Bernik Tina, Žurnal 24 - RTV Slovenija
+ -Številka: 090-152/2009/16
Kategorije: Mediji, Ali gre za inf. javnega značaja, Poslovna skrivnost, Osebni podatek
Številka: 090-152/2009/16
Datum: 24. 12. 2009
Informacijski pooblaščenec po pooblaščenki Nataši Pirc Musar (v nadaljevanju Pooblaščenec), izdaja na podlagi desetega odstavka 45. člena Zakona o medijih (Uradni list RS, št. 110/2006 – uradno prečiščeno besedilo; v nadaljevanju ZMed), 2. člena Zakona o informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, številka 113/2005 in 51/2007 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), šestega odstavka 22. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, številka 51/2006 – uradno prečiščeno besedilo in 117/2006 – ZDavP-2; v nadaljevanju ZDIJZ), prvega odstavka 246. člena, prvega odstavka 252. člena ter prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo in 105/2006 – ZUS-1; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi Tine Bernik, redaktorice in urednice Scene Žurnal24, Žurnal media d.o.o., Bravničarjeva ulica 13, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju prosilka) z dne 26. 10. 2009, zoper zavrnilni odgovor Radio televizije Slovenija, Kolodvorska 2, 1550 Ljubljana (v nadaljevanju organ) z dne 13. 10. 2009, v zadevi dostopa do informacij za medije naslednji
S K L E P
Pritožba prosilke se v delu, ki se nanaša na pridobitev odgovorov na vprašanji: Koliko za pisanje scenarija v oddaji Na Zdravje dobi …? in Kolikšen je honorar za vodenje na posamezno oddajo Na zdravje za …?, zavrže.
in
O D L O Č B O:
1. Pritožbi prosilke zoper zavrnilni odgovor organa z dne 13. 10. 2009 se delno ugodi. Organ je dolžan prosilki v roku 15 (petnajst) dni od vročitve te odločbe posredovati fotokopijo prvega odstavka 8. člena iz pogodbe o naročilu in izvedbi avtorskega dela z dne 8. 1. 2009, ki jo ima sklenjeno z … za vodenje oddaje »Na zdravje.«
2. V delu, ki se nanaša na pridobitev odgovora na vprašanje: Koliko stane snemanje ene oddaje Na zdravje? se pritožba prosilke zavrne.
3. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.
O b r a z l o ž i t e v:
Prosilka je dne 28. 9. 2009 na organ naslovila zahtevo z vprašanji po Zmed. V njej je navedla, da prosi za odgovore na naslednja vprašanja:
1. Je res, da …, ki je zaposlen na RTV Slovenija, dobiva tudi poseben honorar za vodenje oddaje Spet doma?
2. Ali honorar za vodenje dobiva prek podjetja in katerega?
3. Prek kakšne vrste pogodbe dobiva honorar?
4. Kakšen je znesek pogodbe za eno oddajo Spet doma?
5. Ali je … zaposlena na TV Slovenija in ali za vodenje oddaje Piramida dobiva dodaten honorar?
6. Ali honorar za vodenje dobiva prek podjetja in katerega?
7. Kakšen je znesek pogodbe za vodenje ene oddaje Piramida?
8. Ali pomočnik direktorja …, ki je zaposlen na TV Slovenija, dobiva dodaten honorar za pisanje scenarijev za oddaje?
9. Za katere scenarije za oddaje je dobil honorar v zadnjih šestih mesecih?
10. Ali honorar za scenarije dobiva prek podjetja in katerega?
11. Ali mu honorar plačujete po scenarijih ali vsak mesec dobi fiksni znesek?
12. Koliko dobi za pisanje scenarijev besedil, ki jih v Piramidi prepevajo pevke (na eno oddajo)?
13. Kolikor sicer stanje licenca za oddajo Piramida?
14. Koliko za pisanje scenarija v oddaji Na Zdravje dobi …?
15. Kolikšen je honorar za vodenje na posamezno oddajo Na zdravje, tako za …, kot za …?
16. Koliko stane snemanje ene oddaje Na zdravje?
17. Zakaj oddajo Na zdravje snemate v VPK in ne v studiu RTVS, kar bi zmanjšalo stroške?
Organ je prosilki dne 13. 10. 2009 posredoval odgovore na vprašanja od 1 do 13 in 18, zavrnil pa je posredovanje odgovorov na vprašanja številka 15., 16. in 17. Navedel je, da oddaja Na zdravje nastaja v koprodukciji med RTV Slovenijo in VPK d.o.o., s katero ima sklenjeno koprodukcijsko pogodbo o sodelovanju. Zneski so v skladu s pogodbo poslovna tajnost, ki je prosilki ne more razkriti.
Zoper zavrnilni odgovor organa je prosilka dne 26. 10. 2009 pri Pooblaščencu vložila pritožbo. V njej navaja, da je organ javni zavod, ki je delno financiran tudi z RTV naročnino, ki jo plačujejo vsi državljani, ki imajo televizijski sprejemnik, zato meni, da zahtevani odgovori ne predstavljajo poslovne skrivnosti, tako kot je ne predstavljajo druge oddaje, ki nastajajo v (ko)produkciji RTV Slovenija.
Pooblaščenec je pritožbo prosilke, v skladu z 2. odstavkom 239. člena ZUP, dne 27. 10. 2009 posredoval organu in ga pozval, naj postopa v skladu z 240. členom ZUP.
Dne 9. 11. 2009 je Pooblaščenec s strani organa prejel odstop pritožbe. Organ pojasnjuje, da je pritožbo preučil v smislu formalnih pogojev in da ugotavlja, da je pritožba ustrezna. Glede na že podan odgovor prosilki, da gre za pogodbo, ki vsebuje klavzulo o poslovni tajnosti, odgovore iz istega razloga organ še naprej zavrača.
Pooblaščenec je zaradi razjasnitve dejanskega stanja pri organu dne 23. 11. 2009 opravil ogled in camera ter o tem sestavil zapisnik o ogledu št. 090-152/2009/4 z dne 23. 11. 2009. Organ je na ogledu pojasnil, da odgovor na vprašanje, koliko stane snemanje ene oddaje Na Zdravje, izhaja iz koprodukcijske pogodbe za realizacijo in izvršno produkcijo avdio vizualnega dela z naslovom »Na Zdravje« z dne 22. 12. 2008, in sicer iz 3. točke te pogodbe, pod financiranje in način plačevanja. Iz 8. tč. pogodbe izhaja, da sta pogodbenici to pogodbo označili kot poslovno tajnost. Glede odgovora na vprašanje št. 14, koliko dobi za pisanje scenarija g. …, je organ pojasnil, da odgovora na to vprašanje nima v materializirani obliki. Ta odgovor iz koprodukcijske pogodbe ni razviden. Enako velja glede avtorskega honorarja za go. …. Imenovana neposredno z organom ni v nobenem pogodbenem odnosu, zato organ te informacije nima. Glede informacije o honorarju za g. … organ pojasni, da ima avtor z organom sklenjeno pogodbo, ki je vezana na koprodukcijsko pogodbo. Pogodba ima v 14. členu (kršitve in razdor pogodbe) izrecno določbo, da je vsebina pogodbe poslovna skrivnost in da te vsebine ne sme razkriti niti avtor sam. Honorar g. … pa je razviden iz 8. člena – avtorski honorar. Organ obenem pove, da gre pri financiranju te oddaje za financiranje iz tržne dejavnosti, kot to izhaja iz 15. člena zakona o RTV. Organ tudi meni, da ne gre za izvajanje javne službe. V zvezi s tem se je organ zavezal, da bo Pooblaščencu posredoval dodatno pisno obrazložitev in izpiske iz knjigovodstva, da ne gre za financiranje iz javnih sredstev.
