporabo informacij nastane trg z informacijami javnega sektorja, ki predstavlja enega ključnih trgov pri širjenju komunikacijske tehnologije. Predvsem komercialni uporabniki tako pridobljene informacije nato obdelajo, izdelajo dodano vrednost in tako obogateno informacijo ponudijo nazaj na trg. Pooblaščenec pri tem posebej poudarja, da komercialne uporabnike k obogatitvi informacij zavezuje le trg in nikakor ne sam zakon.
Glavno vodilo ponovne uporabe informacij temelji na premisi, da je nastanek informacij javnega sektorja financiran iz javnih, proračunskih sredstev in jih zato ni mogoče šteti za last javnega sektorja.
Pojem ponovne uporabe informacije javnega značaja določa tretji odstavek 4. člena ZDIJZ. Ponovna uporaba informacij javnega značaja po tej določbi pomeni uporabo informacij s strani fizičnih oseb ali pravnih oseb za pridobitne ali nepridobitne namene, razen za prvotni namen v okviru javne naloge, zaradi katerega so bili dokumenti izdelani. Ključno za ponovno uporabo informacij je, da organi javnega sektorja informacije prvenstveno zbirajo za izvrševanje svojih javnih nalog, že zbrane informacije pa lahko posredujejo prosilcem za nadaljnjo uporabo v pridobitne ali nepridobitne namene. Razlikovanje med pridobitnim in nepridobitnim namenom ne vpliva na to, ali je šteti posamezno uporabo informacije javnega značaja za ponovno uporabo. Ta razlika dobi pomen samo ob vprašanju, ali sme organ zaračunati ceno za ponovno uporabo.
V četrtem odstavku 17. člena ZDIJZ so določene obvezne sestavine zahteve za ponovno uporabo informacij javnega značaja:
- navedba informacije, ki jo želi prosilec ponovno uporabiti;
- na kakšen način želi prevzeti vsebino zahtevane informacije (klasičen ali elektronski zapis);
- za kakšen namen želi informacijo ponovno uporabiti (pridobitni ali nepridobitni namen).
Prosilec v svoji zahtevi natančno navaja, katero informacijo želi dobiti, na kakšen način jo želi pridobiti ter da jo želi ponovno uporabiti. Na tej podlagi Pooblaščenec ugotavlja, da gre v konkretnem primeru za zahtevo za ponovno uporabo informacij javnega značaja.
4. O dopustnosti zaračunavanja cene pri ponovni uporabi informacij javnega značaja
Direktiva 2003/98/ES državam članicam pušča proste roke glede zaračunavanja cene ponovne uporabe. Te se lahko odločijo za brezplačnost ali odplačnost, vendar pa morajo, če se odločijo za odplačnost, spoštovati navodila Direktive 2003/98/ES glede izračuna cene, ki naj temelji na pokritju lastnih stroškov z vključenim zmernim investicijskim donosom. Slovenija se je odločila za diferencirano politiko zaračunavanja za komercialno ali nekomercialno ponovno uporabo. Javni sektor, konkretneje vsak posamezen organ, ima po določilu prvega odstavka 34. a člena ZDIJZ pravico, da ponovno uporabo v pridobitne namene zaračuna ceno, razen v primeru uporabe z namenom informiranja, zagotavljanja svobode izražanja, kulture in umetnosti in uporabe informacij s strani medijev.
Uredba v 25. a členu določa, da mora prosilec v zahtevi za ponovno uporabo informacij javnega značaja iz četrtega odstavka 17. člena ZDIJZ opredeliti pridobitni oziroma nepridobitni namen ponovne uporabe predvsem z opisom naslednjih okoliščin: pravno-organizacijska oblika oziroma status prosilca in dejavnost, ter predvideni način ponovne uporabe informacij, vključno s pogoji posredovanja informacij javnosti. V 25. b členu Uredba še določa, da kadar organ prosilcu zaračuna ceno ponovne uporabe, lahko od prosilca zahteva vnaprejšnje plačilo odmerjene cene in posreduje informacije javnega značaja za ponovno uporabo na podlagi dokazila o plačilu odmerjene cene in morebitnih materialnih stroškov za posredovanje informacij. Iz določb uredbe je razvidno, da lahko organ za ponovno uporabo informacij javnega značaja v nepridobitne namene prosilcu zaračuna le materialne stroške, ki so mu zaradi prosilčeve zahteve nastali (enako načelo velja tudi za klasičen dostop do informacij javnega značaja).