Organ je Pooblaščencu dne 26. 11. 2009 posredoval bilanco uspeha, iz katere po njegovih navedbah izhaja razdelitev poslovanja na javni in tržni del. Organ je pri tem posebej poudaril, da je plačevanje za sodelavce v koprodukcijski pogodbi, v tem primeru za g. …, predmet plačila iz tržnih dejavnosti. Zakon o RTV Slovenija določa v 14. in 15. členu, pod poglavjem načelo finančne preglednosti, da se mora poslovati na ločen način.
Pooblaščenec je organ, v zvezi z njegovimi navedbami, da je plačevanje avtorjev za vodenje oddaje Na Zdravje predmet plačila iz tržnih dejavnosti, dne 30. 11. 2009 dodatno pozval, naj mu predloži listine (npr. odredbe za plačila iz določenega stroškovnega mesta za konkreten izplačan honorar), iz katerih bo to dejstvo razvidno, seveda, v kolikor listine obstajajo.
Organ je Pooblaščencu dne 3. 12. 2009 odgovoril, da konkretnega stroškovnega mesta ni, da pa ima organ Pravilnik o ločenem evidentiranju različnih dejavnosti, s katerim Pooblaščenec, v okviru druge pritožbene zadeve, že razpolaga.
Pooblaščenec je organ dne 4. 12. 2009 ponovno pozval, naj mu posreduje listine, iz katerih sledi, da je bil honorar g. … dejansko izplačan ravno iz tržnega dela. To so lahko kakršnekoli listine, iz katerih bi izhajalo to dejstvo (lahko nalog za plačilo, odredba odgovorne osebe,…).
Organ je Pooblaščencu dne 15. 12. 2009 posredoval pogodbo o naročilu in izvedbi avtorskega dela za g. …, obenem pa pojasnil, da mu ne pošilja fotokopij plačilnih nalogov, odredb za plačilo, nalogov za obračun avtorskih honorarjev oz. drugih dokumentov, ker z dokumenti, ki bi izrecno nakazovali na to, da gre za tržno dejavnost, organ ne razpolaga. Dne 22. 12. 2009 je organ, na poziv Pooblaščenca, posredoval še fotokopijo koprodukcijske pogodbe, sklenjene za realizacijo in izvršno produkcijo avdio vizualnega dela z naslovom »Na zdravje« z dne 22. 12. 2008.
Pritožba je delno utemeljena.
1. Razmerje med informacijami za medije in informacijami javnega značaja ter pritožbeni postopek po ZMed
Ker je prosilka zahtevala od organa odgovore na vprašanja kot medij, Pooblaščenec za lažje razumevanje na kratko povzema razmerje med informacijami za medije in informacijami javnega značaja ter pritožbeni postopek po ZMed.
V moderni demokratični družbi je spoštovana vloga medijev, ki izvršujejo pomembno družbeno in demokratično funkcijo »javnega psa čuvaja«. Kot posledico poudarjene nadzorne funkcije medijev in razumevanja njihove vloge, je potrebno razumeti tudi Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o medijih (Uradni list RS, št. 60/2006, ZMed-A), ki je stopil v veljavo dne 24. 6. 2006. Po določbi 45. člena ZMed imajo mediji boljši položaj pri pridobivanju informacij za medije. Bistveni element tega privilegiranega položaja je krajši rok za odločanje pri pridobivanju odgovorov na vprašanja. Takšen položaj je v skladu z opredelitvijo iz prvega odstavka 2. člena ZMed dan vsem medijem, med katere sodijo časopisi in revije, radijski in televizijski programi, elektronske publikacije, teletekst ter druge oblike dnevnega ali periodičnega objavljanja uredniško oblikovanih programskih vsebin s prenosom zapisa, glasu, zvoka ali slike, na način, ki je dostopen javnosti.
Po določbi 45. člena ZMed so informacije za medije informacije, ki jih organ na lastno pobudo posreduje medijem, in informacije organa, ki jih organ posreduje mediju kot odgovor na vprašanje, in so vezane na delovno področje organa. Informacije morajo biti resnične in celovite. Informacije za medije niso enake informacijam javnega značaja po ZDIJZ. Po definiciji informacije javnega značaja, kot je zapisana v prvem odstavku 4. člena ZDIJZ, je namreč informacija javnega značaja le informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva (v nadaljnjem besedilu: dokument), ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. Po primerjavi obeh opredelitev so informacije za medije širši pojem kot informacije javnega značaja, saj med prve sodi tudi priprava odgovorov na vprašanja in informacij, ki jih organ na lastno pobudo, torej brez postavitve posebnega vprašanja, posreduje medijem.
ZMed v četrtem odstavku 45. člena določa ravnanje organa, ki bo odgovor na določeno vprašanje zavrnil. V tem primeru mora organ po prejemu vprašanja pisno obvestiti medij o zavrnitvi ali delni zavrnitvi odgovora do konca naslednjega delovnega dne od prejema vprašanja. V nasprotnem primeru, torej če bo organ mediju na vprašanje odgovoril, mora odgovor poslati najkasneje v sedmih delovnih dnevih od prejema vprašanja v pisni obliki. Peti odstavek 45. člena ZMed dopušča zavrnitev odgovora na vprašanje samo v primeru, če so zahtevane informacije izvzete iz prostega dostopa po zakonu, ki ureja dostop do informacij javnega značaja.
ZMed vzpostavlja fikcijo, da se zavrnilni odgovor iz četrtega in petega odstavka 45. člena štejeta kot zavrnilna odločba. To pomeni, da organu ni potrebno izdati zavrnilnega oziroma delno zavrnilnega odgovora v obliki odločbe z vsemi sestavinami, kot jih predvideva zakon, ki ureja splošni upravni postopek (uvod, naziv, izrek, obrazložitev, pouk o pravnem sredstvu, podpis uradne osebe in žig organa). Četudi je zavrnilni odgovor sestavljen v obliki navadnega dopisa, se po izrecni določbi zakona šteje kot zavrnilna odločba. V konkretnem primeru se za zavrnilno odločbo šteje odgovor organa z dne 13. 10. 2009.
Skladno z določbo devetega odstavka 45. člena ZMed je pritožba zoper zavrnilni odgovor oziroma zoper fiktivno zavrnilno odločbo, ki je lahko sestavljena zgolj v obliki dopisa, dovoljena le, če zavrnilni ali delno zavrnilni odgovor na vprašanje izhaja iz dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva. Iz navedene določbe nedvoumno izhaja, da pritožba ni dovoljena v vseh primerih, ko je medij nezadovoljen s prejetim odgovorom, temveč da je pritožba dovoljena le v primeru, ko odgovor na vprašanje izhaja iz določenega materializiranega, že ustvarjenega dokumenta. Omejitev pritožbe zgolj na pritožbene razloge, ki se nanašajo na izjeme od prosto dostopnih informacij in zgolj na primere, ko odgovor na vprašanje izhaja iz določenega dokumenta, je nujna glede na naravo pritožbenega postopka. V nasprotnem primeru bi se v pritožbenem postopku pred Pooblaščencem pojavil problem izoblikovanosti izreka odločbe in nemožnosti ugotovitve materialne resnice oziroma popolnega in pravilnega dejanskega stanja. Vprašanja se namreč ne nanašajo zgolj na situacije, ki so preverljive, dokazljive in ki izhajajo iz otipljivih dokumentov, temveč so lahko tudi predmet neotipljivega in nematerializiranega. Iz tega razloga zakon zoper zavrnilni odgovor na vprašanje, ki nima podlage v (materializiranem) dokumentu, prepoveduje možnost pritožbe, saj bi v tem primeru šlo za nemogoč preizkus subjektivnih ocen in razmišljanj. Iz tega razloga je določeno, da v primeru, ko vprašanje medija oziroma odgovor organa ne izhaja iz oprijemljivega, materializiranega dokumenta, pritožba ni dovoljena. To pomeni, da Pooblaščenec v pritožbenem postopku ne more odločati o (ne)pravilnosti posredovanih odgovorov ali o tem, kakšne odgovore bi organ moral posredovati, temveč lahko odloča le o dostopu do dokumentov oziroma informacij javnega značaja. Pritožbeni postopek po ZMed zato ne more voditi do pridobivanja odgovorov na vprašanja po 45. členu ZMed, temveč le do informacij javnega značaja v smislu prvega odstavka 4. člena ZDIJZ.
Na podlagi vsega navedenega je pritožbeni postopek po določbi 45. člena ZMed pred Pooblaščencem omejen, in sicer na naslednji zaporedni fazi:
1. na preizkus, ali odgovor na vprašanje izhaja iz dokumenta v smislu prvega odstavka 4. člena ZDIJZ in
2. na preizkus, ali je ta dokument prosto dostopen ali predmet izjem iz prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.
2. Ali so zahtevani dokumenti informacija javnega značaja?
Pojem informacije javnega značaja je opredeljen v prvem odstavku 4. člena ZDIJZ, ki določa, da je informacija javnega značaja informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali dokumentarnega gradiva, ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. V omenjeni določbi so zapisani trije osnovni kriteriji, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, da lahko govorimo o obstoju informacije javnega značaja:
1.) informacija mora izvirati iz delovnega področja organa,
2.) organ mora z njo razpolagati,
3.) nahajati se mora v neki materializirani obliki.
Glede vprašanja, ali je organ zavezanec po ZDIJZ, je Pooblaščenec ugotovil, da je organ pravna oseba javnega prava, in sicer javni zavod, ki izvaja javno službo. Javni zavodi, predvsem njihova statusna vprašanja, so v pravnem redu Republike Slovenija urejena v Zakonu o zavodih (Uradni list RS, št. 12/91 ter spremembe in dopolnitve; v nadaljevanju ZZ). V skladu s 1. členom ZZ so zavodi organizacije, ki se ustanovijo za opravljanje dejavnosti vzgoje in izobraževanja, znanosti, kulture, športa, zdravstva, socialnega varstva, otroškega varstva, invalidskega varstva, socialnega zavarovanja ali drugih dejavnosti, če cilj opravljanja dejavnosti ni pridobivanje dobička.
Organ je kot vrsta zavoda s področja kulture in drugih dejavnosti posebej urejen še v Zakonu o Radioteleviziji Slovenija (Uradni list RS, št. 96/05, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZRTVS-1). 1. člen ZRTVS-1 določa, da je Radiotelevizija Slovenija javni zavod posebnega kulturnega in nacionalnega pomena. Opravlja javno službo na področju radijske in televizijske dejavnosti, določeno s tem zakonom, z namenom zagotavljanja demokratičnih, socialnih in kulturnih potreb državljank in državljanov Republike Slovenije, Slovenk in Slovencev po svetu, pripadnic in pripadnikov slovenskih narodnih manjšin v Italiji, Avstriji in Madžarski, italijanske in madžarske narodne skupnosti v Republiki Sloveniji, ter druge dejavnosti v skladu s tem zakonom in Statutom RTV Slovenija ter zakonom, ki ureja področje medijev. Prvi odstavek 2. člena ZRTVS-1 nadalje določa, da je ustanovitelj javnega zavoda Radiotelevizija Slovenija Republika Slovenija. Dolžnost ustanovitelja je zagotoviti institucionalno avtonomijo in uredniško neodvisnost RTV Slovenija in zagotoviti primerno financiranje za izvajanje javne službe. Iz navedenih določb je torej razvidno, da je organ izvajalec javne službe in je kot tak v skladu s prvim odstavkom 1. člena zavezanec po ZDIJZ.
Izhajajoč iz ugotovitve, da je organ zavezanec za posredovanje informacij javnega značaja, je Pooblaščenec v nadaljevanju ugotavljal, ali so pri posameznih zahtevanih informacijah izpolnjeni vsi trije kriteriji za opredelitev informacije javnega značaja po določilu prvega odstavka 4. člena ZDIJZ, nadalje pa, ali gre za prosto dostopne informacije.
2.1 Dokumenti, iz katerih izhaja odgovor na vprašanje, koliko za pisanje scenarija v oddaji Na Zdravje prejme … in kolikšen je honorar za vodenje na posamezno oddajo »Na zdravje« za …
Pooblaščenec je na ogledu in camera ugotovil, da organ z dokumenti, iz katerih bi izhajala odgovora na vprašanji, koliko za pisanje scenarija v oddaji Na Zdravje prejme … in kolikšen je honorar za vodenje te oddaje za …, ne razpolaga.
Organ je na ogledu in camera pojasnil, da navedena tematika ni del koprodukcijske pogodbe, ki jo ima sklenjeno za oddajo Na zdravje, z drugimi dokumenti o tem pa ne razpolaga. Organ namreč tako z …, kot z …, v zvezi s sodelovanjem pri oddaji »Na zdravje«, ni v nobenem pogodbenem odnosu. Pooblaščenec, skladno z načelom zakonitosti, organu tudi ne more naložiti, naj prosilki posreduje dokumente, s katerimi ne razpolaga. Organi, ki so zavezani po ZDIJZ, so dolžni omogočiti dostop le do že obstoječih informacij in niso dolžni ustvariti novega dokumenta, zbirati informacij, opravljati raziskav, ali analizirati podatkov, da bi zadostili zahtevi prosilca. Izjema od napisanega so le informacije, ki se nahajajo v računalniških bazah, nastalih v zvezi z dejavnostjo organa. Dolžnost posredovanja informacij se namreč nanaša le na tako imenovane »surove« informacije.
Pooblaščenec je na ogledu in camera tako ugotovil, da organ ne razpolaga z dokumenti, ki se nanašajo na vprašanji prosilke pod tč. 14 in delno pod tč. 15. Pooblaščenec v zvezi s tem tudi ni našel nobenega razumnega razloga, da bi dvomil v navedbe organa, da z zahtevanimi dokumenti razpolaga, a jih prosilki (in Pooblaščencu) ne želi posredovati.
Na podlagi navedenega je Pooblaščenec zaključil, da organ dejansko ne razpolaga z dokumenti, ki jih je zahtevala prosilka oziroma, iz katerih izhajajo odgovori na zgoraj navedeni vprašanji prosilke, kar pomeni, da ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 4. člena ZDIJZ, po katerem je informacija javnega značaja le tista informacija, s katero organ razpolaga. Pooblaščenec ponovno poudarja, da je, upoštevaje 9. odst. 45. čl. ZMed, pritožba po ZMed dovoljena samo v delu, ko zavrnilni ali delno zavrnilni odgovor na vprašanje izhaja iz dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva. Na tej podlagi je Pooblaščenec, v skladu s prvim odstavkom 246. člena ZUP, pritožbo prosilke v tem delu kot nedovoljeno zavrgel s sklepom.