Določba tretjega odstavka 34.a člena ZDIJZ določa, da organ ne zaračuna ponovne uporabe informacij, če jih v svetovni splet posreduje brezplačno. Ker je določba tretjega odstavka 34. člena ZDIJZ pomensko kratka in ker tako široko področje, kot je posredovanje informacij v svetovni splet, zajema v enem samem stavku, je potrebno namen zakonodajalca iskati s pomočjo teleološke razlage. Določba namreč z enim stavkom zasleduje več namenov. Nedvomno je namen zakonodajalca, tako prosilcem kot tudi organom, olajšati delo pri ponovni uporabi informacij ter njeni tehnični izvedbi, kadar se je organ že sicer odločil informacije v splet v celoti posredovati brezplačno, tako za pridobitno kot za nepridobitno uporabo. Organ lahko iste informacije prosilcem za pridobiten namen zaračuna, za nepridobiten namen pa jih mora omogočiti brezplačno. Organi se lahko odločajo, da del informacij prek interneta uporabnikom brezplačno ponudijo v okrnjeni obliki, lahko se odločijo za časovno ali količinsko omejen dostop, ponudijo lahko brezplačen vzorec sicer plačljivih informacij, uporabijo lahko programske funkcije, ki onemogočijo pridobitno uporabo (na primer preprečitev nadaljnje obdelave) ali kateri drug tehnični način diferenciranja. Namen zakona je organu dopustiti, da se glede odplačnosti odloči sam, zato organu samemu prepušča opredelitev tehničnih in izvedbenih pogojev same diferenciacije. Organ lahko torej, prav z namenom ločitve pridobitnih in nepridobitnih uporabnikov, informacije v splet posreduje brezplačno le omejeno.
Pooblaščenec ugotavlja, da organ v konkretnem primeru informacij, ki jih želi prosilec, ni posredoval v svetovni splet brez omejitev v obliki, ki jo zahteva prosilec (xml), temveč njihovo posredovanje v svetovni splet brez omejitev poteka preko spletne strani www.promet.si Prometno-informacijskega centra za državne ceste DARS. Arhiv teh podatkov pa se nahaja pri organu. Organ je imel očitno namen uvesti ločen (diferenciran) režim dostopa do zahtevanih informacij. Organ res že razpolaga z zahtevano informacijo javnega značaja, vendar pa ene od dveh oblik (oblike xml, ki jo zahteva prosilec) v svetovni splet ne posreduje brez omejitev (omenjeni spletni servis je dostopen le preko gesel, ki jih podeljuje organ), niti tega ni dolžan storiti. Prav tako v tem primeru ne moremo uporabiti določbe 2. točke drugega odstavka 17. člena ZDIJZ, ki določa, da prosilec sam opredeli, na kakšen način se želi seznaniti z vsebino zahtevane informacije (vpogled, prepis, fotokopija, elektronski zapis). Navedena točka namreč velja le za dostop do informacij javnega značaja in ne tudi za ponovno uporabo.
Zaradi vsega do sedaj navedenega je v konkretnem primeru izrednega pomena presoja, ali želi prosilec ponovno uporabiti informacije javnega značaja za pridobitni ali za nepridobitni namen. Pooblaščenec je ugotovil, da bo prosilec zahtevane informacije javnega značaja v obliki xml ponovno uporabil tako, da bodo do njih lahko dostopali vsi, ki dosežejo spletni servis geoStik in to brez pogojev plačila in tudi brez pogoja registracije. Informacije bodo tako povsem javno dostopne in brezplačne. Ob ogledu spletne strani, na katero se prosilec sklicuje v svoji zahtevi (http://www.geostik.com/), je Pooblaščenec namreč nedvomno ugotovil, da je dostop do nje dejansko možen brez omejitev, brez kakršnegakoli pogoja registracije, da prosilec za dostop do te strani ne zaračunava nobene cene, saj je ta prosto dostopna vsakomur, ki do nje želi dostopati. Res je sicer to, kar trdi organ, da prosilec oglasni prostor na spletnem mestu trži, vendar to po mnenju Pooblaščenca še ne pomeni, da bo informacije, ki jih želi ponovno uporabiti, uporabljal za pridobitne namene. Informacije, ki jih bo prosilec ponovno uporabil, bodo le dodana vrednost že obstoječemu spletnemu mestu, povečale bodo atraktivnost samega spletnega mesta in zato bodo gotovo omogočile prosilcu, da bo oglasni prostor na tem spletnem mestu lažje tržil.