2.2 Dokumenti, iz katerih izhaja, koliko za vodenje posamezne oddaje »Na zdravje« prejme …
Organ je Pooblaščencu na ogledu in camera pojasnil, da odgovor na vprašanje, koliko za vodenje oddaje »Na zdravje« prejme …, izhaja iz avtorske pogodbe, ki jo ima organ sklenjeno z imenovanim voditeljem, vendar po njegovem mnenju ne gre za informacijo javnega značaja, ker ne gre za financiranje iz sredstev javne službe, ampak za financiranje iz tržnega dela dejavnosti organa. Iz navedenega izhaja, da organ smiselno zatrjuje, da ne gre za informacijo javnega značaja, ker zahtevana informacija ne spada v delovno področje organa, saj ni povezana z izvajanjem javne službe.
Delovno področje organa po ZDIJZ zajema vse javnopravne naloge, ki jih opravlja organ, in tudi vse dejavnosti, ki se opravljajo v zvezi s temi nalogami. Po ZDIJZ je informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, tista informacija, ki je nastala v zvezi z izvajanjem javnopravnih nalog oziroma v zvezi z dejavnostjo organa. Če je prvi pogoj izpolnjen, se lahko informacija javnega značaja nanaša na kakršnokoli vsebino na vseh področjih delovanja zavezanega subjekta ter je lahko povezana z njegovo politiko, aktivnostjo in odločitvami, ki spadajo v delokrog oziroma sfero odgovornosti posameznega organa (več v doktorski disertaciji dr. Urške Prepeluh, Pravica dostopa do informacij javnega značaja, Ljubljana september 2004, str. 148 - 149).
Delovno področje organa določa ZRTVS-1. Kot že navedeno, je organ po določbi 1. člena ZRTVS-1 javni zavod posebnega kulturnega in nacionalnega pomena, ki opravlja javno službo na področju radijske in televizijske dejavnosti in katerega ustanovitelj je po določbi 2. člena ZRTVS-1 Republika Slovenija. Pri izvajanju javne službe na področju radijske in televizijske dejavnosti pa mora organ, po določbi 3. člena v povezavi s 4. členom ZRTVS-1, med drugim zagotavljati tudi verodostojne in nepristranske informativne oddaje, kakovostne izobraževalne oddaje, produkcijo igranega programa, visoko kakovostno lastno produkcijo, namenjeno otrokom in mladostnikom, kakovostne razvedrilne vsebine za vse starostne skupine, produkcijo in predvajanje slovenskih avdiovizualnih del in avdiovizualnih del neodvisnih producentov, itd. Vsebina javne službe je izrecno opredeljena v 3. členu ZRTVS-1, in sicer obsega ustvarjanje, pripravljanje, arhiviranje in oddajanje:
- dveh nacionalnih televizijskih programov;
- treh nacionalnih radijskih programov;
- radijskih in televizijskih programov regionalnih centrov v Kopru in Mariboru;
- po en radijski in televizijski program za avtohtono italijansko in madžarsko narodno
skupnost ter radijske in televizijske oddaje za romsko etnično skupnost;
- radijskih in televizijskih programov za slovenske narodne manjšine v sosednjih
državah ter za slovenske izseljenke in izseljence in zdomce;
- radijskih in televizijskih programov za tujo javnost;
- teleteksta, internetnega in mobilnega portala.
Nadalje 13. člen ZRTVS-1 določa še druge dejavnosti, ki jih organ izvaja kot javno službo, in sicer oddajanje lastnih televizijskih, radijskih in multimedijskih programov preko oddajnikov in zvez ter drugih infrastrukturnih objektov oziroma naprav; oddajanje radijskih oziroma televizijskih programov s statusom lokalnega, regionalnega, študentskega ali nepridobitnega radijskega ali televizijskega programa po zakonu, ki ureja področje medijev, z njihovimi napravami na oddajnih točkah RTV Slovenija; zagotavljanje vidnosti in slišnosti programov RTV Slovenija in drugih programov posebnega pomena za Republiko Slovenijo, zlasti na območjih v zamejstvu, kjer živi slovenska narodna skupnost, skladno z meddržavnimi pogodbami; vzdrževanje in skrb za razvoj televizijske in radijske infrastrukture ter za njeno tehnološko usklajenost s predpisi Evropske unije; ter digitalno oddajanje programov.
Pojem delovno področje po ZDIJZ je izredno široko in ne zajema le zakonsko določenih pristojnosti, po navadi določenih v področnih zakonih, temveč vse informacije, ki so na kakršen koli način povezane s temi pristojnostmi. To pomeni, da je pojem delovnega področja iz 4. člena ZDIJZ bistveno širši od pojma delovnega področja po določilih ZRTVS-1, saj se nanaša tudi na vse informacije, ki so povezane z izvajanjem javne službe. Organ je javni zavod, ki izvaja javno službo, zato vse informacije, ki se nanašajo na opravljanje javne službe, izvirajo iz delovnega področja organa.
30. člen ZRTVS-1 določa, da RTV Slovenija pridobiva sredstva za izvajanje svojih dejavnosti:
- iz plačil prispevka za programe RTV Slovenija;
- iz tržnih dejavnosti;
- iz sredstev državnega proračuna;
- iz sponzoriranja in drugih virov skladno z zakonom in statutom.
Iz državnega proračuna se financirajo:
- del narodnostnih programov, v deležu, ki se ne financira iz prispevka;
- del programov RTV Slovenija za slovenske narodne manjšine v sosednjih državah, za izseljence in zdomce oziroma za Slovence po svetu ter za tujo javnost, v deležu, ki se ne financira iz prispevka;
- posamezni projekti kulturnega, znanstvenega in splošno izobraževalnega pomena ter posamezni projekti digitalizacije tehnološke opreme in arhivov, ki jih predlagajo pristojna ministrstva, v delih, ki se ne financirajo iz prispevka. Iz prispevka se financira dejavnost RTV Slovenija, ki jo kot javno službo določa ta zakon, razen v delih, ko se ta dejavnost glede na določbe prejšnjega odstavka tega člena financira iz državnega proračuna. Zavezanci za plačilo prispevka so vsi, ki imajo radijski ali televizijski sprejemnik na območju Republike Slovenija, kjer so zagotovljeni tehnični pogoji za sprejem vsaj enega programa RTV Slovenija. Šteje se, da ima sprejemnik vsak odjemalec oziroma plačnik električne energije in je zato zavezanec za plačilo RTV-prispevka, razen če poda izjavo, predpisano v zakonu. Vseh aktivnih zavezancev za plačilo RTV-prispevka je več kot 600.000 in torej prispevki predstavljajo najpomembnejši vir financiranja organa.
V skladu z 28. členom ZRTVS-1 je poslovanje organa javno, zato tudi 14. člen ZRTVS-1 določa načelo finančne preglednosti pri opravljanju javne službe, in sicer, da lahko RTV Slovenija skladno z zakonom opravlja poleg javne službe v omejenem obsegu tudi tržne dejavnosti, vendar mora biti poslovanje na področju tržnih dejavnosti organizirano ločeno od javne službe. Drugi odstavek 14. člena ZRTVS-1 določa, da se prispevek za programe RTV Slovenija, sredstva iz državnega proračuna ter druga javna sredstva in prihodki iz naslova opravljanja javne službe lahko porabijo samo za opravljanje javne službe, ki je določena v tem zakonu, medtem ko pa se prihodki iz naslova tržnih dejavnosti lahko, v skladu s tretjim odstavkom navedenega člena, porabijo za sofinanciranje javne službe ali za ohranjanje in širitev tržnih dejavnosti, vendar le na področjih, ki jih določa ta zakon. Prihodki in odhodki iz naslova opravljanja javne službe ter prihodki in odhodki iz naslova tržnih dejavnosti se vodijo na dveh ločenih računih.
15. člen ZRTVS-1 taksativno našteva, kaj so tržne dejavnosti RTV Slovenija. Te so:
- trženje oglaševalskega časa in trženje programov;
- tehnične in telekomunikacijske storitve, ki niso sestavni del javne službe;
- dajanje oddajne infrastrukture in drugih nepremičnin v najem;
- založniška in koncertna dejavnost;
- tržne programske storitve, vključno z interaktivnimi programskimi storitvami;
- komercialna uporaba arhivskega gradiva.
Pooblaščenec ugotavlja, da je treba ločiti med vprašanjem načina financiranja in vprašanjem, ali gre za javno službo ali za tržno dejavnost. Kot tržna dejavnost organa veljajo le dejavnosti, ki jih ZRTVS-1 izrecno našteva v 15. členu in prihodki od tržnih dejavnosti se lahko potrošijo ali za sofinanciranje javne službe ali pa za ohranjanje in širitev tržnih dejavnosti, in še to le teh, ki so izrecno navedeni v 15. členu. Javna služba organa pa je določena z zakonom in med drugim dejansko obsega celoten televizijski program, saj v skladu s 1. alinejo prvega odstavka 3. člena ZRTVS-1 ustvarjanje, pripravljanje in oddajanje dveh nacionalnih televizijskih programov sodi med javno službo. Glede na navedeno pomeni ves televizijski program a priori izvajanje javne službe. Med televizijski program nedvomno spada tudi razvedrilni program. Organ je namreč v skladu s 3. členom in v povezavi s 4. členom ZRTVS-1 zavezan med drugim zagotavljati verodostojne in nepristranske informativne oddaje, kakovostne izobraževalne oddaje, produkcijo igranega programa, visoko kakovostno lastno produkcijo, namenjeno otrokom in mladostnikom, kakovostne razvedrilne vsebine za vse starostne skupine, produkcijo in predvajanje slovenskih avdiovizualnih del in avdiovizualnih del neodvisnih producentov, itd. Navedeno pomeni, da se tudi razvedrilni televizijski program izvaja kot javna služba; obenem je iz istega razloga organ zavezan, da ves program oblikujejo tako, da bo v javnem interesu. Tretji odstavek 14. člena ZRTVS-1 organu izrecno nalaga, da dohodke iz tržne dejavnosti porabi za izvajanje javne službe. Sicer pa je organ kot javni zavod na podlagi ZRTVS-1 dolžan izvajati javno službo, četudi jo v celoti financira iz tržne dejavnosti. Zato razvedrilni program nikakor ni tržna dejavnost in so trditve organa o tržnosti v tem delu brez pravne podlage. Način financiranja dejavnosti, ki se izvaja kot javna služba, namreč ne spremeni njene narave. Konstitutiven element dejavnosti, ki se izvaja kot javna služba, namreč ni v financiranju s strani proračuna, temveč v načinu izvajanja dejavnosti (torej obveznost izvajanja javne službe) oziroma v dejstvu, da gre za dejavnost, ki se mora izvajati v javnem interesu.
Pooblaščenec obenem ugotavlja, da organu tudi dejansko ni uspelo izkazati, da se oddaja »Na Zdravje« financira iz tržne dejavnosti oz., da je bil honorar voditelju izplačan iz tržne dejavnosti. Na več pozivov Pooblaščenca, naj mu posreduje knjigovodske listine, iz katerih izhaja to dejstvo, mu je organ dne 14. 12. 2009 posredoval odgovor, da z listinami, ki bi izrecno nakazovali na to, da gre za tržno dejavnost, organ ne razpolaga.
Organ je Pooblaščencu sicer posredoval bilanco prihodkov in odhodkov po vrstah dejavnosti od 01. januarja do 31. oktobra 2009, iz katere pa ni razvidno, v kateri del dejavnosti spada razvedrilni program oz. iz katere postavke (tržni del ali izvajanje javne službe) se financira oddaja »Na zdravje«. Prav tako je organ Pooblaščencu posredoval Pravilnik o ločenem evidentiranju različnih dejavnosti z dne 1. 1. 2008, ki v 2. členu pravi, da organ, poleg javne službe, v omejenem obsegu opravlja tržne dejavnosti, vendar mora biti poslovanje na področju tržne dejavnosti organizirano ločeno od javne službe. Pravilnik v 7. členu med drugim pravi, da med odhodke javne službe spadajo vsi odhodki, ki se nanašajo na ustvarjanje, pripravljanje, arhiviranje in oddajanje radijskih in televizijskih programov ter teletekstnega, internetnega in mobilnega portala. Sem po prepričanju Pooblaščenca brez dvoma spada tudi razvedrilni program in oddaja »Na Zdravje«. Iz 8. člena navedenega pravilnika obenem izhaja, da je oznaka vira financiranja obvezen podatek na vseh izvornih dokumentih, ki se v poslovnih knjigah odražajo na odhodkih ali prihodkih organa, 9. člen pravilnika pa, v točki 2 – Obračun honorarjev, podjemnih pogodb, nagrad, sejnin in ostalih izplačil fizičnim osebam, določa, da morajo imeti vsi nalogi, ki so osnova za obračun honorarjev, podjemnih pogodb, nagrad, sejnin in ostalih izplačil fizičnim osebam, oznako financiranja. Iz navedenega tako izhaja, da bi organ, v kolikor bi s temi dokumenti razpolagal, lahko izkazal, da so bili honorarji voditelju oddaje »Na zdravje« izplačani iz tržnega dela dejavnosti. To bi bilo razvidno npr. iz naloga za obračun avtorskega honorarja, ki bi, v primeru financiranja iz tržne dejavnosti, moral nositi oznako vira financiranja št. 3. Tako namreč določa 9. člen predmetnega pravilnika. Pooblaščenec se ni podrobneje spuščal v presojo, zakaj organ s temi dokumenti, po lastnih navedbah, ne razpolaga, dejstvo pa je, da mu tako ni uspelo izkazati, da je bil honorar voditelju oddaje »Na Zdravje« izplačan iz tržnega dela dejavnosti. V skladu s tem gre zaključiti, da je bil navedeni honorar izplačan iz javnopravnega dela financiranja organa, torej iz javnih sredstev.
Upoštevaje vse navedeno je Pooblaščenec zaključil, da zahtevane informacije spadajo v delovno področje organa. Sicer je Pooblaščenec o tem, ali je organ zavezanec za posredovanje informacij javnega značaja in v katerem delu informacije spadajo v delovno področje, obširno pojasnil že v odločbi št. 021-26/2007/16 in št. 021-75/2007/11.
Ker v obravnavanem delu zahteve prosilke ni dvoma, da organ z zahtevano informacijo razpolaga in da se ta nahaja v materializirani obliki (podatek o tem, koliko … prejme za vodenje posamezne oddaje »Na zdravje« namreč izhaja iz prvega odstavka 8. člena pogodbe o naročilu in izvedbi avtorskega dela), se je Pooblaščenec v nadaljevanju opredelil do tega, ali gre za prosto dostopno informacijo, ali pa je podana katera izmed izjem iz prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, zaradi katere se dostop do zahtevane informacije lahko zavrne.