Organ bi v skladu z določbo 18. člena Uredbe prosilcu lahko zaračunal morebitne materialne stroške posredovanja informacij javnega značaja za ponovno uporabo. V konkretnem primeru je bilo treba ugotoviti, da organ materialnih stroškov s posredovanjem zahtevanih informacij ne bo imel, saj je vse, kar prosilec potrebuje za to, da bo do zahtevanih informacij za namene ponovne uporabe lahko dostopal, to, da mu organ dodeli geslo, s katerim bo lahko dostopal do servisa http://www.drsc.si/stevci/stevci_geors_si.xml.
Ob koncu Pooblaščenec opozarja na to, da je opredelitev pojma pridobitni namen v določbi tretjega odstavka 4. člena in tretjega odstavka 5. člena ZDIJZ o ponovni uporabi informacij javnega značaja vezana na določbo 25. a člena Uredbe. Dejansko gre za situacije, ko bi prosilec, ki zahteva ponovno uporabo informacij javnega značaja, nato svojim uporabnikom dostop do ponovno uporabljenih informacij javnega značaja, zaračunal. V konkretnem primeru pa, kot že rečeno, ni tako. Dostop do ponovno uporabljenih informacij javnega značaja bo prosilec uporabnikom omogočal povsem brezplačno, informacije bodo dostopne vsakomur, brez omejitev, povečala se bo le atraktivnost spletnega mesta, ki pa bo v posledici lahko pripomogla k večjemu zanimanju oglaševalcev za oglaševanje na konkretnem spletnem mestu, kar pa ne pomeni, da gre za ponovno uporabo za pridobitni namen.
5. Sklepno
Pooblaščenec je v skladu z določbo 247. člena ZUP po uradni dolžnosti preizkusil tudi, ali obstajajo izjeme po šestem odstavku 6. člena ZDIJZ, zaradi katerih je treba zahtevo za ponovno uporabo informacij javnega značaja zavrnitvi. Ob ugotovitvi, da te ne obstajajo, je s pritožbo izpodbijano odločitev organa o ceni ponovne uporabe informacij javnega značaja odpravil in sam odločil na podlagi prvega odstavka 252. člena ZUP. Ta določa, da v kolikor organ druge stopnje ugotovi, da so bili v odločbi prve stopnje zmotno presojeni dokazi, da je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep glede dejanskega stanja ali da je bil napačno uporabljen pravni predpis, na podlagi katerega je bilo odločeno o zadevi, ali če spozna, da bi bilo treba po prostem preudarku izdati drugačno odločbo, odpravi odločbo prve stopnje s svojo odločbo in sam reši zadevo. Zato je Pooblaščenec odločil, kot izhaja iz izreka te odločbe.
Posebni stroški v tem postopku niso nastali.
Ta odločba je v skladu z 28. členom Zakona o upravnih taksah (ZUT) oproščena plačila upravne takse.
Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa je dopustna tožba, ki se vloži v 30 dneh po prejemu te odločbe na Upravno sodišče v Ljubljani, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožbo se vloži pisno neposredno pri navedenem sodišču ali po pošti ali ustno na zapisnik. Če je tožba poslana po pošti, se šteje, da je prispela pravočasno, če je bila priporočeno oddana na pošto zadnji dan roka. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži najmanj v treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.
Postopek vodila:
Mag. Nataša Brenk
Svetovalka informacijskega pooblaščenca
Informacijski pooblaščenec:
Nataša Pirc Musar, univ. dipl. prav.,
pooblaščenka