Organ se je na ogledu in camera skliceval na izjemo poslovne skrivnosti, saj je navajal, da je avtorska pogodba z voditeljem oddaje »Na zdravje« vezana na koprodukcijsko pogodbo in da njene vsebine ne sme razkriti niti avtor sam, kar naj bi izhajalo iz 14. člena te pogodbe. S tem je organ zatrjeval obstoj izjeme po 2. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ, ki kot izjemo od prosto dostopnih informacij določa podatek, ki je opredeljen kot poslovna skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe.
39. člen ZGD-1 v prvem odstavku določa, da se za poslovno skrivnost štejejo podatki, za katere tako določi družba s pisnim sklepom. Nadalje drugi odstavek 39. člena ZGD-1 določa, da se za poslovno skrivnost štejejo tudi podatki, za katere je očitno, da bi družbi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba. ZGD-1 torej loči dva kriterija glede na to, na kakšni podlagi je prepovedano razkritje poslovne skrivnosti.
Subjektivni kriterij se odraža v tem, da upravičenec sam s svojim aktom in s svojo voljo označi podatek kot zaupen in prepove njegovo neupravičeno sporočanje. Po tem kriteriju ni pomembno vprašanje, kakšen pomen imajo zaupni podatki za podjetje. Nosilec lahko kot poslovno skrivnost določi tudi morebitne manj pomembne podatke, saj je določitev prepuščena njemu samemu. Za izpolnitev tega kriterija pa mora biti podana izrecna odredba o tem, kateri podatki se štejejo za poslovno skrivnost. Ta odredba je lahko dana v splošnem aktu (npr. v pravilniku o poslovni skrivnosti), lahko pa je tudi posamična. Zaradi določnosti in preprečevanja nejasnosti mora biti odredba pisna, z njo pa morajo biti seznanjene osebe, ki so dolžne podatek varovati. Tem zahtevam pa lahko dodamo še tretjo, ki velja za vse normativne akte. Odredba ne sme veljati za nazaj. Kršitev poslovne skrivnosti so samo tista dejanja, ki so bila kot taka določena že v času, ko je odredba veljala (več: komentar Zakona o gospodarskih družbah, druga, dopolnjena in spremenjena izdaja, 1. knjiga, redaktor prof. dr. Marijan Kocbek, GV Založba, d.o.o., Ljubljana, 2002, str. 195-196).
Pooblaščenec je tako najprej ugotavljal, ali zahtevani podatek predstavlja poslovno skrivnost po subjektivnem kriteriju. Pooblaščenec je z vpogledom v predmetno pogodbo ugotovil, da iz nje izrecno ne izhaja, da bi bila pogodba vezana na koprodukcijsko pogodbo, prav tako pa iz 14. člena pogodbe ne izhaja, da je pogodba sama označena kot poslovna skrivnost. Navedeni člen namreč pravi, da se avtor zavezuje, da ne bo drugim posredoval podatkov in informacij, ki jih dobi ali zanje izve pri opravljanju pogodbenega dela, kot tudi ne poslovnih skrivnosti, ki jih kot take določi RTV Slovenija. Ni pa z navedenim členom sama pogodba izrecno in določno označena kot poslovna skrivnost, kot to zahteva prvi odstavek 39. člena ZGD-1. Iz navedenega tako izhaja, da subjektivni kriterij za obstoj poslovne skrivnosti ni izpolnjen.
Glede vprašanja, ali je v konkretnem primeru izpolnjen t. i. objektivni kriterij za obstoj poslovne skrivnosti, ki določa, da se za poslovno skrivnost štejejo tudi podatki, za katere je očitno, da bi družbi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba, je Pooblaščenec ugotovil, da ta pogoj prav tako ni izpolnjen. Pooblaščenec namreč ugotavlja, da je organ zgolj na splošno, pavšalno navajal, da je dolžan kot poslovno skrivnost varovati zahtevani podatek, ne da bi se pri tem konkretno opredelil do drugega odstavka 39. člena ZGD-1 oziroma, da bi določno obrazložil, kakšna občutna škoda bi mu nastala z razkritjem zahtevanega podatka. Pooblaščenec ob tem pojasnjuje, da je dokazno breme glede obstoja poslovne skrivnosti po drugem odstavku 39. člena ZGD-1 primarno na subjektu, čigar podatki naj bi se s poslovno skrivnostjo varovali. Slednji ima praviloma vsa ustrezna znanja in izkušnje o trgu, na katerem deluje in natančno ve, kaj, kako in zakaj bi lahko vplivalo na njegov konkurenčni položaj. Takšno je tudi stališče Upravnega sodišča v sodbi pod opr. št. U 32/2008-25 z dne 8. 10. 2008 in pod opr. št. U 284/2008-35 z dne 27. 5. 2009.
Kljub temu, da organ te izjeme ni zatrjeval, je Pooblaščenec po uradni dolžnosti, na podlagi 247. čl. ZUP, v nadaljevanju presojal, ali gre pri podatku o izplačanem honorarju g. … za podatek, ki bi lahko predstavljal varovan osebni podatek in tako izjemo po 3. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ.
3. točka prvega odstavka 6. člena ZDIJZ kot izjemo od prosto dostopnih informacij določa osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov. Zakon, ki ureja varstvo podatkov, je Zakon o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 94/2007-uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZVOP-1-UPB1). Namen ZVOP-1-UPB1 je preprečevanje neustavnih, nezakonitih in neupravičenih posegov v zasebnost in dostojanstvo posameznikov (1. člen ZVOP-1-UPB1).
Po določilu 1. točke prvega odstavka 6. člena ZVOP-1-UPB1 je osebni podatek katerikoli podatek, ki se nanaša na posameznika, ne glede na obliko, v kateri je izražen. Posameznik pa mora biti določena ali določljiva fizična oseba, na katero se nanaša osebni podatek, pri čemer je oseba določljiva, če se jo lahko neposredno ali posredno identificira, predvsem s sklicevanjem na identifikacijsko številko, enega ali več dejavnikov, ki so značilni za njeno fizično, fiziološko, duševno, ekonomsko, kulturno ali družbeno identiteto, pri čemer način identifikacije ne povzroča velikih stroškov, nesorazmerno velikega napora ali ne zahteva veliko časa. ZVOP-1-UPB1 ne varuje osebnih podatkov na splošno, ampak omogoča le preprečevanje neustavnih, nezakonitih in neupravičenih posegov v zasebnost in dostojanstvo posameznikov.
Ker razkritje osebnega podatka predstavlja vrsto obdelave osebnih podatkov, je za presojo dopustnosti razkritja potrebno upoštevati splošne podlage za obdelavo osebnih podatkov, opredeljene v 8. in 9. členu (javni sektor) ZVOP-1-UPB1. Iz navedenih členov kot splošno pravilo izhaja, da je obdelava osebnih podatkov dopustna, če tako določa zakon ali če je za to podana privolitev posameznika.
Že iz določbe 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ pa izhaja, da nima vsak osebni podatek hkrati statusa t.i. varovanega osebnega podatka oziroma povedano drugače, razkritje osebnega podatka je v določenih primerih lahko dopustno, kar velja tudi za razkritje v okviru izvrševanja pravice dostopa do informacij javnega značaja.
V obravnavanem primeru je po mnenju Pooblaščenca bistveno, da je honorar za vodenje g. … izplačan iz javnih sredstev organa, iz katerih se financira javna službe. Tako gre pri podatku o višini honorarja za vodenje ene oddaje »Na zdravje« za podatek o porabi javnih sredstev. V navedenem primeru je tako treba upoštevati 1. alinejo tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, po kateri se ne glede na določbo prvega odstavka (kjer je opredeljenih 11 izjem, zaradi katerih se dostop do informacije zavrne), dostop do zahtevane informacije dovoli, če gre za podatke o porabi javnih sredstev ali podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca, razen v primerih iz 1. in 5. do 8. točke prvega odstavka, ter v primerih, ko zakon, ki ureja javne finance ali zakon, ki ureja javna naročila, določata drugače. Ker gre za podatke o porabi javnih sredstev, je po oceni Pooblaščenca, že na podlagi zgoraj navedene 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, potreba po transparentnosti delovanja organa zagotovo podana. Javnost je namreč zagotovo upravičena vedeti, kako in zakaj se porabljajo javna sredstva, hkrati pa je pomemben tudi nadzorni element, ki se kaže v nadzoru nad porabo javnih sredstev. Ta element se na podlagi tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ odraža tako v prosti dostopnosti višine porabe kot tudi pri razkritju prejemnika javnih sredstev. Upoštevaje navedeno pri podatku o višini honorarja, ki ga je prejel g. …, tako ne gre za varovan osebni podatek, ki bi predstavljal izjemo po 3. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ, ampak je ta podatek dopustno razkriti.
Pooblaščenec obenem pojasnjuje, da v ta pritožbeni postopek ni pozval g. … kot stranskega udeleženca, saj je podatek o porabi javnih sredstev javen že na podlagi zakona (1. alineja tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ). Imenovani z udeležbo v tem postopku tako ne bi mogel vplivati na rezultat postopka. Namen 9. in 44. člena ZUP je po mnenju Pooblaščenca v tem, da se da možnost udeležbe v postopku stranki, ki bi lahko z izjavo kakor koli vplivala na odločitev organa oz. na samo odločbo. Zato je po mnenju Pooblaščenca potrebno vsakokrat posebej presojati, ali gre v obravnavanem primeru dejansko za stranko, ki ji je potrebno dati položaj stranskega udeleženca, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Stranski udeleženec je namreč v upravnem postopku le oseba, ki ima zaradi varstva svojega pravnega položaja pravni interes za udeležbo v upravnem postopku. Stranski udeleženec je lahko samo tisti, ki varuje kakšno svojo pravico ali pravni interes v upravni zadevi. »Obstajati mora torej določeno razmerje stranskega udeleženca do upravne zadeve, to razmerje pa ureja materialni predpis, iz katerega izhaja, ali ima kdo kakšno pravico ali pravni interes v upravni zadevi, o kateri se odloča v upravnem postopku (npr. lastnik oziroma imetnik pravice uporabe sosednjega zemljišča je pri izdaji gradbenega dovoljenja praviloma upravičeno zainteresiran, da nova gradnja ne bo prizadejala njegove pravice oziroma koristi …)« (dr. Vilko Androjna, dr. Erik Kerševan: Upravno procesno pravo, GV založba, Ljubljana, 2006, str. 164). V konkretnem primeru takšnega materialnopravnega predpisa, ki bi nakazoval razmerje do upravne zadeve dostopa do informacij javnega značaja, ni mogoče zaslediti. Na samo odločitev o upravni zadevi imenovani, kljub dejstvu, da se v dokumentu nahajajo njegovi osebni podatki, ne bi mogel vplivati. V temelju gre namreč za pravno, ne pa dejansko vprašanje. Pooblaščenec pri tem opozarja na določbe ZVOP-1, zlasti na 8. čl., ki splošno določa, da se lahko osebni podatki obdelujejo ne samo na podlagi osebne privolitve, temveč prvenstveno na podlagi zakona. V 9. in 10. čl. ZVOP-1 pa so natančneje posebej razdelane pravne podlage za obdelavo osebnih podatkov v javnem in zasebnem sektorju. Ker organ in Pooblaščenec sodita v javni sektor, Pooblaščenec ponovno opozarja na 1. odst. 9. čl. ZVOP-1, ki javnemu sektorju dopušča obdelavo osebnih podatkov samo, če obdelavo in vrsto osebnih podatkov določa zakon, in samo zakon lahko določi, da se določeni osebni podatki obdelujejo le na podlagi osebne privolitve posameznika. To pomeni, da v primeru, ko gre za vprašanje varstva osebnih podatkov in njihove obdelave v javnem sektorju, ni mogoče obdelovati osebnih podatkov zgolj na podlagi gole osebne privolitve, ne da bi takšno obdelavo osebnih podatkov dovoljeval zakon. Pooblaščenec zato tudi v primeru, če bi pridobil osebno privolitev imenovanega, njegovih osebnih podatkov zgolj na podlagi tega, brez zakonske podlage, ne bi smel obdelovati oziroma posredovati v javnost. Zakonsko podlago za posredovanje v javnost (posredovanje v javnost je ena od oblik obdelave osebnih podatkov v skladu z opredelitvijo pojma obdelava po 3. tč. 6. čl. ZVOP-1) predstavlja ZDIJZ, ki kot področni zakon obdelavo osebnih podatkov specialno obravnava v 1. alineji 3. odst. 6. čl. ZDIJZ, kjer dovoljuje dostop do osebnih podatkov, če so povezani s porabo javnih sredstev.
Izhajajoč iz navedenega je Pooblaščenec, na podlagi prvega odstavka 252. člena ZUP pritožbi prosilke delu, ki se nanaša na pridobitev podatka o tem, koliko za vodenje posamezne oddaje »Na zdravje« prejme … ugodil, delno odpravil zavrnilni odgovor organa z dne 13. 10. 2009 ter odločil, kot izhaja iz 1. točke izreka odločbe.
2.3 Dokumenti, iz katerih izhaja, koliko stane snemanje ene oddaje »Na zdravje«
Organ je na ogledu in camera pojasnil, da zahtevana informacija izhaja iz koprodukcijske pogodbe, ki jo ima sklenjeno za realizacijo in izvršno produkcijo avdio vizualnega dela z naslovom »Na Zdravje«, z dne 22. 12. 2008, in sicer iz 3. točke te pogodbe, pod financiranje in način plačevanja. Glede zahtevane informacije, upoštevaje navedbe v prejšnji točki obrazložitve te odločbe, ni dvoma, da ta izpolnjuje vse tri temeljne pogoje iz 4. člena ZDIJZ. Pooblaščenec je tako v nadaljevanju moral razjasniti vprašanje, ali gre za prosto dostopno informacijo javnega značaja, ali pa je podana katera izmed izjem iz 1. odst. 6. čl. ZDIJZ, zaradi katere lahko organ dostop zavrne. Organ se je namreč v postopku skliceval na izjemo poslovne skrivnosti po 2. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ. Slednja določa, da je izjema od prosto dostopnih informacij podatek, ki je opredeljen kot poslovna skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe.
Področna zakonodaja, ki ureja osebe javnega prava, in sicer ZZ in ZRTVS-1, nikjer izrecno ne definira in ne ureja poslovne skrivnosti. Iz ZRTVS-1 zgolj implicitno izhaja, da ima lahko organ podatke, ki jih je treba varovati kot poslovno skrivnosti, saj drugi odstavek 28. člena zakona zahteva, da je javnost sej Programskega sveta izključena, kadar gre za obravnavo poslovnih skrivnosti ali druge razloge, ki jih za zaprtje seje pred javnostjo določata zakon ali statut. Analogno je Pooblaščenec tako ocenil, da sme tudi organ v določenem delu svoje dejavnosti imeti in varovati svoje poslovne skrivnosti. Ker pa je organ javni zavod in izvajalec javne službe, mora biti pri določanju poslovne skrivnosti zelo restriktiven. Gre namreč za osebo javnega prava, kar pomeni, da mora biti njeno delovanje v osnovi transparentno. Zgolj izjemoma, ko oseba javnega prava deluje na trgu in podatek pomeni za osebo javnega prava konkurenčno prednost oz. bi lahko vplival na njen tržni konkurenčni položaj in s tem ogrozil njeno javnopravno poslanstvo, lahko oseba javnega prava takšen podatek označi za poslovno skrivnost. Pri tem pa je treba izhajati iz načelnega stališča, da je organ kot tak zavezan k preglednemu poslovanju in da njegov položaj ni primerljiv s pravnimi osebami, ki delujejo po ZGD-1. Slednje namreč delujejo z namenom pridobivanja dobička in povečevanja dohodka v korist vsakokratnih lastnikov in družbe kot take, medtem ko mora organ delovati v javnem interesu in porabljati javna sredstva zgolj v namen izvajanja javne službe.
Glede same definicije pojma poslovne skrivnosti v skladu z 39. členom ZGD-1, se Pooblaščenec, v izogib ponavljanju, v tem delu v celoti sklicuje na tč. 2. 2 obrazložitve te odločbe.
Pooblaščenec je v konkretnem primeru najprej ugotavljal, ali podatek o tem, koliko stane snemanje ene oddaje »Na zdravje«, predstavlja poslovno skrivnost po subjektivnem kriteriju. V primeru, da so izpolnjeni kriteriji za obstoj poslovne skrivnosti po subjektivnem kriteriju, presoja obstoja poslovne skrivnosti po objektivnem kriteriju ni potrebna. V zvezi z navedenim Pooblaščenec tudi pojasnjuje, da sta kriterija za obstoj poslovne skrivnosti po 39. členu ZGD-1 določena alternativno: zainteresirani subjekt mora izkazati izpolnjevanje le enega izmed obeh kriterijev za obstoj poslovne skrivnosti – subjektivnega (po 1. odstavku 39. člena ZGD-1) ali objektivnega (po 2. odstavku 39. člena ZGD-1).
V obravnavanem primeru je Pooblaščenec na ogledu in camera, z vpogledom v koprodukcijsko pogodbo, ugotovil, da iz 8. tč. pogodbe izhaja, da sta pogodbenici to pogodbo izrecno in določno označili kot poslovno tajnost, pri čemer sta določili tudi, da vsebine ne sme razkriti nobena izmed pogodbenih strank. Iz navedenega izhaja, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni zakonski pogoji za obstoj izjeme poslovne skrivnosti po subjektivnem kriteriju. Za to so namreč izpolnjeni vsi trije kriteriji, kot izhajajo iz 1. odst. 39. čl. ZGD-1: dokument je bil kot poslovna skrivnost označen s pisno odredbo (8. člen v pogodbi), s to odredbo so bile seznanjene osebe, ki so dolžne poslovno skrivnost varovati, informacija pa je bila kot poslovna skrivnost določena že ob podpisu pogodbe. Upoštevaje navedeno je Pooblaščenec zaključil, da ta dokument predstavlja poslovno skrivnost. V skladu z zgornjo ugotovitvijo, da za obstoj poslovne skrivnosti po 39. členu ZGD-1 zadošča eden izmed obeh pogojev, v nadaljevanju presoja obstoja poslovne skrivnosti po objektivnem kriteriju ni bila potrebna, ker je Pooblaščenec ugotovil, da so izpolnjeni zakonski pogoji za obstoj poslovne skrivnosti po subjektivnem kriteriju.
Ne glede na ugotovitev, da koprodukcijska pogodba predstavlja poslovno skrivnost po prvem odstavku 39. člena ZGD-1, je bilo v nadaljevanju treba ugotoviti, ali gre pri zahtevani informaciji za podatek, ki je javen že na podlagi zakona. Pooblaščenec ob tem opozarja na določbo 3. odst. 39. čl. ZGD-1, ki določa, da se za poslovno skrivnost ne morejo določiti podatki, ki so po zakonu javni ali podatki o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih običajev.
Zakon v smislu omenjene določbe je zlasti ZDIJZ, ki v tretjem odstavku 6. člena med drugim določa, da se ne glede na obstoj izjeme varstva poslovne skrivnosti dostop do zahtevane informacije dovoli, če gre za podatke o porabi javnih sredstev. Pooblaščenec pri tem ugotavlja, da v konkretnem primeru pri zahtevani informaciji, koliko stane snemanje ene oddaje »Na zdravje«, neposredno ne gre za podatek o porabi javnih sredstev. Iz koprodukcijske pogodbe namreč izhaja, da oddajo »Na zdravje« sofinancira tudi družba VPK d.o.o., pri čemer v delu njenega financiranja nedvomno ne gre za porabo javnih sredstev. Podatek, ki bi ga prosilka lahko zahtevala v okviru 3. odst. 6. čl. ZDIJZ, je zgolj podatek o tem, koliko za sofinanciranje ene oddaje »Na zdravje« prispeva organ iz javnih sredstev, ne pa, koliko v celoti stane snemanje ene oddaje. Upoštevaje dejstvo, da je podatek o sofinanciranju iz javnih sredstev s strani organa prosto dostopna informacija, bi bil iz podatka o skupni ceni ene oddaje razviden tudi podatek o tem, koliko k sofinanciranju prispeva družba VPK d.o.o. Ta del zahtevane pogodbe predstavlja poslovno skrivnost družbe VPK d.o.o. in je po naravi pogodbe predstavljal enega izmed bistvenih elementov za sklenitev pogodbe. Pooblaščenec ugotavlja, da bi ta del koprodukcijske pogodbe razkril delež oziroma znesek, ki ga je družba VPK d.o.o. vložila v ta posel in bi razkritje tega zneska lahko ogrozilo njene pogajalske pozicije in s tem konkurenčni položaj na trgu ter na ta način tej družbi povzročilo občutno škodo. Delež oziroma znesek družbe VPK d.o.o. za sofinanciranje oddaje »Na zdravje« predstavlja sredstva družbe VPK d.o.o. in ne sredstev organa, zato v tem delu ne gre za podatek o porabi javnih sredstev. Ima pa prosilka možnost zahtevati podatek o tem, koliko je za financiranje te oddaje namenil organ iz javnih sredstev, kar po mnenju Pooblaščenca predstavlja prosto dostopno informacijo javnega značaja. Upoštevaje navedeno je treba zaključiti, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji po 3. odst. 6. čl. ZDIJZ, da bi lahko podatek, ki sicer predstavlja poslovno skrivnost in s tem izjemo od prosto dostopnih informacij javnega značaja po 2. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ, razkrili, ker gre za podatek o porabi javnih sredstev.
Pooblaščenec obenem pojasnjuje, da v ta postopek, v skladu z načelom ekonomičnosti, ni pozval družbe VPK d.o.o., ker je že na podlagi vpogleda v koprodukcijsko pogodbo (8. člen) ugotovil, da je pogodba označena kot poslovna skrivnost in da predstavlja izjemo od prosto dostopnih informacij javnega značaja. Ker je pritožbo prosilke že na podlagi tega dejstva zavrnil, udeležba družbe VPK d.o.o. v postopku ni bila potrebna, ker ta odločba v ničemer ne vpliva na njene pravice in obveznosti.
Upoštevaje navedeno je Pooblaščenec, na podlagi 1. odst. 248. čl. ZUP, pritožbo prosilke v tem delu zavrnil.
Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo in sklep ni dovoljena pritožba, pač pa lahko prosilka sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.
Informacijski pooblaščenec:
Nataša Pirc Musar, univ. dipl. prav.,
pooblaščenka